Dolina reke Dragonje

Do vasi Dragonje se lahko pripeljemo z avtom iz Kopra, smer Buje, ali pa iz Portoroža. Izhodišče za turo je manjša avtobusna postaja v vasi Dragonja. Makadamska pot nas vodi po dolini Dragonje navzgor, do Škrlin, kjer se v reko Dragonjo izliva Pinjavec oz. Rokava. Nadaljujemo navzgor po občasno kar grdi in zahtevni poti. Spotoma si lahko ogledamo nekaj ruševin bivališč nekoč tam živečih kmetov in ostankov mlinov.

(Foto: Arhiv MOK)Zaradi težavne orientacije se kažipot ob prečkanju doline z daljnovoda ponovno začne z ničlo. Vzpnemo se preko Truškega potoka iz doline v vas Truške. Zadnji del vzpona proti Kortini in tudi naprej je asfaltna cesta, kar pa ni moteče, saj je cesta malo prometna.

(Foto: Arhiv MOK)Lep razgled na Julijske Alpe, Trst in Koper ter tudi precejšni del Hrvaške Istre, ki ga pot ponuja ob sončnem dnevu, poplača naš trud. Vasice Truške, Labor in Boršt izžarevajo istrski duh in so vredne ogleda. Vasica Boršt je še posebno pomembna, saj legenda pravi, da se je tu rodil sv. Nazarij (cca. 470–557), prvi koprski škof in nato zavetnik Kopra, ki je v rani mladosti ravno po travnikih okrog Boršta pasel ovce. V njegovo čast so mu zgradili cerkvico pri Škrljevcu, v vasi pa kapelico. Poleg nje stoji romanska cerkvica sv. Roka iz 13. stoletja, pomembna zaradi fragmentov srednjeveških fresk in glagolskih napisov. Kot zadnjo zapustimo vasico Labor in se po lepem spustu vrnemo v dolino Dragonje, ter preko Škrlin po istem makadamu dosežemo izhodiščno točko.

Opisana pot je primerna predvsem za kolesarjenje, medtem ko je za pohodništvo kar dolga.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=dragonja&tab=maps&x1=398973.99999999994&y1=38760.19999999998&zoom=48000&gx=395398.1875&gy=35922.85546875,Vas Dragonja}
{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Tru%C5%A1ke&tab=maps&x1=408029.1&y1=38849.100000000006&zoom=48000&gx=408033.65625&gy=38855.05078125,Truške}
{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Labor&tab=maps&x1=404460.39999999996&y1=37591.79999999999&zoom=48000&gx=404462.59375&gy=37588.6875,Labor}
{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Bor%C5%A1t&tab=maps&x1=406428.89999999996&y1=38607.79999999999&zoom=48000&gx=406422.6875&gy=38607.1328125,Boršt}

Več slik


(Foto: Arhiv MOK)(Foto: Arhiv MOK)(Foto: Arhiv MOK)

Sečoveljske soline

Na območju solin uspeva 45 v Sloveniji ogroženih rastlinskih vrst, predvsem halofitov ali slanuš. Tu gnezdi okoli 80 ptičjih vrst, okrog 200 pa jih na tem območju živi občasno. Zaradi izjemno bogate naravne in kulturne dediščine je bilo območje Sečoveljskih solin razglašeno za krajinski park, območje Muzeja solinarstva pa za kulturni spomenik državnega pomena. Leta 1993 so Sečoveljske soline postale prvo slovensko mokrišče, uvrščeno na seznam Unescove ramsarske konvencije.

Krajinski park Sečoveljske soline, ki ga sestavljata solinsko območje in polotok Seča, obsega približno 6,5 km². Sečoveljske soline so skupaj z bližnjimi Strunjanskimi solinami najbolj severno ležeče še delujoče soline v Sredozemlju. So ene redkih solin, kjer se sol še prideluje po več stoletij starih postopkih.

Soline ob ustju Dragonje omenjajo že v 13. stoletju, pravi razcvet pa so doživele v času avstroogrske monarhije, ko je bila prodaja omejena z državnim monopolom in so po naših krajih hodili Martini Krpani. Tedaj se je površina solin povečala, zgrajeni so bili nasipi, kanali, črpalke, mostovi in solinarske hiše, v katerih so se zadrževali solinarji v času žetve soli. Pozneje je dejavnost postopoma upadala.

Danes pridobivajo sol le v delu parka, ki se imenuje Lera. Na preostalem, večjem delu, imenovanem Fontanigge, od leta 1967 soli aktivno ne pridobivajo več, razen v muzejskem kompleksu. Na Fontaniggah so veliki bazeni, prepredeni s sistemom starodavnih nasipov, od katerih pa so ohranjeni le še večji. Ob večjih kanalih je raztresenih okoli 120 nekdanjih solinarskih hiš, ki s svojim značilnim videzom oblikujejo edinstveno podobo solinske pokrajine. Piranski muzej je eno izmed hiš na solinah ob kanalu Giassi preuredil v etnografski muzej, v katerem si je mogoče ogledati orodje nekdanjih solinarjev in spoznati postopek pridobivanja soli, ki izvira iz 14. stoletja. Sol so pridobivali v kristalizacijskih bazenih s postopkom, imenovanim »petolo«. To je posebna umetno gojena vrsta biosedimenta, ki preprečuje prehajanje morskega blata v sol in zadržuje minerale. Solna letina je trajala od aprila do konca septembra. Solinarji, povečini najemniki solnih polj, so bili v celoti odgovorni za pridelavo soli na določenem polju. Poznali so nihanja plime in oseke ter vremenske razmere in ustrezno uravnavali dotok vode v polja ter pobirali sol v kristalizacijskih bazenih. Morska voda je prihajala v solna polja skozi zapornice. Iz nižjih so jo črpali v višje dele solnih polj z ročnimi črpalkami, kasneje pa s samodejnimi črpalkami na veter.

Danes so opuščene Sečoveljske soline največja in najlepše razvita območja s slanoljubno vegetacijo. Med najbolj značilnimi slanušami so mrežica, osočnik in lobodovec. Med izredno pestrim živalskim svetom pa posebej izstopa favna ptic. Rdečenogemu polojniku in mali čigri so Sečoveljske soline edino redno gnezdišče pri nas, za rumenonogega galeba, navadno čigro in beločelega deževnika pa je tu najpomembnejše gnezdišče v Sloveniji. Najbolj pestra je favna ptic spomladi in jeseni, ko se v solinah ustavljajo množice ptic na selitveni poti med Evropo in Afriko. V solinah se vse leto zadržujejo tudi tri vrste čapelj, ki pa tu ne gnezdijo: velika in mala bela čaplja ter siva čaplja.

{map 41,373}

Naravni rezervat Strunjan

Strunjanski klif je najvišja flišna stena ob vsej Jadranski obali. Prepadna, 80 metrov visoka stena je edini še popolnoma naravni del slovenske obale, zato ima velik znanstven in ekološki pomen. Pod Strunjanskim klifom je verjetno najlepši kotiček slovenske obale – zaliv sv. Križa ali Mesečev zaliv. Nad njim stoji mogočen strunjanski križ, ki so ga pomorščaki opazovali že od leta 1600. Renesančna cerkev Matere božje na rtiču Strunjanski klifStrunjan je že pet stoletij osrednja romarska destinacija v Istri. S krajem je povezan tudi eden največjih svetovnih violinskih virtuozov, Giuseppe Tartini, rojen leta 1692 v Piranu, ki je del otroštva preživel v družinski vili v Strunjanu, ki je stala na mestu današnjega istoimenskega protokolarnega objekta, ki ga obdaja park eksotičnih rastlin. V laguni Stjuža so ob ustju Strunjanskega potoka opuščene manjše soline, ki so pomembne za naravoslovce zaradi značilnih rastlin, ki lahko uspevajo le na slanih tleh (slanuše ali halofiti) ter živali in rastlin, ki so prilagojene na življenjske razmere mešane sladke in slane vode. Območje lagune, Mesečevega zaliva, Strunjanskega klifa in neposrednega zaledja je vključeno v Krajinski park Strunjan.

Del tega parka je naravni rezervat Strunjan, ki obsega 4 km dolgo severno obalo Strunjanskega polotoka med Simonovim in Strunjanskim zalivom ter pripadajoči 200-metrski pas obalnega morja. Najznačilnejši del rezervata so prepadne stene klifa, visoke do 80 metrov, zgrajene iz mehkih flišnih plasti, ki jih morje, veter in Flišna stenadež neprestano oblikujejo in spreminjajo. Fliš je sedimentna kamnina, v kateri se izmenično pojavljajo plasti peščenjaka, laporja in karbonatnega turbidita, ki tako razkrivajo geološko podobo istrske obale. Morski valovi spodkopavajo spodnje dele, vremenske razmere pa povzročajo razpadanje in erozijo zgornjih plasti, zato se obala vse bolj odmika morju. Zanimivi so geološki in geomorfološki pojavi kot so spodmoli, mikrotektonski prelomi in gube, nalomljeni skalni bloki in poševne plasti peščenjaka, ki se iztekajo v morje in ponekod neposredno na meji med morjem in kopnim ustvarjajo pravi naravni tlak. Ti pojavi so značilni zlasti za rta Strunjan in Kane, kjer potekajo debelejši skladi malo nad vodno gladino in skoraj vzporedno z njo, nad njimi pa so tanjše plasti laporja in peščenjaka, zavite in zgnetene v različne vzorce. Ob vznožju klifa se je med strmim pobočjem in morjem izoblikovala značilna prodna terasa, ponekod široka do 7 metrov (zaliv sv. Križa), na rtičih pa ozka in prehodna le ob oseki (rt Strunjan).

Ob oseki lahko v bibavičnem pasu opazujemo živo zelene kvadraste kamne z gosto algasto zarastjo, morske ježke, morsko solato, različne črve in rakce ter razne školjke. V Mesečevem zalivu je zanimiv podvodni travnik, ki je življenjski prostor številnih, tudi ogroženih živalskih vrst (morskega konjička, leščurja, kamene korale …).

Naravni tlak na rtu StrunjanKopni pas rezervata je porasel z značilnimi submediteranskimi grmovnimi in drevesnimi vrstami – jesenom, črnim gabrom, puhastim hrastom, rujem … Pojavljata se tudi rumeno cvetoča brnistra ali žuka in trstikovec ali kanela. Botanično je zanimivo pobočje nad rtom Ronek (najvišja točka klifa, 116 m), kjer se kljub severni legi in pretežno flišni podlagi pojavljajo tudi značilne sredozemske rastline. Med njimi sta najzanimivejša značilna predstavnika sredozemske makije, mirta in jagodičnica. Jagodičnica, katere posebnost je, da cveti hkrati, ko dozorijo njeni rdeči plodovi, ima na rtu Ronek svoje edino avtohtono rastišče v Sloveniji.

Naravni rezervat Strunjan je zaradi svojih geoloških in geomorfoloških značilnosti, zooloških, botaničnih in krajinskih kvalitet ter zaradi dejstva, da obsega najdaljši neprekinjen del naravne obale v celotnem Tržaškem zalivu, izjemnega pomena z vidika varovanja naše naravne dediščine ter za ohranjanje ekološke stabilnosti in biotske raznolikosti celotnega Tržaškega zaliva.

{map 42,359}

Cerkniško jezero

Nestalno Cerkniško jezero leži na južnem delu Cerkniškega polja. S svojimi pojavi je bilo močno zanimivo Janezu Vajkardu Valvasorju, ki je presihanje jezera zelo natančno popisal. Starejši avtorji so jezero označili za redkost, saj lahko na njegovem območju domačini poleti kosijo, žanjejo in pasejo, ko območje zalije voda, pa na istem mestu lovijo ribe in se pozimi drsajo na ledu. Cerkniško jezero je v največjem obsegu dolgo 10,5 km in široko 5 km. Ima površino 26 km², včasih celo do 38 km². Največja globina jezera je približno 10 metrov.

Jezero polni voda iz številnih pritokov in studencev. Jezerski odtoki pa so samo podzemni. Skoznje lahko odteče le omejena količina vode; kadar na Cerkniško polje priteče več vode, kot je lahko ponikne v podzemne odtoke, nastane jezero. Napolni se navadno po jesenskem deževju in spomladi, ko se tali sneg, presiha pa predvsem v sušnih poletnih mesecih in včasih pozimi. Ogled jezera je vsakič treba prilagoditi višini vode, šele več ogledov pa razkrije vse posebnosti in čare presihajočega jezera. Ob visokih vodah so zanimivi predvsem številni močni kraški izviri, jezero pa je primerno tudi za nekatere vodne športe. V sušnih obdobjih so vredni ogleda navpični požiralniki. Od višine vode je tudi odvisno, ali si je jezero najbolje ogledati peš ali s čolnom.

Spomladi se jezero napolni z vodo, vrnejo pa se tudi ptice številnih vrst, ki živijo ob jezeru. Jezero je primerno za ribolov, zaradi stalnega vetra pa tudi za jadranje in surfanje. Zgodaj poleti se preostalim obiskovalcem jezera pridružijo še kopalci. Sredi poletja pa voda običajno presahne; obiskovalci si takrat lahko ogledujejo podobo suhega jezerskega dna, ki je s svojo razpokano površino videti kot puščava. Jeseni deževje navadno hitro napolni jezero z vodo. V jesenskih mesecih tako jezero doseže največji obseg, česar se veselijo predvsem jadralci in sprehajalci. Ob dovolj mrzlih zimah pa jezero zamrzne in zaživi kot ogromno drsališče.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/index.jsp?tab=maps&x1=452949&y1=67754.29999999999&zoom=48000}