Špitalič

Špitalič pri Slovenskih Konjicah je v dolini Žičnice, 13 km iz Slovenskih Konjic. V 12. stoletju, ko so te kraje naselili kartuzijanski bratje – laiki, sta bila v tem kraju zgrajena »Spodnji« žički samostan in manjša cerkev. Med turškimi vpadi v 15. stoletju je bil samostan porušen in bratje laiki so se preselili v »Zgornji« samostan. Ostala pa je romanska cerkev Marijinega obiskanja, ki so jo po ukinitvi samostana začeli uporabljati kot lokalno župnijsko cerkev. Ima dvokapno streho ter izrazite, masivne zunanje opornike, zvonik pa ima baročni čebulasti zaključek. Odlikuje se z visoko kakovostjo kamnoseških del, posebno dveh portalov. Južni portal ima skromnejše okrasje, zahodni pa je trikrat stopnjevan in je med najbogateje okrašenimi romanskimi portali pri nas. Notranjost cerkve ima križno rebrast obok. Stranska oltarja iz leta 1757 sta delo Ferdinanda Galla. Prižnica in veliki oltar sta s konca 18. stoletja. V zadnjih letih cerkev prenavljajo.

Zahodni portalPrav tako je zaradi obnove zaprta kartuzijanska zbirka v župnišču, ki med drugim prikazuje lekarnarstvo kartuzijanov, mašniške plašče in cerkveno posodje. Obnovili pa so poslopje podružnične šole v Špitaliču, ki je v letu 2006 praznovala 100-letnico.

Ob cesti, kakih 5 km iz Špitaliča, je tik pred vasjo Žiče nekdanji kamnolom, zavarovano rastišče redke in ogrožene rastlinske vrste z imenom žički grobeljnik. To je 10–20 cm visoka trajnica, ki rumeno cveti aprila ali maja. Umetno vzgojene sadike lahko kupite v zeliščnem vrtu v Žički kartuziji.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=%C5%A1pitali%C4%8D&tab=maps&x1=531638.2&y1=129463.6&zoom=48000&gx=531641&gy=129459}

Več slik


Lipa pred cerkvijoŽički grobeljnikV dolini ŽičniceV dolini Žičnice

Ptujska Gora

Zgodovina Ptujske Gore sega v srednji vek. Vas, ki se je razvila na ravnici pod cerkvijo, je leta 1447 dobila tržne pravice. Da je bil tu nekaj časa sedež deželskega sodišča, dokazuje sramotilni steber – pranger, kamor so privezovali kaznovanega, ki so se mu mimoidoči posmehovali, ga kamenjali in pljuvali. Današnji steber, ki ga je moč videti na cerkvenem dvorišču, nosi letnico 1855, prvotni pa naj bi bil iz 15. stoletja.

Prebivalci Ptujske Gore so se ukvarjali s kmetijstvom in razvili močno postojanko domačih obrti: lončarstva, kamnoseštva, krojaštva in kovaštva. Imeli so svoj zdravstveni dom, zobozdravnika, žandarmerijo ter se ukvarjali z žganjekuho. K razvoju kraja je veliko pripomogla ustanovitev šole že v 17. stoletju.

Ptujska Gora - s cerkvijo od dalečPo legendi o nastanku cerkve sv. Marije naj bi bogati grof iz Vurberka, ki je imel slepo hči, dal postaviti cerkev na mesto, kjer je deklica nekega dne ob redni molitvi, ko se je obračala k sv. Mariji, naj ji povrne vid, ugledala luč na kraju, kjer je stal križ. Zgodovinski listine pa pričajo, da je cerkev okoli leta 1410 dal zgraditi Bernard III. Ptujski. Leta 1442 je pisno prvič omenjena pod imenom Neuestift (Nova Štifta). Pri gradnji in oskrbi cerkve je sodelovalo več plemiških družin, med njimi celjski grof Friderik II., plemiška družina Stubenbergi in vitez Žiga Dobrnski.

V času turški vpadov je cerkev služila kot obrambna postojanka pred Turki, zato so prebivalci Ptujske Gore zgradili visoko obzidje z obrambnimi stolpi. V tem času se je pojavilo ime »Črna Gora«. Zgodba pravi, da je Marija sama zavarovala Goro, ko jo je zagrnila v črn oblak, da je turški roparji niso našli. Za Turki so v cerkvi prebivali protestanti, nato pa so jo v svoje roke dobili Jezuiti iz Leobna. V tem času je z bogato baročno opremo doživela svoj ponovni razcvet. Od leta 1937 so jo v upravo prevzeli očetje minoriti.

V cerkvi lahko poleg celjskega oltarja Friderika II. Celjskega in Sigismundovega oltarja, baročne prižnice, gotskih fresk, vitražev, kamnoseških znamenj in kipa sv. Jakoba občudujemo prekrasen »milostni relief« Marije zaščitnice s plaščem, ki prekaša vse, kar je v tem času nastalo na slovenskih tleh. Množica pod Marijinim plaščem predstavlja celjske grofe in njihove sorodnike ter imenitnike Evrope okrog leta 1410.

V cerkvi ob vikendih večkrat organizirajo koncerte klasične glasbe, zlasti ob velikih cerkvenih praznikih.

Ptujska Gora - cerkveno stopniščeOgleda je vredno tudi cerkveno obzidje z ohranjenim južnim obrambnim stolpom. Baročno stopnišče, ki vodi do cerkve, stražita sv. Florjan in sv. Janez Nepomuk, vhod na vrhu stopnic pa krasita sedeča angela s ščiti in bogato oblikovanimi vazami.

Ob lepem vremenu ne zamudite prekrasnega razgleda na vse strani neba: na Dravsko polje, Pohorje, Maribor, Ptuj in Slovenske gorice proti severu, na cerkev sv. Bolfenka in Donačko goro proti jugu, na pokopališko cerkev sv. Lenarta in cerkev sv. Janeza na Janškem vrhu proti jugovzhodu ter na Boč in kamniške planine proti zahodu.

Ob cesti, ki se spušča iz trga proti glavni cesti, raste stoletja staro, a še vedno razkošno drevo tisa (taxus baccata), ki je zaščiteno, saj je bilo po izročilu posajeno, ko so Križarji zavzeli Jeruzalem (1098).

V bližini, na Podložah, se nahajata še dve mesti, vredni ogleda:
Prazgodovinsko gomilno grobišče – gomile: Gomile in izkopanine, kot so deli noše, orodje, oprema za konja in keramično posodje, so dovršeni izdelki ptujskogorskih staroželeznodobnih mojstrov v času staroželeznodobne družbe ob koncu 7. in v začetku 6. stoletja pr. n. št. Najdenih je bilo še nekaj kosov črne keramične posode in del železnega predmeta.
Bunker izpred 2. svetovne vojne, ki je zgodovinski terenski spomenik: Starojugoslovanska vojska je v letih 1938–1939 na območju Ptujskega polja zgradila več bunkerjev. Bunker na Podložah je eden izmed njih, v obrambni liniji, ki je tekla ob vznožju Haloz.

{map 448,141}

Bogojina

Bogojina (185 m, 659 prebivalcev) je naselje ob regionalni cesti Murska Sobota–Lendava. V pisnih virih je bila prvič omenjena leta 1208, trške pravice pa je dobila leta 1688, ko je imela dobro razvito cehovsko obrt (lončarji, tkalci, sodarji).

Krstilni kamenŽupnijska cerkev Gospodovega vnebohoda je bila sezidana v letih 1925–1927, po načrtih najpomembnejšega slovenskega arhitekta Jožefa Plečnika (1872–1957), ko je bil župnik v Bogojini Ivan Baša (1875–1931).

»Gospod, sezidal sem ti hišo
za tvoje prebivališče.«
(I Kr 8, 13)

Notranjost cerkveStaro cerkvico iz 14. stoletja je v novo cerkev vgradil kot podhodno lopo in pevski kor. Njeni vzdolžni stranici je dodal prostor kvadratnega tlorisa. To so glavna in – skorajda le nakazani – dve stranski ladji. Na nesimetrično postavljen marmorni steber se opirajo štirje loki, na katerih sloni raven hrastov strop. Lončeni krožniki na hrastovem stropu in vrči na glavnem oltarju so delo domačih lončarjev iz Filovcev in Bogojine. Kip Kristusa na pročelju cerkve in kip sv. Jožefa na stranskem oltarju sta delo kiparja Lapuha iz Ljubljane. Slika Vnebohoda nad glavnim oltarjem in Križev pot sta delo akademskega slikarja Janeza Mežana. Stebri, oltarja, krstilnik, prižnica in obhajilna miza so iz marmorja iz Podpeči pri Ljubljani.

Cerkveni stropZvonik v obliki valja z razglednim stebriščem in ravno streho ter manjši stolpič z okroglo kapo sta od daleč vidna poudarka in lepa razgledna točka. Zunaj je bila cerkev na novo prebeljena leta 1999, notranjost cerkve pa leta 1998.

Nad Bogojino je na griču kapela sv. Urbana iz leta 1829. Vinorodne gorice Vršič (246 m) višje preidejo v mešane gozdove. Vinske kleti imajo značilne elemente stare kmečke arhitekture.

V Bogojini je zadružni dom s prireditveno dvorano; imajo dober pevski zbor z bogato pevsko tradicijo, folklorno skupino, čebelarsko in kulturno društvo ter lovsko družino. Vsako leto v avgustu in septembru v Bogojini in okoliških vaseh potekajo Košičevi dnevi, ko se zvrstijo številne kulturne, športne in družabne prireditve, npr. vinogradniški večer in pohod po poteh kulturne dediščine.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=bogojina&tab=maps&x1=598287.8&y1=170979.9&zoom=48000&gx=598290.375&gy=170976.015625} 

 

Več slik


Glavni oltarGlavni oltar v stari cerkviKor stare cerkveKregarjev križev pot
Opornik stare cerkveZvonik v obliki valjaZvonček pred cerkvijoZvonik v obliki valja
Štorklji v gnezdu pri Petkovih v BogojiniPogled z razglednega stolpa

Zunanje povezave


http://www.slovenia.info/?sakralne_znamenitosti=4735&title=Bogojina,%20Church%20of%20the%20Ascension

Martjanci

Martjanci (195 m, 567 prebivalcev) so od 17. stoletja dalje večkrat omenjeni kot trg, vendar so ohranili vaško podobo. Svetnik sv. Martin je dal ime kraju, kjer je še vedno vsako leto 11. novembra kramarski sejem.

Cerkev sv. MartinaMartin se je rodil okoli leta 316 v Szombathelyju v Panoniji (današnja Madžarska). Njegov oče je bil častnik rimske vojske in tudi sinu je preskrbel vojaško službo. Martin je kmalu postal častnik. V nekem mrzlem zimskem jutru je pred mestnimi vrati srečal berača. Ker ni imel nič drugega, kar bi mu lahko podaril, je prerezal na pol svoj vojaški plašč in eno polovico podaril beraču. Kmalu po tem je pustil vojaško službo, bil krščen in se posvetil duhovniškemu poklicu. Pri ljudeh je bil zelo priljubljen. Legenda pripoveduje, da je v svoji skromnosti zavrnil škofovsko mesto in se vernikom skril, njegovo skrivališče pa so izdale goske z gaganjem. Svetega Martina najpogosteje uprizarjajo v prizoru, ko deli plašč z beračem, njegova običajna spremljevalka pa je goska.

Cerkev sv. Martina v Martjancih je bila dograjen leta 1392. O času gradnje cerkve natančno izvemo iz napisa v prezbiteriju. Cerkev je imela prvotno gotski prezbiterij in ladjo z ravnim stropom. Leta 1702 so pravokotno ladjo baročno obokali, ohranili pa so prezbiterij, v katerem so križnorebrasti oboki in konzole, ter lep gotski zvonik.

Martin na smrtni posteljiV prezbiteriju so ohranjene freske, ki jih je leta 1392 poslikal Janez Aquila iz Radgone. Na oboku so angeli z napisnimi trakovi, simboli evangelistov, angeli, ki nosijo Kristusa, na stenah apostoli, svetniki, preroki, prizori iz življenja sv. Martina (Martin preseka svoj plašč, Martin blagoslovi mrtve vojščake in Martin na smrtni postelji). Zelo pomemben je avtoportret Janeza Aquile z napisom, ki ni le najzgodnejši avtoportret na Slovenskem, temveč sodi med najstarejše slikane avtoportrete v evropski umetnosti. Na notranji slavoločni steni je upodobljen sv. Jurij v boju z zmajem. Gre sicer za tipično gotsko poslikavo, toda prav slikarjev avtoportret z napisom dokazuje, da se je mojster že zavedal svojega izvirnega ustvarjalnega dela (pozna gotika oz. napoved renesanse).

Oltar s kipom sv. Martina iz leta 1925 je narejen po zamisli Jožeta Plečnika. Njegovo delo je tudi nagrobnik župnika J. Horvatha na pokopališču.

Iz Martjancev se odcepi cesta proti severu na Goričko, po regionalni cesti pa pridemo do kraja Moravske Toplice. Leta 1960 so v ravnini ob Lipnici izvrtali 1417 metrov globoko vrtino in naleteli na termalno vodo. Od leta 1963 se razvijajo Moravske toplice, ki so prejšnje vaško naselje spremenile v zdraviliškoturistični kraj. Sedanjo evangeličansko cerkev so dogradili leta 1962 na mestu nekdanjega dvorca grofa Ernesta.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Martjanci&tab=maps&x1=591506&y1=171932.4&zoom=48000&gx=591507.4375&gy=171935.25}

 

Več slik


ApostoliKrstilni kamen, po načrtih J. PlečnikaOltar, po načrtih J. Plečnika

Judovsko pokopališče v Dolgi vasi pri Lendavi

Ker so na njem le stari grobovi brez gomil, judovsko pokopališče morda lahko občutimo kot lepo urejen park s kamnitimi nagrobniki na trati. Nekaj je cipres in drugih okrasnih dreves ter grmičja, toda nikjer ni cvetja ali sveč. Judje polagajo na nagrobnike kamne, ali bolje kamenčke, toda ker je v okolici Lendave po 2. svetovni vojni ostal komaj kateri potomec Judov, boste na vsem pokopališču našli komajda kakšen grob s kamni. Kamniti nagrobniki so različne velikosti, odvisno pač od pomembnosti rodbine. Na njih prebiramo značilna judovska imena in priimke: Marx Lebli in Marx Jakab, ki sta bila menda prva judovska priseljenca v Lendavi, oba trgovca; Hermina Brünner, rojena Löwenstein, zadnja učiteljica, Mor Lowy, zadnji rabin v Lendavi.

NagrobnikStavbe na Glavni ulici v Lendavi pričajo, kako pomembno vlogo so imeli prebivalci judovske veroizpovedi. Pred leti je ob sinagogi stala še šola, v kateri je bilo nekoč urejeno stanovanje rabina, vendar so jo konec devetdesetih let porušili in tam zgradili kulturni dom.

Judje so se naselili med Madžari in Slovenci v Prekmurju po končanih turških vpadih. Prekmurje, še posebej pa Lendava, leži na ugodni geografski poti. Judje so prihajali iz dveh strani – iz Avstrijske in Madžarske. V prvem popisu prebivalstva v prvi polovici 18. stoletja je najti dva judovska priimka, v naslednjih letih pa je število judovskega prebivalstva naraščalo. Judje so bili pretežno trgovci, gostilničarji, žganjarji, medičarji, pravniki, zdravniki. Leta 1850 so odprli judovsko šolo, ki je delovala vse do leta 1921.

NagrobnikiPred 1. svetovno vojno so v Prekmurju živeli tudi ortodoksni Judje, vendar so se počasi asimilirali z ostalim prebivalstvom ali pa so se odselili. Pred 2. svetovno vojno se Judje niso več v celoti držali pravil, ki jim jih je narekovala vera. Govorili so predvsem madžarščino in nemščino, tudi hrvaščino in prekmurščino. Taka jezikovna mešanica je bila posledica selitev.

Dolga vas/Hosszúfaluhegy (165 m, 764 prebivalcev) je strnjeno nadaljevanje mesta Lendava. Prebivalci so večinoma madžarske narodnosti, nekaj družin je Romov. Leta 1932 se je v severnem delu naselja naselilo 12 družin Slovencev iz Goriške. Zaradi vrste antičnih najdb domnevajo, da je bila na tem prostoru rimska postojanka Halicanum.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=dolga+vas&tab=maps&x1=611267.2&y1=160819.9&zoom=48000&gx=611264.25&gy=160821.625}

 

Več slik


NagrobnikNagrobnik

Samostan Olimje

Grad Olimje je v zgodovini zamenjal več lastnikov. Nekaj časa je pripadal grofom von Pilsteinskim; ena izmed njegovih lastnikov je bila tudi sveta Ema iz Pilštajna, bolj znana kot sveta Hema Krška. Okrog leta 1550 je grad v renesančnem slogu preuredil grof Tattenbach, istočasno so ga zaradi nevarnosti turških vpadov obdali tudi z obrambnim jarkom. Leta 1658 je grad kupil zagrebški baron Ivan Zakmardy, ki ga je kasneje začel preurejati v samostan in ga leta 1663 podaril pavlinskim menihom iz Lipoglava na Hrvaškem. Kasneje so grad popolnoma preuredili v samostan in dozidali še baročno cerkev.

Cerkev slovi po baročnem oltarju, posvečenem Mariji Vnebovzeti, ki velja za enega najlepših baročnih oltarjev v Sloveniji. Novo podobo je cerkev dobila leta 1740, ko je menih Ivan Ranger poslikal prezbiterij, dozidali in poslikali pa so tudi stransko kapelo. Pavlinci so v samostanu uredili tudi eno najstarejših lekarn v Evropi. Na steni samostana je še vidna freska v spomin Paracelziju. V času vladarja Jožefa II. so morali pavlinci samostan zapustiti., ker v kraju ni bilo šole in župnije.

Leta 1805 je nekdanji pavlinski samostan kupila plemiška družina Attems, ki so zaradi previsokih stroškov vzdrževanja morali podreti severni in zahodni del gradu. Ob koncu 2. svetovne vojne so Attemse umorili, grad pa podržavili. Grad je bil močno poškodovan v potresu leta 1974 in po tem tudi temeljito obnovljen. Leta 1990 so svetišče in župnijo v last dobili minoriti, ki so 15. avgusta 1999 po 217 letih ponovno oživili samostan. Ti odslej sprejemajo turiste, ki obiščejo samostan in lekarno. Uredili so tudi zeliščno lekarno.

V okolici je bogata gostinska ponudba, kjer lahko poskusite odlična vina in kozjanske specialitete, sladkosnedneži pa bodo najbrž najbolj uživali v bližnji čokoladnici.

Le dober kilometer stran pa stoji Koča pri Čarovnici, ki ob koncih tedna s pomočjo pravljic, ki jih poznamo vsi, vabi v deželo pravljic in nazaj v otroški svet.

{map 403,194}

Žička kartuzija

Tako pravi izročilo, dokumenti pa govorijo, da so samostan okrog leta 1160 postavili kartuzijani, pripadniki enega od meniških redov, oziroma sijajni gradbeniki, ki so jih pripeljali s seboj iz Francije. Pred nezaželenimi gosti dobro skrit, predvsem pa miren kot za razmišljanje in molitev so našli na koncu tihe doline sv. Janeza ob sotočju potokov Soješke in Kumenske vode, v nadaljevanju Žičnice. Tesne celice okrog križnega hodnika, v katerih so prebivali menihi, cerkev, pokopališče in gospodarska poslopja so obdali z obzidjem, ki so ga v času turških vpadov utrdili še z močnimi obrambnimi stolpi.

(Foto: Drago Štefanec)Naravna zavarovanost in utrdbe pa samostana niso obvarovale pred reformami cesarja Jožefa II. Propadanje stavb po ukinitvi reda leta 1782 je posredno pospešil še požar v bližnjih Konjicah. Tamkajšnjim tržanom so namreč za obnovo pogorelih domov kot nalašč prišli prav les, opeka in že obklesani kamni iz opustele kartuzije.

Podobno kot drugi samostani je tudi Žička kartuzija že prej doživljal vzpone in padce. Nekaj let je bila celo evropsko redovno središče, imela je bogato knjižnico, menihi pa so v skriptoriju v cerkvenem prizidku tudi sami marljivo prepisovali starejše rokopise; večina ohranjenega knjižnega zaklada je danes na Dunaju. Poleg tega so se ukvarjali z zdravilstvom oziroma z gojenjem zdravilnih zelišč. Tradicijo pripravljanja krepčilnih in zdravilnih kapljic, napitkov in mazil danes nadaljujejo v dvorcu Trebnik v Slovenskih konjicah; prodajalno imajo seveda tudi v Žičah, kjer povrhu skrbijo za bogat vrt zdravilnih in dišavnih zelišč.

(Foto: Drago Štefanec)Dandanes je mogočna kartuzija večidel v razvalinah, čeprav so pod budnim očesom strokovnjakov iz celjskega Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine v zadnjih letih znova pozidali del obzidja in tri stolpe. Obnovili so tudi najstarejšo gostilno na Slovenskem, kot ponosno pravijo nekaj sto metrov oddaljenemu gastužu – v gotskem slogu sezidanemu gostišču, danes bi rekli »motelu« za neposvečene obiskovalce, ki niso smeli prenočevati za samostanskim obzidjem (redke ženske popotnice pa tja sploh niso smele vstopiti).

Obisk Žičke kartuzije je lahko nadvse zanimiva dogodivščina. Kar še ni obnovljeno, si zlahka naslikamo v domišljiji. Tja privijugamo po cesti pod visokimi stebri, na katerih počiva avtocesta, vendar se za začetek velja pomuditi že v zaselku Špitalič, katerega ime priča, da so menihi tam nekoč imeli bolnišnico. Ustavimo se pred mogočno cerkvijo, ki je svoj čas sodila k samostanu; sicer gotska stavba z visoko, strmo streho ima enega najlepših romanskih portalov, kar se jih je ohranilo na naših tleh.

{map 380,151}

Več slik


(Foto: Drago Štefanec)(Foto: Drago Štefanec)(Foto: Drago Štefanec)

Selo

Kapela svetega Nikolaja stoji nekoliko na samem, na valovitem terenu. Zgrajena je bila verjetno v 13. stoletju, kot valjasta cerkvena notranjščina s plitvo kupolo in polkrožno apsido. Zgrajena je v romanskem stilu; njena notranjost je krožno oblikovana in poslikana v dveh plasteh. Starejše poslikave izhajajo iz sredine 14., mlajše pa iz začetka 15. stoletja. Notranjost osvetljuje svetloba, ki prihaja skozi romanska okna.

Kapela sv. Nikolaja (Foto: Tilka Jamnik)V letih 1845–46 so cerkev prezidali; polkrožno apsido so nadomestili z vhodno vežo in zvonikom nad njo, a so cerkvi v 20. stoletju vrnili njeno prvotno podobo.

Za ogled cerkvene notranjščine poprosite za ključ pri najbližji hiši.

V bližini rotunde je tudi manjše, v tišino gozda odmaknjeno pokopališče.

Vas Selo ima le nekaj sto prebivalcev in leži 3 km od Madžarske meje, v občini Moravske Toplice. Naselje je v nekaj skupinah hiš razpotegnjeno ob glavnih cestah, njeno sedanje središče pa se imenuje Betlehem. Tam stoji tudi novejša, leta 1966 zgrajena evangeličanska cerkev.

{map 534,41}

 

Več slik


Zvonik (Foto: Tilka Jamnik)Lipa pri kapeli sv. Nikolaja (Foto: Tilka Jamnik)Kapela sv. Nikolaja, Poklon treh kraljev (Foto: Tilka Jamnik)Kapela sv. Nikolaja, pasijonski prizori (Foto: Tilka Jamnik)
Pokopališče v Selu (Foto: Tilka Jamnik)