Šmartinsko jezero

Nenavadno, v vse smeri razčlenjeno jezero, ki zviška spominja na migotajočo amebo, namreč pokriva 113 hektarjev površine, globoko je do 15 metrov, njegova obrežja pa merijo dobrih 12 kilometrov! Ime je dobilo po bližnjem Šmartnem v Rožni dolini, to pa po zavetniku svetem Martinu, ki mu je posvečena vaška cerkev z osnovami iz prve polovice 14. stoletja; kot pravi krščanska legenda, je bil ta mož, rimski legionar, tako dobrosrčen, da je z mečem presekal svoj plašč in ga polovico podaril zmrzujočemu siromaku. Omembe vreden zaselek tik ob jezeru so še Loče. Od tam in tudi iz drugih smeri vodi do jezera več večinoma ozkih cest in kolovozov. Voda se marsikje zalesketa skozi drevje šele takrat, ko že skoraj štrbunkneš vanjo.

(Foto: Slavka Ilich)Gre torej za umetno jezero, ki je nastalo potem, ko so pred štiridesetimi leti z do 18,5 metrov visokim in 205 metrov dolgim nasipom zajezili Koprivniški in Lahovniški potok ter pritok Farovški ali Jezernikov graben. A Šmartinsko jezero zaradi tega ni nič manj pravo jezero. Obstaja že toliko časa, da ga je tudi narava vzela za svoje: dno je poraslo z gostim vodnim rastlinjem, na težje dostopnih delih obrežja gnezdijo vodne ptice, žab ter večjih in manjših rib pa kar mrgoli. Gozd ter njive in travniki ponekod segajo tik do vode, na nekaterih mestih pa so se sčasoma naredile tudi prave pravcate peščine, primerne za splavljanje čolnov in kopanje.

(Foto: Slavka Ilich)Vse to govori, da je Šmartinsko jezero pravi raj za veslače in jadralce, ljubitelje kampiranja in piknikov v naravi, za kopalce in seveda ribiče. Tudi gostje, ki jih tja morda le za nekaj ur pripelje radovednost ali zgolj naključje, imajo veliko možnosti, da pridejo na svoj račun. V čolnarni si lahko na primer izposodijo kakšno plovilo, ki ga znajo upravljati: čoln na vesla ali priljubljeni pedolin, ki se ga da, poleg hitrega električnega vodnega skuterja, najeti tudi v pristanišču šmartinske mornarice ob pregradi na jugozahodnem koncu jezera pri Slatini v Rožni dolini. Jezero namreč poleg številnih kajakov, kanujev in drugih čolnov premore tudi dve večji barki, ki na daleč spominjata na nekdanje rečne parnike z lopatastimi pogonskimi kolesi. Starejši Goldy je že več let privezan k bregu in spremenjen v restavracijo, Jezerska kraljica pa še vedno kar veselo reže valove iz zaliva v zaliv, kadar se ob koncih tedna ali po dogovoru na krovu nabere vsaj deset potnikov.

{map 352,162}

 

Več slik


{mosimage}{mosimage}

Bukovniško jezero

Bukovniško jezero je akumulacijsko jezero, veliko 4,5 ha. Nastalo je z zajezitvijo potoka Bukovnica. Jezero je povprečno globoko 2 metra, ponekod pa tudi 5 metrov; bogato je z ribami (amur, linj, krap, ploščič, ostriž). Jezero je obdano z gozdovi, ki nudijo domovanje srnam, jelenom in divjim svinjam; na obrobju živijo fazani, jerebice, prepelice in poljski zajci. Vodni ekosistem gosti čapljo, mlakarico in vodomca.

KozmogramV bližini jezera v gozdu stoji kapela sv. Vida. Na tem mestu že stoletja stoji cerkev, saj so ljudje že nekdaj verjeli, da ima voda iz izvira sv. Vida zdravilno moč za oči. Ljudsko izročilo pravi, da so nekateri s pitjem in umivanjem oči z vodo iz tega izvira tudi spregledali. V zadnjih letih pa so v okolici kapele sv. Vida odkrili večje območje blagodejnega zemeljskega sevanja različnih moči in barv. Oddajajo se izjemno pozitivne vibracije, ki močno krepijo in sproščajo organizem. V premeru 450 metrov se nahaja okoli 50 zdravilnih mest različnih vrednosti in učinkov pri zdravljenju vida, sluha, prebavil, živčevja in kože. Označenih je 26 točk. Časovno omejeno in ponavljajoče se zadrževanje na zdravilnih mestih pomaga pri odpravljanju različnih težav in vpliva na boljše psihofizično počutje.

Marko Pogačnik, naš svetovno znani geomat, je občini Dobrovnik podaril kozmogram, kamen, na katerega teče voda iz Vidovega izvira. Ugotovil je, da je prav pred vhodom v kapelico sv. Vida fokus točka, od koder se energija širi v okolico in krepi ostale točke. Ugotovil je še, da ta energija pada v obliki verižnega členka, ki se dviga pri Gradu na Goričkem, pada v park naravnih energij ob Bukovniškem jezeru, se dviga v Razkrižju in zopet pada v Radencih. To tvori zaključeno verigo energetskih moči na Goričkem in v deželi ob Muri.

DrevoredMarko Pogačnik, ki je tudi avtor slovenskega grba, namreč razlaga, da slovenski prostor določajo tri energijske osi, ki izvirajo na območju Triglava in se iztekajo na nasprotnih koncih Slovenije. Trije med seboj prepleteni trikotniki, ki na grbu sestavljajo lik Triglava, simbolizirajo tri glavne osi slovenskega krajinskega prostora.
Os preobrazbe teče čez Koroško, Štajersko in Prekmurje, kjer se izteče prav ob izviru sv. Vida ob Bukovniškem jezeru.

Poleg blagodejnega sevanja bodo najbrž marsikoga očarali sončni žarki, ki sijejo skozi krošnje mogočnih dreves, ptičje petje in šum vetra, pa seveda samo Bukovniško jezero, ki nudi vrsto možnosti za rekreacijo, tako odraslim kot otrokom. Domačini so vzorno poskrbeli za urejeno okolico in gostinsko ponudbo.

Kapelica sv. VidaDobrovnik – Dobronak (174 m, 1124 prebivalcev) je za Lendavo drugo največje dvojezično naselje v Prekmurju, saj je tri četrtine prebivalstva madžarske narodnosti. Južno od naselja so odkrili več gomil iz 1.–3. stoletja (lončenina, steklo), sicer pa je naselje leta 1334 omenjeno kot sejemski trg, v 16. stoletju pa kot utrjena postojanka z gradom. Danes so za kraj značilne široke ulice in v središču pravi tržni prostor. Nekaj stavb ima slikovite fasade in vhodne arkadne lope. Velika enoladijska cerkev sv. Jakoba je iz leta 1797, Križev pot je naslikal Lajči Pandur.

V tednu turizma okrog Vidovega proščenja pripravijo razvedrilne, kulturne in športne prireditve. V avgustu prirejajo mednarodne vinogradniške igre, martinovanje pa je tradicionalna novembrska prireditev. V Dobrovniku so znane razstave izdelkov ročnih del.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/index.jsp?tab=maps&x1=601043.7&y1=170446.50000000003&zoom=48000} 

 

Več slik


Vidov izvirLeseni mostičekOtroški kotičekInformativna tabla

Zunanje povezave


http://www.bukovniskojezero.si/default.aspx

Otok ljubezni

Otok ljubezni je jasa v nekdanji drevesnici Tiloš, kjer je nekoč prirejal beltinški graščak skupne pojedine na prostem. To je v neposredni bližini vasi Ižakovci, ki leži 4 km južno od Beltinec, ob obmurski cesti, blizu starega rokava Mure.

(Foto: Slavka Ilich)Pri kraju Dokležovje se namreč začnejo Murski logi (tudi Krajinski park Mura), območje poplavljenih logov, ki segajo vzdolž Mure okrog 10 km zračne črte proti jugovzhodu do Gornje Bistrice. Reka je zdaj sicer regulirana in ne dela novih meandrov, vendar so ostale mrtvice (opuščeni meandri) in živi tokovi, ki jih napajajo manjši pritoki. V tem okolju so nastale posebne gozdne združbe, npr. sestoji vrb, topolov in črne jelše. Logi so pomembni kot preletna postaja štorkelj.

Mura izvira v Nizkih Turah v Avstriji in je dolga 444 km. Iz alpske preide Mura v Sloveniji v nižinsko reko, za katero je bil nekdaj značilen širok rečni prostor s številnimi vijugami, stranskimi rokavi, zatoki, prodišči, poplavnimi logi in mrtvicami.

Brod (Foto: Slavka Ilich)Prva zanimiva posebnost Otoka ljubezni je brod, ki povezuje Prekmurje s Prlekijo na Štajerskem. Je edini, ki še redno prevaža domačine z njihovimi kmetijskimi stroji in pridelki ter čedalje številnejše turiste z enega na drugi breg – in nazaj. Preden so Muro na več koncih premostili, so bili brodi edina možnost za ljudi, ki so hoteli priti čez reko. Med Radgono in Hotizo jih je bilo več kot deset, še veliko več pa je bilo nekoč na Muri značilnih plavajočih mlinov. V najboljših časih menda več kot devetdeset! Pred nekaj leti se je znamenitemu Babičevemu mlinu pri Veržeju – ki je pravzaprav na pol plavajoč, saj ima na čolnih, »kumpih«, samo pogonsko kolo, ne pa tudi »kuče« z mlinom in mlinarjeve hiške, »šatora« – tukaj pridružil še nov, a natančno po starih slikah in načrtih narejen »pravi« plavajoči mlin; kogar zanima, si lahko tretji tak povsem lesen murski mlin ogleda na avstrijski strani pri Cmureku.

»Ampak k meni boš vseeno prišla? Na Muro. Boš videla, kako lepo je. Kadar v sobici, kjer spim, gledam skozi okence po Muri navzgor, se mi zdi, da se peljem kam daleč po svetu, v daljne, tuje kraje, nekam na kraj sveta …«
(Miško Kranjec: Strici so mi povedali)

Plavajoči mlin (Foto: Tilka Jamnik)Med mlinom in brodom je na »otoku« še več hišk: v eni je mogoče kupiti kak spominek ali se odžejati, v eni počiva brodar, v dveh pa je urejen manjši muzej, posvečen možem in fantom – »bürjašem« – ki so s preprostim orodjem ter snopi šibja skozi stoletja utrjevali rečne bregove, da jim deroče vode niso odnašale obdelovalne zemlje. V bürjaškem muzeju so razstavljeni predmeti in orodja, ki so jih uporabljali bürjaši pri svojem opravilu. Na nekdanje šege in navade se domačini vsako leto avgusta spomnijo ob »bürjaških dnevih«, ko oživijo tudi mnoge druge tradicionalne dejavnosti – dandanašnji le še folklorne zanimivosti.

Lačnim na srečo ni treba čakati na ta praznik: z brodarjevo pomočjo si lahko sami pripravijo »bürjaško malico« – nad ognjem si popečejo na palici nataknjen kruh, ga natrejo s česnom in namažejo z zaseko … Po dolgem sprehodu se zlepa nič bolj ne prileže!

Otok ljubezni in okolica sta namreč kot nalašč za sprehode in kolesarjenje. Možen je tudi spust po reki Muri. Poleg tega tu ugodno deluje pozitivna energija, ki se po spoznanjih geomantije dviga v Razkrižju in pada v Radencih.

{map 525,79} 

 

Več slik


(Foto: Slavka Ilich)Njiva ajde (Foto: Tilka Jamnik)Brod (Foto: Tilka Jamnik)(Foto: Slavka Ilich)
Orodje bürjašev (Foto: Tilka Jamnik)Butara (Foto: Tilka Jamnik)Bürjaški muzej (Foto: Tilka Jamnik)Energijska točka (Foto: Tilka Jamnik)

Polže in Soržev mlin

Pa to ne pomeni nič slabega. Vse se nekako upočasni in uglasi z žuborenjem rečice Hudinje, ki si je tudi zaslužila svoje ime: preden so jo regulirali in vanjo namočili grla številnih vodovodov, se je kdaj pa kdaj znala pošteno razhuditi in prestopiti bregove. Zdaj mirno teče skozi vasico, ki daleč naokoli slovi po mogočnih kozolcih, starih lesenih hišah in drugih spomenikih nekdanjega kmečkega stavbarstva. Mednje sodi tudi pred nedavnim obnovljena Mlinarjeva hiša, ki se ji tako pravi – kajpada – zato, ker stoji ob mlinu. Ta mlin, po nekdanjem gospodarju imenovan Soržev mlin, še vedno pridno melje in oskrbuje številne obiskovalce s svežo moko in zdrobom.

(Foto: Slavka Ilich)No, mlin seveda ne melje sam, pač pa vodo na njegova lopatasta kolesa, ki poganjajo težke kamne, uravnava izkušeni in nadvse prijazni mlinar Oton Samec. Vse je tako, kot je bilo nekoč, ko ljudje še niso poznali električnih mlinov in nisi mogel kar skočiti v trgovino po zavitek moke za palačinke ali kolač. Še več, nekaj korakov od mlina stoji tudi stara žaga, tako imenivana venecijanka, prav tako na vodni pogon. Tudi ta, čeprav zavarovana kot tehnični spomenik, še deluje – čeprav bolj za turiste kot zares.

Domači pa tudi tuji gostje se pri Samčevih lahko ustavijo za več dni. Zanje je na voljo nekaj sob in apartmajev, predvsem pa idiličen mir, ki ga gaganje in kokodakanje raznovrstne perjadi sploh ne moti. Tako kot enakomerno zamolklo ropotanje starega mlina ni nadležen trušč, ampak uspavanka, da ji ni para.

Mlinar, ki v »prostem času« čebelari in nadzoruje vodostaj Hudinje, dobro ve, kje v njenih tolmunih so največje ribe in kje z brežine negibno preži na plen pisani vodomec. Sprehod z njim je prav zabaven in poučen. Vsem, ki si čez čas le zaželijo česa bolj vznemirljivega, pa tudi ni treba iti daleč. V starodavnem zdravilišču Dobrna in termah Zreče se lahko kopaš leto in dan, pri dvorcu Socka imajo konje, na umetnem Šmartinskem jezeru imajo »parnik« in trampoline, da o gugalnicah za najmlajše ter o kolesarjenju in nogometu za nekoliko večje niti ne govorimo.

{map 354,154}

Več slik


(Foto: Slavka Ilich)(Foto: Slavka Ilich)(Foto: Slavka Ilich)

Mlin na Muri – Veržej

Plavajoči mlin je posebnost panonske pokrajine in lahko delno ali pa v celoti plava na reki. Razlog za tako vrsto gradnje je pogosto poplavljanje panonskih rek; plavajoči mlin se dviguje skupaj z naraščanjem vodne gladine, saj bi sicer voda mlinsko kolo odnesla ali zalila. V preteklosti so poznali celo t. i. mlinski zakon, ki je v 18. stoletju določal, da se mline lahko postavlja le ob večjih rekah. Tako so nastali obrtniški mlini, ki so služili potrebam širše okolice. V začetku 19. stoletja so zakon spremenili; od tedaj je bilo dovoljeno mline graditi tudi na potokih in nastali so hišni mlini, ki so služili le potrebam lastnika.

Babičov mlin (Foto: Tilka Jamnik)V Sloveniji so bili plavajoči mlini značilni predvsem za reko Muro. Nekateri viri navajajo, da jih je bilo nekdaj na slovenskem delu Mure 69; drugi pravijo, da jih je bilo pred 2. svetovno vojno celo več kot 90. Še od tistih časov se je ohranil Babičov mlin (tako mu pravijo domačini) v Veržeju.

Babičov mlin je kombinirani plavajoči Mlin: mlinarska hiša stoji na kopnem, vodno kolo pa na dveh čolnih na reki. Družina Babič ima mlin na Muri v lasti od leta 1912, ko je kupila Kolmaničev mlin, ki je bil v celoti plavajoč. Mlin je bil kasneje uničen v požaru, dvakrat pa ga je odnesla voda, tako da je danes vidna različica že četrta po vrsti. Le njegova prva različica je bila povsem plavajoča, vse kasnejše pa kombinirane. Od leta 1947 dalje v sušnih mesecih rečnemu toku pri poganjanju mlinskega kolesa pomaga tudi elektromotor.

Mlin se še danes uporablja v obrtniške namene, hkrati pa je turistična in etnografska znamenitost Pomurja. Poleg mlinarske hiše in plavajočega mlinskega kolesa si je možno ogledati mletje žita na starodaven način ter različne vrste moke tudi kupiti.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=ver%C5%BEej&tab=maps&x1=589575.6&y1=160578.6&zoom=48000&gx=589575.4375&gy=160579.765625}

 

Več slik


Babičov mlin (Foto: Tilka Jamnik)