Stari grad

Ena izmed njih pripoveduje, da je grad sezidal že starozavezni Samson. V štirinajstih dneh naj bi po bližnjih njivah pobral toliko kamenja, kolikor ga je potreboval za zidanje. Še konec 19. stoletja je bil pri vhodu v grad naslikan orjak, ki je držal na rami vogal gradu. To naj bi bil Samson. Po drugi zgodbi naj bi Stari grad zidali zidarji – velikani, ki so bili tako veliki, da so si z delavci v kamnolomu podajali kamenje kar iz rok v roke. Za zidanje naj bi uporabljali morsko vodo, zato je bil zid tako trden in močan, da se je upiral vsem sovražnikom. Pred Turki pa so po ljudskem izročilu, ki nam ga je v Bajkah in povestih o Gorjancih ohranil zapisanega Janez Trdina, grad rešili čebelji panji.

Začetki gradu so zaviti v temo, saj se je za starograjskim arhivom izgubila vsaka sled. Po nekaterih ocenah naj bi bil iz 9. stoletja, prvič pa se omenja šele leta 1230. Bil je last belih stiških opatov, ki so posedovali tudi posamične vinograde na Trški gori. Pozneje je grad postal oglejski fevd, ki je pogosto menjal gospodarje. Med drugim je bil v rokah Celjanov in Habsburžanov, njegov lastnik je bil tudi Jernej Valvazor, oče znamenitega zgodovinarja Janeza V. Valvazorja, pisca Slave Vojvodine Kranjske. Zadnji lastniki gradu, italijanski grofje Margheriji di Cammandono, so že precej zanemarjen grad leta 1931 podarili konventu usmiljenih bratov v Novem mestu. Med 2. svetovno vojno je bil tako kot večina gradov v dolini Krke požgan. Sedaj ga postopno obnavlja novomeška tovarna zdravil Krka.

Osrednjo grajsko stavbo sestavlja trietažna zgradba z mogočnim štirioglatim stolpom s piramidasto streho. Na najnižjem delu terase je enonadstropna novejša zgradba, pozidana na mestu leta 1846 porušene kašče, ki jo z leve in desne strani zapirata stolpiča. Rustični renesančni portal v obzidju vodi na ploščad pred grajskim vhodom z nekoliko preoblikovanim pomolom. V sredini gradu je precej tesno pravokotno dvorišče, ki ga na vseh štirih straneh obdajajo arkadni hodniki. Arkade, ki jih opirajo lepo oblikovani, v pritličju pravokotni, v nadstropjih okrogli stebriči, še kažejo sledove, ki jih je zapustila vojna.

Grad je razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=tr%C5%A1ka+gora&tab=maps&x1=514493.19999999995&y1=77647.6&zoom=48000&gx=514495.4375&gy=77651.296875}

Grad Grm

Grad je bil, kot opisuje Valvazor, sezidan ob koncu 16. stoletja, ko so trije bratje Mordax, plemiči stare kranjsko-koroško-štajerske rodbine, ki so posedovali graščino Graben ob Krki pri Novem mestu, svojo posest bratovsko razdelili. Tako je eden od njih ostal na Grabnu, drugi je pozidal graščino Zaboršt, tretji, Krištof Mordax, pa je leta 1586 postavil graščino Grm.

Kapela božjega grobaNajstarejši del gradu je grajski stolp, h kateremu je bila na desni strani prizidana pritlična zgradba. Zaradi takrat še žive turške nevarnosti je imel stolp poleg stanovanjske tudi opazovalno in obrambno funkcijo. Prvo večjo spremembo je grad doživel po letu 1636, ko je bilo pozidano še eno nadstropje, pozneje pa še poslopje levo od vhoda, oba stranska trakta in na južni strani visok kamnit zid. Prostrano dvoriščno pročelje pa je dobilo nad pritličnimi arkadami še široke odprte hodnike s kamnitimi stebri, ki so jih kasneje zazidali. Grmska graščina je tako dobila podobo naših poznorenesančnih in baročnih gradov.

Danes ima prvotno podobo le še osrednja dvorana v prvem nadstropju grajskega stolpa, v kateri je strop bogato okrašen s štukaturnim okrasjem iz 17. stoletja, vanj pa so umeščene slike z vojaškimi prizori bitk s Turki. V sredini je polje z grbom družin Mordax in Gallenberg. Nekoč bogato poslikavo v severozahodnem traktu pa so ob predelavi gradu skoraj v celoti odstranili.

V osemdesetih letih 19. stoletja je grad prevzela dežela Kranjska in v njem so ustanovili kmetijsko šolo, ki so jo preselili sem z gradu Slap pri Vipavi. Imenovala se je Vinarska, sadjarska in poljedelska šola na Grmu pri Rudolfovem. Delovala je od leta 1886 do 1990, ko so jo preselili v Bajnof pod Trško goro, v graščini pa si je uredilo svoje prostore podjetje Revoz iz Novega mesta. Zdaj sta v gradu, ki je kulturni spomenik lokalnega pomena in ga zadnja leta intenzivno obnavljajo, sedež Zgodovinskega arhiva ter Zavod za varstvo kulturne dediščine Novo mesto. V poletnih dneh pa se na gradu odvijajo tudi različne družabne in kulturne prireditve.

Blizu gradu stoji kapela Božjega groba, znana tudi kot Mordaxova kapela ali Mordaxov mavzolej. Kapelo je leta 1675 pozidal takratni grmski graščak Wolfgang Mordax. Prvotno je bila sestavni del kompleksa gradu Grm. V tlorisu osmerokotna arhitektura družinskega mavzoleja temelji na v 17. stoletju splošno razširjenem tipu stavbe, ki se pojavlja kot romanska cerkev, grajska kapela in nazadnje kot mavzolej. Kapelo sestavljajo trije deli: oktagonalno zasnovan mavzolej, pravokoten božji grob s tristranim zaključkom na vzhodni strani in kvadratno zasnovana zakristija. Od leta 1986 je kapela last Evangeljske cerkve Novo mesto.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=novo+mesto&tab=maps&x1=513667.69999999995&y1=72999.4&zoom=48000&gx=513663.96875&gy=72998.3828125}

Grad Hmeljnik

Grad Hmeljnik, ki naj bi svoje ime dobil po hmelju, ki je v starih časih rasel tam okoli, se prvič omenja leta 1217 kot Hopfenbach. Že iz listin iz leta 1223 pa je razvidno, da je bil družinski grad z več uporabniki iz iste rodbine hmeljniških vitezov. V začetku 14. stoletja je prešel v posest Auerspergov, potem pa zamenjal še dosti lastnikov, dokler ga ni leta 1876 kupila rodbina baronov Wamboldtov, ki so grad temeljito preuredili.

Zasnova gradu, ki je bila pozidana verjetno že v poznem 12. stoletju, je ena najobsežnejših romanskih arhitektur na Slovenskem. V stilnih obdobjih gotike in renesanse se je grad razvil v obsežno razraščeno arhitekturo. V Wamboldtovih časih je imel grad dvojno obrambno obzidje z okroglastimi stolpiči in vhodnim mostičem, svojo elektrarno, vodovod in ekonomijo ter v bližnji zaprti kraški kotlini V bajerjih ribnike, kjer se še sedaj vidijo umetni nasipi. Blizu gradu je 37 metrov globoka Pristavska jama, ki jo omenja tudi Valvazor. V grajski kapeli sv. Pankracija, ki jo je v ruševinah še mogoče opaziti, je imel zadnji lastnik Wamboldt mnogo starinskih dragocenosti. Na sploh je imel grad razkošno opremljene sobane in bogato knjižnico, v kateri sta bili menda tudi Dalmatinova Biblija in Bohoričeve Zimske urice. Ko pa so grad leta 1942 partizani zažgali, je bila vsa oprema z bogato knjižnico vred uničena. Po vojni je bilo veliko kamnoseško obdelanih kosov iz notranjosti in zidovja odpeljanih na razne konce in če ne bi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začeli gradu obnavljati, bi propadel. Nekaj skromnih ostankov opreme je ohranjenih v Dolenjskem muzeju – omeniti velja prenosni krilni oltarček sv. Križa iz leta 1651, ki je opremljen z rezljanimi reliefi in slikami.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Karteljevo&tab=maps&x1=511496&y1=80479.70000000001&zoom=48000&gx=511498.59375&gy=80474.2421875}

Ruperčvrh

Po obori, ki je del nekdanje posesti gradu Ruperčvrh, so speljane poti, na katerih nas med sprehodom lahko presenetijo ptice, avtohtona divjad (srne, jeleni, lisice, jazbeci, divje mačke, zajci, kune, divji prašiči), lahko pa celo damjek ali muflon. Divjad in gozd lahko opazujemo tudi z visokih prež.

Ob robu obore pa samevajo ruševine gradu Ruperčvrh. O nekdanji mogočnosti posestva gradu danes priča le še sekvoja velikanka, ki raste na grajskem vrtu.

Sekvoja na RuperčvrhuGrad Ruperčvrh so sezidali leta 1657 lastniki mehovskega gospostva, grofje Paradajzarji. Leta 1726 je grad, ki je bil že od sredine 17. stoletja tudi sedež deželnega sodišča, prišel v last kostanjeviškega samostana, po letu 1786, ko je dal cesar Jožef II. zapreti samostane, pa je vsa njegova posest prišla v roke verskemu zakladu.

Državi je uspelo prodati ruperško gospostvo šele po Napoleonovih vojnah. Leta 1825 ga je kupil baron Schweiger, po njegovi smrti pa ga je podedoval sin Armand. Vendar je tudi potlej še živela na Ruperčvrhu Schweigerjeva vdova, grofica Turn, ki si jo je pisatelj Janez Trdina kar izdatno privoščil v povesti Kresna noč, še bolj pa v povesti Cigani Brajdiči. Trdina zatrjuje, da so dobili Brajdiči na Kranjskem domovinsko pravico od Turnovke.

Obora RuperčvrhPo letu 1850 so se lastniki gradu hitro menjavali, dokler ga niso leta 1943 požgali partizani. Po vojni se je pričel spreminjati v razvalino, njegovo kamenje pa so uporabljali za gradnjo sosednjih stavb. Rešenih je bilo le nekaj najkakovostnejših arhitekturnih členov – glavni portal in napisna plošča s kronogramom sta našla svoje mesto na preurejeni fasadi novomeške Študijske knjižnice. Iz baročne kapele sv. Jožefa so rešili dva kipa angelov, ki sta v podružnični cerkvi sv. Nikolaja v Stranski vasi.

Ob razvalini so danes ostanki zidane ograje, lipovega drevoreda in parka s starim domačim drevjem ter mogočno 25 metrov visoko sekvojo z obsegom debla v prsni višini 737 cm.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?tab=maps&x1=512575.5&y1=68821.1&zoom=48000&gx=513663.96875&gy=72998.3828125}

Dvorec Vrhovo

Valvazor, ki je grad dobro poznal, saj se je prav tu zagledal v mlado grajsko baronico Ano Maksimilo Zetscheker in se z njo v grajski kapeli leta 1687 poročil, omenja tudi, da je nekoč blizu njega stal stolpast dvor Freihofer – turn. Ta se v pisnih virih prvič omenja ob koncu 14. stoletja, leta 1389. Lastniki Freihoferji, ki so se imenovali po dvoru, so ga leta 1509 izročili Verneškim, ti pa so stolpast dvor Vrhovo opustili in namesto njega okoli leta 1533 pozidali novo istoimensko stavbo. Vrhovo je ostalo v njihovi posesti do 18. stoletja, potem so se zvrstili različni lastniki, ki so z njim tudi različno gospodarili. Ko ga je leta 1871 kupil Ivan Kosler, sin Johanna Koslerja, lastnika Cekinovega gradu v Ljubljani, in brat Petra Koslerja, avtorja znamenitega zemljevida slovenskih dežel, se je lotil temeljite prenove gospodarstva. Domačini so se nemalo čudili mlinčku, v katerega je po umetni strugi speljal vodo iz gorskega Kamniščka, da je zdaj na videz tekla v breg. Janezu Trdini je to dalo snov za povest Koslerjev vodotoč. Ko se je Ivan poročil z Marijo Rudeževo z bližnjega Gracarjevega turna, je Vrhovo prepustil hčeri Heleni. Ta se je poročila z dr. Antonom Schöpplom, ki je že precej zanemarjeni dvorec temeljito prenovil, hkrati pa se je posvečal svojim konjičkom – zbiranju zgodovinskega gradiva, povezanega z dolenjskimi gradovi, in rudnin. Svojo bogato zbirko mineralov je po 1. svetovni vojni prepustil takrat na novo ustanovljeni ljubljanski Univerzi, njegovi zgodovinski zapiski pa so zgoreli leta 1942, ko so partizani grad, v katerem so bili Italijani, požgali. Po vojni so stavbo nacionalizirali in obnovili ter v njej uredili stanovanja.

Kljub očitnim posegom predstavlja grajska stavba, ki je dvonadstropna, pozidana na skoraj kvadratni talni ploskvi in krita s strmo štirikapno streho, značilen primer kubično občutenega renesančnega dvora. Njena notranjost je popolnoma predelana, tudi o kapeli sv. Antona Padovanskega, v kateri se je Valvazor oženil, ni več nobenega sledu. Pred dvorcem so danes le še skromni ostanki nekdanjega parka, spremenjeni v zelenjavni vrt, in starega gospodarskega poslopja. Še vedno pa ob njem stoji mogočna večstoletna lipa in teče ledenohladni studenec, na katera opozarja že Valvazor.

Omembe vredno je tudi to, da si je na Vrhovem, podobno kot na Prežeku in Gracarjevem turnu, našel prijatelje in zaveznike protestantski župnik Primož Trubar, ko je v letih 1546–47 služboval v Šentjerneju.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=hrastje&tab=maps&x1=523573.69999999995&y1=74498&zoom=48000&gx=523567.40625&gy=74495.421875}

Gracarjev turn

Šele v 16. stoletju je stavba dobila videz, ki se je v temeljnih obrisih ohranil do danes. Takrat so stolp za nadstropje povišali in modernizirali njegove okenske odprtine ter mu dodali venec stanovanjskih traktov z notranjim arkadnim dvoriščem. Stavbo so uredili tako, da je bila sposobna tudi za obrambo, zato so na južni strani, na vogalih, pozidali dva široka stolpa, ki imata v tlorisu romboidno klinasto obliko, tako da sta klina obrnjena navzven in s tem kar najbolj pripravna za obrambo. Na prednji strani pa je grad varoval še vedno ohranjeni obrambni jarek, prek katerega je držal lesen vzdižni most. Pozneje so ga zamenjali z zidanim, ki stoji še danes. Stanovanjski stolp je bil okrašen z renesančnimi freskami iz druge polovice 16. stoletja s posvetno motiviko (muzikanti, Heraklejev boj z levom, Samsonova zgodba, motiv s čarovnikom Vergilom), vendar pa so te freske ob požigu gradu med 2. svetovno vojno propadle.

Grad so večkrat napadli Turki in Uskoki. Zadnji napad uskoških krdel je bil leta 1829 in legendo o tem je na vratnih krilih nekdanjega gospodarskega poslopja upodobil domači slikar Jože Rangus.

Trdinova soba v Gracarjevem turnuGracarjev turn je pogosto menjaval lastnike, dokler ni leta 1821 prešel v last rodbine Rudež, ki je bila njegova lastnica še po 2. svetovni vojni. Z graščakom Dragotinom Rudežem se je kmalu po svojem prihodu v Novo mesto spoprijateljil predčasno upokojeni profesor, narodnjak Janez Trdina (1830–1905). Pogosto se je dlje časa zadrževal na gradu, ko je zbiral gradivo za svojo znamenito knjigo Bajke in povesti o Gorjancih, v kateri je ljudsko izročilo, nabrano med domačini, prepletel s svojimi razmišljanji in prigodami. Ko je bil gost na gradu, so mu uredili posebno sobo v jugozahodnem vogalnem stolpu. To je zdaj Trdinova soba, ki je delno še opremljena z avtentičnim renesančnim pohištvom. O Trdinovih obiskih v gradu priča tudi spominska plošča, vzidana nad portalom:
»Tu je v letih 1867–1885 Janez Trdina užival gostoljubje pobratima Karla Rudeža in snoval dela o Dolenjcih.«

Po vojni je bil grad za silo obnovljen, a njegova notranjost propada. Lastniki živijo v Belgiji in se v gradu zadržujejo le v poletnih mesecih.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=hrastje&tab=maps&x1=523573.69999999995&y1=74498&zoom=48000&gx=523567.40625&gy=74495.421875}

Graščina Prežek

Graščina Prežek stoji pred nekdanjim gradom, ki mu domačini pravijo Stari grad, a od njega ni razen ostanka polkrožnega jarka nobenega drugega sledu. Iz starih listin je znano, da je stari Prežek, ki je bil imeniten grad, stal že v 12. stoletju. Do 15. stoletja so ga upravljali vitezi iz Prežeka, potem pa je pripadel Auerspergom. Obstaja domneva, da ga je leta 1511 razdejal potres, vendar ni potrjena. Verjetno so ga opustili kasneje, v poznem 16. ali zgodnjem 17. stoletju, ko so Auerspergi ob njegovem vznožju postavili dvonadstropno, na pravokotni osnovi pozidano novo graščino. V arhitektonskih sestavinah se prepletajo elementi pozne gotike (portala v kleti) z renesančnimi in baročnimi elementi.

Do 2. svetovne vojne je graščina zamenjala številne lastnike. Leta 1833 je Prežek za svojega bolnega sina Andreja Smoleta (1800–1840) kupila njegova mati. Smole je bival v gradiču do leta 1839. Tu je graščakoval, na veliko nejevoljo sosednjih fevdalcev in grajskih oskrbnikov, ker se, zvest svojim demokratičnim prepričanjem, ni brigal za to, da bi mu kmetje dobro delali tlako in dajali celotno desetino. Znana so tudi pričevanja o obiskih Franceta Prešerna pri Smoletu v Prežeku, ki so večkrat potekala ob ogromnih količinah alkohola, hrupa in razposajenosti.

Poznejši gospodarji Prežeka so bili drugačni. Ljudem so ostali v spominu zlasti Langerji, ki so domačine grobo izkoriščali.

Leta 1942 so graščino požgali partizani. Po vojni so stavbo za silo pokrili, jo še nekaj časa uporabljali, nato pa vse skupaj opustili. Danes je v njej možno videti obokane kleti v pritličju in staro ječo pod stopniščem, v nadstropju, kjer so bili nekdaj gosposki prostori, pa so le še oporni zidovi.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Cerov+Log&tab=maps&x1=524894.5&y1=73609&zoom=48000&gx=524893.0625&gy=73606.4453125}

Soteska

Dvorec Soteska je veličastna stavba na levem bregu reke Krke. Pred današnjo stavbo je na istem mestu stal starejši gradič, ki so ga v 16. stoletju zgradili gospodje Širski; še pred tem so uporabljali srednjeveški grad Soteska na levem bregu reke. Dvorec, zasnovan v obliki pravokotnika, je dal med letoma 1664 in 1689 postaviti grof Jurij Žiga Gallenberg. Dvorec je imel notranje arkadno dvorišče, ki so ga obdajali štirje enonadstropni trakti, vogale pa so krasili štirje stolpi. Dvorec je nekdaj slovel predvsem po bogato poslikanih prostorih.

Gallenbergi so dvorec kasneje prodali grofom Auerspergom, ti pa grofom Lichtenbergom. Kasneje so ga spet prevzeli Auerspergi z gradu Žužemberk in ostali njegovi lastniki do leta 1943, ko so dvorec požgali partizani, da se v njem ne bi naselili Nemci. Od veličastnega dvorca so zato danes ostale le še ruševine, a tudi te izdajajo nekdanjo mogočnost poslopja.

V neposredni bližini gradu je park s Hudičevim turnom. Park je obzidan z zidom, naravnost od gradu pa vodi pot, ki je nekdaj skozi tri oboke pripelje do vrtnega paviljona, imenovanega tudi Hudičev turn. Ta je deteljičaste oblike, obe nadstropji njegove notranjosti pa sta bogato poslikani. Ostanke dvorca in park si lahko (na lastno odgovornost) ogledate sami, za ogled notranjosti Hudičevega turna pa je potreben predhoden dogovor na občini Dolenjske Toplice.

In od kod slikovito ime grajskega vrtnega paviljona? Ljudsko izročilo pojasnjuje, da je paviljon svoje ime dobil zaradi radoživih zabav, ki jih je v njem prirejala grajska gospoda. Čeprav so te zabave le odražale življenjski stil aristokracije rokokojskega časa, so jih okoliški prebivalci imeli za pregrešne in tako paviljon poimenovali Hudičev turn.

{map 304,294}

 

Več slik


Otočec

Grad Otočec je nekoč stal na desnem bregu Krke, nato pa so ob njem speljali kanal, tako da odslej stoji na otoku. Njegov nastanek sega v 13. stoletje, v virih se omenja že 1252. leta. Grajska stavba je zanimiva kombinacija gotskih, renesančnih in baročnih prvin, ko je bil razvoj grajske stavbe zaključen. Današnja podoba gradu je nastala ob koncu 15. stoletja; gre za štiri grajska krila z obrambnimi stolpi na vogalih, ki varujejo notranje grajsko dvorišče. Grajska kapela, ki je bila dozidana v 18. stoletju, je bila sprva v dvoriščnem traktu, kasneje pa so jo premestili v zahodni obrambni stolp.

(Foto: Tilka Jamnik)Graščina je zamenjala številne lastnike. V 2. svetovni vojni je bila požgana. Po vojni so stavbo obnovili in jo namenili za hotelsko dejavnost. Tako ima danes v gradu svoje prostore Hotel Grad Otočec s petimi zvezdicami ter bogato kulinarično in športno ponudbo.

Grad Otočec je razglašen za kulturni spomenik državnega pomena.

Po otoškem parku, ki obdaja grajsko stavbo, so speljane prijetne sprehajalne poti. Še več sprehajalnih poti vodi z otoka in ob bregovih reke Krke.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=oto%C4%8Dec&tab=maps&x1=518773.1&y1=75387&zoom=48000&gx=517530.75&gy=76661.21875}

Več slik


(Foto: Tilka Jamnik)(Foto: Tilka Jamnik)(Foto: Tilka Jamnik)(Foto: Tilka Jamnik)(Foto: Tilka Jamnik)
(Foto: Tilka Jamnik)(Foto: Tilka Jamnik)(Foto: Tilka Jamnik)(Foto: Tilka Jamnik)
(Foto: Tilka Jamnik)(Foto: Tilka Jamnik)

Zunanje povezave


http://www.vlaki.net/grad/otocec.html