Zelenci

Najbolj se mi je priljubila Savska dolina s svojimi slapovi in jezeri.
Ne poznam v Evropi nič lepšega.
Humphry Davy (1778–1829), angleški naravoslovec)

(Foto: Aleš Remškar)Naravni rezervat Zelenci (834 m) obsega 14 ha; ob urejenih poteh so postavljeni informativne table in razgledni stolp. Talni izviri so pravzaprav drugi del potoka, imenovanega Nadiža, ki izvira blizu koče v Tamarju in večji del teče poniknjen pod gruščem, sicer pa prvi izvir Save, ki je s svojimi 219 km najdaljša slovenska reka. Izviri v jezerskih usedlinah so v obliki vulkančkov. V okolici največjega jezera je še množica manjših izvirov v obliki okroglih vodnih okenc (tumfov). Voda iz jezera se na vzhodu razlije v kilometer dolgo in 200 metrov široko plitko močvirje Blata. Rečna struga Save Dolinke pa nastane pri kraju Podkoren, ob pobočju gore Vitranc.

Jezero Zelenci in močvirje Blata sta ostanka nekdanje poledenitve oz. Korenškega jezera. Gornjesavska dolina je nastala zaradi tektonskih in ledeniških delovanj. Izpod Jalovca, Ponc in Mojstrovke je drsel Planiški ledenik, ki je prinesel velike količine grušča. Največji nanos grušča je na lokaciji današnjega Podkorena, ki je zajezil reko Savo in ustvaril Korenško jezero.

(Foto: Aleš Remškar)Temperatura jezerske vode v Zelencih je stalno okrog 5–6 °C. V njej živi potočna postrv, ki se hrani z ličinkami enodnevnic in vrbnic; le-te maja zlezejo na obvodne rastline in po preobrazbi odletijo na svoj kratki let. Tu se nahaja tudi nekaj ogroženih živalskih vrst, ki so uvrščene na Rdeči seznam ogroženih živalskih vrst Slovenije: ptica škrlatec, brkati netopir, martinček, navadni gad, živorodna kuščarica.

Na tem območju uspevajo rastline, ki potrebujejo veliko vlage: šaš, jelša in vrba. Tu najdemo tudi cvetlice, kot so: močvirski ušivec, ki so ga nekdaj uporabljali za odpravljanje naglavnih uši; navadni mrzličnik, ki cveti zgodaj spomladi; ozkolistni munec, ki cveti belo; močvirska triroglja, ki cveti v avgustu in septembru; vodna zlatica, ki se razrašča po dnu jezera, nad gladino pa v začetku poletja požene bele cvetove.

Iz rezervata Zelenci je lep razgled tudi na okoliške vrhove: Špik (2473 m), Vitranc (1637 m), Ciprnik (1747 m), Jalovec (2645 m) in Visoko Ponco (2275 m).

(Foto: Aleš Remškar)Kilometer proti vzhodu so pod krajem Podkoren na južni strani doline, na pobočjih Vitranca (1631 m) obsežni travniki s smučarskimi napravami; tu so vsako zimo tekmovanja v alpskih smučarskih disciplinah. Od tu se iz glavne doline lahko usmerimo v Planico in Tamar. V Planici so pod gorsko skupino Ponc štiri smučarske skakalnice, Tamar pa je planinsko in alpinistično izhodišče; na koncu doline je planinski dom.

Podkoren (850 m, 421 prebivalcev) je strnjena vas na pobočju pod Karavankami, med cesto po dolini in cesto, ki se vzpne na preval Koren. V osrednjem delu vasi je ohranjenih nekaj kmečkih hiš iz 17. stoletja z značilno alpsko arhitekturo (zidan spodnji del, leseno nadstropje, skodlasta kritina).

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=zelenci&tab=maps&x1=403217.38749999995&y1=150804.36250000002&zoom=6000&gx=403218&gy=150805}

Več slik


(Foto: Aleš Remškar)(Foto: Aleš Remškar)(Foto: Aleš Remškar)

Izvir Soče

Toda tokrat bomo predstavili le izvir Soče, ki je v Zadnji Trenti, najbolj skrajnem koncu doline, pod gorsko verigo, ki se razprostira od Jalovca do Travnika in naprej do Mojstrovke. Soča privre na dan iz jame (1087 m) na koncu ozke soteske pod pobočjem Travnika. Kot je značilno za kraške izvire, pretok vode močno niha: v sušnem obdobju je šibkejši, včasih celo presahne, v deževnih dneh pa je izvir zelo močan. Le nekaj metrov pod izvirom je slap, visok približno 10 m, potem pa reka teče po slikovitem melišču. Najbolj primeren čas za ogled je maja in junija, ko se topi sneg v gorah.

(Foto: Aleš Remškar)Do izvira Soče zavijemo z vršiške ceste, po približno kilometer dolgi ozki asfaltirani poti pridemo do Koče pri izviru Soče. Tu je parkirišče, od koder je 10 minut zložnega vzpona do slapa pod izvirom. Do izvira je potem še nekaj minut zahtevnejše poti, ki zahteva več telesne pripravljenosti in planinsko obutev.

Soča se pojavlja v več pesmih in zgodbah, Soška fronta celo v Hemingwayevem romanu Zbogom, orožje!. Spomnimo se na Simona Gregorčiča (1844–1906), ki je bil rojen v Vrsnem, in njegovo pesem z naslovom Soči:

Krasna si, bistra hči planin!
Brhka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti –
krasna si, hči planin!
/…/

(Foto: Aleš Remškar)V neposredni bližini izvira Soče je več zanimivosti; omenili bomo le dve. Le kakšne četrt ure hoda od Koče pri izviru Soče je Kekčeva dežela. Kdo ne pozna Kekca, Mojce in Tinkare? Josip Vandot (1884–1944) je v seriji planinskih pripovedi ustvaril literarni lik, 8–10 let starega fantiča Kekca, ki se v različnih dogodivščinah srečuje s teto Pehto, strašnim Bedancem, vilo Škrlatico in drugimi. Kekčeve zgodbe so doživele številne ponatise in priredbe. Kekec (1951) je bil prvi slovenski mladinski celovečerni film, Srečno, Kekec! (1963) pa prvi slovenski barvni film, oba v režiji Jožeta Galeta. Zaradi priljubljenosti Kekca se je Kekčeva dežela pojavila na obeh koncih Julijskih Alp, tudi v Kranjski Gori, ki je morda celo bolj znana kot ta v Trenti. Priporočamo, da jo obiščete predvsem z otroki! Po stezi skozi smrekov gozd pridemo na travnato jaso, na kateri so alpska kmečka hiša in več drugih stavb. Oprema hiše, fotografije iz filmov in nekatere podrobnosti nas povedejo v pravljično fantastiko in planinsko idilo Vandotovih zgodb … in najbrž boste postali tudi dobre volje.

Nekaj kilometrov nad izvirom Soče, ob cesti na Vršič, pa je Kugyjev spomenik, ki upodablja moža, obrnjenega proti Jalovcu. Julius Kugy (1858–1944), slovenski pravnik, častnik, pisatelj in humanist, je znan tudi po svoji ljubezni do alpinizma, zlasti pa do Julijskih Alp. Napisal je več knjig o gorah in svojih alpinističnih izkušnjah. Kugyju je spomenik postavila Planinska zveza Slovenije, izdelal pa ga je kipar Jakob Savinšek. Po Kugyju so imenovane nekatere gorske poti, alpinistični vrt Juliana v Trenti ter Kugyjeva učna pot v Nabrežini nad Trstom.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/index.jsp?tab=maps&x1=404942.99999999994&y1=138823.5&zoom=96000}

Več slik


(Foto: Aleš Remškar)(Foto: Aleš Remškar)(Foto: Aleš Remškar)(Foto: Aleš Remškar)
(Foto: Aleš Remškar)(Foto: Aleš Remškar)(Foto: Aleš Remškar)(Foto: Aleš Remškar)
(Foto: Aleš Remškar)(Foto: Aleš Remškar)(Foto: Aleš Remškar)(Foto: Aleš Remškar)
(Foto: Aleš Remškar)(Foto: Aleš Remškar)(Foto: Aleš Remškar)

Blejski Vintgar

Vintgar je 1600 metrov dolga, zelo ozka in globoka soteska. Dolgo časa je bila neprehodna, vse do leta 1891, ko sta jo raziskala tedanji župan Gorij Jakob Žumer in fotograf Benedikt Largerporter. Za obiskovalce je odprta od leta 1893. Vse od takrat torej turisti lahko uživajo v sprehodu skozi sotesko in uživajo ob žuborenju brzic, zeleni barvi tolmunov in bučanjem slapov – manjših po vsej soteski in najvišjega, 13 metrov visokega slapa Šum, ob koncu soteske.

Pot skozi sotesko je varna, a slikovita: vsekana je v skale in speljana po galerijah, na katerih so tudi spominske plošče. Najlepši pogled pa se ponuja z mostov, ki se vzpenjajo visoko nad kristalno čisto vodo.

Vintgar se nahaja na območju Triglavskega narodnega parka in je zavarovana znamenitost. Od turističnega središča Bled je oddaljen le 4 km.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=vintgar&tab=maps&x1=430431.89999999996&y1=139458.5&zoom=48000}

Več slik


Bohinj

Bohinjsko jezero je največje stalno jezero v Sloveniji: dolgo je 4100 metrov, široko 1200 metrov in globoko 45 metrov. Poleti je primerno za plavanje in veslanje, ob njegovi obali pa je predvsem nešteto prijetnih kotičkov, kjer si lahko odpočijemo in uživamo v lepotah narave. Bohinj je priljubljen med rekreativnimi kolesarji, tisti bolj pohodniško razpoloženi pa lahko nekaj ur izkoristite za hojo okrog jezera. Za to boste potrebovali športne copate ali lažje pohodne čevlje.

(Foto: Tomaz Eisenhut)Cesta jezero doseže na vzhodni strani, pri Ribčevem Lazu. Čez slikovit kamnit most pot vodi do cerkvice svetega Janeza Krstnika. Notranjost je okrašena s freskami iz 14. stoletja in baročnimi oltarji. Zunanje pročelje krasi zaščitnik popotnikov sveti Krištof. V bližini je tudi nekaj turističnih objektov.

Na drugi strani jezera pa je naselje, imenovano Ukanc. Gre predvsem za turistične objekte in zasebne počitniške hiše, prav tako se na tej strani jezera nahaja kamp. Tu se vsekakor sprehodite v predel, zaprt za promet, saj tukaj v jezero priteče Sava Bohinjka, ki navduši predvsem s kristalno čisto vodo smaragdno zelene barve.

Z Ukanca vodi tudi cesta proti slapu Savica. Avto parkirate pri Koči pri Savici in peš nadaljujete čez most, kjer plačate vstopnino. Od tod dalje do slapu vodi urejena stopničasta pot; vzpon do vrha traja približno 20 minut. Z vrha se ponuja čudovit pogled na 78 metrov visok slap Savica, ki ni le enkratna naravna znamenitost, pač pa naj bi bil hkrati tudi zibelka slovenskega krščanstva.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/index.jsp?tab=maps&x1=414988.69999999995&y1=127215.70000000001&zoom=48000}

 

Več slik


(Foto: Tomaz Eisenhut)(Foto: Tomaz Eisenhut)(Foto: Tomaz Eisenhut)Cerkvica sv. Janeza Krstnika (Foto: Anže Miš)

Zunanje povezave


http://www.bohinj.si/

Bled

Blejsko jezero je 2120 metrov dolgo in od 500 do 1000 metrov široko, globoko pa do 31 metrov.  Nastalo je približno 14 000 let nazaj; takrat se je iz kotanje umaknil ledenik in jo je zalila voda. Poleti je primerno za kopanje (urejeni sta kopališči pod gradom in v Zaki), v najbolj mrzlih zimah pa gladina jezera zamrzne.

Sprehod ob jezeru je prijeten v vsakem letnem času, saj skoraj vse okrog jezera vodi urejena, od cestišča ločena sprehajalna pot. Sladek zaključek sprehoda so lahko kremne rezine, po katerih Bled slovi.

Podobo Blejskega jezera nedvomno zaznamuje otok s cerkvijo. Otok je bil verjetno kultno središče že v poganskih časih. Danes na otoku stoji cerkev Marijinega vnebovzetja, v njej pa je zvonček želja. Stopnišče, ki vodi od vode navzgor proti cerkvi, slikovito dopolnjuje podobo otoka, hkrati pa povzroča težave ženinom, ki se s svojo izbranko poročijo na Bledu, saj morajo nevesto v naročju nesti navzgor po stopnicah. Na otok vozijo posebne turistične ladjice na vesla, pletnje; prav tako je ob jezeru možno najeti čoln in na otok odveslati.

Na približno 100 metrov visoki strmi skali, ki se dviguje nad jezerom, stoji Blejski grad. Na tem mestu je že leta 1004 stal romanski stolp, nato pa je grad 800 let dobival današnjo podobo. Do danes je ohranjeno romansko obzidje s stolpi, utrjen vhod z dvižnim mostom pa je rekonstruiran. Grajska poslopja so razporejena ob dveh dvoriščih; ob spodnjem so bila v glavnem gospodarska poslopja, ob gornjem pa stanovanjski prostori. Z obeh grajskih dvorišč se ponuja enkraten razgled na jezero in otok.

Grajska stavba je danes preurejena v muzej, v katerem je predstavljena zgodovina Bleda vse od najstarejših izkopanin dalje. V grajskem kompleksu so na ogled tudi grajska kapela, grajska tiskarna, grajska klet in grajska zeliščna galerija.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=bled&tab=maps&x1=432248&y1=136410.5&zoom=48000&gx=432246.21875&gy=136407.203125}

Več slik


Zunanje povezave


http://www.bled.si/