Najevska lipa

Najevska lipa ali točneje Najevnikov lipovec (Tilia cordata) je »mati vseh slovenskih lip« in menda celo najstarejša lipa na svetu. Raste ob domačiji Osojnik (po domače Najevnik) na Ludranskem vrhu (754 m) južno od Črne na Koroškem, pod najmlajšim slovenskim vulkanom Smrekovcem.

Kužno znamenjeMogočna lipa velja za najdebelejše drevo v Sloveniji. Gozdarski inženir Sgerm ji je leta 1969 izmeril 11,24 metrov obsega debla v prsni višini. Kasneje je del debla propadel; leta 1993 je obseg debla meril 10,56 metra, v letu 2006 pa 10,70 metra. Sega kar 25,5 metrov v višino. Danes je ta lipa tako velika in mogočna zato, ker je deblo domnevno zraslo iz sedmih (po nekaterih podatkih celo iz dvanajstih) debel, česar pa ne bomo nikoli zagotovo vedeli, saj je lipa danes votla. Ker je s strani in v sredini votla, se tudi njene starosti z običajnimi postopki ne da ugotoviti. Ocenjujejo jo na 770–800 let. Najverjetnejšo starost izdaja letnica 1222 na bližnjem kužnem znamenju.

Na Ludranskem vrhu, ob Najevski lipiLeta 1993 je bila lipa sanirana po načelih sodobne drevesne kirurgije. Odstranjen je bil trhel in vlažen les v notranjosti in tako upočasnjeno njeno nadaljnje propadanje, vrhovi v krošnji pa so bili učvrščeni z varnostnimi vezmi. Deblo je ograjeno in s tem je preprečena zbitost tal v koreninskem delu. Tako je lipa danes še vedno v dobrem stanju. Na severni strani je gosto obraščena z mahovi in lišaji, z južne strani pa je vhod v njeno notranjost.

K Najevski lipi vodi več peš in kolesarskih poti, vključena je tudi v kolesarsko pot za Koroški pokal. Obiščemo pa jo lahko tudi z avtom (približno 8 km, večinoma po makadamski gozdni cesti): v Črni na Koroškem se zapeljemo proti Bistri, na Pristavi zavijemo na levo in po 3 km pridemo do dveh odcepov, desni vodi v Bistro, mi pa se držimo levega odcepa, ki nas pripelje do Pudgarskega. Tu spet zavijemo na levo in čez nekaj minut smo pri Najevski lipi.

Od Najevske lipe zremo onkraj Meže na Peco, kjer po ljudski pripovedki za kamnito mizo spi kralj Matjaž. Menda je nekoč pod lipo imel privezanega svojega vranca. Tudi Turki naj bi se ustavili pod njo, jedli z zlatimi žlicami in jih v naglici zakopali pod korenine, ko so morali bežati pred Matjaževo vojsko …

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=ludranski&tab=maps&x1=491582.39999999996&y1=143878.1&zoom=96000&gx=491592.75&gy=143878.203125}

Več slik


Poljana in Holmec

Na Poljani so potekali zadnji boji druge svetovne vojne v Evropi. Ob naselju stoji tonalitni spomenik 14. diviziji in Tretji armadi, ki sta na tem mestu 14. in 15. maja 1945 razorožili okupatorsko armado. Na levi strani ceste, ki pelje proti Homcu, stoji spomenik Stojana Batiča – lik bombe, ki se razpre v obliki cveta, iz nje pa leti jata golobov – simbol vojne in miru. Na Holmcu je bila 26. junija 1991 izobešena slovenska zastava kot znak samostojne Republike Slovenije; v spomin na te dogodke občina Prevalje praznuje občinski praznik na ta dan. Na Holmcu so skupaj s sosednjo občino Pliberk 1. maja 2004 pričakali tudi vstop v Evropsko unijo, kar pomeni nov mejnik v razvoju slovenske državnosti in tudi čezmejnega sodelovanja.

Cerkev sv. Janeza KrstnikaSredišče naselja Poljana je ob zgodnjegotski podružnični cerkvi sv. Janeza Krstnika. Cerkev kapelnega tipa je iz zgodnejšega 14. stoletja in ima bogato zgodovino. Nad vzhodnim delom cerkve je zvonik, tipičen koroški nadstrešni stolpič s strmo skodlasto streho. Posebna dragocenost cerkve je lesena plastika – glava sv. Janeza Krstnika iz 15. stoletja. Drugo dragocenost – oltarno mizo z vzidanim rimskim nagrobnikom iz Zagrada pri Prevaljah – pa hrani koroški pokrajinski muzej v Slovenj Gradcu. Pred cerkvijo je lesena skulptura Ecce homo. V bližini je obnovljen kozolec – prostor za razne prireditve, ob njem pa lesena skulptura ajdovske deklice.

Obnovljen kozolec in lesena skulptura ajdovske dekliceHolmec je postal pomemben kraj z mejnim prehodom z Avstrijo. Nekoč pa je bil tu rudnik rjavega premoga; odprli so ga grofje Thurni-Valsassina leta 1858 in je obratoval še med drugo svetovno vojno. Na začetku 20. stoletja se je proizvodnja zmanjšala, ponovno pa se je povečala v letih gospodarske krize in po letu 1936, ko je tukaj našlo zaposlitev nekaj rudarjev iz zaprtega leškega premogovnika. Po drugi svetovni vojni so rudarjenje povsem opustili.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=poljana&tab=maps&x1=491772.89999999996&y1=155803.4&zoom=48000&gx=491773.21875&gy=155802.5}

Več slik


Obnovljen kozolecCerkev sv. Janeza Krstnika in lesena skulptura Ecce homo

Zavrh v Slovenskih goricah

Sleme, na katerem se razprostira Zavrh (370 m), je na osojni strani pokrito z mešanim gozdom, na prisojni pa se raztezajo vinogradi, sadovnjaki in majhne njive. Področje spada med stara vinogradniška območja, kjer so v preteklosti prevladovale viničarije. Pojav trtne uši konec 19. stoletja je uničil precej vinogradov, ki se šele v zadnjih letih ponovno obnavljajo.

Razgled z Maistrovega stolpaSkozi kraj, kjer je zaradi bližine Maribora precej vikend hišic, potekata vinska in sadjarska cesta. Tu imata točko tudi Pomurska transverzala ter Pot kurirjev in vezistov. Izletnikom, ki radi pešačijo, pa je namenjena Pot na Zavrh, ki vodi od Lenarta do Maistrovega stolpa (1,5 ure).

Rudolf Maister-Vojanov (1874–1934), general in pesnik, je po prisilni upokojitvi leta 1923 uteho iskal v lepoti Slovenskih goric. Na oddih je prihajal v Stupičevo vilo; tukaj je nastajala njegova druga pesniška zbirka Kitice mojih (1929). Leta 1984 so Završani »svojemu generalu« v Stupičevi vili uredili spominsko sobo, ki pa so jo leta 1998 preselili v obnovljen kulturni dom. Dokumenti v spominski sobi predstavljajo Maistrovo življenje in delo, med njimi so rokopisi nekaj njegovih pesmi, fotografije njegovih borcev za severno mejo, Maistrovih sodobnikov na Zavrhu in med njimi završke Katrce, ki je menda vsak dan tekla v Lenart, od koder je upokojenemu generalu prinašala časopise.

Zvečer se pa završki fantje zbero
in na Selce gredo.
Pod vrhom med slivami hramček čepi,
po poti mu gledajo okenca tri,
za tretjim pa Katrca spi …
(Završki fantje)

Razgled z Maistrovega stolpaMenda je general Maister Franju Stupici nekoč omenil, naj bi na Zavrhu postavili stolp, da bi bil razgled še lepši. Turistično društvo je šele leta 1963 postavilo prvi leseni razgledni stolp po načrtih generalovega sina Boruta Maistra. Danes pa se na tem mestu dviga 17 metrov visok kovinski – Maistrov – stolp, ki ob lepem vremenu nudi izjemen razgled od Pohorja, Kozjaka, Boča, Donačke gore in vrhov sosednje Hrvaške vse do madžarskih ravnin.

Turistično društvo pripravlja v novembru Maistrove dneve v spomin na svojega častnega krajana in znamenitega Slovenca. Nadalje organizira prvomajski pohod iz Lenarta na Zavrh; postavitev »majpana«, majskega drevesa; v avgustu pa klopotčev bal, ki obuja tradicijo postavitve klopotca.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=zavrh&tab=maps&x1=564099.3999999999&y1=155028.7&zoom=96000&gx=564100.125&gy=155033.921875}

Več slik


Razgled z Maistrovega stolpaKulturni dom in Maistrov hramKip Rudolfu Maistru

Dobrna

Seveda ne čisto tako kot v rimskih časih ali leta 1414, ko se prvič omenjajo toplice; tudi drugače kot v 16. stoletju, ko se je začela organizirana zdraviliška dejavnost – prvo zdraviliško stavbo z bazenom so postavili leta 1624 –, a vendarle manj množično in hrupno kot skoraj povsod drugod; vsaj približno tako kot je bilo v večini slovenskih termalnih zdravilišč še pred dvajsetimi, tridesetimi leti.

(Foto: Drago Štefanec)Dobrna je kljub velikemu sodobnemu hotelu ohranila še največ te nekdanje umirjene domačnosti. Predvsem zaradi svoje lege: zdraviliški del je ujet v tesno dolino Topliškega potoka, ki ne omogoča večjih gradbenih del, saj se nekoliko razširi le v srednjem delu, kjer je lepo urejen, spomeniško zavarovan park. Celo odprti bazeni s terasami za sončenje, brez katerih dandanašnji ne gre več, so se morali umakniti prav v najvišje nadstropje oziroma na streho osrednjega hotela Dobrna. Na robovih kotline so nanizani športni objekti ter hotelčki in penzioni, ki po svojem videzu, zlasti vili Hygia in Švicarija, še živo spominjajo na »dobre stare čase«, ko si je zdravljenje ženskih ter revmatičnih, kostnih in živčnih bolezni lahko privoščila samo mestna gosposka.

(Foto: Drago Štefanec)Trg Dobrna, kamor pridemo z jugozahoda, če zavijemo s ceste, ki vodi iz Arje vasi proti Velenju, ali z vzhodne strani mimo Lemberga in osamljenih nasadov hmelja iz Vojnika, je znan že iz 12. stoletja; razvoj v novejšem času seveda dolguje predvsem zdraviliškemu turizmu. Do župne cerkve Marijinega vnebovzetja, naslednice gotske in baročne stavbe, ki jo je obdajalo taborsko obzidje, a so jo sredi 19. stoletja podrli in pozidali na novo, na vzpetini nad naseljem vodijo stopnice, po katerih domači možje in fantje vsako leto po stari cvetnonedeljski šegi zvlečejo k blagoslovu velikansko, deset in več metrov dolgo butaro – menda največjo pri nas.

(Foto: Drago Štefanec)Na zgornjem koncu zdraviliškega kompleksa, kjer je še pred nekaj leti deloval miniaturni kino in je danes majhen zeliščni vrt, je izhodišče za čudovite sprehode in izlete v različne smeri. Med drugim navkreber vzdolž korita potočka, ki je nekoč poganjal kar sedem mlinov, ali še naprej v osrčje Paškega Kozjaka.

Tudi dvorec Dobrna iz 18. stoletja, ki stoji na južnem koncu ob cesti tik pred vstopom v trg, obdaja lepo urejen park. Nad njim so še vidne razvaline utrjenega domovanja nekdanje fevdalne gosposke z zloveščim imenom Kačji grad. Neprijazno ime, Zlodejev ali Hudičev graben, nosi tudi zgornji del doline potoka Dobrnice, ki pa je kljub temu priljubljena izletniška točka. Zapuščena graščina iz 17. stoletja z enakim imenom pri Zavrhu nad Dobrno z nekoč imenitnim parkom še čaka na lepše čase.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=dobrna&tab=maps&x1=517769.79999999993&y1=132422.7&zoom=48000&gx=517766.3125&gy=132417.171875}

 

Več slik


(Foto: Slavka Ilich)(Foto: Slavka Ilich)(Foto: Slavka Ilich)(Foto: Slavka Ilich)

Murska Sobota

Murska Sobota (190 m, 13.857 prebivalcev) se je razvila v ravnini Ravensko, ob rečici Ledava, na presečišču magistralnih cest iz Madžarske proti Italiji in prečnih poti z Goričkega proti Muri. Na zahodni strani mesta je 7,5 km dolg prekop Ledava–Mura, ki mesto varuje pred poplavami potokov z Goričkega. Mesto ima številne drevorede, stanovanjske bloke v zaledju in soseske z vrtovi. Med značilnimi mestnimi stavbami so secesijske hiše L. Takácsa ob Slovenski ulici in moderna arhitektura F. Novaka; oba oblikovalca sta bila domačina, ki sta mestu vtisnila poseben pečat. Ker je središče izrazitega kmetijskega območja, je v mestu razvita zlasti kmetijsko predelovalna industrija, največ delavcev pa zaposluje tovarna oblačil Mura.

Grad - renesančni dvorecPrva naselbina je verjetno obstajala že v 10. stoletju, ko so jo Madžari vključili v svojo državo. V 13. stoletju se omenja zemljišče Belmura (Notranja Mura).V letih 1094–1176 je območje spadalo pod škofijo v Zagrebu, nato pa pod škofijo v Györu, v letih 1777–1923 je bil kraj v okviru škofije v Szombathelyju in zatem vključen v mariborsko škofijo.

Murska Sobota je večkrat omenjena kot trg, kot mesto pa v letih 1366 in 1431. Fevdalci Széchyji so leta 1476 meščane oprostili tlačanskih bremen, te pravice so potem potrjevali vsi zemljiški gospodje. Ogrski kralj Matija Korvin je 1479 mestu podelil sejemske pravice. Še danes so vsak prvi ponedeljek v mesecu uradni kramarski sejmi; največja sta Terezijin (15. oktobra) in Miklavžev (6. decembra).

Spomenik zmage na Trgu zmageOb koncu 16. stoletja se je razmahnil protestantizem; tu je bil eden od sedežev evangeličanskih senioratov Železne županije do leta 1670, ko je bilo delovanje protestantov za dlje časa pretrgano. V 17. stoletju so po mestu večkrat plenili Turki, čeprav je bilo obdano z obrambnim zidom, okopi in jarkom. Soboško posestvo je leta 1687 kupil Peter Szapáry in 1690 s krajevnim pristankom postal lastnik Murske Sobote za »večne čase«, ki so trajali do konca 1. svetovne vojne.

Veliko panonosko, predvsem kmečko naselje se je začelo urbanizirati v 2. polovici 19. stoletja. Iz notranjosti Madžarske so leta 1907 do Murske Sobote potegnili železnico in jo šele leta 1924 povezali s slovenskim železniškim omrežjem. Med 2. svetovno vojno je bilo mesto pod madžarskim okupatorjem, ki je množično deportitral zavedne Slovence in Žide v nemška taborišča. Aprila 1945 so ga skupaj z lokalnimi partizanskimi enotami osvobodile enote Rdeče armade.

Notranjost evangeličanske cerkveNjim je posvečen 17 metrov visok Spomenik zmage s kipom slovenskega partizana in sovjetskega vojaka (B. in Z. Kalin) na Trgu zmage, osrednjem mestnem trgu. Na južni strani trga je hotel Zvezda (nekdanji hotel Dobraj) z neobaročnimi in secesijskimi prvinami iz 1909.

Grad, renesančni dvorec, stoji na mestu nekdanjega dvorca Belmura iz 13. stoletja. Sedanja grajska stavba izvira iz 18. stoletja, leta 1992 so jo prenovili. V gradu je Pokrajinski muzej z arheološko, etnografsko, numizmatično, kulturnozgodovinsko zbirko, zbirko novejše zgodovine in stalno likovno zbirko. Okrog gradu je park angleškega tipa, imenovan Park miru; v njem so dvestoletni hrasti, gabri, jeseni in lipe. V strogi osi z gradom stoji evangeličanska cerkev; gre pravzaprav za kompleks, zgrajen v letih1907–1910, v neogotskem stilu, po načrtih Ernesta Gereya. Ob drevoredu med cerkvijo in gradom stoji na desni strani spomenik prekmurskim piscem, postavljen ob 20. obletnici priključitve k matičnemu narodu, na levi pa spomenik padlim prosvetnim delavcem. Zanimiva je tudi vrsta kamnitih stebrov – litopunktur Marka Pogačnika iz leta 1993.

Cerkev sv. NikolajaV gradu je bila tudi Pokrajinska in študijska knjižnica, ki pa se je preselila v novo stavbo. Sosednja zgradba je galerija, ki se je uveljavila s trienalno likovno razstavo Panonia in mednarodnim Bienalom male plastike.

Katoliška cerkev sv. Nikolaja je zgrajena v neogotskem slogu s poudarjenim visokim zvonikom. Prvič je omenjena leta 1279 in je bila zanesljivo že v 13. stoletju župnijska. Zasnova iz 13. stoletja ni ohranjena. Veliko prezidavo in povečavo z vključitvijo starega prezbiterija je v letih 1910–1912 opravil domačin L. Takács. V cerkvi so ohranjene značilne gotske freske iz 2. polovice 14. stoletja. Oltarna slika je delo Matije Schifferja iz 1790. Nad glavnim vhodom je grb rodbine Szapáry, ki ima v cerkvi grobnico. Na severni zunanji steni je rimski nagrobnik iz okrog 150 n. š. z levom in delfinom.

Cerkev sv. NikolajaNa mestnem pokopališču je piramidast spomenik padlim soboškim partizanom in nagrobnik v letih 1941–1945 preminulim internirancem. Desno od vhoda leži enajst tonalitnih kock z imeni 516 sovjetskih vojakov, ki so padli v sklepnih bojih 2. svetovne vojne v Pomurju. Na koncu Panonske ulice je Spominski park, urejen na mestu nekdanjega judovskega pokopališča.

Severozahodno od mestnega parka med opuščeno strugo Malega Dobla in rečico Ledavo je Fazanerija. V okviru nekdanjega Szapáryjevega fevdalnega gospodarstva je bil tu živalski vrt; ob Ledavi raste mogočen dob z obsegom 675 cm. Parkovni gozd Fazanerija danes nudi raznovrstno rekreacijo: tu so trimska steza, teniška igrišča, javno kopališče in nogometno igrišče. Poleg tega je tudi Soboško jezero ob Bakovski cesti primerno za deskanje in ribarjenje. V bližnjem Rakičanu je športno letališče, v gradu Rakičan deluje center za rekreacijsko in tekmovalno jahanje. Sicer pa je za Mursko Soboto značilen predvsem prehodni in lovni turizem. Najpomembnejša turistična privlačnost v Prekmurju je lov na nizko divjad od oktobra do decembra (soboški hotel Diana se imenuje po grški boginji lova).

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=murska+sobota&tab=maps&x1=589220&y1=168897.1&zoom=48000&gx=589223.6875&gy=168897.109375} 

 

Več slik


Cerkev sv. NikolajaNova splošna knjižnicaGrad - renesančni dvorec: dvorišče

Grad na Goričkem

Grad (271 m, 809 prebivalcev), ki je tudi sedež občine Grad, je razloženo naselje na najbolj razgibanem zahodnem delu Goričkega. Tu je bilo več stoletij upravno središče Goričkega in dolgo časa tudi Ravenskega. Ozemlje širšega območja Goričkega je vključil v madžarsko državo Bela III. in ga leta 1183 podaril cistercijanskemu samostanu v Monoštru. Naselje je kot trg omenjeno leta 1478.

GradNa več mestih se pojavlja na površini bazaltni tuf, prej so ga lomili za gradbeni material (zdaj so kamnolomi opuščeni). Na strmem griču iz bazaltnega tufa je veličasten grad Grad, ki je deloma v razvalinah, v zadnjem času pa ga uspešno obnavljajo s pomočjo programa Phare. V obnovljenih prostorih so poročna dvorana in delavnice domače obrti (oddelek Pokrajinskega muzeja Murska Sobota).

V gozdu vrh zaselka Kaniža so ruševine kripte, grofovske grobnice, kjer je svoje zadnje počivališče našla grajska gosposka. Leta 1990 so na grajskem pobočju odkrili srednjeveško kovačnico, v kateri so topili tudi rudo.

Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja je eden najbolj kakovostnih gotskih spomenikov v pokrajini. Obdajajo jo oporniki in zidci, portala sta kamnoseško obdelana. Križnorebrasti obok v prezbiteriju z zvezdastim zaključkom je iz konca 15. stoletja, mlajši banjasti obok so leta 1956 uredili po zamisli Jožeta Plečnika v odprto strešno konstrukcijo. Leta 1778 je J. Klein iz Radgone izdelal glavni oltar. Na praznik Marijinega vnebovzetja (15. avgust) je velik kramarski sejem.

Ob cesti proti Gradu stoji zidano slopasto znamenje Beli križ – kužno znamenje, ki spominja na kugo, ki je morila v teh krajih. V okolici je še več vaških kapelic in križev ter Pütarov mlin, tehnični spomenik. V zaselku Kukojca v Dolnjih Slavečih se je rodil Mikloš Küzmič, prvi prekmurski katoliški pisec.

Trideželni park je edinstveno območje ohranjene narave na stičišču treh držav v srcu Evrope. Slovenija, Madžarska in Avstrija so ga vsaka na svoji strani zavarovale ter se obvezale, da to dragocenost ohranijo. Slovenski del Trideželnega parka je Krajinski park Goričko, ki so ga ustanovili na tem skrajnem severovzhodnem območju Slovenije, da bi zaščitili edinstveno prepletenost naravnih prvin s kmetijsko kulturno krajino.

Po spoznanjih geomantije se pri Gradu dvigajo energije (ki nato padajo v park naravnih energij ob Bukovniškem jezeru). Fokusna točka je menda prav v vodnjaku pri Gradu, ki je vklesan v živo skalo. Vodnjak je obenem oko v glavi kokoši, če je Prekmurje glava in Slovenija kokoš. Ta pokrajina bo obiskovalcem natrosila marsikatero skrivnost in legendo, ki jo razkrivata grad in njegova okolica …

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=grad&tab=maps&x1=583746.3&y1=184772.1&zoom=48000&gx=583752.4375&gy=184777.890625}

Laško

Laško (228 m, 3.641 prebivalcev) z bližnjo okolico je bilo naseljeno že v obdobju kulture žarnih grobišč (okrog 800 pr. n. št.). Fevdalci enega največjih gospostev na Slovenskem s sedežem v Laškem so bili po letu 1016 savinjski mejni grofi, nato pa je območje prehajalo iz rok v roke, dokler ga Habsburžani leta 1620 niso prodali baronom Mosconom. Naselje je bilo prvič omenjeno leta 1147, trg in sedež deželnega sodišča 1227, župnija 1257. Do leta 1816, ko so zgradili cesto Celje–Zidani Most, je bil kraj prometno odrezan, nato je začela nastajati manjša industrija, s svetom ga je leta 1849 povezala Južna železnica. Odprli so zdravilišče in začeli s pivovarstvom, povečalo se je naseljevanje nemškega prebivalstva, katerega vpliv je prevladoval do leta 1918. Med 2. svetovno vojno je okupator tu večkrat streljal talce, zavezniki pa so mesto, kjer je imelo sedež poveljstvo močne vojaške postojanke, večkrat bombardirali.

Savinja in Pivovarna LaškoZdravilišče Laško je na severnem robu mesta, sredi parka. Topli vrelci so bili znani že v rimskih časih, a so jih zaradi pogostih poplav do 2. polovice 19. stoletja uporabljali le občasno. Leta 1854 so jih zajeli v bazene in postavili prve zdraviliške objekte. Ob treh prvotnih so leta 1936 odprli še četrti izvir termalne vode. Ta ima 37,5 °C in je primerna za zdravljenje revmatičnih obolenj, posledic poškodb in drugih težav. Gostje in obiskovalci lahko uporabljajo pokriti bazen in se ukvarjajo z različnimi rekreativnimi dejavnostmi (savna, tenis, jahanje, kolesarjenje, lov, ribolov).

Začetki pivovarstva segajo v leto 1825, pivovarna pa je začela ponovno delovati leta 1938. Pivovarna Laško je torej naslednica 180-letne tradicije; od konca 2. svetovne vojne se je s petega mesta povzpela med vodilne proizvajalce piva v Jugoslaviji in je danes vodilna pivovarna v Sloveniji. Zanimiv je Muzej pivovarne Laško. Na bregu Savinje nas pozdravlja kamniti Gambrinus, kralj piva, ki ga je mestu poklonila Pivovarna Laško, izdelal pa kipar Ferenc Kiraly.

Dvorec LaškoNad starim jedrom je na pobočju Huma Tabor (Stari grad), ki je verjetno stal tam že v 11. stoletju. Leta 1328 so pozidali novega, 1532 so ga začeli obnavljati in ga zaradi turških vpadov obzidali. V začetku 19. stoletja je bil razvalina, nato so ga večkrat popravljali, zdaj je obnovljen; tu se dogajajo Grajske poletne prireditve.

Dvorec Laško je 1675. leta v obliki črke L pozidal takratni lastnik gospoščine Janez Vajkard Vetter, grof Lilie. Skupaj s pomožnima stavbama oklepa pravokotno notranje dvorišče. Na portalu je letnica gradnje dvorca in nad njim grb grofov Lilie. Na dvoriščni strani so arkade (del je zgodnjerenesančen). Ob prenovi leta 1845 so odstranili vogalna stolpiča. V dvorcu so upravne pisarne, Valentinčičeva muzejska zbirka (od 1907) in občasne razstave.

Baročni Dvorec Štok (Weichselbergerjev dvorec) sodi med najstarejše stavbe v mestu. Prvič je bil omenjen leta 1506, arkade so prizidali 1808. Danes je v njem knjižnica.

Portal dvorca LaškoCerkev sv. Martina je bila prvič omenjena leta 1269. Srednja ladja in zvonik nad korom morda izvirata še iz predromanike. Prizidali so gotski obokani dolgi kor in prostor za vernike z rebrasto obokanima stranskima ladjama. V 1. polovici 18. stoletja so dodali baročni stranski kapeli. Med opremo izstopa več renesančnih nagrobnikov. Veliki oltar je nastal okrog 1760, stranska v ladji 1714; stranska oltarja v kapelah je izdelal M. Pogačnik (1734 in 1737). V oltarjih so slike J. A. Straussa in drugih, v zlatem oltarju iz leta 1666 je kip Marije, delo rezbarja Božiča. Na pročelju stavbe je vzidana spolija rimskega leva. Na trgu pred cerkvijo stoji Marijino znamenje iz leta 1735 (1994 so ga zamenjali s kopijo, original je v cerkvi). Najstarejši del župnišča je morda nastal pred 13. stoletjem.

V tridesetih letih 16. stoletja je bival v Laškem Primož Trubar, v bližnjem Globokem se je rodil pesnik Anton Aškerc, med znamenitimi Laščani je tudi Ignacij Orožen, pomembni zgodovinar in stolni proštom v Mariboru.

Laško je tudi izhodišče za več izletov:
Šmihel (442 m), od železniške postaje, na zahod, 2 km. Romarska dvostolpna cerkev sv. Mihaela je zrasla 1637–41.
Hum (583 m), peš iz starega jedra, 45 minut. Vrh so zaradi bližine zdravilišča že zgodaj obiskovali naravoslovci in ga temeljito preučili (na južni strani so nad borovim nasadom značilne toploljubne rastline, v senčnih legah so predstavniki alpskega rastlinstva).
Šmohor (787 m) in Planinski dom na Šmohorju (781 m), dostopna peš od zdravilišča ali z avtom iz Spodnje Rečice skozi vas Slivno. Na vrhu je cerkev sv. Mohorja, v bližini mogočna lipa.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=la%C5%A1ko&tab=maps&x1=518595.29999999993&y1=112267.79999999999&zoom=48000&gx=518598.5&gy=112265.1953125} 

 

Več slik


Cerkev sv. MartinaDvorec Štok - knjižnicaLaško, grad Tabor in HumKulturni center Laško
Dvorišče dvorca LaškoDvorišče dvorca LaškoHumSpolija rimskega leva na pročelju cerkve sv. Martina
Marijino znamenje iz leta 1735Spomenik NOB pred Kulturnim centromSpomenik Antonu AškercuSpominska plošča Primožu Trubarju

Velenje

Območje današnjega Velenja je bilo prvič omenjeno leta 1250, poseljeno pa že od mlajše kamene dobe dalje. Njegove korenine segajo v neznatno rudarsko naselje; premog so, ko je nanj leta 1767 opozoril kovač Zajc, začeli prevažati v bolj oddaljene kraje. Predvsem po letu 1950 je bila rast mesta nenehno povezana z rastjo premogovnika, danes enega najsodobnejših na svetu, in tovarne gospodinjske opreme Gorenje, ki je s svojimi proizvodi prisotna na vseh celinah.

Vila Herberstein (Foto: TIC Velenje)Prve tone velenjskega lignita so iz 180 metrov globokega jaška potegnili na dan maja 1887; danes se lahko po tem jašku spustite v skrivnostni podzemni lignitni svet. V Muzeju premogovništva Slovenije boste »odšli« med rudarje, ki so iz zemlje trgali črno zlato in ga od tedaj nakopali kar 170 milijonov ton. Spoznali boste delovišča in mehanizirane jamske prostore iz zadnjih desetletij razvoja premogovnika ter slišali glas signalnega zvonca. Strokovnjaki ERIC-a, Inštituta za ekološke raziskave, pa vam bodo predstavili razvoj in pasti te gospodarske veje ter vas seznanili z učinkovitimi načini odpravljanja posledic in ukrepi za zaščito naravnega okolja.

Danes Velenje kot središče Šaleške doline, imenovane tudi Dolina gradov, ohranja vse, kar se je dalo ohraniti iz njegove bogate preteklosti. Domačini živijo v sožitju z zgodovino in različno arhitekturo na eni in potrebami sodobnih mest na drugi strani; so prisrčni ljudje, vedno odprti za obisk ali postanek.

Hotel Paka ponoči (Foto: TIC Velenje)Velenje, ki je mestni status dobilo 20. septembra 1959, je mlado mesto, a po bogastvu vsega, kar ima in ponudi obiskovalcu, odraslo.
Gospodarski utrip mu poleg Premogovnika in Gorenja dajejo še druga podjetja in obrtniki, ki s svojimi proizvodnimi programi in storitveno dejavnostjo sodijo v vrh slovenske ponudbe na področju modne konfekcije, gradbeništva, kemične industrije, trgovine in servisnih dejavnosti.
Velenje ima tudi bogato razvejeno gostinsko in trgovsko ponudbo ter postaja vse pomembnejše nakupovalno središče. Staro Velenje je prijeten kraj za sprehode in obiske številnih lokalov: v mestnem središču je hotel Paka, na južnem robu vila Herberstein, ob Velenjskem jezeru restavracija Jezero, v okolici pa še več dobrih gostiln in prijaznih lokalov. To je mesto mladosti in gibanja, izobraževalno in športno središče Šaleške doline.
Za kulturno podobo skrbijo Knjižnica Velenje, Muzej Velenje, Glasbena šola Frana Koruna Koželjskega, Mladinski center Velenje in druge organizacije.

Pika Nogavička v skate parku (Foto: TIC Velenje)Pikin festival, največji mednarodni festival za otroke v Sloveniji, teden, ko je vse v Velenju posvečeno Piki Nogavički, je brez dvoma največja velenjska prireditev, a ne edina v tem mestu; ni meseca v letu, ko se v mestu na obeh bregovih Pake ne bi zgodil kulturni, športni ali zabavni dogodek. Med tradicionalne prireditve zagotovo sodi skok čez kožo 3. julija, ob dnevu rudarjev, ko se dan začne z budnico, nadaljuje z rudarsko parado in zaključi s simboličnim skokom mladih rudarjev v »črni« stan. Tradicionalna je tudi Noč ob jezeru, velika dvodnevna zabavnoglasbena prireditev. Skozi vse leto potekajo gledališke, glasbene in plesne predstave ter obujanje običajev.

Muzej premogovništva Slovenije (Foto: TIC Velenje)Z ugrezanjem po kopanju premoga so streljaj od mesta v treh velikih kotanjah nastala jezera, ob njih pa Turistično-rekreacijski center Jezero. Obrežje jezera obiskujejo ljubitelji jutranjega teka, pa naključni turisti in redni gostje, ki vedo, kaj jim nudi objezerski svet. Poleg sprehajalnih in kolesarskih poti ter poti za rekreacijsko jezdenje je ob jezerski obali turistična plaža. Tam so igrišča za tenis, namizni tenis, mini golf, odbojko na mivki, ulično košarko, mali nogomet, sodobno otroško igrišče in Bela dvorana z dvema igriščema za tenis in fitnes centrom. Zelenomodra jezerska gladina je izziv za ljubitelje čolnarjenja in jadranja na deski ali z jadrnicami ter privlačna za vse, ki se ukvarjajo z modelarstvom oziroma daljinskim vodenjem čolnov, pa tudi za vse, ki so zaljubljeni v ribolov.

Športno ponudbo mesta dopolnjuje smučarski skakalni center s skakalnicami, prevlečenimi s plastično maso oziroma umetno travo. Tekma za letni kontinentalni pokal Gorenja in nočna tekma za rudarsko svetilko sta le dve od vsakoletnih preizkušenj. Ob bok Beli dvorani lahko postavimo Rdečo dvorano z igrišči za kolektivne športe z žogo, namizni tenis, squash in badminton. Blizu dvorane je tudi zimski bazen. V velenjsko športno ponudbo sodijo tudi kotalkališče ter sodobna nogometni in atletski stadion. Vsako leto se v Velenju odvija tudi VIP teniški turnir. Nekaj kilometrov iz mesta je športno letališče v Lajšah.

{map 325,140}

Velika Polana

Suhi otočki znotraj zamočvirjenega in poplavljenega sveta so bili očitno primerni za varno naselitev, saj o zgodnji poselitvi pričajo tri prazgodovinska kamnita orodja in naselbina iz bakrene dobe na vzpetini Selca, severovzhodno od Brezovice. Severno od Male Polane je v gozdu Košnata greda, kjer je bilo še pred 2. svetovno vojno več gomilnih grobišč iz rimskega obdobja, danes je dobro vidna le ena gomila. Sled rimske ceste pa je najti vzhodno od vzpetine Gaje, ki se nahaja med Brezovico in Nedelico.

Štorklja v gnezduSicer pa se kraja z imenom Palina (danes Velika in Mala Polana) in Brezouica (danes Brezovica) v srednjeveških pisanih virih prvič omenjata v dokumentu iz leta 1322. Civilnoupravno so ti kraji takrat pa vse do leta 1919 spadali v okvir Zalske županije. Njen prvotni sedež je bil Zalavár ali slovansko Blatnograd, nekdanji sedež panonskih slovanskih knezov, nato pa se je preselil v Zalaegerszeg.

Velika in Mala Polana sta znani kot »Dežela štorkelj«. Sedaj gnezdi v obeh Polanah devet parov belih štorkelj. Čez dan nabirajo hrano po močvirskih travnikih, zvečer se vračajo v svoja gnezda na električnih drogovih in na dimnikih zapuščenih hiš. Počasi tekoče ravninske vode z mrežo mrtvih rokavov in porasle plitvine so odlično zavetje tudi vodni perjadi, kot so divje race, ponirki, čaplje. Značilen predstavnik močvirskih travnikov je močvirska logarica ali »rdeči zvonček«.

Pisateljeva knjižnicaK bogati naravni dediščini sodi tudi Polanski log, ki je edinstven ekosistem, zatočišče za mnoge ogrožene rastlinske in živalske vrste. Najbolj znana je črna jelša, »prekmurska smreka«. V gozdu so divji prašiči, srnjad, zajci, fazani in druge živali, med njimi je tudi črna štorklja, ki se v nasprotju z belo izogiba bližine ljudi in gnezdi v gozdu.

Veliko živalskega in rastlinskega sveta je mogoče spoznati na gozdni učni poti, zasnovani tako, da vsak obiskovalec najde primerno razdaljo, ki jo je pripravljen prehoditi. Po dogovoru je možno dobiti tudi strokovno spremstvo revirnega gozdarja.

Na obrobju Polanskega loga je Copekov mlin, edini ohranjeni mlin na potoku Črncu; včasih je bilo na dolžini pet kilometrov pet takih mlinov. Je etnološki, tehnični in zgodovinski spomenik. V njem je bil ustanovljen odbor OF in je ostal edini, ki ni bil nikoli odkrit s strani sovražnika.

V Veliki Polani se je rodil Miško Kranjec (1908–1983), pisatelj, ki je napisal preko 50 romanov, črtic in novel.

Zgodi se mi, da postanem pred polico svojih knjig,
strmim v njihove hrbte in naslove –
koliko vsega pa sem doumel na tej svoji poti?
Kaj sem videl življenja in kakšno je,
kar sem prenesel v knjige?
(Miško Kranjec, Soočenje, 1954)

Slika Miška KranjcaPreurejena rojstna hiša je sedaj Domačija Miška Kranjca, kjer je na ogled pisateljeva delovna soba s knjigami, v drugih prostorih pa so predstavljeni njegova življenjska pot, literarno, politično in uredniško delo. V tej hiši je od oktobra 1934 do oktobra 1935 urejal Ljudsko pravico. Zato je v njej tudi spominska zbirka Ob naprednem tisku, na domačiji pa spominska plošča. Zanimivo so predstavljeni tudi Miškovi konjički: glasba, nogomet, ribolov, lov, šah, karte (tarok) in slikarstvo (njegova amaterska likovna in fotografska dela). Predstavljen je tudi skromen literarni prispevek Miškovega brata Ignaca.

V domačiji občasno prirejajo različne kulturne prireditve. Zraven pa sodi še en objekt, apartma v prekmurskem slogu, namenjen predvsem študijskemu bivanju mlajših pisateljev.

Pisatelj je pokopan na vaškem pokopališču ob cerkvi Srca Jezusovega, ki je bila zgrajena leta 1924 v neoromanskem stilu. Načrt je naredil arhitekt Bačič iz Lendave. Po Mišku Kranjcu se imenuje tudi osnovna šola v Veliki Polani, pred katero je njegov doprsni kip. Pred zadružnim domom je spomenik žrtvam iz 2. svetovne vojne.

{map 549,82}

 

Več slik


Pisateljev rokopisSpomenik Mišku Kranjcu pred OŠEvropska vas štorkeljDrugi objekt ob Kranjčevi domačiji
Domačija Miška Kranjca

Krajinski park Goričko

Zamisel o ustanovitvi Trideželnega parka med Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko se je porodila proti koncu prejšnjega stoletja zaradi dobro ohranjene krajine, ki je drugod po Evropi zaradi industrializacije kmetijstva že zdavnaj izginila. Odmaknjenost območij od prometnih središč in tokov namreč pomeni novo in bolj zdravo kakovost za življenje človeka ter priložnost za ohranitev številnih rastlinskih in živalskih vrst. Kljub podobnostim pa je zaradi zgodovinskega izročila park v vsaki od treh dežel moč doživeti drugače. Informacijski center Trideželnega parka Goričko – Raab – Õrség in hkrati sedež Krajinskega parka Goričko je v gradu Grad. Pogled, ki seže v osrčje vseh treh parkov, se gotovo najlepše odpre s Sotinskega brega (418 m), najvišjega vrha Goričkega.

Ledavsko jezeroKrajinski park Goričko, torej slovenski del Trideželnega parka, meri 45.000 ha in zajema 11 občin: Cankova, Dobrovnik, Gornji Petrovci, Grad, Hodoš, Kobilje, Kuzma, Puconci, Rogašovci, Moravske Toplice in Šalovci; v njih živi več kot 25.000 prebivalcev. V mehkih vrhovih gričev, ki povečini tvorijo območje parka, se skriva dno nekdanjega Panonskega morja. Tu so se ljudje naselili že v pradavnini. Nastala je kulturna krajina, kjer so mešani gozdovi, vinogradi, sadovnjaki, suhi in mokri travniki ter z raznimi kulturami posejane njive. Značilni so tudi grape in potoki ter bogat svet živalstva in rastlinstva. Njihovo pestrost in sožitje prikazujejo učne poti v Sotini, Fuksgrabi in ob Tromejniku.

Gričevnat svet nudi veliko možnosti za izletniški turizem; v zadnjem času sta zanimiva predvsem kolesarjenje in pohodništvo, saj izletnike poti (med njimi so pogoste vinske poti) vodijo po slemenih, s katerih se odpirajo čudoviti razgledi po zelenem Goričkem, na avstrijsko Štajersko in proti Ledavskemu jezeru vse do Pohorja.

Po Goričkem je več pomembnih cerkva: cerkev z romanskim portalom iz 13. stoletja v Domanjševcih, rotunda Selo, cerkvi pri Gradu in v Bogojini, ki jima je svoj mojstrski pečat vtisnil mednarodno priznani arhitekt Jože Plečnik. Tu je grad Grad, največji v Sloveniji. V vaseh so tu pa tam še s slamo krite domačije in stari mlini. Obiščemo lahko lončarje v Pečarovcih pri Mačkovcih ali se predamo zdravilnemu sevanju ob Bukovniškem jezeru (in tudi pri Gradu). Ob poteh so številne gostilne, vinotoči in turistične kmetije, kjer postrežejo z domačimi dobrotami in vinom.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=grad&tab=maps&x1=583746.3&y1=184772.1&zoom=48000&gx=583752.4375&gy=184777.890625} 

 

Več slik


Cerkev sv. JurijaRazgledni stolp na sotinski KugliSpomenik Avgusta PavlaBazaltni tuf
Razgled s stolpaRazgled s stolpa