Obolno, Pristava in Gradišče nad Sticno

Obolno (776 m) je del širokega slemena, ki se vleče od Janč preko Prežganja in Trebeljevega na Obolno in naprej vedno nižje proti vzhodu. To je najvišji vrh na naši poti, obenem pa tudi v občini Ivančna Gorica. Z vrha je lep razgled. Čez Obolno je speljanih več markiranih in nemarkiranih poti. Najpomembnejša je povezava z Jančami, ki ponuja zahtevnejšo in daljšo pot, primerno za bolje izkušene pohodnike. Ta povezava je del Badjurove krožne poti, ki se ustavi tudi v Vačah in Bogenšperku. Sicer pa je v bližini Obolnega speljana tudi Sadna cesta med Javornikom in Jančami, pešpot mimo številnih turističnih kmetij.

Čebelnjak na SelahPristava nad Stično (672 m, 16 prebivalcev) je zaselek na položnem goličavem prevalu in je 4 km oddaljena od Stične. Slovi kot lepa izletniška in razgledna točka. Je tudi kontrolna in orientacijska točka na Badjurovi in Lavričevi poti ter na Poti slovenskih legend. Tik nad vasjo stoji Partizanski dom, kjer je poveljstvo Manevrske strukture Narodne zaščite RS 7. septembra 1990 sprejelo prvi tajni načrt uporabe enot, ki je predvideval obrambo Slovenije v primeru agresije JLA. Osnovne zamisli iz tega načrta so bile uresničene v vojni za Slovenijo junija in julija leta 1991.

Nedaleč stran stoji tudi cerkev sv. Lamberta (650 m), ki je postavljena na mestu nekdanjega gradu, v katerem je prebivala t.i. »Gospa s Pristave«, vojvodinja Virida Visconti iz Milana. Bila je soproga habsburškega vojvode Leopolda III., ki je vodil tudi večino naše dežele, in mati Ernesta Železnega, zadnjega na Gosposvetskem polju ustoličenega kneza. V gradičku je živela po moževi smrti leta 1386 do svoje smrti leta 1407. Pokopana je v Stiški baziliki. Ivan Janežič je o njej napisal povest Gospa s Pristave. Cerkev je postavljena na temeljih gradu, ohranjena je le ena stena, ki danes služi kot oltar.

Razgled s potiGradišče (519 m) je grič nad Stično, na katerem stoji Lavričeva koča. Tu sta tudi znano ilirsko najdišče in ogleda vredna cerkvica sv. Nikolaja. Gradišče služi kot prireditveni prostor za različne dogodke (npr. občinsko kresovanje in silvestrovanje).

Na poljanah pod Gradiščem so številne delno še neraziskane gomile, več kot sto jih je. Med njimi izstopa Cvinger nad Virom pri Stični, ki je eno najpomembnejših in največjih (850 x 300 m) gradišč iz starejše železne dobe pri nas. V potočku Vir je naravoslovec Scopoli našel človeške ribice.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=sti%C4%8Dna&tab=maps&x1=485422.89999999996&y1=90233.29999999999&zoom=48000&gx=485418.46875&gy=90235.078125}

Več slik


Cistercijanski samostan StičnaRazgled s potiRazgled s potiRazgled s Pristave
Cerkev sv. LambertaNa GradiščuCerkev sv. Nikolaja, glavni oltarKamniti vodnjak na Dobravi

Urh

Grič je dobil ime po starodavni, že večkrat prenovljeni podružnični cerkvi, posvečeni nemškemu škofu Ulriku. Po vojni je bila cerkev spremenjena v muzej, kasneje pa so jo spet posvetili. Na zunaj je cerkev nespremenjena, sledovi krogel v cerkvenem stolpu pa so ohranjeni spomini na vojna leta. Ob cerkvi je delno obnovljena mežnarija, ki je bila med 2. svetovno vojno domobranska kasarna, zapor in mučilnica. V bližini je grobnica, kjer ležijo posmrtni ostanki 123 žrtev zločinov in 56 borcev Cankarjeve brigade, ki so jih sem prenesli po koncu vojne.

Spomenik žrtvamArhitekturna zasnova spominskega parka je delo arhitekta Borisa Kobeta. Spomenik je bil postavljen leta 1955; je delo akademskih kiparjev Zdenka Kalina in Karla Putriha ter simbolizira trpljenje upornega ljudstva med NOB in njegovega vstajenja ob osvoboditvi. Nad veliko grobnico žrtev, oblikovano v krogu s premerom 20 metrov, se dviga kamnit kvader z odbitimi vogali. V vdolbinah so figuralne skupine, ki predstavljajo talce, begunce in ranjene borce. Nad kvadrom iz belega kamna stojijo bronaste figure, ki upodabljajo vse družbene sloje ob sprejemu osvoboditeljev.

Na Urha lahko pridemo z avtom po odcepu z Litijske ceste v Dobrunjah. Za sprehajalce pa vodi na vrh več stranskih poti. Z vrha je lep razgled na Kamniške planine, Zasavsko hribovje, reki Savo in Ljubljanico ter predele Ljubljane, kot so Vevče, Polje, Fužine, Zadvor in Sostro. S široko raztegnjenega vrha vodijo gozdne poti in steze proti Dobrunjskemu hribu, proti vasi Orle in še naprej čez Golovec do Ljubljane. Vijugasti in močno razčlenjeni hrbet gričev, ki segajo od Urha do Golovca pri Dolenjskem mostu, ločijo od dolenjskega gričevja le plitve dolinice.

Več slik


Nekdanja mežnarija

 

Sveti Jakob v Polhograjskem hribovju

Pot na Sveti Jakob je najenostavnejša, če za izhodišče izberemo vas Topol (738 m), ki je lahko začetna točka tudi za pohod na druge okoliške vrhove. Topol, ki mu mnogi zaradi svetnici Katarini posvečene cerkve pravijo kar Katarina, je najbolj obiskan izletniški kraj v Polhograjskem hribovju.

Cerkev sv. KatarinePribližno pol ure hoda do Svetega Jakoba začnemo po strmi asfaltni cesti skozi vas. Na desno se nam odpre pogled na cerkev svete Katarine, mi pa pri kapelici sredi vasi zavijemo levo. Pot kmalu postane makadamska in bolj položna, zaradi česar ni naporna – še bolj pa nas vleče naprej, saj se vrh Svetega Jakoba s slikovito cerkvijo vidi že od daleč. Le nekaj korakov s poti si lahko ogledamo tudi leta 2002 obnovljen Porentov vodnjak. Tik pred vrhom se za kratek čas pot spet bolj strmo vzpne in že smo na cilju.

Podružnična cerkev svetega Jakoba izhaja iz 17. stoletja, a je bila v potresu leta 1895 močno poškodovana, zato njena današnja podoba izhaja iz leta 1898. Strop cerkvene ladje je raven, prezbiterij pa prekriva kupola z grebeni. Na kamnitem glavnem oltarju je niša s svetim Jakobom in še dvema svetnikoma.

Območje Polhograjskega hribovja, ki ga nekateri viri imenujejo tudi Polhograjski Dolomiti, Polhograjci ali celo Pograjci, je bilo leta 1974 razglašeno za krajinski park. Polhograjsko hribovje sestavljajo klasične kamnine in dolomit; njegovi vrhovi, s katerih je lep razgled, se dvigujejo od 800 do 1000 metrov visoko. Območje je poznano tudi po raznolikih rastlinskih vrstah, med katerimi je tudi nekaj zavarovanih, npr. blagayev volčin.

{map 189,208}

 

Več slik


Porentov vodnjakRazgled z vrhaSv. JakobTopol

Šmarna gora

Pot iz Tacna je bolj primerna predvsem za tiste, ki bodo uporabili javni prevoz, saj avtobus Ljubljanskega potniškega prometa pripelje skoraj do vznožja Šmarne gore, ter za tiste, ki bi se pri vzponu radi bolj spotili, saj je pot iz Tacna bolj strma in zato tudi nekoliko hitrejša od tiste »čez peske«. Za vzpon na vrh je po tej poti potrebnih približno 30 minut.

Pot iz Vikrč, ki je hkrati tudi gozdna učna pot, je precejšen del vzpona peščena in nekoliko lažja od tiste iz Tacna, zato je za vzpon na vrh Šmarne gore potrebnih nekaj minut več. Na mestu, kjer se pot »čez peske« pridruži kolovozu iz Zavrha, vidimo grob izdanega partizana iz druge svetovne vojne, le nekaj metrov više pa med drevesi stoji turško znamenje. Legenda pravi, da so se v časih turških vpadov domačini skrili za obzidje na vrhu Šmarne gore, Turki pa so sklenili, da morajo vrh doseči do poldneva, sicer se bodo obrnili in odšli drugam. Skriti kmetje so slišali za turško odločitev in se rešili tako, da so na vrhu Šmarne gore poldne zvonili pol ure prej. Turki, ki so bili prepričani, da je poldne, so se obrnili na sredini hriba, na tem mestu pa še danes stoji turško znamenje. Prav tako v spomin na tiste čase šmarnogorski zvonovi še danes bijejo poldne pol ure prezgodaj.

Na sedlu med Šmarno goro in Šmarnogorsko Grmado (676 m) pot zapusti gozd in postane bolj položna. Vraža pravi, da mora vsakdo, ki se na Šmarno goro vzpenja prvič, v kapelici na sedlu pustiti križec, ki ga sam izdela iz vejic in cvetlic ob poti. Tukaj se tudi združita poti iz Vikrč in Tacna, tako da na vrh prispeta skupaj.

Tik pod vrhom najdemo kip in zvonček Svetega Antona. Nekdaj so tu zvonili za zdravje prašičev in živine, danes pa je zvonček znan kot zvonček želja. Domačini pravijo, da se bo želja izpolnila, če za vrv potegnemo le enkrat, zvonček pa se oglasi trikrat.

Na vrhu je običajno, zlasti ob koncih tedna, kar precej ljudi, saj je ponudba na vrhu dokaj pestra. Gostilna ima razmeroma bogato ponudbo, največ izletnikov pa prisega na čaj in znamenite šmarnogorske slane preste. Mnogi uživajo v razgledu in sončnih žarkih z ležalnikov, najmlajši se igrajo na igralih, za najbolj športno navdušene pa je na voljo tudi nekaj pripomočkov za krepitev mišic. V šmarnogorski cerkvi je vsako nedeljo dopoldne sveta maša, če pa si želite cerkev ogledati v času, ko ni odprta, vam bodo ključ z veseljem posodili v gostilni.

{map 200,200}

 

Več slik