Puhov muzej

Puhov muzej je cimprača, viničarska hiša, kakršne so bile nekoč, pokrita je z žitno slamo in ima majhna okna. Glavni prostori v cimprači – predvsem kuhinja in hiša (soba) – so opremljeni, v njih je razstavljenih več etnoloških predmetov: žrmlje, krušna peč, tesarska skrinja, bohkov kot in drugi. Predstavlja dobo, v kateri je odraščal in se izobraževal Janez Puh. Cimprača močno spominja na domačijo, v kateri se je rodil Janez Puh. Na kraju, kjer je nekoč stala Puhova rojstna hiša, na Sakušaku 79, pa stoji sodobna stanovanjska hiša z vgrajeno spominsko ploščo.

Janez Puh (1862–1914) se je izučil za ključavničarja in se strokovno izpopolnjeval v Avstriji in Nemčiji ter v vojaški službi pri topništvu. Leta 1885 se je za stalno naselil v Gradcu; pri mojstrih Luschneiderju in Alblu je popravljal neudobna in nevarna kolesa (imenovana »mišolin«) ter uresničeval konstrukcijske izboljšave. Leta 1889 se je Puh osamosvojil, ustanovil je podjetje »Styria Werke« in izdelal kolo z imenom »Styria«. To je v hudi konkurenci v letih 1893–1895 na mednarodnih dirkah doseglo odlične rezultate in zmagalo na sloviti vožnji od Bordeauxa do Pariza. Leta 1899 sta Werner in Puh kupila stari mlin v južnem delu Gradca; v njem se je začela prva tovarniška proizvodnja koles, ki je postavila temelje sedanji tovarni Steyr-Daimler-Puch of Magna. Leta 1901 je prišlo iz Puhove tovarne prvo motorno kolo z bencinskim motorjem. Puh sam sicer ni izumil npr. kolesa kot vozila, pač pa je vozila izpopolnjeval s svojimi izumi in patenti; poznanih je 19 njegovih patentov.

Puhova kolesaEksponati v Puhovi spominski sobi so izvzeti iz razstave Zgodovinskega arhiva na Ptuju z naslovom Janez Puh, Johann Puch, človek, ki je svet obrnil na glavo avtorice mag. Kristine Šamperl Purg, postavljene leta 1999 v Dominu na Ptuju. To so fotografije in različni dokumenti, načrti, plakati in drugo. Razstavljeni so tudi dvocilindrični motocikel iz leta 1906, Puhovi moški kolesi iz časa pred 1. svetovno vojno in iz leta 1991, dve Puhovi ženski kolesi iz časa pred 2. svetovno vojno idr.

Cimprača, v kateri je Puhova spominska soba, je že dvakrat pogorela (2000 in 2004). Društvo rojaka Janeza Puha je s prostovoljnim delom svojih članov in ob pomoči donatorjev celoten muzej obnovilo (2005); v kleti ima tudi svoje prostore. Društvo ima okrog 300 članov iz 38 slovenskih občin ter se ponaša z velikim številom starodobnih motorjev in avtomobilov; poleg upravljanja in promocije Puhovega muzeja si je zadalo nalogo predstavljati tehnično dediščino širši javnosti.

Etnološki predmetiJuršinci, kraj ob cesti Ptuj–Gornja Radgona, se leta 1320 omenja kot Georgendorf, s sedanjim imenom pa leta 1409. Župnijska cerkev sv. Lovrenca se prvič omenja 1322. leta; sedanja gotska stavba je bila zgrajena med letoma 1517 in 1540, obnovljena je bila leta 1991, freske so delo mojstra Brolla. V njej je bil krščen tudi Janez Puh. Enorazredna osnovna šola se omenja 1877, vendar je pouk potekal v mežnariji že od leta 1806; v njej je tudi Puhova kamra. Sedaj ima kraj novo šolo, ki so jo obnovili ter ji v letu 1991 prizidali nove učilnice.

V bližnji vasi Bodkovci se je rodil dr. Anton Slodnjak (1899–1983), literarni zgodovinar, kritik in pripovednik. Na njegovi domačiji pripravljajo odlične gibanice. V vasi Zagorci pa se rodila dr. Štefka Cobelj (1923–1985), umetnostna zgodovinarka in etnologinja. Na Gomili (352 m) je razgledni stolp.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Saku%C5%A1ak&tab=maps&x1=575885&y1=150990.1&zoom=96000&gx=575884.0625&gy=150977.5625}

Več slik


Etnološki predmetiEtnološki predmetiEtnološki predmetiCimprača 
CimpračaOkno cimpračeVhod v kletPogled s Sakuška

Zunanje povezave


http://www.janez-puh.si/

Pokrajinski muzej v Murski Soboti

Grad stoji na mestu nekdanjega dvorca Belmura iz 13. stoletja. V 14. stoletju so bili lastniki Széchyji, leta 1687 ga je kupil Peter Szapáry in ga 1934 prodal soboški mestni občini.

Kovaško ognjiščeGrajsko poslopje je bilo v obliki pravilnega renesančnega kastela sezidano v 16. stoletju. V prvi polovici 18. stoletja so dvoriščne trakte obzidali z arkadami in naredili portala. Glavni portal ima baročni kamnoseški okras, kipa atlantov sta podobna tistima na portalu palače Grassalkovich v Budimpešti. V zahodnem traktu so prizidali baročno kapelo, v notranjosti pa so baročno uredili salon (slike in oprema iz konca 18. stoletja). Grad so zadnjič prenavljali v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Stalna razstava prikazuje življenje v pokrajini ob Muri od prazgodovine do danes. Reka Mura je bila meja za tisočletno zgodovinsko in politično razmejitev, hkrati pa je s svojimi mrtvicami, prodišči, močvirnatimi travniki in poplavnimi logi duša pokrajine. Izrazita prehodnost pokrajine je omogočala vedno nova preseljevanja ljudi: za Iliri, Kelti in Rimljani so prišli Slovani, v 10. stoletju Madžari ter v 18. stoletju tudi Judje in Romi. Zato je za ta košček Slovenije še danes značilen etnično in narodno pisan svet. Razstava govori o mnogoterih obrazih te pokrajine in o tiste vrste sožitju, ki ji daje prepoznaven srednjeevropski značaj. Pregledna in privlačna razstava predstavlja ekonomski, družbeni, kulturni, politični in duhovni razvoj.

Cerkve v PrekmurjuStalna razstava obsega naslednje zbirke:
Prazgodovina in antika: zbirka kamnitega orodja, eneolitsko gradivo iz Šafarskega in Bukovnice, bronastodobno gradivo iz Dolnjega Lakoša in Gornje Radgone, rimskodobno gradivo in posebna zbirka bronastodobne naselbine Oloris.
Srednji vek: zbirke drobnega zgodnjesrednjeveškega gradiva, keramike, kovinskega gradiva, kovačnice in talilnice iz Grada.
Etnološki oddelek: zbirka gospodarskih in hišnih opravil (lončarska, čevljarska in jermenarska zbirka ter zbirka pripomočkov za kultivacijo in predelavo lanu in konoplje); zbirka stanovanjske opreme (specialne zbirke skrinj, stenskih ur, kolovratov in svetil); zbirka tekstilij (specialne zbirke ženske in moške noše iz pokrajine Hetés, brisač, posteljnih in namiznih prtov); zbirka artefaktov ljudske umetnosti (specialne zbirke ljudske plastike, pobožnih tiskov, pisanic in slik na steklo).
Umetnostnozgodovinski oddelek: likovna zbirka, zbirka umetne obrti, Kološev kabinet umetniške fotografije, zapuščina slikarja Alojza Eberla, zbirka karikaturista Ladislava Kondorja, zbirka glasbil.
Zgodovinski oddelek: numizmatična zbirka, zbirka fotografij, tekstila, tiskov, tehničnih predmetov, dokumentov, drobnih predmetov, orožja.

V muzeju so tudi občasne razstave, knjižnica in različni pedagoško-andragoški programi, učne delavnice ter učne ure.

Muzej ima tudi dislocirane enote: muzejsko zbirko v Gornji Radgoni ter stalne razstave v Radencih (Muzej Radenske), Lendavi (Olris – bronastodobna naselbina), Krajinskem parku Goričko (rokodelske delavnice in domače dejavnosti), Veržeju (spominska soba dr. Frana Kovačiča) in Pečarovcih (muzejska zbirka gasilskega društva).

{map 526,66}

 

Več slik


LončarstvoJudje, ljudska umetnostArkadno grajsko dvoriščeBaročni salon
Lov, prometKmečka hiša

Muzej na prostem Rogatec

Na muzejskem prostoru je predstavljenih petnajst različnih objektov v treh različnih sklopih. Domačijo predstavljajo gospodarsko poslopje z gnojiščem in poljskim straniščem, čebelnjak, svinjaki in kozolec. Upravni del predstavlja »loden«, prvotno trška trgovina z mešanim blagom, ki ima danes tudi funkcijo muzejske trgovine z upravnimi prostori. V tretjem sklopu pa je gostinski del z vinsko kletjo v funkciji »pušenšanka« in značilno zasajenimi brajdami.

Gospodarsko poslopjeStanovanjska hiša iz začetka 19. stoletja je pripadala Šmitovi družini iz Tlak, v njej se je rodil in odraščal tudi slovenski pesnik in prevajalec Jože Šmit (1922–2004). Hiša je v celoti zgrajena iz lesa, streha s čopoma pa prekrita s slamo. Tla so ilovnata, stene ometane z ilovico in pobeljene z apnom. Razporeditev prostorov je tradicionalna: vhodna veža (lojpa) in črna kuhinja (kuhna); dnevni prostor (hiša) in manjša soba (štiblc); dekliška soba (hiška) in shramba (hramucl).
Gospodarsko poslopje je v nadstropje zgrajen objekt podolžnega tlorisa s »kozolcem« na sprednji strani in odprto lopo ob desni stranski fasadi. Stavba je služila različnim namenom: v levem delu je bila vinska klet, nad njo »pod«, kjer so s cepci mlatili žito, v desnem delu pa je bil hlev oz. »štala«. Danes je tu razstavljeno različno orodje.
Svinjak ima štiri hlevčke, v podaljšku je listnica, kjer so danes spravljene tudi sani. Posebnost predstavlja nesimetrična dvokapna streha, krita s slamo. Prostor pod streho so izkoristili za spravljanje »škopa« – slame, pripravljene za spomladansko krpanje in prekrivanje streh. Na rantah se je sušilo repno in korenjevo listje, ki je prekuhano služilo kot borna prehrana za svinje v dolgih zimskih mesecih.
KozolecKozolec predstavlja svojevrstno slovensko posebnost, saj je prav pri nas prisoten skorajda povsod na podeželju. Imel pa je tudi simbolni pomen, saj je veljal za simbol trdnosti kmetije. V muzeju je predstavljen njegov najpopolnejši arhitekturni tip, dvojni vezani kozolec ali toplar. Ljudje so ga uporabljali predvsem za spravilo in sušenje sena ter drugih poljskih pridelkov; pod kozolcem so spravljali še posamezna orodja.
Čebelnjak kot samostojna arhitektura že v 19. stoletju postane sestavni del kmečke domačije. Tudi Rogatec in njegova okolica imata bogato čebelarsko tradicijo, v času med obema vojnama je Rogatec premogel tudi svojo lectarijo. Tukaj ni poslikanih panjskih končnic, ki sicer veljajo za slovensko posebnost.
Kovačnica predstavlja rekonstrukcijo Mordejeve kovačnice iz leta 1930, ki stoji ob glavni cesti Rogatec–Dobovec v neposredni bližini mejnega prehoda s Hrvaško. V kovačnici je vsa potrebna kovaška oprava in oprema: ognjišče in klinasti meh, tnalo s 125 kg težkim nakovalom in vrtalna naprava na ročni pogon.
Vodnjak panonskega tipa z dvižnim mehanizmom »čapljo« (ki ga najdemo na področju od Dunaja do Romunije) so v krajih pod Donačko goro lahko postavili na kmetijah v nižinskih predelih, kjer so že po nekaj metrih kopanja naleteli na podtalnico.

Svinjak ali 
Trgovina z mešanim blagom oz. »lodn«" (iz nemščine, trgovina): tu se je dobilo vse za vsakodnevne domače potrebe, od vžigalic, soli, sladkorja, moke, olja, kisa, petroleja, tekstila in pijač do poljedelskega orodja, emajlirane posode, železnine, deloma tudi obutve. Oprema v trgovinah je bila lesena, ponavadi že precej izrabljena. Le redko je bila v njej blagajna, pa tudi izložbe v tistem času še niso bile običajne. V času med obema vojnama je bilo v Rogatcu, že od nekdaj znanem sejemskem in trgovskem kraju, poleg nekaj specializiranih kar pet trgovin z mešanim blagom.

Viničarska hiša, ki je danes namenjena gostinsko turistični dejavnosti Muzeja, je posnetek originalne stavbe v vasi Dobrina pri Žetalah. Rogatec je obdan z vinogradi; vinogradništvo je bilo že od nekdaj pomembna gospodarska panoga. Viničarji so kot najrevnejši podeželski sloj obdelovali tuje vinograde, v zameno za opravljeno delo pa so s svojo družino smeli prebivati nad vinsko kletjo.

V Muzeju za organizirane skupine pripravljajo etnološke delavnice (npr. peka kruha – žulik – v Šmitovi hiši), prikaz domačih obrti in opravil (pletenje iz šibja ali ličja, kovanje žebljev itd.), učne delavnice ročnega tkanja in drugo.

Konec julija pripravijo etnografsko prireditev »Likof na taberhi«: prikaz mlačve žita (mlačev s cepci in »na gepelj« s pomočjo kravje vprege), prikaz domačih obrti, delavnice, nastop ljudskih pevcev in godcev ter folklorne skupine.

{map 438,176}

 

Več slik


GepeljKovačnica in panonski vodnjakŽrmlje v Šmitovi hiši
KuhinjaŠmitova hiša in Donačka goraHišaČebelnjak