Najevska lipa

Najevska lipa ali točneje Najevnikov lipovec (Tilia cordata) je »mati vseh slovenskih lip« in menda celo najstarejša lipa na svetu. Raste ob domačiji Osojnik (po domače Najevnik) na Ludranskem vrhu (754 m) južno od Črne na Koroškem, pod najmlajšim slovenskim vulkanom Smrekovcem.

Kužno znamenjeMogočna lipa velja za najdebelejše drevo v Sloveniji. Gozdarski inženir Sgerm ji je leta 1969 izmeril 11,24 metrov obsega debla v prsni višini. Kasneje je del debla propadel; leta 1993 je obseg debla meril 10,56 metra, v letu 2006 pa 10,70 metra. Sega kar 25,5 metrov v višino. Danes je ta lipa tako velika in mogočna zato, ker je deblo domnevno zraslo iz sedmih (po nekaterih podatkih celo iz dvanajstih) debel, česar pa ne bomo nikoli zagotovo vedeli, saj je lipa danes votla. Ker je s strani in v sredini votla, se tudi njene starosti z običajnimi postopki ne da ugotoviti. Ocenjujejo jo na 770–800 let. Najverjetnejšo starost izdaja letnica 1222 na bližnjem kužnem znamenju.

Na Ludranskem vrhu, ob Najevski lipiLeta 1993 je bila lipa sanirana po načelih sodobne drevesne kirurgije. Odstranjen je bil trhel in vlažen les v notranjosti in tako upočasnjeno njeno nadaljnje propadanje, vrhovi v krošnji pa so bili učvrščeni z varnostnimi vezmi. Deblo je ograjeno in s tem je preprečena zbitost tal v koreninskem delu. Tako je lipa danes še vedno v dobrem stanju. Na severni strani je gosto obraščena z mahovi in lišaji, z južne strani pa je vhod v njeno notranjost.

K Najevski lipi vodi več peš in kolesarskih poti, vključena je tudi v kolesarsko pot za Koroški pokal. Obiščemo pa jo lahko tudi z avtom (približno 8 km, večinoma po makadamski gozdni cesti): v Črni na Koroškem se zapeljemo proti Bistri, na Pristavi zavijemo na levo in po 3 km pridemo do dveh odcepov, desni vodi v Bistro, mi pa se držimo levega odcepa, ki nas pripelje do Pudgarskega. Tu spet zavijemo na levo in čez nekaj minut smo pri Najevski lipi.

Od Najevske lipe zremo onkraj Meže na Peco, kjer po ljudski pripovedki za kamnito mizo spi kralj Matjaž. Menda je nekoč pod lipo imel privezanega svojega vranca. Tudi Turki naj bi se ustavili pod njo, jedli z zlatimi žlicami in jih v naglici zakopali pod korenine, ko so morali bežati pred Matjaževo vojsko …

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=ludranski&tab=maps&x1=491582.39999999996&y1=143878.1&zoom=96000&gx=491592.75&gy=143878.203125}

Več slik


Škrateljnova domačija v Divači

Divača (435 m, 1.246 prebivalcev), danes pomembno prometno križišče in manjše gospodarsko središče na južnem delu Krasa, je bila v 16. stoletju le zaselek ovčerejcev, z razvojem prometa, ki je potekal iz tržaškega pristanišča v notranjost in naprej na Dunaj, pa je pridobivala na pomenu, se širila in razvijala. Furmani, ki so tovorili blago po cestah v obe smeri, so se ustavljali v gostilnah. Ena takšnih je bila gostilna »Pri Škrateljnu«, ki je bila počivališče za potnike in je imela hleve za konje. Čeprav je bila hiša v stoletjih večkrat predelana in dozidana, je ohranila prvotno stavbno zasnovo; njeno jedro izvira iz 17. stoletja, zadnjikrat je bila obnovljena leta 1974. Zidana je v značilnem kraškem slogu, krita je s kamnitimi škrlami. Danes je zaščitena kot spomenik prvega reda.

Železniška postaja v DivačiV tej hiši se je rodila Ida Kravanja (1907–1979), prva slovenska filmska igralka, ki se ji je pod imenom Ita Rina uspelo uveljaviti po vsej Evropi. Razstava – predvsem fotografije in filmski plakati – nam predstavi njeno življenjsko in umetniško pot. Ko je izbruhnila vojna med Avstro-Ogrsko in Italijo, se je družina preselila v Ljubljano, kjer je Ida obiskovala gimnazijo. Ko je leta 1926 kandidirala za miss Jugoslavije, so jo opazili predstavniki nemškega podjetja Ostermayer iz Berlina. Še istega leta je debitirala v filmu Kaj otroci prikrivajo staršem. Ob vstopu v filmsko umetnost se je preimenovala v Ito Rino. Njena kariera se je vzpenjala in doživela vrhunec leta 1929 v filmu Erotikon režiserja Gustava Machatyja Nastopala je v čeških in nemških filmih in postala ena najbolj znanih igralk v tridesetih letih 20. stoletja. Leta 1931 se je poročila, se preimenovala v Tamaro Djordjeviæ in za stalno zaživela v Beogradu. Po vojni se je poskušala ponovno vključiti v filmsko produkcijo, vendar ji je stransko vlogo dodelil le režiser Veljko Bulajiæ; film Vojna (1960) je bil zadnji, v katerem je igrala. V Slovenijo je hodila samo na počitnice v Log pod Mangartom, rojstni kraj svoje matere. Umrla je v črnogorski Budvi, pokopana je v Beogradu.

Ogledati si je mogoče tudi film o Iti Rini, ki ga je pripravil Silvo Furlan (Slovenska kinoteka) in traja 45 minut.

Kamniti vodnjakViktor Frank (rojen leta 1930 na Pregarju) je do upokojitve leta 1990 delal pri Elektro Sežana. Od leta 1980 ima postavljeno zbirko svojih del v Škrateljnovi hiši. Je kipar samouk, ki največ oblikuje v lipovem lesu, pa tudi v kraškem in brkinskem kamnu. V prvem obdobju (1970–1980) je izdeloval predvsem makete Škrateljnove hiše in manjše figure. Iz tega obdobja je njegova skulptura Od zibelke do 100 let, ki prikazuje življenjsko pot človeka od rojstva do smrti. V drugem obdobju, po letu 1980, ko si je v Škrateljnovi domačiji uredil atelje, pa je ustvarjal tudi večje plastike, v katerih je upodobil življenje kmečkih ljudi z Brkinov in njihovo trpljenje v 2. svetovni vojni.

Nedaleč stran od Škrateljnove domačije je baročna cerkev sv. Antona z bogato oblikovanim pilastrskim vhodom. V starem jedru Divače lahko občudujemo portale hiš in vodnjake; osnovno gradivo kraškega stavbarstva je kamen.

Muzejska parna lokomotivaSicer pa sta v Divači vredna pozornosti še dva tehnična spomenika, ki opozarjata na pomen železnice. Na železniški postaji je na ogled muzejska parna lokomotiva. 17-metrska klasična lokomotiva je bila izdelana leta 1922, tovor pa je z največjo hitrostjo 50 km/h vlekla na istrski progi, zadnjič 4. maja 1977. Takrat je bilo tudi konec parne vleke. Nedaleč je ohranjen tudi kamnit vodni zbiralnik, ki je bil zelo pomemben za oskrbo parnih lokomotiv z vodo.

Razvoj kraja je namreč sredi 19. stoletja pospešila izgradnja južne železnice, ki je Dunaj prek Ljubljane povezovala s pristaniškim Trstom in postopno povsem izpodrinila furmane. Kasneje so zgradili še istrsko progo, ki se odcepi prav v Divači. Tu je tudi danes še vedno pomembno železniško križišče.

V okolici Divače je več spomenikov naravne in kulturne dediščine; med najbolj obiskanimi so Škocjanske jame.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=diva%C4%8Da&tab=maps&x1=420081.39999999996&y1=60362.899999999994&zoom=192000&gx=420116.96875&gy=60365.71484375}

Več slik


Cerkev sv. AntonaFilmski kameriŠkrateljnova domačija, spahnjencaKamniti vodnjak
Kamniti vodnjak na vrtu Škrateljnove domačijeLesena plastika V. Franka na vrtu Škrateljnove domačijePlakat filma ErotikonGalerija V. Franka v kleti Škrateljnove domačije
Galerija V. Franka v kleti Škrateljnove domačije

Zunanje povezave


http://www.divaca.si/index.php?lng=slo&vie=cnt&str=42_slo&id=2005122111370819

Poljana in Holmec

Na Poljani so potekali zadnji boji druge svetovne vojne v Evropi. Ob naselju stoji tonalitni spomenik 14. diviziji in Tretji armadi, ki sta na tem mestu 14. in 15. maja 1945 razorožili okupatorsko armado. Na levi strani ceste, ki pelje proti Homcu, stoji spomenik Stojana Batiča – lik bombe, ki se razpre v obliki cveta, iz nje pa leti jata golobov – simbol vojne in miru. Na Holmcu je bila 26. junija 1991 izobešena slovenska zastava kot znak samostojne Republike Slovenije; v spomin na te dogodke občina Prevalje praznuje občinski praznik na ta dan. Na Holmcu so skupaj s sosednjo občino Pliberk 1. maja 2004 pričakali tudi vstop v Evropsko unijo, kar pomeni nov mejnik v razvoju slovenske državnosti in tudi čezmejnega sodelovanja.

Cerkev sv. Janeza KrstnikaSredišče naselja Poljana je ob zgodnjegotski podružnični cerkvi sv. Janeza Krstnika. Cerkev kapelnega tipa je iz zgodnejšega 14. stoletja in ima bogato zgodovino. Nad vzhodnim delom cerkve je zvonik, tipičen koroški nadstrešni stolpič s strmo skodlasto streho. Posebna dragocenost cerkve je lesena plastika – glava sv. Janeza Krstnika iz 15. stoletja. Drugo dragocenost – oltarno mizo z vzidanim rimskim nagrobnikom iz Zagrada pri Prevaljah – pa hrani koroški pokrajinski muzej v Slovenj Gradcu. Pred cerkvijo je lesena skulptura Ecce homo. V bližini je obnovljen kozolec – prostor za razne prireditve, ob njem pa lesena skulptura ajdovske deklice.

Obnovljen kozolec in lesena skulptura ajdovske dekliceHolmec je postal pomemben kraj z mejnim prehodom z Avstrijo. Nekoč pa je bil tu rudnik rjavega premoga; odprli so ga grofje Thurni-Valsassina leta 1858 in je obratoval še med drugo svetovno vojno. Na začetku 20. stoletja se je proizvodnja zmanjšala, ponovno pa se je povečala v letih gospodarske krize in po letu 1936, ko je tukaj našlo zaposlitev nekaj rudarjev iz zaprtega leškega premogovnika. Po drugi svetovni vojni so rudarjenje povsem opustili.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=poljana&tab=maps&x1=491772.89999999996&y1=155803.4&zoom=48000&gx=491773.21875&gy=155802.5}

Več slik


Obnovljen kozolecCerkev sv. Janeza Krstnika in lesena skulptura Ecce homo

Križna gora

Križna gora (669 m), griček s cerkvijo, je le kakih 15 minut stran od vasi, pod vrhom Soteske (735 m). To je skrajni del hribovitega hrbta, ki se razprostira od Škofje Loke do Kranja, kjer ga zaključuje Sveti Jošt (847 m). Hriboviti hrbet je prepreden s potmi, primernimi za pohodništvo in (gorsko) kolesarjenje.

(Foto: Aleš Remškar)Najbolj običajna pot na Križno goro je iz Podlubnika, zahodnega dela Škofje Loke. Markacije in kažipot nas s ceste proti Železnikom usmerijo na stransko cesto proti severu. Pot začnemo med hišami in čez travnik, ob potoku in čez strmino do zaselka Cavrn, kjer se svet položi in prvič zagledamo naš cilj, nato pa še navkreber po poti skozi gozd. Da se ne vračamo po isti poti, se lahko spustimo po poti proti Crngrobu ali jo uberemo po vsem grebenu čez Planico proti Svetemu Joštu.

(Foto: Aleš Remškar)Cerkev svetega Križa so po legendi menda začeli graditi v vasi, toda ponoči se je vse, kar so zgradili čez dan, premaknilo na bližnji grič, zato so jo postavili tam. Od zunaj ni stavba arhitekturno nič posebnega, v njeni notranjosti pa so lepi oltarji in dragocene freske iz leta 1502, ki spadajo med najpomembnejšo kulturno zapuščino v Sloveniji. Freske v prezbiteriju v stilu poznogotskega realizma upodabljajo prizore iz življenja svetega Urha in Korbinijana. Urh je želel pogostiti Korbinijana, vendar ni opazil, da je že napočil nov dan, namenjen postu, in mu je ponudil kokošje bedro. Korbinijan ga je hotel zato zatožiti pri cerkveni gosposki, v dokaz naj bi potegnil iz torbe bedro, ki pa se je med tem spremenilo v ribo. (Do leta 1876 se je imenovala cerkev sv. Urha.). Prav tako je značilno gotsko poslikan strop prezbiterija, ki je bogato členjen in okrašen s sklepniki. Raven, z ornamenti poslikan lesen strop cerkvene ladje je bil pred leti obnovljen.

(Foto: Aleš Remškar)V bližini cerkve je lovska koča, odprta tudi za izletnike. V vasi Križna Gora je gostilna Pri Boštjanu, ki hrani ključ cerkve. Če vas zanima slovenska etnološka dediščina, si lahko ogledate hišo Franca Krajnika (Križna Gora 17), ki zbira in hrani številne predmete. Hiša je 20 minut hoje od gostilne Pri Boštjanu, v Sredniški grapi v smeri proti Praprotnemu.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=kri%C5%BEna+gora&tab=maps&x1=444490.79999999993&y1=117322.4&zoom=48000&gx=444484.6875&gy=117320.59375}

Več slik


(Foto: Aleš Remškar)(Foto: Aleš Remškar)Stara Loka (Foto: Aleš Remškar)

Puhov muzej

Puhov muzej je cimprača, viničarska hiša, kakršne so bile nekoč, pokrita je z žitno slamo in ima majhna okna. Glavni prostori v cimprači – predvsem kuhinja in hiša (soba) – so opremljeni, v njih je razstavljenih več etnoloških predmetov: žrmlje, krušna peč, tesarska skrinja, bohkov kot in drugi. Predstavlja dobo, v kateri je odraščal in se izobraževal Janez Puh. Cimprača močno spominja na domačijo, v kateri se je rodil Janez Puh. Na kraju, kjer je nekoč stala Puhova rojstna hiša, na Sakušaku 79, pa stoji sodobna stanovanjska hiša z vgrajeno spominsko ploščo.

Janez Puh (1862–1914) se je izučil za ključavničarja in se strokovno izpopolnjeval v Avstriji in Nemčiji ter v vojaški službi pri topništvu. Leta 1885 se je za stalno naselil v Gradcu; pri mojstrih Luschneiderju in Alblu je popravljal neudobna in nevarna kolesa (imenovana »mišolin«) ter uresničeval konstrukcijske izboljšave. Leta 1889 se je Puh osamosvojil, ustanovil je podjetje »Styria Werke« in izdelal kolo z imenom »Styria«. To je v hudi konkurenci v letih 1893–1895 na mednarodnih dirkah doseglo odlične rezultate in zmagalo na sloviti vožnji od Bordeauxa do Pariza. Leta 1899 sta Werner in Puh kupila stari mlin v južnem delu Gradca; v njem se je začela prva tovarniška proizvodnja koles, ki je postavila temelje sedanji tovarni Steyr-Daimler-Puch of Magna. Leta 1901 je prišlo iz Puhove tovarne prvo motorno kolo z bencinskim motorjem. Puh sam sicer ni izumil npr. kolesa kot vozila, pač pa je vozila izpopolnjeval s svojimi izumi in patenti; poznanih je 19 njegovih patentov.

Puhova kolesaEksponati v Puhovi spominski sobi so izvzeti iz razstave Zgodovinskega arhiva na Ptuju z naslovom Janez Puh, Johann Puch, človek, ki je svet obrnil na glavo avtorice mag. Kristine Šamperl Purg, postavljene leta 1999 v Dominu na Ptuju. To so fotografije in različni dokumenti, načrti, plakati in drugo. Razstavljeni so tudi dvocilindrični motocikel iz leta 1906, Puhovi moški kolesi iz časa pred 1. svetovno vojno in iz leta 1991, dve Puhovi ženski kolesi iz časa pred 2. svetovno vojno idr.

Cimprača, v kateri je Puhova spominska soba, je že dvakrat pogorela (2000 in 2004). Društvo rojaka Janeza Puha je s prostovoljnim delom svojih članov in ob pomoči donatorjev celoten muzej obnovilo (2005); v kleti ima tudi svoje prostore. Društvo ima okrog 300 članov iz 38 slovenskih občin ter se ponaša z velikim številom starodobnih motorjev in avtomobilov; poleg upravljanja in promocije Puhovega muzeja si je zadalo nalogo predstavljati tehnično dediščino širši javnosti.

Etnološki predmetiJuršinci, kraj ob cesti Ptuj–Gornja Radgona, se leta 1320 omenja kot Georgendorf, s sedanjim imenom pa leta 1409. Župnijska cerkev sv. Lovrenca se prvič omenja 1322. leta; sedanja gotska stavba je bila zgrajena med letoma 1517 in 1540, obnovljena je bila leta 1991, freske so delo mojstra Brolla. V njej je bil krščen tudi Janez Puh. Enorazredna osnovna šola se omenja 1877, vendar je pouk potekal v mežnariji že od leta 1806; v njej je tudi Puhova kamra. Sedaj ima kraj novo šolo, ki so jo obnovili ter ji v letu 1991 prizidali nove učilnice.

V bližnji vasi Bodkovci se je rodil dr. Anton Slodnjak (1899–1983), literarni zgodovinar, kritik in pripovednik. Na njegovi domačiji pripravljajo odlične gibanice. V vasi Zagorci pa se rodila dr. Štefka Cobelj (1923–1985), umetnostna zgodovinarka in etnologinja. Na Gomili (352 m) je razgledni stolp.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Saku%C5%A1ak&tab=maps&x1=575885&y1=150990.1&zoom=96000&gx=575884.0625&gy=150977.5625}

Več slik


Etnološki predmetiEtnološki predmetiEtnološki predmetiCimprača 
CimpračaOkno cimpračeVhod v kletPogled s Sakuška

Zunanje povezave


http://www.janez-puh.si/

Zavrh v Slovenskih goricah

Sleme, na katerem se razprostira Zavrh (370 m), je na osojni strani pokrito z mešanim gozdom, na prisojni pa se raztezajo vinogradi, sadovnjaki in majhne njive. Področje spada med stara vinogradniška območja, kjer so v preteklosti prevladovale viničarije. Pojav trtne uši konec 19. stoletja je uničil precej vinogradov, ki se šele v zadnjih letih ponovno obnavljajo.

Razgled z Maistrovega stolpaSkozi kraj, kjer je zaradi bližine Maribora precej vikend hišic, potekata vinska in sadjarska cesta. Tu imata točko tudi Pomurska transverzala ter Pot kurirjev in vezistov. Izletnikom, ki radi pešačijo, pa je namenjena Pot na Zavrh, ki vodi od Lenarta do Maistrovega stolpa (1,5 ure).

Rudolf Maister-Vojanov (1874–1934), general in pesnik, je po prisilni upokojitvi leta 1923 uteho iskal v lepoti Slovenskih goric. Na oddih je prihajal v Stupičevo vilo; tukaj je nastajala njegova druga pesniška zbirka Kitice mojih (1929). Leta 1984 so Završani »svojemu generalu« v Stupičevi vili uredili spominsko sobo, ki pa so jo leta 1998 preselili v obnovljen kulturni dom. Dokumenti v spominski sobi predstavljajo Maistrovo življenje in delo, med njimi so rokopisi nekaj njegovih pesmi, fotografije njegovih borcev za severno mejo, Maistrovih sodobnikov na Zavrhu in med njimi završke Katrce, ki je menda vsak dan tekla v Lenart, od koder je upokojenemu generalu prinašala časopise.

Zvečer se pa završki fantje zbero
in na Selce gredo.
Pod vrhom med slivami hramček čepi,
po poti mu gledajo okenca tri,
za tretjim pa Katrca spi …
(Završki fantje)

Razgled z Maistrovega stolpaMenda je general Maister Franju Stupici nekoč omenil, naj bi na Zavrhu postavili stolp, da bi bil razgled še lepši. Turistično društvo je šele leta 1963 postavilo prvi leseni razgledni stolp po načrtih generalovega sina Boruta Maistra. Danes pa se na tem mestu dviga 17 metrov visok kovinski – Maistrov – stolp, ki ob lepem vremenu nudi izjemen razgled od Pohorja, Kozjaka, Boča, Donačke gore in vrhov sosednje Hrvaške vse do madžarskih ravnin.

Turistično društvo pripravlja v novembru Maistrove dneve v spomin na svojega častnega krajana in znamenitega Slovenca. Nadalje organizira prvomajski pohod iz Lenarta na Zavrh; postavitev »majpana«, majskega drevesa; v avgustu pa klopotčev bal, ki obuja tradicijo postavitve klopotca.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=zavrh&tab=maps&x1=564099.3999999999&y1=155028.7&zoom=96000&gx=564100.125&gy=155033.921875}

Več slik


Razgled z Maistrovega stolpaKulturni dom in Maistrov hramKip Rudolfu Maistru

Zelenci

Najbolj se mi je priljubila Savska dolina s svojimi slapovi in jezeri.
Ne poznam v Evropi nič lepšega.
Humphry Davy (1778–1829), angleški naravoslovec)

(Foto: Aleš Remškar)Naravni rezervat Zelenci (834 m) obsega 14 ha; ob urejenih poteh so postavljeni informativne table in razgledni stolp. Talni izviri so pravzaprav drugi del potoka, imenovanega Nadiža, ki izvira blizu koče v Tamarju in večji del teče poniknjen pod gruščem, sicer pa prvi izvir Save, ki je s svojimi 219 km najdaljša slovenska reka. Izviri v jezerskih usedlinah so v obliki vulkančkov. V okolici največjega jezera je še množica manjših izvirov v obliki okroglih vodnih okenc (tumfov). Voda iz jezera se na vzhodu razlije v kilometer dolgo in 200 metrov široko plitko močvirje Blata. Rečna struga Save Dolinke pa nastane pri kraju Podkoren, ob pobočju gore Vitranc.

Jezero Zelenci in močvirje Blata sta ostanka nekdanje poledenitve oz. Korenškega jezera. Gornjesavska dolina je nastala zaradi tektonskih in ledeniških delovanj. Izpod Jalovca, Ponc in Mojstrovke je drsel Planiški ledenik, ki je prinesel velike količine grušča. Največji nanos grušča je na lokaciji današnjega Podkorena, ki je zajezil reko Savo in ustvaril Korenško jezero.

(Foto: Aleš Remškar)Temperatura jezerske vode v Zelencih je stalno okrog 5–6 °C. V njej živi potočna postrv, ki se hrani z ličinkami enodnevnic in vrbnic; le-te maja zlezejo na obvodne rastline in po preobrazbi odletijo na svoj kratki let. Tu se nahaja tudi nekaj ogroženih živalskih vrst, ki so uvrščene na Rdeči seznam ogroženih živalskih vrst Slovenije: ptica škrlatec, brkati netopir, martinček, navadni gad, živorodna kuščarica.

Na tem območju uspevajo rastline, ki potrebujejo veliko vlage: šaš, jelša in vrba. Tu najdemo tudi cvetlice, kot so: močvirski ušivec, ki so ga nekdaj uporabljali za odpravljanje naglavnih uši; navadni mrzličnik, ki cveti zgodaj spomladi; ozkolistni munec, ki cveti belo; močvirska triroglja, ki cveti v avgustu in septembru; vodna zlatica, ki se razrašča po dnu jezera, nad gladino pa v začetku poletja požene bele cvetove.

Iz rezervata Zelenci je lep razgled tudi na okoliške vrhove: Špik (2473 m), Vitranc (1637 m), Ciprnik (1747 m), Jalovec (2645 m) in Visoko Ponco (2275 m).

(Foto: Aleš Remškar)Kilometer proti vzhodu so pod krajem Podkoren na južni strani doline, na pobočjih Vitranca (1631 m) obsežni travniki s smučarskimi napravami; tu so vsako zimo tekmovanja v alpskih smučarskih disciplinah. Od tu se iz glavne doline lahko usmerimo v Planico in Tamar. V Planici so pod gorsko skupino Ponc štiri smučarske skakalnice, Tamar pa je planinsko in alpinistično izhodišče; na koncu doline je planinski dom.

Podkoren (850 m, 421 prebivalcev) je strnjena vas na pobočju pod Karavankami, med cesto po dolini in cesto, ki se vzpne na preval Koren. V osrednjem delu vasi je ohranjenih nekaj kmečkih hiš iz 17. stoletja z značilno alpsko arhitekturo (zidan spodnji del, leseno nadstropje, skodlasta kritina).

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=zelenci&tab=maps&x1=403217.38749999995&y1=150804.36250000002&zoom=6000&gx=403218&gy=150805}

Več slik


(Foto: Aleš Remškar)(Foto: Aleš Remškar)(Foto: Aleš Remškar)

Štanjel

Takšna lega je bila všeč že ljudem v železni dobi; nanje spominjajo ostanki gradišča na vrhu griča Turna, kjer je bila utrdba, zaradi dobrega razgleda v vse smeri imenovana Gledanca, tudi v antični dobi. V srednjem veku je bilo naselje v goriškem urbarju prvič omenjeno leta 1402. Ime je dobilo po zavetniku sv. Danielu, v starejših virih pa je zapisano tudi ime Sv. Angel (San Angelo), kot se je imenoval grad, ko je pripadal Goriškim grofom, pozneje pa Habsburžanom oziroma grofom Cobenzlom in Coroninijem.

Kobdikjski stolp in nenavadni zvonik (Foto: Drago Štefanec)Kljub v jedru gotski cerkvi z edinstvenim, limonasto prišiljenim zvonikom, in gradu s prostranim dvoriščem in bogato galerijo Lojzeta Spacala nad restavracijo, ki dajejo Štanjelu mestni videz, naselje velja za vas. Starejši del, ki ga obdaja obzidje s konca 15. stoletja, ko so v te kraje vdirali Turki in Benečani, se še zdaj imenuje Gornja vas, novejši del z udobnejšimi sodobnimi hišam, ki so si jih utesnjenosti naveličani Štanjelci postavili na ravnici pod gričem, pa je Dolnja vas.

Ozke ceste med zgnetenimi hišami, ki ponekod še kažejo gotsko in celo poznoromansko enocelično zasnovo (npr. muzejska Kraška hiša), so bili pretesne za vozove, zato so nekdanjim Štanjelcem tovore nosili konji in osli. Na trgih, v katere se stekajo te uličice, steze in prehodi, so stali in večinoma še danes stojijo monumentalni vodnjaki – shajališča ljudi in predvsem shrambe na kamnitem Krasu nadvse dragocene vode.

(Foto: Drago Štefanec)Že ta starodavna slikovitost, polna še ohranjenih kamnoseških in zidarskih detajlov, zlasti imenitnih kamnitih oken in nenavadnih kamnitih žlebov, je magnet za obiskovalce, željne čudovitih razgledov. Vendar ima Štanjel še nekaj, po čemer se opazno razlikuje od vseh drugih kamnitih kraških naselij. Ta posebni pečat mu je dal znameniti arhitekt in urbanist Maks Fabiani iz bližnjega Kobdilja, ko je za tržaškega zdravnika Enrica Ferrarija preuredil niz hiš na južnem robu vasi in pod njimi uredil edinstven vrt s senčnimi stezami, z umetnim ribnikom, ledenico in drugimi, za sušni Kras zelo nenavadnimi rečmi.

Grad, v katerem je v letih 1935–1945 županoval, je Fabiani spremenil v javni prostor s šolo, knjižnico in zdravniško ordinacijo, dvorišče pa je bilo prizorišče različnih družabnih dogodkov. Med drugo svetovno vojno so vojske, ki so ga zavzemale in zapuščale, gradu in celotnemu Štanjelu prizadejale nepopravljivo škodo. Kljub prizadevanjem obnoviteljev v zadnjih letih so mnoge hiše še vedno v razvalinah in romantične le iz varne razdalje. Toliko bolj so zato prijazne sprehajalne poti, ki v več obročih objemajo Štanjel in Ferrarijev vrt, vodijo pa tudi v dolino do skrivnostnega pokopališča žrtev prve svetovne vojne in prek skupnega pokopališča z gotsko cerkvico sv. Gregorja do Kobdilja.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=%C5%A1tanjel&tab=maps&x1=410518.29999999993&y1=76022&zoom=48000&gx=410516.59375&gy=76026.5234375}

Več slik


(Foto: Drago Štefanec)(Foto: Drago Štefanec)(Foto: Drago Štefanec)(Foto: Drago Štefanec)
Štanjel s kobdiljske strani (Foto: Slavka Ilich)(Foto: Slavka Ilich)(Foto: Slavka Ilich)

Urh

Grič je dobil ime po starodavni, že večkrat prenovljeni podružnični cerkvi, posvečeni nemškemu škofu Ulriku. Po vojni je bila cerkev spremenjena v muzej, kasneje pa so jo spet posvetili. Na zunaj je cerkev nespremenjena, sledovi krogel v cerkvenem stolpu pa so ohranjeni spomini na vojna leta. Ob cerkvi je delno obnovljena mežnarija, ki je bila med 2. svetovno vojno domobranska kasarna, zapor in mučilnica. V bližini je grobnica, kjer ležijo posmrtni ostanki 123 žrtev zločinov in 56 borcev Cankarjeve brigade, ki so jih sem prenesli po koncu vojne.

Spomenik žrtvamArhitekturna zasnova spominskega parka je delo arhitekta Borisa Kobeta. Spomenik je bil postavljen leta 1955; je delo akademskih kiparjev Zdenka Kalina in Karla Putriha ter simbolizira trpljenje upornega ljudstva med NOB in njegovega vstajenja ob osvoboditvi. Nad veliko grobnico žrtev, oblikovano v krogu s premerom 20 metrov, se dviga kamnit kvader z odbitimi vogali. V vdolbinah so figuralne skupine, ki predstavljajo talce, begunce in ranjene borce. Nad kvadrom iz belega kamna stojijo bronaste figure, ki upodabljajo vse družbene sloje ob sprejemu osvoboditeljev.

Na Urha lahko pridemo z avtom po odcepu z Litijske ceste v Dobrunjah. Za sprehajalce pa vodi na vrh več stranskih poti. Z vrha je lep razgled na Kamniške planine, Zasavsko hribovje, reki Savo in Ljubljanico ter predele Ljubljane, kot so Vevče, Polje, Fužine, Zadvor in Sostro. S široko raztegnjenega vrha vodijo gozdne poti in steze proti Dobrunjskemu hribu, proti vasi Orle in še naprej čez Golovec do Ljubljane. Vijugasti in močno razčlenjeni hrbet gričev, ki segajo od Urha do Golovca pri Dolenjskem mostu, ločijo od dolenjskega gričevja le plitve dolinice.

Več slik


Nekdanja mežnarija

 

Špitalič

Špitalič pri Slovenskih Konjicah je v dolini Žičnice, 13 km iz Slovenskih Konjic. V 12. stoletju, ko so te kraje naselili kartuzijanski bratje – laiki, sta bila v tem kraju zgrajena »Spodnji« žički samostan in manjša cerkev. Med turškimi vpadi v 15. stoletju je bil samostan porušen in bratje laiki so se preselili v »Zgornji« samostan. Ostala pa je romanska cerkev Marijinega obiskanja, ki so jo po ukinitvi samostana začeli uporabljati kot lokalno župnijsko cerkev. Ima dvokapno streho ter izrazite, masivne zunanje opornike, zvonik pa ima baročni čebulasti zaključek. Odlikuje se z visoko kakovostjo kamnoseških del, posebno dveh portalov. Južni portal ima skromnejše okrasje, zahodni pa je trikrat stopnjevan in je med najbogateje okrašenimi romanskimi portali pri nas. Notranjost cerkve ima križno rebrast obok. Stranska oltarja iz leta 1757 sta delo Ferdinanda Galla. Prižnica in veliki oltar sta s konca 18. stoletja. V zadnjih letih cerkev prenavljajo.

Zahodni portalPrav tako je zaradi obnove zaprta kartuzijanska zbirka v župnišču, ki med drugim prikazuje lekarnarstvo kartuzijanov, mašniške plašče in cerkveno posodje. Obnovili pa so poslopje podružnične šole v Špitaliču, ki je v letu 2006 praznovala 100-letnico.

Ob cesti, kakih 5 km iz Špitaliča, je tik pred vasjo Žiče nekdanji kamnolom, zavarovano rastišče redke in ogrožene rastlinske vrste z imenom žički grobeljnik. To je 10–20 cm visoka trajnica, ki rumeno cveti aprila ali maja. Umetno vzgojene sadike lahko kupite v zeliščnem vrtu v Žički kartuziji.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=%C5%A1pitali%C4%8D&tab=maps&x1=531638.2&y1=129463.6&zoom=48000&gx=531641&gy=129459}

Več slik


Lipa pred cerkvijoŽički grobeljnikV dolini ŽičniceV dolini Žičnice