Štanjel

Takšna lega je bila všeč že ljudem v železni dobi; nanje spominjajo ostanki gradišča na vrhu griča Turna, kjer je bila utrdba, zaradi dobrega razgleda v vse smeri imenovana Gledanca, tudi v antični dobi. V srednjem veku je bilo naselje v goriškem urbarju prvič omenjeno leta 1402. Ime je dobilo po zavetniku sv. Danielu, v starejših virih pa je zapisano tudi ime Sv. Angel (San Angelo), kot se je imenoval grad, ko je pripadal Goriškim grofom, pozneje pa Habsburžanom oziroma grofom Cobenzlom in Coroninijem.

Kobdikjski stolp in nenavadni zvonik (Foto: Drago Štefanec)Kljub v jedru gotski cerkvi z edinstvenim, limonasto prišiljenim zvonikom, in gradu s prostranim dvoriščem in bogato galerijo Lojzeta Spacala nad restavracijo, ki dajejo Štanjelu mestni videz, naselje velja za vas. Starejši del, ki ga obdaja obzidje s konca 15. stoletja, ko so v te kraje vdirali Turki in Benečani, se še zdaj imenuje Gornja vas, novejši del z udobnejšimi sodobnimi hišam, ki so si jih utesnjenosti naveličani Štanjelci postavili na ravnici pod gričem, pa je Dolnja vas.

Ozke ceste med zgnetenimi hišami, ki ponekod še kažejo gotsko in celo poznoromansko enocelično zasnovo (npr. muzejska Kraška hiša), so bili pretesne za vozove, zato so nekdanjim Štanjelcem tovore nosili konji in osli. Na trgih, v katere se stekajo te uličice, steze in prehodi, so stali in večinoma še danes stojijo monumentalni vodnjaki – shajališča ljudi in predvsem shrambe na kamnitem Krasu nadvse dragocene vode.

(Foto: Drago Štefanec)Že ta starodavna slikovitost, polna še ohranjenih kamnoseških in zidarskih detajlov, zlasti imenitnih kamnitih oken in nenavadnih kamnitih žlebov, je magnet za obiskovalce, željne čudovitih razgledov. Vendar ima Štanjel še nekaj, po čemer se opazno razlikuje od vseh drugih kamnitih kraških naselij. Ta posebni pečat mu je dal znameniti arhitekt in urbanist Maks Fabiani iz bližnjega Kobdilja, ko je za tržaškega zdravnika Enrica Ferrarija preuredil niz hiš na južnem robu vasi in pod njimi uredil edinstven vrt s senčnimi stezami, z umetnim ribnikom, ledenico in drugimi, za sušni Kras zelo nenavadnimi rečmi.

Grad, v katerem je v letih 1935–1945 županoval, je Fabiani spremenil v javni prostor s šolo, knjižnico in zdravniško ordinacijo, dvorišče pa je bilo prizorišče različnih družabnih dogodkov. Med drugo svetovno vojno so vojske, ki so ga zavzemale in zapuščale, gradu in celotnemu Štanjelu prizadejale nepopravljivo škodo. Kljub prizadevanjem obnoviteljev v zadnjih letih so mnoge hiše še vedno v razvalinah in romantične le iz varne razdalje. Toliko bolj so zato prijazne sprehajalne poti, ki v več obročih objemajo Štanjel in Ferrarijev vrt, vodijo pa tudi v dolino do skrivnostnega pokopališča žrtev prve svetovne vojne in prek skupnega pokopališča z gotsko cerkvico sv. Gregorja do Kobdilja.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=%C5%A1tanjel&tab=maps&x1=410518.29999999993&y1=76022&zoom=48000&gx=410516.59375&gy=76026.5234375}

Več slik


(Foto: Drago Štefanec)(Foto: Drago Štefanec)(Foto: Drago Štefanec)(Foto: Drago Štefanec)
Štanjel s kobdiljske strani (Foto: Slavka Ilich)(Foto: Slavka Ilich)(Foto: Slavka Ilich)

Sežana

Bori, bori, temni bori
kakor stražniki pod goro
preko kamenite gmajne
težko, trudno šepetajo.
(Srečko Kosovel: Bori)

Botanični parkSežana (368 m, ok. 6500 preb.) je danes gospodarsko, prometno, izobraževalno, kulturno in zdravstveno središče slovenskega Krasa in tudi eno od pomembnih središč širše primorske regije. Območje mesta, obkroženo z manjšimi vzpetinami, pa je bilo naseljeno že v prazgodovini, v pisni obliki se kraj prvič omenja okoli leta 1085. Vse do zgraditve ceste med Dunajem in Trstom v začetku 18. stoletja, je bila zgolj nepomembna kraška vas, z dograditvijo ceste pa je njen pomen zrastel. Tudi so bile številne furmanske gostilne in hlevi, pa tudi veliki živinski sejmi, ki jih je spodbujaja razvita živinoreja na Krasu in so se ohranili vse do 2. svetovne vojne. Še hitrejši razvoj po letu 1857 prispeva železnica na trasi Dunaj – Trst. Leta 1870 je v kraju pomemben tabor. Po 1. svetovni vojni Sežana pripada Italiji do njene osvoboditve leta 1945. Med letoma 1945 in 1947 spada kraj z okolico pod upravo angleške vojske. Leta 1947 je dokončno priključen Jugoslaviji. Zaradi obmejne lege (v neposredni bližini je mejni prehod Fernetiči) se je razvija njegova tranzitna funkcija; v mestu so nastali manjši industrijski obrati, zaradi širokega kraškega vinorodnega zaledja pa vinska klet.

Knjižnica Srečka KosovelaNajstarejši del mesta sestavljajo nekdanja vaška jedra in sicer: Gradišče ob vznožju Tabora, Britof ob župnijski cerkvi Sv. Martina, Vas in Vidmašče pod Planino, novejše soseske pa so pod Planino, Taborom in Lenivcem ter ob glavni cesti skozi mesto. V starem delu mesta je nekaj ostankov starejše kraške arhitekture. Baročna cerkev sv. Martina ima značilen stolp, ki ga zaključuje oglejska kapa. Botanični park se ponaša z bogatim izborom eksotičnih dreves in rastlinjakom-oranžerijo; nekdaj je bil to vrt ob hiši trgovske družine Scaramanga iz Trsta, ob sedanji novi občinski stavbi. V bližini pokopališča je vojaško pokopališče iz 1. svetovne vojen (191-1917).

Kulturni dom, zgrajen po načrtih arhitekta V. Ravnikarja, knjižnica, osnovna in srednja šola se imenujejo po Srečku Kosovelu (1904 – 1926). Pesnik se je rodil v Sežani kot peti otrok materi Katarini in očetu Antonu, nadučitelju, ki pa je zgubil službo zaradi nespoštovanja avstrijskega protokola, tedaj se je družina preselila v Tomaj.

Kosovelova potIz Sežane vodi Kosovela pot (2,5 ure), najprej skozi Šmarje, kjer ob cesti stoji poznogotska cerkev Marijinega vnebovzetja, ob njej pa majhna stavba iz prve polovice 16. stoletja, verjetno cerkvena kašča, na drugi strani ceste pa je mogočna lipa, katere deblo obsega 505 cm. Severno od Šmarja je borov gozd, eden tistih, ki so navdihnili pesnika Kosovela. Nato pridemo v Tomaj, naselje na pobočju griča Tabor; vse naokrog se razprostirajo vinogradi (kraški teran). Cerkev sv. Petra in Pavla iz leta 1637 je leta 1928 poslikal Tone Kralj. Pri cerkvi je nekdanji samostan šolskih sester, ki so pod fašizmom vodile slovensko šolo. V župnišču hranijo dragoceno knjižnico v 37 jezikih; rokopisi segajo v leto 1600. V družinski hiši Kosovelovih (št. 39) je spominska zbirka družine Kosovel. V njej je mladi pesnik Kosovel nekaj časa živel in umrl; pokopan je na vaškem pokopališču.

Za zidom cerkvenim je pokopan
nekdo. Na grobu šipek cvete.
Iz bele vasi bele poti
in vse te poti v moje srce.
(Srečko Kosovel: Vas za bori)

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=se%C5%BEana&tab=maps&x1=412689.99999999994&y1=63398.19999999998&zoom=48000&gx=412687.78125&gy=63404.35546875}

Več slik


Stopnišče cerkve sv. Petra in Pavla v TomajuKulturni dom Srečka KosovelaVojaško pokopališče iz 1. svetovne vojneCerkev Marijinega vnebovzetja v Šmarjah
Tomaj sredi vinogradovHiša družine Kosovel

Osp, Socerb in Črni Kal

Na regionalni cesti Koper–Ljubljana, ki je primerna tudi za kolesarje, po približno 20-minutni vožnji iz Kopra zavijemo v vasico Osp. Pri plezalcih je daleč naokoli poznana po strmi steni nad vasjo. Pod previsno steno pa je sedaj za obiskovalce zaprta Osapska jama ali Grad, dragoceno najdišče s prazgodovinskimi in zgodnjesrednjeveškimi najdbami ter obrambnim zidom, ki pričajo, da so se tja ves čas pred sovražnimi vpadi zatekali prebivalci. Iz jame teče Osapska reka. V spodnjem delu vasi se nahaja tudi kamp, kjer plezalci in jamarji lahko šotorijo. Osp ima s kamnitimi hišami, grajenimi v terasah, značilno podobo gručaste vasi z ohranjeno tipično istrsko-kraško stavbno dediščino. Sredi vasi izstopa cerkev sv. Tomaža iz leta 1600 z mogočnim zvonikom.

Črni kal (Foto: Arhiv MOK)Črni Kal je poznan po nagnjenem zvoniku baročne cerkve sv. Valentina iz leta 1680. Njegovo nadaljnje nagibanje so zaustavili tako, da so ga kar privezali. Benkova hiša iz leta 1489 pa predstavlja najstarejšo kmečko hišo v Sloveniji. V razpotegnjenem ostenju nad vasjo je več kot 100 plezalnih smeri različnih težavnosti, razgibana pokrajina pa nudi pohodnikom in kolesarskim navdušencem obilo užitkov. V letu 2004 dokončan viadukt Črni Kal je vas zelo razbremenil prometa, z dolžino 1065 metrov in višino 95 metrov je trenutno največji premostitveni objekt v Sloveniji.

V bližini Črnega Kala se nahaja grad Strmec pri Socerbu, kjer se lahko v spremstvu Jamarskega društva Dimnice obišče edino podzemno cerkev v Sloveniji. Za konec izleta lahko obiščete okrepčevalnico na gradu, kjer poleg drugega ponujajo ogled grajske kleti in degustacijo več sto let starih vin, ali pa si ob pogledu na Tržaški zaliv privoščite edinstven sončni zahod.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=osp&tab=maps&x1=411280.29999999993&y1=48107.399999999994&zoom=48000&gx=411274.28125&gy=48111.6484375, Osp}
{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Socerb&tab=maps&x1=411356.49999999994&y1=50075.899999999994&zoom=48000&gx=411358.9375&gy=50070.1015625, Socerb}
{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=%C4%8Crni+Kal&tab=maps&x1=412804.29999999993&y1=45707.100000000006&zoom=48000&gx=412802.6875&gy=45700.8984375,Črni Kal}

Več slik


Črni kal (Foto: Arhiv MOK)Črni kal (Foto: Arhiv MOK)Osp (Foto: Arhiv MOK)Osp (Foto: Arhiv MOK)
Osp stena(Foto: Arhiv MOK)Osp stena (Foto: Arhiv MOK)Socerb (Foto: Arhiv MOK)

Kubed, Gračišče, Sočerga, Abitanti, Hrvoji in Gradin

Vas Kubed se nahaja ob glavni cesti med Koprom in Sočergo. Vas je v pisnih virih prvič omenjena leta 1067, arheološke najdbe pa pričajo, da je bilo območje naseljeno že v železni dobi. Kubed je bil pomembna obrambna točka v vojnah med Benetkami in Avstrijo ter v času turških vpadov, zato je bil tudi obzidan. Ozemlje znotraj obzidja z zanimivim obrambnim peterokotnim stolpom, ki so ga leta 1833 spremenili v zvonik, domačini imenujejo Grad. Vredna ogleda sta tudi cerkev sv. Florjana iz leta 1688 z Venturinijevo sliko iz leta 1598 in vaško pokopališče iz 11. stoletja. Vas je znana tudi po kubejskem narodnobuditeljskem taboru leta 1870. Tu je bil leta 1913 rojen Alojz Kocjančič, istrski duhovnik in pesnik.

Abitanti (Foto: Arhiv MOK)Nato krenite še proti Gračišču. Vasica je strnjena med dvema hriboma, Grižo in Lačno. Stari del vasi je gručasto pozidan, saj so hiše tesno stisnjene druga ob drugi. Skozi vas se po planinski poti povzpnemo na hrib Lačna, ki je ime dobil po živini, ki se je na njem pasla, ker je s paše domov vedno prihajala lačna. Na vrhu hriba so domačini postavili razgledni stolp. Z vrha se pot nadaljuje proti Hrastovljam, Slavniku, Kuku … Na poti skozi vas si lahko ogledamo cerkvico sv. Miklavža in ob njej postavljen zvonik z napisom v cirilici in glagolici »Žive kličem, za mrtvimi žalujem«, ki je prava zanimivost v Istri. V vasi lahko občudujemo tudi dva portala, ki sta bila narejena sočasno z zvonikom v 18. stoletju, baladur, vodnjak, v katerem izvira voda, ter znameniti kraški jami Lisičji grad in Pečina. Gračišče je znano po tradicionalni prireditvi Praznik šparinge (praznik špargljev).

Kubed (Foto: Arhiv MOK)Pot nadaljujte proti Sočergi. Sv. Siro, sv. Sirico, sv. Quirico oz. sv. Kvirik so imena, pod katerimi se ta vasica prvič pisno omenja že leta 1028. Kraj je zanimiv tako zgodovinsko – v bližini so ostanki prazgodovinskega gradišča, na pokopališču pa cerkev sv. Kvirika, krita s kamnitimi škrlami, s temelji iz 11. stoletja in stolpom – kot tudi zaradi izjemno zanimivih naravnih stvaritev, kot so spodmoli (imenovani tudi ušesa Istre ali »istrijanska uha«), naravni most, skalni osamelci in 8 metrov visok slap Veli Vir, ki se izliva v smaragdno zelen tolmun. Posebej zanimiv je spodmol, izjemna naravna znamenitost, tako v Sloveniji kot tudi v Evropi, pod njim pa je več kot 40 metrov dolga jama, imenovana pri Svetem Kviriku. Za ogled spodmolov in naravnega mostu pustimo avto pri cerkvici sv. Kvirika in nadaljujemo peš mimo cerkve po robu kraške planote. Pot, ki traja slabi dve uri, teče v bližini državne meje ter je dobro označena in urejena.

Kubed (Foto: Arhiv MOK)Za konec si velja ogledati tudi tipične istrske vasice, kot so Abitanti, Hrvoji in Gradin, do katerih pripelje pot tudi iz Sočerge. Abitanti se nahajajo le nekaj deset metrov od meje s Hrvaško. Danes zapuščeno vasico vsako leto maja oživi tradicionalna mednarodna likovna kolonija. Večina stavb v vasici je arhitekturno zelo zanimivih in spomeniško zaščitenih. Pot od Abitantov pelje do gručaste vasi Gradin, kjer naj bi nekoč stal grad. V okolici sta med drugim znana tudi obmejna kraja Pregara in Hrvoji, ki so poznani po t. i. »fižolovem turnu«, ki so ga krajani zgradili s prodajo fižola. Na meji s Hrvaško stoji spomenik, posvečen padlim vseh treh narodnosti v drugi svetovni vojni.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Kubed&tab=maps&x1=412042.29999999993&y1=42544.79999999999&zoom=48000&gx=412040.71875&gy=42545.98046875, Kubed}
{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Gra%C4%8Di%C5%A1%C4%8De&tab=maps&x1=412689.99999999994&y1=40690.600000000006&zoom=48000&gx=412691.3125&gy=40685.5703125,Gračišče}
{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=So%C4%8Derga&tab=maps&x1=413833&y1=36182.100000000006&zoom=48000&gx=413826.75&gy=36179.90234375,Sočerga}
{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Abitanti&tab=maps&x1=408486.29999999993&y1=33159.5&zoom=48000&gx=408487.0625&gy=33159.19140625,Abitanti}
{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Gradin&tab=maps&x1=410353.19999999995&y1=35445.5&zoom=48000&gx=410353.9375&gy=35443.37890625,Gradin}

Več slik


Kubed (Foto: Arhiv MOK)Kubed (Foto: Arhiv MOK)Sočerga (Foto: Arhiv MOK)Sočerga (Foto: Arhiv MOK)

Krkavče in Koštabona

Krkavče so zgrajene na skali nad reko Dragonjo in poznane po znamenitem Krkavškem kamnu iz 1. stoletja pred našim štetjem. Vas in okolica sta bogato arheološko najdišče ostankov iz rimske dobe in srednjega veka. Poseben pečat daje Krkavčam vaška arhitektura. Vsekakor je vredna ogleda tudi cerkev sv. Mihaela iz 17. stoletja, ena najbogatejših v slovenski Istri, znamenitost Krkavč pa je tudi Živi muzej – Hiša Vrešje, ki si ga je možno ogledati ob pristni istrski glasbi.

Koštabona (Foto: Arhiv MOK)Bližnja Koštabona leži nad dolino Dragonje na nadmorski višini 257 metrov. Območje je bilo naseljeno že v predrimskem (v bližini ostanki gradišča) in rimskem času. Tod je potekala stara rimska cesta. Ime Castrum Bonae – utrdba Bone naj bi dobila po poganski boginji zdravja, dobrote in materinstva Bonae, ki je imela v rimskem obdobju svoje svetišče ob nekdanjem vhodu v Koštabono. Danes stoji tam cerkev, posvečena sv. Kozmi in Damijanu. V vasi sta še cerkvica blaženega Elija in pokopališka cerkev sv. Andreja s poslikavami. Vse tri so vredne ogleda. Zanimivost vasice je tudi vaška arhitektura s tipičnimi istrskimi elementi.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Krkav%C4%8De&tab=maps&x1=398173.89999999996&y1=36321.79999999999&zoom=48000&gx=398168.78125&gy=36322.03515625,Krkavče}
{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Ko%C5%A1tabona&tab=maps&x1=401615.6&y1=38049&zoom=48000&gx=401614.96875&gy=38043.3203125,Koštabona}

Več slik


Krkavče (Foto: Arhiv MOK)Krkavče (Foto: Arhiv MOK)Koštabona (Foto: Arhiv MOK)Krkavče (Foto: Arhiv MOK)
Krkavče (Foto: Arhiv MOK)Krkavče (Foto: Arhiv MOK)

Hrastovlje, Zanigrad in Podpeč

Hrastovlje se ponašajo s svetovno znano cerkvijo sv. Trojice iz 13. stoletja, ki je v celoti poslikana s freskami iz leta 1490. Najznamenitejši je Mrtvaški ples, delo Janeza iz Kastva, ki ponazarja, da smo pred smrtjo vsi enaki. Ostale freske, poleg podob mučenk in prerokov, ponazarjajo motive iz Stare zaveze – genezo, pohod sv. Treh kraljev, simbole dvanajstih mesecev, prizore Kristusovega trpljenja …

Podpeč (Foto: Arhiv MOK)Cerkev obkroža obzidje iz 16. stoletja z dvema obrambnima stolpoma. Sprva je obrambni tabor služil za obrambo pred Turki, kasneje pa je četverokotno taborsko obzidje vaščanom nudilo varno zavetje pred grozotami beneško-avstrijskih vojn. Hrastoveljska cerkvica z obrambnim taborom velja danes za najkvalitetnejšo kulturno-zgodovinsko znamenitost v Sloveniji in na svetu.

Zanigrad (Foto: Arhiv MOK)Iz Hrastovelj označena makadamska pot pelje v manjšo zapuščeno vasico Zanigrad. Tu si velja ogledati poznoromansko cerkev sv. Štefana, ki je bogata s freskami iz 15. stoletja. Te so bile ponovno odkrite šele leta 1950, glagolski napis pa je iz leta 1418. Ob cerkvi je zvonik s portalom iz leta 1521. V vasi je nekoč stala tudi utrdba, od katere pa so danes ostale le razvaline. Legenda pravi, da je bil tu zakopan zaklad, ki pa ga vse do danes ni še nihče našel. Vasica ponovno zaživi ob tradicionalni prireditvi Žegnanja konj, ki se odvija na dan sv. Štefana, 26. decembra.

Pot se nadaljuje v visokoležečo vas Podpeč, ki se nahaja tik pod stenami Kraškega roba, na nadmorski višini 305 metrov, in nudi prekrasen razgled daleč naokoli. Nad vasjo stoji obrambni stolp iz 11. stoletja, ki ga je zgradil istrski grof Ulrik Weimarski. Pod stolpom leži jama Grad, ki je v preteklosti služila za zatočišče pred vpadi Turkov. V neposredni bližini se nahaja še nekaj manjših jam, v katerih so arheologi odkrili ostanke iz predrimske dobe.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Hrastovlje&tab=maps&x1=414480.69999999995&y1=41351&zoom=48000&gx=414478.15625&gy=41351.75,Hrastovlje}
{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Zanigrad&tab=maps&x1=415064.89999999996&y1=41693.899999999994&zoom=48000&gx=415066.375&gy=41690.41015625,Zanigrad}
{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Podpe%C4%8D&tab=maps&x1=415039.5&y1=42633.69999999998&zoom=48000&gx=415034&gy=42633,Podpeč}

Več slik


Zanigrad (Foto: Arhiv MOK)Zanigrad (Foto: Arhiv MOK)Hrastovlje (Foto: Arhiv MOK)Hrastovlje (Foto: Arhiv MOK)
Hrastovlje (Foto: Arhiv MOK)Hrastovlje (Foto: Arhiv MOK)

Portorož

Kot zdraviliški kraj je bil Portorož znan že v 13. stoletju. Takrat so benediktinci iz samostana sv. Lovrenca z morsko vodo in slanico (koncentrirana morska voda iz bližnjih solin) zdravili tuberkulozna vnetja, revmatične bolezni in vodenico. V 16. stoletju so začeli zdraviti še s solinskim blatom. Glas o zdravilni moči slanice in solinskega blata je bil spodbuda, da so leta 1830 v hotelske namene zgradili vilo Vesna in pred njo prvo kopališče na slovenski obali. Ko sta bili leta 1837 zgrajeni cesta Koper–Piran in 1857 železniška proga Dunaj–Trst, so začeli v Portorož prihajati avstrijski, češki in nemški turisti, ki so se zdravili v za to prirejenih bazenih. Leta 1890 je bila ustanovljena posebna delniška družba, ki je zgradila zdravilišče s kopališčem in že čez nekaj let je bil Portorož razglašen za klimatsko zdravilišče. Za večjo uveljavitev kraja je bila pomembna izgradnja hotela Palace (1912), ki je imel blatne kopeli in bazen s slanico. Do 1. svetovne vojne so zgradili igralnico, več manjših hotelov in zasebnih vil. Vedno večjemu številu gostov so poleg kopeli in kopanja nudili tudi prireditve in zabavo. Med obema vojnama Portorož ni bistveno napredoval, toda pridobil je letališče na morju za hidroplane, ki so vzdrževali zveze z več italijanskimi mesti. Izredno hiter in močan razvoj turizma je kraj doživel v letih 1970–80, ko so bili zgrajeni hotelski kompleksi Emona, Metropol z igralnico in Bernardin. Vzporedno z gradnjo bivalnih zmogljivosti so umetno širili tudi obalno kopališko ravnico.

Danes Portorož turistom nudi vsestranske možnosti za zdravljenje, rekreacijo in zabavo skozi vse leto. Zdraviliško tradicijo ohranjajo Terme, ki nudijo naravno terapijo s solinskim blatom in slanico. Portoroška marina na območju opuščenih solin v Luciji je ena največjih ob Jadranu. Pet kilometrov od Portoroža je med Sečovljami in solinami mednarodno turistično in športno letališče. Manjše turistično pristanišče je med Piranom in Portorožem, kjer je velik, zaokrožen turistični kompleks Bernardin. Sredi stavb je ohranjen zvonik cerkve nekdanjega benediktinskega samostana iz 15. stoletja. Za dodatno turistično ponudbo skrbi prireditveni center Avditorij, v katerem se odvijajo kulturne, zabavne in športne prireditve ter kongresne dejavnosti.

Portorož je tudi prijetno bivalno okolje (3073 prebivalcev).Tretjina aktivnega prebivalstva je zaposlena v turizmu in gostinstvu. Vendar kraj ni samo turistično in stanovanjsko naselje. V njem delujeta Visoka pomorska in prometna šola ter Visoka šola za hotelirstvo in turizem, tu imata sedež slovensko ladjarsko podjetje Splošna plovba Piran, ki ima tudi svojo muzejsko zbirko, in tovarna začimb Droga. V mestu je župnijska cerkev rožnovenske Matere božje.
Od leta 1961 poteka v Seči vsaki dve leti mednarodni kiparski simpozij Forma viva. Plastike iz istrskega kamna so razstavljene tudi v okoliških krajih.

V Portorožu je umrl arhitekt Edo Mihevc (1911–1985), pisatelj Ciril Kosmač (1910–1980) pa ima tu urejeno spominsko sobo.

Portorož je izhodišče za izlete v še neodkrito, malo poseljeno ter divjo notranjost istrskega zaledja in v obalne kraje v Istri ter sosednji Italiji.

{map 37,363}

Piran

Gosto strnjene hiše se od obalne ravnice stopničasto dvigajo ob tesnih ulicah proti vrhu slemena, kjer se ob ostankih visokega mestnega obzidja konča stari del mesta. Z morske strani spominja lega mesta na zožujočem se polotoku na ladijski kljun. Polotok se konča na Punti (Špica) z rtom Madona. Na koncu rta stoji obrambni stolp iz srednjega veka, obnovljen v začetku 17. stoletja, s svetilnikom, ki so ga postavili v 19. stoletju. Legenda pravi, da so na istem kraju prvotni prebivalci prižigali ognje, ki so ladjam kazale pot in po grški besedi »pyr« (ogenj) naj bi Piran dobil ime. Ob stolpu je cerkev sv. Klementa iz 13. stoletja, preurejena v 18. stoletju. Območje 200-metrskega pasu obrežnega morja in morskega dna pred rtom Madona je zavarovano kot naravni rezervat.

(Foto: Greg Gamblin)Prvotno jedro mesta je nastalo na Punti, pod beneško oblastjo pa se je začelo širiti proti jugozahodu, ob notranjem pristanišču, ki ga domačini imenujejo mandrač. Tu so bile tudi upravne stavbe. Leta 1894 so zaradi sanitarnih razlogov pristanišče zasuli in nastal je prostoren osrednji mestni trg, Tartinijev trg, s spomenikom skladatelju in violinistu Giuseppeju Tartiniju (1692–1770), ki se je rodil v Piranu. Tudi danes so ob trgu upravne stavbe, le da so beneška poslopja zamenjala nova, zgrajena konec 19. stoletja. V prvotni podobi se je ohranila le Benečanka, najstarejša in najlepša piranska zgradba, sezidana sredi 15. stoletja v beneškem gotskem slogu. Njen najrazkošnejši del je poleg kamnitih oken vogalni gotski balkon.

Cerkev sv. Klementa (Foto: Greg Gamblin)Krona trga je stolnica sv. Jurija, zaščitnika mesta, s samostojnim zvonikom in krstilnico. Prvotno cerkev iz 14. stoletja so pozneje večkrat modernizirali, sedanjo baročno podobo pa je dobila leta 1637. Slike italijanskih in holandskih slikarjev so datirane od 17. do 19. stoletja. Na severni strani ladje stoji razgiban kip sv. Jurija v boju z zmajem iz 17. stoletja. Zvonik, ki se samostojno dviga ob cerkvi, je nastal 1608. leta in je najboljši posnetek zvonika sv. Marka v Benetkah. Na vrhu piramide ga krasi vrtljiv bronast kip nadangela Mihaela. V krstilnici, osmerokotni zgradbi iz okoli 1650, je muzej cerkvene umetnosti, ki hrani med drugim tudi najstarejši piranski spomenik, rimski sarkofag iz 2. stoletja, pozneje predelan v krstni kamen. V obrisu izrazit in z vseh strani viden cerkveni kompleks, ki obvladuje piransko krajinsko podobo, stoji na terasi, ki se strmo spušča v morje, z nje pa je razgled na Tržaški zaliv in zaledje do Karnskih in Julijskih Alp ter Dolomitov.

Pomembni sta tudi cerkvi Marije Snežne iz leta 1404 in Marije Tolažnice iz 1439, obe predelani v 17. stoletju, ter minoritska cerkev sv. Frančiška s samostanom, zgrajena leta 1301, kasneje pa barokizirana. Med številnimi kiparskimi in slikarskimi umetninami v cerkvi izstopa v razširjenem levem delu ladje baldahin, kamnoseška renesančna umetnina iz 16. stoletja. Samostanski križni hodnik z renesančnim portalom in vodnjakom v sredini, sezidan v 17. stoletju, se uvršča med najkvalitetnejše piranske arhitekturne spomenike. Poleti na tem izredno akustičnem dvorišču prirejajo vrhunske glasbene prireditve. V Piranu pa je še pet cerkva.

Po pobočju griča Mogoron segajo v mesto ostanki mogočnega obzidja s sedmimi gotskimi stolpi, ki mestu daje značilen srednjeveški pečat. Ohranjenih 200 metrov obzidja, ki je bilo zgrajeno v prvi polovici 16. stoletja, je eden najpomembnejših tovrstnih spomenikov na severnem Jadranu. Z njega je lep razgled na mesto in Piranski zaliv.

PuntaMesto je v zgodovini večkrat zamenjalo gospodarje. V zgodnjem srednjem veku je bilo svobodno, nato so si ga skušali podrediti oglejski patriarhi in za njimi istrski fevdalci. Med letoma 1283 in 1797 je bilo pod beneško oblastjo, nato je prišlo pod Habsburško monarhijo, vmes pa za nekaj časa še pod Francoze (1809–1813). Od leta 1818 do 1945 je bilo pod Italijo. Z londonskim sporazumom leta 1954 je bilo priključeno k nekdanji Jugoslaviji oziroma Sloveniji. V tem času se je večina meščanov izselila v Italijo, v mesto pa so se priselili prebivalci iz notranjosti Istre in Slovenije.

V preteklosti so se Pirančani ukvarjali z ribolovom, pomorsko plovbo, različnimi obrtmi, trgovino z oljem, vinom in zlasti s soljo, saj so bili lastniki solin pri Luciji, v Sečovljah in Strunjanu. Poleti med solno sezono so se solinarji preselili na solna polja žet sol. Sezonsko delo, s katerim so se v veliki meri ukvarjale tudi ženske, jim je omogočalo dodaten vir zaslužka. Trgovina s soljo je odigrala neprecenljivo vlogo pri razvoju mesta, iz solinarstva pa se je razvil tudi portoroški zdraviliški turizem, saj so zdravilen učinek solinskega blata in solnice poznali že v 13. stoletju. Današnji Piran je ohranil le del nekdanje pomorske vloge (Splošna plovba Piran), vedno bolj se razvija v turistično in kulturno središče. V mestu so Pomorski muzej Sergej Mašera z različnimi zbirkami, Tartinijeva spominska soba, gledališče, več galerij, akvarij z morskimi živalmi in Morska biološka postaja.

V Piranu so delovali številni slovenski umetniki, dalj časa pa sta v njem živela in ustvarjala književnik Pavle Zidar (1932–1992) ter slikar in grafik Lojze Spacal (1907–2000).

{map 30,358} 

 

Več slik


Benečanka (Foto: Aleš Remškar)Križni hodnik minoritske cerkve sv. FrančiškaPiransko obzidje
Spomenik G. TartinijuTartinijev trg

Izola

Otok je bil naseljen že v rimski dobi, domnevno se je imenoval Haliaetum. Večja najdišča iz tega obdobja so v Simonovem zalivu in v Viližanu. Ohranjeni so temelji stavbe, mozaiki in cevovod, na morskem dnu v zalivu Viližan pa tudi temelji rimskega pristanišča, ki se ob močni oseki prikažejo iz vode.

Kraj se prvič pisno omenja leta 973 kot Insula. Leta 1054 je prišel pod oblast oglejskih patriarhov, v obdobju 1280–1797 je bil beneški, kar je pustilo sledove v videzu naselbine, nato pod Avstroogrsko do leta 1918 in še pod Italijo do leta 1945. Od 1945 do 1954 je bila Izola del cone B Svobodnega tržaškega ozemlja, nato pa je prešla pod Jugoslavijo oziroma Slovenijo. Po 2. svetovni vojni se je večina meščanov izselila v Italijo, v njihove domove pa so se naselili ljudje iz notranjosti Istre ter drugih delov Slovenije in nekdanje Jugoslavije.

Mesto ima bogato ribiško tradicijo, okolica pa poljedeljsko. V 15. in 16. stoletju si je Izola pridobila pravico do prodaje vina, olja, soli in rib. Industrijsko se je začela razvijati konec 19. stoletja, ko je bilo ustanovljenih več tovarn za predelavo rib.

Za današnjo Izolo sta značilna razvita industrija in turizem. Tradicijo ribištva in predelave rib nadaljuje tovarna Delamaris. Leta 1956 je začela obratovati tovarna igrač Mehanotehnika (danes Mehano). V vzhodnem delu mesta, v zalivu Viližan, je ladjedelnica z napravami za popravilo več vrst ladij. Del prebivalcev se ukvarja z vinogradništvom in sadjarstvom. Ugodno podnebje in sestava tal omogočata pridelavo znane vinske sorte refoška in pridobivanje olivnega olja. Čedalje pomembnejši pa je turizem. Ob Simonovem zalivu so urejena kopališča in prostori za rekreacijo, hoteli ter počitniški domovi. Izola ima tudi marino, ki privablja ljubitelje morja in jadranja z vseh kocev sveta.

Staro mesto na otoku je bilo obzidano z vseh strani; obzidje je imelo kopenska in morska vrata. Ob morskih je bilo pristanišče z glavnim trgom. V času turške nevarnosti so mestno obzidje na kopenski strani dodatno utrdili, vendar Turki niso nikoli prišli do Izole. Stari del Izole je tipično sredozemsko mesto z ozkimi kamnitimi ulicami ter značilno srednjeveško urbanistično zasnovo in silhueto.

V središču je župnijska cerkev sv. Mavra, ki so jo postavili leta 1547 na prostoru romanske predhodnice in so jo kasneje večkrat prezidali. Cerkev krasijo slike Girolama da Santacroceja iz 16. stoletja in Zorzija Venture iz 1603. Zanimiva je vrsta baročnih slik nad arkadami glavne ladje. V zakristiji hranijo monštranco iz leta 1444, tri antifonarije (glasbene zapise dvoglasnega zborovskega petja) in več slik Petra iz Kopra iz 15. stoletja. V starem jedru je še več podružničnih cerkva.

Imenitna je tudi palača Besenghi degli Ughi s konca 18. stoletja, ki je lep primer poznobaročne posvetne arhitekture. Zunanjost in notranjost krasijo štukature. Fasada je simetrična, portal je dvignjen z baročnim stopniščem. V dvonadstropni dvorani so bogati slikarski ornamenti. Na trgu po lepoti izstopata še Manziolijeva hiša, zgrajena leta 1470 v stilu beneške pozne gotike, in hiša Lovisato iz 16. stoletja z okni v lombarsko-renesančnem slogu. Obe zgradbi zaključujeta južno stran trga. Posebnost izolske arhitekture so v 19. stoletju prenovljene fasade starejših stavb v mestnem jedru in stare vile v smeri proti Simonovem zalivu.

V zadnjem času nastaja v centru Izole, ki je pomemben urbanistični spomenik, Ulični muzej Izola.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=izola&tab=maps&x1=395722.79999999993&y1=44551.399999999994&zoom=48000&gx=395727.34375&gy=44551.78125}

Prem

Danes šteje Prem 187 prebivalcev, od katerih je večina zaposlenih v Ilirski Bistrici.

V tem delu Slovenije je le malo ohranjenih srednjeveških gradov, grad Prem pa je edini med njimi, ki izvira iz romanske dobe, verjetno iz poznega 12. stoletja. Prvič se omenja leta 1213 kot last Uda de Prem. V 13. stoletju so bili njegovi lastniki Oglejski patriarhi, nato Devinski grofje, za njimi grofje Walsee in od 1472 naprej Habsburžani, ki so dali grad v fevd Oberburžanom. Kasneje se je zvrstilo še več lastnikov. Grad je sedanjo podobo dobil v 19. stoletju, ko je bil spremenjen v lovsko rezidenco. Leta 1931 ga je kupil tržaški trgovec Zuccolini in ga povsem obnovil.

Grajska stavba je značilen primer romanske profane arhitekture z dodanimi renesančnimi utrdbenimi sestavinami in gotsko kapelo. Danes je v gradu postavljena stalna arheološka zbirka o prazgodovinskih gradiščih na Bistriškem.

Grad PremPrvotna cerkev svete Helene je bila zgrajena v 17. stoletju, sedanja pa leta 1865. Pozidana je v psevdoromanskem slogu z izrazitimi baročnimi značilnostmi. V glavnem oltarju je slika svete Helene, delo slikarja Kumla iz leta 1856. Stranske kapele in ostenje ladje je leta 1921 poslikal slikar Tone Kralj.

Tik pod cerkvijo je poslopje nekdanje ljudske šole, v kateri je v letih 1871–1878 kot učitelj služboval Filip Kette, oče pesnika slovenske moderne Dragotina Ketteja, ki se je rodil na Premu 19. januarja 1876. V šoli je urejena njegova spominska soba. Iz Prema se lahko napotimo tudi po Kettejevi poti, ki je bila odprta v letošnjem letu, do Trnovega.

{map 149,336}

Več slik


Spominska plošča na šoli