Okolica Kamnika

Arboretum Volčji Potok se razprostira na 88 ha površine v neposredni bližini Kamnika, ob severozahodnem delu Kamniškega polja. Beseda arboretum pomeni zbirko dreves in grmov, ki je na¬menjena izobraževanju in raziskovanju. Arboretum v Volčjem Potoku je botanični vrt za lesnate rastline, edini v Sloveniji. Tu uspeva okoli 2500 vrst in sort iglavcev in listavcev ter okoli 300 samoniklih zelenih rastlin.

Arboretum Volčji PotokIz Valvazorjevega opisa in slike je videti, da je že v njegovem času stal na podnožju hriba nov grad, na vrhu hriba prikazuje slika razvaline starega gradu. Valvazor pripoveduje, da je ob koncu 16. stoletja imela Volčji potok v posesti rodbina Bonhomo. Danes je Arboretum priljubljeno naravno sprehajališče, kjer v vsakem letnem času lahko ob urejenih stezah in čudovitih jezerih občudujemo različne razstave cvetja in druge parkovne zanimivosti, ki se stapljajo z živalmi, ki prebivajo v parku. V vrtnem paviljonu je urejena zbirka živalskih kipov Janeza Boljke, otroško igrišče pa predstavlja pravi naravni raj za naše malčke.

Arboretum Volčji PotokDolina Kamniške Bistrice je pravo povabilo v raj naravnih lepot in drugih drobnih znamenitosti. Vijugasta pot ob reki, ki jo pričnemo pri Iverju nad Strahovico, je danes bolj znana kot Koželjeva pot. Ime je dobila po kamniškem slikarju in gorskem reševalcu Maksu Koželju. Na poti, ki vodi mimo kamnoloma, prečkamo reko, se približamo spodnji postaji žičnice na Veliko planino in prispemo v dolino Korošice. Ob nadaljevanju poti po prijetni stezi, polni slikovite narave, dosežemo sotesko Predaselj. Občudujemo naravno znamenitost – naravni most, kjer reka teče po več kot trideset metrov globokem in nekaj metrov širokem koritu, izdolbenem iz apnenčaste stene. Na travnikih ob Kamniški Bistrici uživamo ob pogledu na rastline in živali (žuželke, polže, metulje) in se osvežimo v bližnjih manjših pritokih.

Reka Kamniška Bistrica privre na dan med skalami, poraslimi z mahom in se nato za kratek čas ustavi v majhnem umetnem jezeru. To je glavni, uradni in stalni izvir Kamniške Bistrice v bližini Doma v Bistrici.

Vas vzhodno od Kamnika, kjer stoji baročna romarska cerkev Sv. Ane, je kraj, kjer se danes sredi mešanega gozda nahaja naravni zdravilni gaj Tunjice. Njegovo energijsko in zdravilno moč je po naključju odkril gospod Drago Vrhovnik, lastnik zemljišča »Na tratah«, ko je spomladi leta 1998 med izkopavanjem mivke v nogah začutil močno mravljinčenje, nekaj dni kasneje pa je naletel na izvir vode, ki mu je pomagala zaceliti dolgoletno rano na roki. Preiskava terena v Tunjicah, na zemljišču, velikem približno 10.000 metrov², je pokazala, da na področju Naravnega zdravilnega gaja privre na površje več energijskih vrelcev, vsak od njih pa ima poseben zdravilen učinek na enega ali več organskih sistemov človekovega telesa. Ugodno vplivajo na glavobol, bolečine v križu, revmatične težave in obolenja živcev ter povečajo odpornost na prehladna obolenja. Ugoden vpliv je čutiti tudi pri težavah z očmi in šumenju v ušesih, kroničnih težavah z dihali, prebavili in rodili. Hitrejše je celjenje ran po poškodbah in operacijah.

Kraj je znan tudi po fosilih, peščenih laporjih in apnenčastih peščenjakih iz obdobja miocena, ko je bil Kamniški kot ozek zaliv morja, ki se je zajedalo v Kamniške Alpe.

Terme Snovik so znane kot turistično-rekreativna destinacija. O zdravilnih učinkih vode je bilo moč slišati že na prelomu prejšnjega stoletja. Prve analize v 50-ih letih 20. stoletja pa so pokazale, da gre za termalno vodo, ki ima ob svojem izviru 30,6 º C. Od leta 1953 do leta 1994 je bilo na območju vasi Vaseno in Snovik postavljenih 15 raziskovalnih vrtin, kasneje pa še dve vrtini v vasi Potok. Iz njih je po 1 km dolgem cevovodu speljana voda do lokacije Term.

Strokovnjaki so ugotovili, da gre za visoko kvalitetno čisto pitno vodo brez primesi, bogato z magnezijem in kalcijem, ki je ni trba posebej obdelovati. Leta 1994 je bil postavljen prvi poskusni bazen. Danes tu najdemo notranji in zunanji termalni bazen z igrali za otroke. Uredili so prostore za fizioterapijo, masaže, ljubiteljem savnanja in knajpanja pa so na voljo različne savne.

Prav je, da se vse bolj zavedamo, da so blagodejni učinki termalne vode, namenjene plavanju, pitju, masaži in terapiji, pot k dobremu počutju. V Termah Snovik se ti občutki stapljajo z neokrnjeno naravno okolico, polno priložnosti za sprehode, oddih in aktiven umik iz vsakdanjega stresnega življenja.

Velika planina, planota, kjer se prepletata starinsko in pastirsko življenje, poleti privablja turiste v nedotaknjen alpski živalski in rastlinski svet, pozimi pa se spremeni v priljubljeno družinsko smučišče. To je kraj, kjer se sonce poigrava z gorskimi vrhovi in ostrinami svežega zraka. V poletnih mesecih si je moč ogledati najbolje ohranjeno pastirsko naselje v Evropi in stare planšarske običaje v Preskarjevi koči na Veliki planini. Vzpon nanjo je možen peš ali z nihalko. Dolgi sprehodi po gozdovih in pašnikih v neokrnjeni naravi v vsakem letnem času veliko ljudi privabijo, da se vzpnejo na sončni bister v osrčju Kamniških Alp.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=arboretum+vol%C4%8Dji+potok&tab=maps&x1=470257.51249999995&y1=116084.15&zoom=6000&gx=470257&gy=116084,Arboretum Volčji Potok}
{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=tunjice&tab=maps&x1=467973.1&y1=121411.79999999999&zoom=48000&gx=467977.46875&gy=121413.5078125, Tunjice}
{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=terme+snovik&tab=maps&x1=470428.96249999996&y1=120902.2125&zoom=6000&gx=470429&gy=120903, Terme Snovik}
{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=velika+planina&tab=maps&x1=473167.39999999996&y1=128727&zoom=48000&gx=473168&gy=128732,Velika planina}

Kamnik

O prazgodovinskem obstoju naselbin na kamniškem območju pričajo nekatere najdbe v bližini. Najbolj znano je okostje mamuta, ki so ga našli v Nevljah pri Kamniku, ko so gradili most. Prav tako številne izkopanine pričajo o naseljenosti območja današnjega kamniškega mesta v prazgodovini in rimski dobi (ostanki rimske ceste). Prvi urbani zametki v poznejšem predmestju Šutna, južno od Klanca, ki povezuje Žalski hrib s skalo Malega gradu, segajo v 10. stoletje, čas nemške kolonizacije.

Sicer pa se je Kamnik kot srednjeveško mestece razvil ob nekdanji pomembni trgovski srednjeveški poti med Podonavjem in Jadranskim morjem. Od leta 1076 je bil središče obsežne posesti kranjske veje bavarskih grofov Andeških. V 12. stoletju so tu že kovali denar. Znan je kovanec z napisom CIVITAS STAIN. Od 12. stoletja dalje se Kamnik omenja kot trg, sredi 13. stoletja pa kot mesto. Kamnik je ob koncu 14. stoletja kot pomembno trgovsko in obrtno središče imel tudi strelišče in kopališče, kar je bil znak izredno visokega blagostanja. Tu je bil sedež deželnega sodišča.

V 16. in 17. stoletju je Kamnik prizadelo več požarov in potres. V času Napoleonovih Ilirskih provinc (1809–13) sta ponovno oživeli obrt (kamnoseška, kovaška, krznarska, lončarska, usnjarska) in trgovina. V bližini so bile fužine, tako da se je tu že v zgodnjem 19. stoletju začela razvijati industrija (smodnišnica, Prašnikarjevi cementarna in opekarna). Po letu 1918, ko je Kamnik postal pomembno industrijsko središče, so se razvile še lesna, kovinska, usnjarska, živilska in tekstilna industrija. H gospodarskemu razvoju sta pripomogli tudi železniška proga Ljubljana–Kamnik in vodna moč Kamniške Bistrice. V letu 1939/40 je mesto dobilo meščankso šolo, čeprav naj bi Kamnik po nekaterih poročilih imel šolo že v času reform Marije Trezije. Hkrati je mesto že od nekdaj veljalo za pomemben letoviškoturističen kraj. V času 2. svetvne vojne je bil tu sedež nemškega deželenega okrožja.
Današnji Kamnik je kulturno in upravno središče občine, ki se razteza na okoli 266 km² in v kateri prebiva okoli 26.500 ljudi.

Začetna točka ogleda starega mestnega jedra Kamnika, Glavni trg, ponuja prav vse, od gotike do dunajske secesije in mojstrovin arhitekta Jožeta Plečnika na pročeljih kamniških hiš. V labirntu ozkih ulic se danes nahaja veliko trgovin in lokalov. Mimo spomenika generalu Rudolfu Maistru, zaslužnemu domoljubu in pesniku, pridemo do frančiškanskega samostana s cerkvijo sv. Jakoba. V njem najdemo bogato knjižnico, ki hrani okoli 10.000 knjig iz različnih področij znanosti. Najbolj znane zgodovinske hrambe so prav gotovo inkunabule (prvotiski izpred 1500 let) in Dalmatinova Biblija. Ogleda vredna v cerkvi je znamenita kapela Božjega groba, Plečnikovo delo. Po Samostanski ulici se odpravimo mimo hiše, v kateri je bila nekoč tiskarna, in prispemo do vzpetine sredi mesta, imenovane Mali grad. Našo pozornost pritegne nadstropna romanska kapela. Kapelo sv. Marjete s kripto so nadzidali s kapelo sv. Eligija. V notranjosti so ostanki poznogotskih in poznobaročnih fresk. Obnovljen obrambni stolp Malega gradu spomninja na nekdnje srednjeveško obzidje, ki se ni ohranilo. Na tem mestu se ponudi priložnost, da se spoznamo z eno od legend, ki se je spletla okoli gradu in Veronikinega zaklada. Po ženska pol kača po imenu Veronika naj bi v gradu še vedno skrivala svoj zaklad, do katerega se ni uspelo dokopati še nikomur. Z gradu se spustimo v mesto, kjer ogled starega Kamnika zaključimo s sprehodom po Šutni – srednjeveškemu cehovskemu središču in nekdanjemu predmestju Kamnika. Tu stoji župna cerkev z najstarejšimi orglami na Slovenskem in iluzionističnimi freskami F. Jelovška z osrednjim prizorom Marijinega kronanja.

Na vrhu Bergantove, včasih imenovane tudi Krnške gore (585 m) stojijo razvaline Starega gradu iz 12. stoletja. Zgradili so ga Andeški grofje, kasneje so v njem gospodovali še Gallenbergi, Celjski grofje in Turjačani. Grad je Kamnik varoval z nasprotnega brega Kamniške Bistrice. Ko so ga v 16. stoletju po hudem požaru in potresu opustili, je začel propadati. Danes zanimiva razgledna točka ponuja panoramski razgled na Kamnik, Kamniške planine, pogled proti Kranju in Ljubljani.

V Zgornjih Pavlovčah je obnovljena in v muzej preurejena stara kmečka hiša, imenovana Budnarjeva muzejska hiša. Z dobro ohranjeno črno kuhinjo, krušno pečjo, štampetom, metrgo … nam pričara življenje 19. stoletja.

Grad Zaprice je renesančni grad iz 14. stoletja, ki ga je leta 1530 dal pozidati Jurij Lamberg. V dobi reformacije in protireformacije je grad Zaprice postal zatočišče kamniških luteranov. Ponovno je bil pozidan v 17. in 18. stoletju, ko je dobil današnjo barokizirano podobo. Od leta 1962 je v gradu Kamniški muzej z arheološko, zgodovinsko, umetnostnozgodovinsko in etnografsko zbirko. Pod arkadami vhodnega trakta grajskega kompleksa je urejen lapidarij z izbranimi kamnitimi kosi arheološke in umetnostne dediščine. Med njimi je tudi grb starega mesta Kamnika s sv. Marjeto.

V prvem nadstropju gradu je stalna razstavna zbirka krivljenega pohištva, ena redkih v Evropi. Prikazani so začetki krivljenja lesa od izdelave smuči do industrijske izdelave pohištva s posebnim poudarkom na Thonetovem izumu krivljenja in uporabi tega patenta v Sloveniji.

V okvir Kamniškega muzeja spada tudi muzej na prostem – plato z etnoparkom, ki obiskovalcem predstavlja skoraj že izginulo kmečko stavbno dediščino, kašče. Poleg štirih tuhinjskih kašč, objektov za shranjevanje kmečkih pridelkov in orodja, so v skansenu še sušilnica in drobilka za sadje ter vodnjak.

Podobo gradu dopolnjujejo baročno oblikovani belveder in stara zaščitena drevesa.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=kamnik&tab=maps&x1=501310.6&y1=109181.70000000001&zoom=1536000&gx=470075.28125&gy=119860.421875}

Lukovica in grad Brdo pri Lukovici

Skozi Črni graben je pot potekala že v času Rimljanov (iz Emone čez Atrans v Celeio), kasneje je bila Lukovica pomembna poštna postaja ob cesti Dunaj–Trst in še danes je v tem gručastem naselju ohranjenih več mogočnih furmanskih hiš iz časov prevozništva. V kraju so tudi gostišča, po katerih je Črni graben slovel že v času rokovnjačev. Leta 2005 je bila dograjena avtocesta iz Ljubljane proti Štajerski in prometni tokovi so se izognili samemu naselju.

Grajski drevoredNad krajem je grad Brdo pri Lukovici, ki je bil zasnovan v 16. stoletju; prvi lastniki so bili Lambergi. V gradu so bili od leta 1868 do 2. svetovne vojne okrajno sodišče, davčni urad in zapori. Na mestu grajske kapelice je bila leta 1718 zgrajena župnijska cerkev Marije Vnebovzete. Med 2. svetovno vojno so grad požgali; danes je obnovljena samo njegova zunanja lupina, notranjost pa so ruševine brez prave funkcionalne vrednosti. Ohranjena sta tudi grajski drevored in ribnik.

V gradu se je rodil slovenski pisatelj Janko Kersnik (1852–1897), ki je študiral pravo na Dunaju in v Gradcu, živel in delal kot notar na gradu, ukvarjal pa se je tudi s politiko, kar zasledimo tudi v njegovih delih Jara gospoda, Ciklamen – Agitator in Kmetske slike. Po njem nosi ime osnovna šola, ki stoji v bližini gradu.

Nad gradom pa je Čebelarski center Slovenije, kjer sta sedež Čebelarske zveze Slovenije in gostišče, v okolici pa več čebelnjakov in učna pot o medonosnih rastlinah. Pa »naj medi!«, kot se pozdravljajo čebelarji.

Grad BrdoV bližini gradu je hiša, kjer se je rodil France Marolt (1891–1951), zborovodja in etnomuzikolog, ki je ustanovil Glasbenonarodopisni inštitut ZRC – SAZU in Akademski pevski zbor. Med hišami na glavnem Starem trgu v Lukovici pa je dom matere Frana Milčinskega (1867–1932), kjer je v krogu družine in Lukovčanov našel mnoge spodbude za svoja literarna dela.

Vsako leto v Lukovici prirejajo t. i. Peregrinov sejem z bogato ponudbo kmečkih pridelkov in obrtnih izdelkov, gostinsko ponudbo in zabavo. V Rokovnjaškem gozdičku pripravijo gledališke predstave in koncerte. Ponavadi je to v času prvomajskih praznikov in v septembru, ko je občinski praznik (4. september je rojstni dan Janka Kersnika).

Po okolici so speljane t. i. rokovnjaška (peš)pot, kolesarska pot ter več lokalnih cest na sever in čez Zlato Polje v Tuhinjsko dolino.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=lukovica&tab=maps&x1=476494.79999999993&y1=113995&zoom=48000&gx=476488.71875&gy=113989.65625}

 

Več slik


Cerkev Marije VnebozeteStari trg v LukoviciČebelnjakČebelnjak
ČebelnjakSpomenik NOB v LukoviciGrad Brdo v Valvasorjevem času

Vače in GEOSS

Vače (525 m, 255 prebivalcev) so gručasto naselje v občini Litija. Ležijo na planotastem svetu pod pobočji Posavskega hribovja in skupaj z okolico veljajo za eno najbogatejših znanih prazgodovinskih najdišč v Sloveniji. V okoliških grobiščih so našli številne grobne pridatke, kot so npr. posode, orožje in nakit iz starejše železne dobe. Leta 1882 pa je kmet Grilc naletel na 23,8 cm visoko figuralno okrašeno vedro iz bronaste pločevine, danes po vsem svetu poznano kot vaška situla.

Slemsko (Foto: Aleš Remškar)Vaška situla, ki jo danes hrani Narodni muzej Slovenije, je en najlepših primerkov situlske umetnosti, ki se je v starejši železni dobi, med koncem 7. in začetkom 4. stoletja pr. n. št. razmahnila v Severni Italiji in v Jugovzhodnem delu Alp. Vaška situla je okrašena s tremi pasovi figur: zgornji pas prikazuje sprevod pešcev, ki vodijo konje, konjenikov in bojnih vozov; srednji pas upodablja daritev, pojedino in dvoboj atletov; na spodnjem so prikazani lev, kozorogi, košute in ptice. Povečan model situle stoji nedaleč od najdišča v naselju Klenik.

Vače so v 15. stoletju že imele trške pravice ter so bile območno središče rudarstva in fužinarstva. Po 2. svetovni vojni pa se je veliko ljudi odselilo, zato so Vače izgubile trške pravice. Sodobno središče kraja predstavlja obnovljen trg z župnijsko cerkvijo sv. Andreja, ki je morda stala že v 13. stoletju, današnja pa izhaja iz sredine 19. stoletja. V cerkvi lahko vidimo dela slikarjev Langusa, Metzingerja in Šubica, posebnost pa je steklen Božji grob, ki so ga cerkvi podarili steklarji iz Moravske Ostrave.

GEOSS (Foto: Aleš Remškar)Nad pokopališčem v Vačah so fosilni ostanki nekdanje morske obale. Strmo obalo iz jurske apnenčaste stene so v miocenu poseljevale številne kamnovrtne školjke, zaradi katerih so v kamninah nekdanje obale še danes vidne približno enako globoke luknje, žal pa v nobeni ni ohranjene školjčne lupine.

Nedaleč od Vač se v naselju Slivna nahaja geometrično središče Slovenije – GEOSS, ki predstavlja težiščno točko države, če si jo predstavljamo kot geometrijski lik. Slovenija je ena izmed treh evropskih držav, ki imajo izračunano težišče države; težišče Slovenije leži na 14°48'55,2'' vzhodne geografske dolžine in 46°07'11,8'' severne geografske širine. Na tem mestu so leta 1982 postavili spomenik, štirioglat granitni steber z vklesanimi obrisom države, prvo kitico slovenske himne, geografskimi in geodetskimi koordinatami ter oznakami za štiri smeri neba. K obeležju spadajo tudi steber z datumoma osamosvojitve Slovenije in sprejetja v Združene narode, drog s slovensko zastavo in lipovo drevo.

Okolica je slikovita in parkovno urejena. Posebej zanimive so številne umetnine iz lesa, tako samostoječe kot vdelane v debla dreves. Mednje sodi tudi poseben smerokaz, ki kaže smer in oddaljenost različnih krajev po vsej zemeljski obli in celo izven nje.

Povzpnete se lahko še na Slemsko, bližnji grič s cerkvico, ki ste jo najverjetneje opazili, ko ste prihajali v Vače. Pot na Slemsko vodi od povečanega posnetka vaške situle v Kleniku naprej, kamor kaže kar nekaj smerokazov (ki so tod okoli nekoliko nejasni), nekoliko više na poti pa zavijete levo, v smeri Slemsko. Če se od tam dalje držite poti, ne morete več zgrešiti in po približno pol ure hoje boste dosegli vrh s cerkvijo.

{map 272,202}

 

Več slik


GEOSS (Foto: Aleš Remškar)Okolica GEOSSA (Foto: Aleš Remškar)Ostanki morske obale (Foto: Aleš Remškar)
Okolica GEOSSA (Foto: Aleš Remškar)Cerkev sv. Andreja v Vačah (Foto: Aleš Remškar)Slemsko (Foto: Aleš Remškar)

Vrhnika

Spomenik Ivanu CankarjuPrvi dokazi človeškega bivališča segajo v mlajši paleolitik, veliko kasneje sledi obdobje mostiščarjev na Ljubljanskem barju. Področje Vrhnike je bilo že pred časom rimskega imperija pomembna trgovska postaja na prometni poti med vzhodom in zahodom, saj leži ob najlažjem prehodu iz Ljubljanske kotline čez Notranjsko proti morju. Tod je že nekdaj tekla jantarjeva pot in ena glavnih smeri osvajanj v času rimskega imperija. Današnja Vrhnika je nastala tam, kjer je bila rimska postojanka Nauportus in kasnejši srednjeveški Oberleibach. Že leta 1325 je bila trg, svojo zlato dobo pa je zaradi svoje ugodne lege ob glavni poti proti Trstu doživela v 17. stoletju. Z dograditvijo cesarske ceste Dunaj–Trst leta 1806 je čolnarstvo začelo izumirati, uveljavilo pa se je furmanstvo (vozili so na jug vse do Mantove, o čemer še danes priča ime hotela v središču Vrhnike). Ob močnih izvirih Ljubljanice so se razvile žage, saj so začeli izkoriščati gozdno bogastvo v bližnjem kraškem zaledju. Z dograditvijo lokalne železnice leta 1899 se je začel razvoj industrije (opekarstvo, usnjarstvo, lesarstvo, mlekarstvo). Po letu 1945 se je začela Vrhnika hitro razvijati, k čemur je pripomogla tudi bližina Ljubljane.

Še danes so vidna tri naselitvena jedra:
Vas, ob vznožju Sv. Trojice, ki je bilo nekdaj strnjeno naselje majhnih, nizkih in običajno s slamo kritih hiš. Cerkev sv. Trojice je bila zgrajena okoli leta 1640, bila je cilj mnogih romarjev in se do danes ni veliko spremenila, le gotskega je zamenjal baročni zvonik. Cerkev obkroža zid s trinajstimi kapelicami, ki jih je nekoč krasil Layerjev križev pot (okrog leta 1700). V osrednjem delu Vasi – na klancu – je bila tudi hiša, v kateri se je rodil Ivan Cankar (1876–1918), največji slovenski pisatelj, dramatik in pesnik. Na njenem mestu je Cankarjeva spominska hiša, ki ima podobo iz leta 1880. Notranjost je razdeljena v bivalni prostor, izbo in črno kuhinjo; pohištvo in druga oprema so s preloma stoletja. Razstavljeni so prve izdaje Cankarjevih del, fotografije in drugi dokumenti. Rojstna hiša je 1879 pogorela in odtlej so morali Cankarjevi gostovati po raznih opuščenih hlevih in hišah po vsej Vrhniki. Obiščete jih lahko na t. i. Cankarjevi poti, ki je opremljena s tablami, na katerih so odlomki iz Cankarjevih del.
Močilnik (Foto: Anže Miš)Pod Klancem je cerkev sv. Lenarta, ki je današnjo baročno podobo dobila v 18. stoletju. V bližini je nekdanja sodnija in sodni zapori (iz leta 1554); stavbo z dvema pomoloma so večkrat spreminjali, zadnjič leta 1990. Še danes je v stavbi sodišče, pa tudi Turistično društvo Blagajana idr.
Hrib, na ostankih Gradišča (iz obdobja železne dobe in halštatske kulture), kjer so se naselili obrtniki, čevljarji, sedlarji in zlasti usnjarji. Tu je farna cerkev sv. Pavla; današnja iz leta 1851 je že četrta na tem mestu. Na pokopališču je grob Cankarjeve matere Neže, očeta Jožeta in sestre Francke.
Breg, kjer so bile razvrščene trgovine, gostilne, uradi, trški bogataši in višji sloj obrtništva – danes je to središče mesta. Tu je Lavrenčičeva hiša – Stara pošta. V njej je bilo nekdaj tudi gostišče, v katerem je leta 1728 prenočil cesar Karel VI., danes je last Industrije usnja Vrhnika. V nekdanjem hotelu Pri črnem orlu je bila v prvem nadstropju čitalnica, ki jo je soustanovil Cankarjev oče. V bližini je most čez Ljubljanico, kjer je Ivan Cankar doživljal »enajsto šolo pod mostom«. V središču mesta stoji tudi spomenik, posvečen Ivanu Cankarju; izdelal ga je Ivo Jurkovič leta 1930. Ob spomeniku raste tisa, ki je zaščitena zaradi svoje mogočnosti in starosti.

Tudi v okolici Vrhnike je več zanimivosti:

Notranjost Cankarjeve hišeV južnem obrobju Vrhnike so v izraziti zatrepni dolini razporejeni izviri Velikega in Malega Močilnika, ki napaja Malo Ljubljanico. To je ena od skupin izvirov Ljubljanice (poleg Retovja in Bistre). Tu so prijetne sprehajalne poti in gostinski lokal.

Nad Vrhniko se dviguje Špica, 733 metrov visok in z gozdom porasel hrib; na vrhu sta koča Planinskega društva in 17 metrov visok lesen razgledni stolp iz leta 1956, s katerega je lep razgled. Ulovka (del Zaplane) pa je poznana predvsem kot zimskošportni center; tu je več vlečnic in prijetno gostišče. Ob poti na Ulovko je cerkvica sv. Miklavža na Korenu iz 16. stoletja.

V bližnjem naselju Verd je Miklčeva kašča; grajena je bila v baročnem stilu in prvotno v posesti bistriškega samostana. Leta 1981 so jo obnovili in jo v spomin na slikarja Jožefa Petkovška preimenovali v galerijo Kašča; v njej je stalna razstava fotografij Petkovškovih likovnih del in občasne likovne razstave sodobnih umetnikov.

Vrhnika je tudi izhodišče za ogled Ljubljanskega barja – »Marosta«.

{map 172,246}

 

Več slik


Cankarjeva hiša (Foto: Anže Miš)(Foto: Anže Miš)

Gorjuša

Do Gorjuše se pripeljete z Doba, mimo cerkve, čez avtocesto in nato zavijete na desno. Če greste peš iz Domžal, pa vas makadamska pot vodi preko križišča, izvoza avtoceste pod skakalnico skozi gozd; krajša je in prijetna za sprehod.

(Foto: Anže Miš)Vas sama ni zanimiva, le nekaj hiš se tišči skupaj. Obiskovalcem priporočamo, da se odpeljejo do gradu Krumperk ali do Jamarskega doma. Pot okoli gradu sicer ni najbolj prijetna; naravovarstveniki tu niso opravili svojega dela, piščančje farme ta prijeten okoliš grdo zasmrajajo. Se je pa vredno sprehoditi proti gozdu ali po polju na drugi strani Jamarskega doma, pod vasjo. V gozdu utegnete ob pravem času najti dišeče šmarnice, na njegovih obronkih pa takoj, ko se stali sneg, velike zvončke.

Gorjuša je pisno prvič omenjena leta 1346. Njeno ime je verjetno nastalo iz osnove besede gora – gorjuša, saj stoji na griču sredi ravnine. Vas se je razvila blizu gradu Krumperk menda zato, ker so tu prvotno bivali krumperški delavci. Eden zanimivih zapisov o Gorjuši je nastal 7. novembra leta 1568, ko se je Blaž Jurij Miš poročil z Maruško, posvojenko enega od grofov Raspov, ki je bila po ljudskem izročilu njegova nezakonska hči.

(Foto: Anže Miš)Gorjuša je najbolj znana po svojih jamah, saj stoji na kraškem svetu. Tu ni nobenega studenca, še pred tremi, štirimi desetletji so vaščani hodili po vodo v Račo, ki se vije po polju pod vasjo. V arheološkem pogledu so najbolj znane tri jame: Babja, Železna in Miševa. Babja jama leži približno 150 metrov jugovzhodno od Jamarskega doma. V neposredni bližini Babje jame je za turistični obisk urejena Železna jama, jugovzhodno od nje pa je Miševa jama. Ob raziskovalni akciji so domžalski jamarji v Miševi jami našli prazgodovinske ostanke človeških kosti. Arheolog dr. Franc Osole je ugotovil, da bi se v tej jami nekoč utegnil zadrževati ledenodobni lovec. Jamarji so v mastni ilovici našli še kamnito rezilo iz kremena – artefakt. Zaradi tega so jamo zaščitili in nadaljnja raziskovanja brez strokovnega vodstva niso dovoljena. V Babji jami so našli kosti pragoveda, alpskega svizca, losa ter ostanke oglja. To je Ljubljani najbližja postaja pračloveka, ki sega kar 15.000 let nazaj.

V Jamarskem domu so svoj prostor našle zbirke kamnin in fosilov, Hohenwartova zbirka kapnikov, Robičeva zbirka fosilov, hroščev, mehkužcev, mahov in gliv ter slamnikarska zbirka.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=gorju%C5%A1a&tab=maps&x1=472291.1&y1=110578.70000000001&zoom=48000&gx=472292.46875&gy=110575.4296875}

 

Več slik


(Foto: Anže Miš)

Dolsko pri Ljubljani

Podružnično cerkev sv. Agate ob Zasavski cesti naj bi leta 1500 kot pokopališko kapelo dala zgraditi grajska hči Agata. Danes je ob njej pokopališče za vasi Dolsko, Kamnica, Petelinje, Vinje in Osredke, ki pravzaprav tvorijo skupno celoto. Na pobočju nad Dolskim pa sta Žerjavov grad in mogočna cerkev sv. Helene.

Žerjavov grad je bil v začasni lasti nemškega viteškega reda. Kasneje ga je prevzela Avstro-Ogrska in ga izročila rodbini Račič v zahvalo, ker so z brodovjem pomagali v vojni proti Beneški republiki. Po 2. svetovni vojni je bil grad nacionaliziran.

spomenik dr. Janezu JanežuŽupnijsko cerkev sv. Helene pa prvič omenjajo listine iz leta 1495. Prvo cerkev na tem mestu so zgradili lastniki Žerjavovega gradu. Po izročilu jo je v čast svoji zavetnici dala postaviti graščakinja Helena. V zadnjih letih 18. stoletja so cerkev porušili in zgradili novo ter jo kasneje spreminjali do današnje podobe. Pred cerkvijo je velik zvon, ob cerkvi pa stoji kip dr. Janeza Janeža, delo Evgena Guština. Sosednja hiša ob župnišču pa je pastoralni dom dr. Janeza Janeža s stalno razstavo v spomin na njegovo nesebično delo. Dr. Janez Janež, ki se je leta 1913 rodil v hiši »pr' Pletarju« v Dolskem, je bil prvi slovenski laični misijonar, zdravnik kirurg, ki je od leta 1948 deloval na Kitajskem in Tajvanu.

V bližnjih Vinjah je cerkev Marije Vnebovzete. Že od nekdaj je to romarska cerkev in še danes se v njej ob vsakem Marijinem prazniku zberejo romarji.

Če se boste vzpenjali proti Murovici, boste uživali ob pogledu na dolino tja do Ljubljane in ljubljanskega gradu. Vasi Klopce in Vrh ležita na vzpetinah pod Murovico, Zagorica in Križevska vas pa sta skriti za njimi. Lahko se povzpnete na Murovico (743 m) in nato prek Ciclja (836 m) do Miklavža (741 m).

cerkev sv. Helene in Žerjavov grad na pobočjuV Zagorici je bil rojen Jurij Vega (1754–1802), matematik (kdo ne pozna Vegovih tablic), strateg in topniški strokovnjak. Njegova rojstna hiša je zgorela ob požigu vasi leta 1944. V sedanji hiši sta spominska soba in stalna razstava. Bližnja cerkvica sv. Križa stoji na lepi razgledni točki.

V dolini (v smeri proti Litiji) na malo razširjenem desnem bregu Save ležijo Laze. Zahodno od vasi je sotočje Save, Ljubljanice, Besnice in Kamniške Bistrice. Od tu sta pešpot in ob Besnici tudi cesta na Janče (planinski dom na Jančah, 792 m).

Senožeti pa so največja in najbolj vzhodna vas občine Dol. Tu si je ustvaril dom tudi pisatelj Miško Kranjec (1908–1983). Skozi vas teče del evropske pešpoti E6, ki povezuje Janče in Miklavža; prijetna pot pelje proti Veliki vasi, čez Miklavža, do Križevske vasi in Zagorice, nato navzdol proti Vinjam, Osredkam in Dolskemu.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Dolsko+pri+Ljubljani&tab=maps&x1=475402.6&y1=105460.6&zoom=48000&gx=475407.6875&gy=105465.4296875}

Dol pri Ljubljani

Ti kraji so bili že od nekdaj naseljeni, mimo Dola je tekla znamenita rimska cesta od Vrhnike proti Celju. Ker je tudi reka Sava še konec prejšnjega stoletja tekla bliže vasem, so bili tu pristani za čolnarje in splavarje.

Dol pri Ljubljani je pravzaprav skupek treh vasi Videm, Dol in Kleče, kjer je tovarna JUB. Nekdaj so Dol imenovali tudi dolina veselja, po graščini s tem imenom, ki jo je v letu 1540 dal sezidati Aleksander Gallenberg iz Sostrega. Med kasnejšimi lastniki so imeli graščino najdlje v lasti Erbergi. Baron Jožef Kalasanc Erberg je dal postaviti dve stavbi z več kot 6.000 knjigami in bogat arhiv z numizmatičnimi zbirkami. Ta dva muzejska paviljona sta danes restavrirana in sta redka primera čistega klasicizma na Slovenskem. V njih organizirajo priložnostne prireditve in razstave. Ob vsakem letnem času lahko uživate v sprehodih; obe terasi, obnovljeno stopnišče in ograja še spominjajo na park, zasnovan kot francoski Versailles. Naleteli boste na obelisk, empirski spomenik, ki ga je leta 1819 postavil Jožef Kalasanc Erberg v čast prestolonasledniku Ferdinandu, ko ga je prišel obiskat v Dol kot svojega nekdanjega vzgojitelja na Dunaju. Ob ljubljanskem kongresu sta dolsko graščino obiskala tudi cesar Franc I. in cesarica. Graščinsko posest na vzhodu zaključuje grajska kapelica.

V vasi je cerkev sv. Marjete, ki je starejša od graščine, omenjena je že leta 1427. Ima gotski prezbiterij, osmerokotna ladja pa je baročna. V bližini je rojstna hiša arheologa in antičnega zgodovinarja dr. Josipa Klemenca (1898–1967).

Naselji Beričevo in Brinje ležita na najbolj zahodnem in odprtem delu ravnine, kjer sicer dominira Reaktorski center Podgorica Inštituta »Jožef Stefan«. V bližinjem naselju Pšata se ena od hiš imenuje »v centrali«, saj so tukaj leta 1933 bratje Moder postavili prvo elektrarno, ki je oskrbovala z elektriko več okoliških vasi (turbino hrani Tehniški muzej Slovenije). Okoliški kmetije pa vabijo s svojimi pridelki in vrtnarstvom; pri njih lahko kupite sadike in rezano cvetje. Tu se dviga cerkev sv. Križa, nekdaj romarska cerkev s podobo žalostne matere božje v oltarju iz 16. stoletja. Pred kmetijo, kjer se je rodil Jurij Fleischman, skladatelj iz 19. stoletja, stoji njegov spomenik.

Vasici Zaboršt s cerkvico sv. Katarine in Zajelše ležita pod pobočji Krevljice, Ajdovščine in Koranta, kjer je velik Športno rekreacijski center Korant. Ta ne le domačinom, pač pa tudi Ljubljančanom in priložnostnim obiskovalcem nudi številne možnosti za najrazličnejše aktivnosti. Tu je možno organizirati piknike ter športna in družabna srečanja za večje skupine.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=dol+pri+ljubljani&tab=maps&x1=472722.89999999996&y1=104978&zoom=48000&gx=472722.84375&gy=104981.5390625}

Litija

Naselje se je torej razvijalo predvsem zaradi brodarstva po Savi; v njem so brodarji prelagali tovor in prenočevali, saj se nižje začenja soteska z brzicami. Od tod so vodile cestne povezave na Dolenjsko in čez Vače v Moravško dolino. Že v antiki je deloval tudi rudnik svinca, osnova novodobnega razvoja pa je bilo rudišče v Sitarjevcu, od koder so dobivali predvsem svinčevo, srebrovo in barijevo rudo. Topilnica svinca je delovala od 1880 do 1935, rudarstvo je zamrlo leta 1966. Različne obrti (npr. izdelovanje plovil in ladijskih vrvi) so bile osnova industrijskemu razvoju (npr. bombažni predilnici in žagarskemu podjetju). Zazidava levega rečnega brega se je začela po letu 1849, ko je bila skozi Litijo zgrajena južna železnica.

cerkev sv. MiklavžaV starejšem delu Litije, na desnem bregu Save, je vzdolžen Valvasorjev trg. Na njegovi vzhodni strani je posodobljena cerkev sv. Miklavža. Blizu mostu na desnem bregu stoji spomenik padlim v 2. svetovni vojni, delo Jožeta Plečnika. Na zahodni strani trga je dvorec Turn iz 16. stoletja, ki je močno predelan. Po enem zadnjih lastnikov, soboslikarju, mu pravijo tudi Farbarjev grad. Na pročelju so sončna ura in dve spominski plošči, ki pričata, da sta tu živela in ustvarjala skladatelj Peter Jereb (1867–1951) in slikarka Mara Pregelj (1905–1966). Na trgu je tudi hiša, v kateri sta se rodila Metod Badjura (1896–1971), režiser prvega slovenskega celovečernega filma Triglavske strmine (1932), in Rudolf Badjura (1881–1963), prvi slovenski smučarski in turistični strokovnjak.

Litija slovi po vsakoletnem pustnem karnevalu, ki ima satiričen značaj. Tu se (ob martinovem) začenja tudi tradicionalni pohod po poti, ki jo je v Popotovanju iz Litije do Čateža opisal Fran Levstik, pisatelj in voditelj mladoslovencev, čigar doprsni spomenik stoji pred OŠ Litija.

V bližini Litije sta dve grajski poslopji. Ob lokalni cesti iz starega jedra proti Kresnicam je nad železniškim predorom popolnoma prezidan dvorec Pogonik s kvadratastim jedrom in vogelnimi stolpiči. Nad krajevno cesto proti naselju Sava stoji nad Savo dvorec Ponoviče, dvonadstropna stavba z vogelnimi stolpiči; portala imata figuralno izklesana sklepna kamna.

spominska plošča bratom BadjuraRegionalna cesta iz Litije vodi po desnem bregu Save; tu je bilo nekdaj rečno pristanišče s skladišči, v bližini pa rudnik svinca. Pri Spodnjem Logu je odcep čez pokrit lesen most čez reko Savo iz leta 1931 v naselje Sava, ki leži pred vstopom Save v sotesko, ki sega skoraj 30 km daleč do Radeč.

Južno od Litije je Šmartno pri Litiji; na osrednjem trgu stoji neogotska cerkev sv. Martina, ki sodi med največje cerkve svojega časa (1899/1900) na Slovenskem. Posebnost je opečna zidava. Naselje ima staro jedro, izstopa tovarna usnja in krzna (ob koncu 19. stoletja jo je zgradil industrialec Knaflič). Tu je bil rojen dramatik in pripovednik Slavko Grum (1901–1949), morda najbolj znan po dramskem besedilu Dogodek v mestu Gogi. Vzhodno nad naseljem je do 2. svetovne vojne, ko so ga požgali, stal grad Slatna. V grajskem parku je ohranjenih nekaj eksotičnih dreves. Na Hribčku je nekdanja kaplanija (verjetno iz okrog leta 1580), tu sta v drugi polovici 17. stoletja delala v grafični in slikarski delavnici Valvasorjeva sodelavca A. Trost in J. Rambschissl.

Južno od Šmartna po 4 km navkreber pridemo do gradu Bogenšperk.

{map 270,219}

 

Več slik


grad Ponovičeleseni most čez Savo pri naselju Savaspominska plošča S. GrumuŠmartno pri Litiji (Foto: Aleš Remškar)

Goričane

Grad Goričane (Goriče) je dobil ime po starem gradu, ki je nekoč stal na griču nad sedanjo graščino in naj bi bil zgrajen že leta 928. Sprva je bil last oglejskih patriarhov, potem so jim ga odvzeli vojvode Španhajmski, a so jim ga morali po več kot sto letih vrniti. Patriarhi so ga dajali v najem, med drugim tudi Celjskim grofom, dokler ga ni cesar Friderik v 15. stoletju podaril ljubljanski škofiji. Leta 1511 je bil grad na hribu porušen v potresu, leta 1613 pa ga je požgala še strela. Pod njim so ljubljanski škofje iz njegovih ruševin v 17. stoletju zgradili nov dvorec. Ostalo je ime Goričane, čeprav sedanja graščina ni več na griču. Poslopje je stalo brez večjih sprememb celih 100 let, nato pa jo je škof Ernest Amadej, grof Atiems, popolnoma predelal in ji docela spremenil notranjost. Eno sobo je opremil s freskami, nekaj pa s štukaturami. Tedaj je nastala tudi kapelica v baročnem slogu, posvečena sv. Frančišku Saleškemu, ki ga je upodobil znameniti slikar Val Mentzinger leta 1753. Tudi druge slike v kapeli so njegovo delo. Naslednji lastnik gradu je bil knez, škof Anton Alojzij Wolf. Graščina, ki so jo večkrat prenavljali, nazadnje še leta 1830, je do danes ohranila svojo baročno obliko.

Černičev grič (Foto: Ana Jamnik)V bližnji preteklosti, leta 1934, je v gradu Goričane zasedala pokrajinska partijska konferenca, katere se je udeležil tudi tovariš Tito. Nekaj let je bil v njem stalni muzej NOB, od 1963 pa je bila na ogled etnografska zbirka neevropskih kultur. Sedaj je grad zaprt – spet zaradi obnovitvenih del.

V vasi Goričane je nekaj tehničnih spomenikov, in sicer: vsa stara arhitektura v papirnici Goričane, staro vodovodno zajetje pri Grilu (letnik 1929) in jez z zapornicami na reki Sori, ki je bil včasih lesen, nad njim pa je bilo znamenito poletno kopališče.

V bližini je nekaj naravnih znamenitosti: na poti iz Goričan v Studenčice je Janezova skala. Po stari legendi naj bi tu počival sv. Janez, ko se je zadrževal v teh krajih. Prebivalci Goričan jo v zahvalo za dobro bero še sedaj priložnostno okrasijo z rožicami oziroma z borovnicami ali kakšno manjšo gobo. Na vrhu Mihove planine je zanimiva osamela skala, ki se je očitno odlomila od približno 20 metrov oddaljene skalne gmote, verjetno ob potresu v srednjem veku (takrat, ko je bil porušen stari grad).

V sosednji vasi Vaše je naravna znamenitost goli Černičev grič, ki je zelo strm in izstopa iz z gozdom obdanega okolja. Sicer pa je v vasi več starejših hiš, Dornikova in Štefanova hiša, Klančev pod, in med njimi zaščitena Bregarjeva hiša, lep primer slovenskega ljudskega stavbarstva.

Cerkev v Sori (Foto: Ana Jamnik)Če pa pot nadaljujemo proti Škofji Loki, po lokalni cesti na desnem bregu reke Sore, pridemo v vas Sora. Nekdaj je Sora z okolico pripadala loškemu gospostvu, ki so ga dobili v fevd škofje iz Freisinga na Bavarskem. V vasi je samostan sester karmeličank. Na pobočju nad vasjo pa je cerkev, v kateri je nekaj let služboval tudi Fran Saleški Finžgar (1871–1962), duhovnik in književnik, eden od sopotnikov moderne. Poleg romana Pod svobodnim soncem je napisal več del, za katere je motive črpal iz kmečkega življenja; snov za dramsko besedilo Veriga je dobil v vasi Svetje (pri Medvodah). Finžgarju je posvečena ena od sob v gostilni »Pri divjem petelinu«.

Nedaleč stran se pot odcepi na Topol/Katarino, Osolnik in še nekatere izletniške točke v Polhograjskih Dolomitih. Tu smo namreč na robu oz. vznožju krajinskega parka Polhograjski Dolomiti, oazo hribovske ekološke raznolikosti v prostoru med Škofjo Loko in Ljubljano.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=gori%C4%8Dane&tab=maps&x1=453761.79999999993&y1=110934.29999999999&zoom=48000&gx=453758.25&gy=110934.046875}

 

Več slik


Sora (Foto: Ana Jamnik)