Dragatuš

Koder hodim, vedno in povsod me spremlja mogočni šum Kolpe …
in rahlo žuborenje Dobreča, studenca, skritega blizu Dragatuša v
najtišji dragi sveta. (Oton Župančič)

Župančičeva spominska sobaDragatuš (172 m, 249 prebivalcev) je bil prvič omenjena leta 1402. Med 2. svetovno vojno so ga maja 1944 zbombardirali in na pol porušili, ker je bil tu nastanjen Glavni štab NOV in POS. Takrat porušeno cerkev svetega Janeza Krstnika iz sredine 10. stoletja so na novo pozidali leta 1986.

Naselje ima bogato kulturno življenje. Med drugim ima svojo folklorno in tamburaško skupino ter v začetku julija organizira mednarodni festival tamburaških orkestrov in skupin.

Gostišče Župančičev hram, v katerem je urejena spominska soba Otona Župančiča, je bilo pesnikov dom. Otonov dedek po mamini strani je zidano in s slamo krito hišo, v kateri sta bila poleg bivališča še gostilna in trgovina, podaril Otonovim staršem. Pesnik je tako v Dragatušu živel od drugega do štirinajstega leta starosti, potem pa se je s starši preselil v Ljubljano. Oče Franjo ni imel trgovske žilice, zato je domačijo leta 1892 prodal Jožefu Štefaniču, dedku sedanjega gospodarja Rajka Štefaniča. A Oton se je vedno rad vračal k novim lastnikom svojega nekdanjega doma, kjer je obujal spomine na svoja najlepša otroška leta. Iz te hiše in njene okolice je prenesel dogajanje celo v svojo največjo pesnitev Duma.

Sedanji lastniki skrbno varujejo dokumente, povezane z domačijo. Med drugim je v spominski sobi na steni rokopis Župančičeve pesmi, ki je posvečena neki točajki. Napisana je bila leta 1900 in ni bila objavljena v nobeni njegovi pesniški zbirki. Po pesnikovi smrti je ta zapis našel prof. Jože Dular. Prvič je bila objavljena leta 1976 v knjigi Oton Župančič, Mlado brezje v mesečini – besedila o Beli krajini, ki jih je zbral in uredil prof. Janez Mušič. Začetek te pesmi se glasi:

Sreča skače, vince se preliva,
draga moja, ti si tega kriva.

Spomenik NOB pri vasi Kvasica (pred Dragatušem)V Dragatušu se začenja Župančičeva pot, posvečena slovenskemu pesniku Otonu Župančiču (1878–1949), in povezuje oba Župančičeva domača kraja, Dragatuš in Vinico (10 km). Kot dijak novomeške gimnazije je Oton Župančič to pot velikokrat prehodil, ko se je peš vračal domov v Dragatuš in obiskoval Vinico. Pot se začenja med njivami in travniki, nadaljuje ob steljniku, po 15 minutah hoje pa v gozdu pridemo do »najtišje drage sveta«, kot je Župančič poimenoval dolinico z izvirom Dobreč. Slikovita pot nadalje vodi skozi park Lahinje, med kraškimi vrtačami in brezovimi steljniki, kjer se popotnik naužije lepote narave in srečuje s kulturno dediščino.

Tod poteka tudi Grajsko gozdna učna pot, ki traja 3 ure. Krožna pot se prične pri kraškem izviru Obrščica pri vasi Obrh (Dragatuš), mimo gradu Turn, francoske jame, mimo izvirov Kotel in Sela do Pustega Petra, kjer je nekdaj stala cerkev, mimo Obrlinca in Zapudja do izhodiščnega mesta, vasi Obrh. Večkrat v letu je organiziran pohod, na primer v mesecu decembru pohod z baklami.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=dragatu%C5%A1&tab=maps&x1=514226.5&y1=41795.5&zoom=48000&gx=514225.96875&gy=41790.671875}

Več slik


Z Župančičeve potidanašnja cerkev sv. Janeza KrstnikaDDragatuš, lipa sredi vasi

Črnomelj

Črnomelj (171 m, 5.854 prebivalcev) je po pripovedki menda dobil ime po mlinu, ki je mlel črno moko. Arheološka najdišča kažejo na poselitev že v času železne dobe. Prvi pomembnejši znan dogodek je iz leta 1165, ko je Oton Kraški tu zgradil grad Črnomelj, ki je postal domovanje t. i. gospodov Črnomaljskih. Naselje je bilo prvič omenjeno leta 1228, leta 1277 je prejelo trške pravice, leta 1407 pa status mesta. V 15. stoletju so ga zaradi turških vpadov utrdili z obzidjem in izkopali jarek. Do leta 1579 je bil Črnomelj pomembno obrambno vojaško oporišče pred Turki; to je bil čas njegovega razcveta, saj so se v njem poleg vojakov zbirali tudi obrtniki in trgovci. Nato pa je to funkcijo prevzel hrvaški Karlovac in Črnomelj je začel gospodarsko nazadovati. Turški vpadi so prenehali, toda Črnomelj in vsa Bela krajina sta še dolgo trpela zaradi nadlegovanja Uskokov in hajdukov, ki so občasno ropali, zaradi požara (1566), kobilic (1611), kuge (1646), kolere (1835) in koz (1855).

Črnomeljski gradV zgodovini Črnomlja je pomembna protestantska cerkvena občina, ki je v 2. polovici 16. stoletja prevzela mestno šolo, ki pa je morala pod pritiskom protireformacije prenehati v začetku 17. stoletja. Ustanovitev knjižnice leta 1868 je spodbudila slovensko kulturno in politično življenje. Leta 1914 je skozi Črnomelj stekla železniška proga Novo mesto–Karlovac. Šele ob koncu 1. svetovne vojne je dobil prvi industrijski obrat, to je bila majhna livarna. Od tedaj je delež kmečkega prebivalstva upadal, ljudje so se zaposlovali v bližnjem rudniku rjavega premoga Kanižarica ter v kovinski, lesni in tekstilni industriji.

Srednjeveški Črnomeljski grad je bil prvič sezidan leta 1165, potem pa je bil večkrat prezidan in je menjal lastnike, pred 2. svetovno vojno je bil v lasti rodbine Lackner. Danes je to dvonadstropna stavba s pravokotnim tlorisom, na dvorišču so razstavljeni rimski nagrobniki. Vsaj v 13. stoletju naj bi nastala tudi komenda viteškega reda templarjev. Notranje dvorišče krasijo prenovljene arkade. Na osrednjem trgu je tudi poslopje nekdanje hranilnice. Ob glavni cesti stoji župnijska cerkev svetega Petra, ki je bila omenjena že leta 1228, sedanja baročna dvorana s kapelami je iz 1. polovice 18. stoletja. Nedaleč stran sta cerkev svetega Duha in pastoralni center. Cerkev svetega Duha s konca 15. stoletja ima v poznogotskem prezbiteriju križnorebrast obok. Stavbo z obrambnim obzidjem so prenovili konec 19. stoletja.

Cerkev sv. PetraV Maleričevi hiši, hiši belokranjskih rokodelcev, pripravljajo različne razstave, izobraževalne delavnice, stalno pa so naprodaj izdelki domače obrti. V črnomaljski kleti je degustacijski prostor Vinarskega informacijskega centra Bela krajina.

Spomenik žrtvam iz 2. svet. vojne na GričkuŠtevilne hiše imajo vzidane spominske plošče, ki pričajo o pomenu mesta med 2. svetovno vojno, saj je bila Bela krajina zibelka partizanstva; v mestu in okolici so bili tedaj sedeži partizanskih vojaških, kulturnih in gospodarskih ustanov. Leta 1944 je bila v mestu ustanovljena prva partizanska gimnazija v Sloveniji. 19. in 20. februarja 1944 je bilo v sedanjem kulturnem domu prvo zasedanje Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, ki je izvedel organizacijo ljudske oblasti in slovenske državnosti v okviru demokratične in federativne Jugoslavije. Na bližnjem Gričku stoji spomenik, posvečen 1.250 padlim partizanom in drugim žrtvam fašizma, ki sta ga v letih 1954–1961 postavila M. Župančič in J. Savinšek.

Na jugu Črnomlja, ob cesti proti Vinici, je rudarsko naselje Kanižarica. Premogovnik je tukaj 1857. leta odprl von Friedan, takratni lastnik livarne v bližnjem Gradcu; danes ga počasi zapirajo.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=%C4%8Drnomelj&tab=maps&x1=515445.69999999995&y1=47485.100000000006&zoom=48000&gx=515441.5&gy=47486.33984375}


Zunanje povezave


http://www.crnomelj.si/

Žužemberk

Do 14. stoletja so bili lastniki gradu goriški grofje, nato Habsburžani, leta 1538 pa so ga odkupili Auerspergovi. V njihovi lasti je ostal do 2. svetovne vojne. Grad je bil v svoji zgodovini mnogokrat dozidan. Največjo dozidavo je omogočil turški davek v 16. stoletju. Prvotno romansko obzidje so utrdili s sedmimi obrambnimi zidovi ter bastijami, ga povečali, notranje dvorišče pa opremili z nadstropnimi arkadami. V gradu so bile hude ječe, kasneje pa razni uradi in okrajno sodišče, ki se je iz gradu izselilo leta 1893. Med 2. svetovno vojno je bil italijanska okupatorska postojanka, ki so jo leta 1943 po obleganju zajeli partizani. Dokončno je grad uničilo zavezniško bombardiranje. Ostala sta samo obzidje in vinska klet v renesančnem stilu. Danes grad, ki je zavarovan kot kulturni spomenik, prizadevno obnavljajo in je prizorišče mnogih kulturnih prireditev.

Litoželezen vodnjak na žužemberškem trguOb gradu sta se razvijala naselje ter srednjeveški trg, ki se v virih prvič omenja že leta 1399, leta 1413 pa je postal sedež župnije. Žužemberška župnija, katere ozemlje se razprostira na obeh straneh Krke, je imela do 2. svetovne vojne poleg župnijske še 16 podružničnih cerkva, danes jih je 12. Najimenitnejša je cerkev svetega Mohorja in Fortunata na razglednem griču nad Žužemberkom, kjer je bilo v času Keltov naselje, kasneje pa zgrajena cerkev svetega Janeza Krstnika, ki je bila v 14. stoletju posvečena svetemu Mohorju in Fortunatu. Leta 1769 so jo na novo sezidali v renesančnem slogu z dvema zvonikoma in sedmimi oltarji. Med 2. svetovno vojno je bila požgana, leta 1994 pa na novo pozidana.

Najstarejši cerkvi v občini sta cerkev svetega Nikolaja na desnem bregu Krke, ki je bila zgrajena v 13. stoletju in ima še ohranjene ostanke srednjeveških fresk, ter cerkev svetega Roka nad Stransko vasjo iz zgodnjega baroka, pozidana v zahvalo, da je prenehala kuga, ki je v Žužemberku morila leta 1625. Obe sta zavarovani kot kulturni spomenik. Ogleda vredne so tudi ostale cerkve v občini: cerkev svete Trojice v Ajdovcu, cerkev svetega Mihaela v Šmihelu, cerkev svetega Križa v Prevolah in cerkev svete Neže v Lopati iz 13. stoletja, ki je še danes takšna, kot je bila leta 1706.

Cerkev sv. MiklavžaŽužemberk se je že v srednjem veku razvil v gospodarsko središče Suhe krajine. Tržani so se ukvarjali zlasti s krznarstvom, strojarstvom, čevljarstvom, krojaštvom in ribištvom. Obrtniki so bili povezani v cehe, od katerih je bil najbolj številčen usnjarski, dejaven vse od 17. do začetka 19. stoletja. Pomembni so bili trški sejmi, na katere so prihajali kupci iz cele doline Krke in Suhe krajine. V Žužemberku je bila tudi mitnica, omenjena že 1458. V prvi polovici 17. stoletja je v kraju delovala Strahova zvonarna. Pomembno vlogo so imeli tudi mlini in žage na Krki, ki jim je zagotavljala idealne pogoje, saj njena voda ni usahnila niti v največjih sušah. V začetku 20. stoletja je delovalo 40 mlinov in 24 žag. Danes je ohranjenih le še nekaj mlinov, edini občasno še delujoči pa je Zajčev mlin v Praprečah, ki je na voljo tudi za oglede.

Ob reki Krki je bila po letu 1716 papirnica, ki je bila po 1875 preurejena v strojarno in usnjarno. Leta 1730 je bila v kraju tudi smodnišnica. Pomembno vlogo za celotno dolino je imela železolivarna v sosednjem Dvoru. Železnica je dolino obšla in tako v veliki meri povzročila njeno počasno zamiranje.

Cerkev sv. Mohorja in FortunataZ ustanovitvijo svoje občine, ki zajema 4.579 prebivalcev, in društev se v dolino počasi vrača razcvet. Zaradi izjemnih naravnih danosti, vezanih zlasti na reko Krko, postaja v zadnjih letih v občini vedno bolj pomemben turizem. Krka, najbolj prepoznaven naravni biser občine Žužemberk, teče čez slikovite lehnjakove pragove in je bogata z ribami, zato je mnogo možnosti za ribarjenje. V Žužemberku, Stavči vasi, Šmihelu in Dvoru je možno kopanje. Na reki nudijo čolnarjenje, kajakaštvo in rafting. Ponujajo pa se tudi druge vrste športov, kot so jahanje, tenis, odbojka, lokostrelstvo in kolesarjenje. Urejenih je veliko sprehajalnih in pohodniških poti: evropska pešpot E7 in njen odcep na Dobrnič, gozdarska pešpot od Straže do Frate ter rimska pot, ki poteka krožno med Žužemberkom in Dvorom (smer I) ter od Ivančne Gorice do Dvora (smer II). Čez občino pelje tudi kolesarska Krkina pot od Žužemberka do Dolenjskih Toplic. Privlačni sta tudi planinski poti na Sveti Peter in Frato ter pot od Ljubljane do Zagreba.

V Osnovni šoli Žužemberk, ki je pravo kulturno in domoznansko središče Suhe krajine, imajo muzej znanih Suhokranjcev, etnološki muzej, zbirko zdravilnih rastlin, zbirko naravne dediščine Suhe krajine, zbirko starih razglednic iz Žužemberka in zbirko starih tiskov.

Na Cviblju je spomenik padlim v NOB, ki ima danes mednarodni pomen, saj je v grobnici pokopanih 1.440 partizanov iz Slovenije, Italije, Avstrije, Madžarske, Rusije in nekdanjih jugoslovanskih republik. Komemoracijo ob spomeniku vsako leto obišče mnogo tujih diplomatov.

{map 290,280}

Več slik


Krka v ŽužemberkuSpomenik na CvibljuGrad Žužemberk (Foto: Ana Jamnik)

Šentjernej

Že iz te priljubljene pesmi je razvidno, da so petje, petelin in vino razpoznavni znaki Šentjerneja, ki je gospodarsko in upravno središče ob robu rodovitnega Šentjernejskega polja. Občina Šentjernej je bila ustanovljena leta 1995 in s 6.850 prebivalci spada med manjše občine v Sloveniji.

Lipa v Gorenjem VrhpoljuV občini prevladuje agrarno-vinogradniška dejavnost. Šentjernej je znan po pridelavi cvička. Zaradi vse večje prepoznavnosti tega vina je nastal projekt vinske ceste, ki usmerja turiste vse od Novega mesta do Kostanjevice in je v velikem delu speljana preko šentjernejskih vinskih goric. Šentjernej je znan tudi po tradicionalnih konjskih dirkah, ki jih Konjeniški klub Šentjernej prireja dvakrat letno (maja in avgusta) in imajo že 200-letno tradicijo. Pomembno je tudi ohranjanje ljudskega izročila: eno najpomembnejših je žegnanje konj v Dolenji Stari vasi na štefanovo in koledovanje pred farno cerkvijo. Od starih ljudskih obrti je še vedno ohranjena lončarska obrt v Gruči in kovačija na Selah. Ohranila se je tudi tradicija sejmarjenja na osrednjem tržnem prostoru sredi naselja ob potoku Kobili. Kraj pa je znan tudi po pevski prireditvi Srečanje oktetov, po Petelinjadi – petelinjih dirkah in po Jernejevem – prazniku občine in osrednji letni prireditvi Turističnega društva Šentjernej, na katerem se predstavijo vsa športna in kulturna društva občine.

Prvi podatki o župniji in kraju s cerkvijo segajo v leto 1249. Po ustanovitvi ljubljanske škofije je postala župnija svetega Jerneja njena edina dolenjska župnija. Cerkev svetega Jerneja je bila večkrat prezidana, kar potrjuje tudi odkritje temeljev treh cerkva pod tlakom sedanje: najstarejšo majhno romansko stavbo s polkrožno apsido je v 13. stoletju nadomestila romanska bazilika s tremi apsidami, to pa gotska cerkev s poligonalnim prezbiterijem, zgrajena po turškem uničenju 1492. leta. Sedanja stavba iz okoli 1640 ima danes podobo iz prve polovice 18. stoletja, ko so obnovili zvonik, povišali pravokotno ladjo ter prizidali stranski kapeli in poligonalni prezbiterij. Leta 1827 je bila na novo obokana. Razgibano baročno arhitekturo dopolnjujejo oltarji: kamnita črna oltarja v kapelah sta sočasna z njeno arhitekturo iz 17. stoletja, marmorirana stranska oltarja iz srede 18. stoletja sta bila prenesena iz kostanjeviškega samostana. Od slik izstopajo Mentzingerjevi podobi svetega Bernarda iz leta 1756 v levem stranskem oltarju in Postlov križev pot.

V letih 1546–47 je v Šentjerneju služboval protestantski duhovnik Primož Trubar, ki je imel nalogo, da od Turkov požgano faro spet postavi na zdrave gospodarske temelje. To mu je tudi uspelo.

V povesti Bajke in povesti o Gorjancih je te kraje slikovito popisal pisatelj Janez Trdina.

Občina ima nekaj dobro in srednje ohranjenih srednjeveških gradov: Gracarjev turn, Vrhovo in Prežek.

V zavetni dolini pod Gorjanci stoji kartuzijanski samostan Pleterje, ki ga je leta 1407 ustanovil Herman II. Celjski. Gotska cerkev, kjer je ustanovitelj pokopan, velja danes za najstarejšo in najbolje ohranjeno cerkev tega reda v Evropi.

Od naravne dediščine so v občini Šentjernej pomembni Gorjanci, zlasti pragozda Trdinov vrh in Ravna gora na njegovih severnih pobočjih, dolina hudourniškega potoka Kobila ter dolina Pendirjevke z zaganjalko Minutnik, kraškim presihajočim studencem in skalnim samotarjem Jarčev kamen. V Gorenjem Vrhpolju je stara vaška lipa, zahodno od vasi pa so bogata nahajališča fosilnega živalstva iz miocena.

{map 365,277}

Dvor

Krka je edina slovenska reka, v kateri se izloča lehnjak. Lehnjak nastaja v razmeroma plitvi vodi, iz katere se izloča raztopljeni apnenec, ki se nabira na rastlinah v rečni strugi. Ko rastline odmrejo, ostane luknjičava usedlina. Tako se oblikujejo lehnjakovi pragovi. Na Krki jih je 90, najslikovitejši so pri vasi Krka, v Žužemberku in na Dvoru, kjer so najvišji. V preteklosti so ob lehnjakovih pragovih gradili mline in žage in da bi voda odtekala stalno v isti višini, so pragove žagali. Zaradi propada večine mlinov in žag tega ne počnejo več, zato se pregrade vsako leto zvišajo za nekaj centimetrov.

Lehnjakovi pragoviNa Dvoru, ki se prvič omenja leta 1334, je danes tovarna gugalnikov (obrat Novolesa iz Straže) in ribogojnica plemenitih sladkovodnih rib. Večina od 345 prebivalcev je zaposlena v lesni industriji doma ali pa se vozijo v Sotesko, Stražo in Žužemberk, ukvarjajo pa se tudi z vinogradništvom.

Od 1796 do 1891 je na Dvoru delovala železarna, ki je bila v 19. stoletju eden največjih industrijskih obratov na Slovenskem. Ustanovili so jo knezi Auerspergi. Odločilno vlogo pri njenem razvoju je imel Ignac Plantz, ki je leta 1822 postal direktor. Klasično fužino je posodobil v železolivarno, v kateri so poleg izdelkov iz litega in kovanega železa za trgovino, industrijo, poljedelstvo, gradbeništvo, cestno in vodno gradnjo izdelovali tudi predmete umetniškega liva, ki so bili v prvi polovici 19. stoletja v Evropi velika moda. Okrasni in uporabni predmeti za hišno rabo (svečniki, krožniki, peči) in za opremo cerkev in pokopališč, pa tudi vodnjaki, balkonske in mostovne ograje se uvrščajo med prve primere industrijskega oblikovanja na Slovenskem. Leta 1891 je železolivarna zaradi prehude konkurence sodobnejših industrijskih obratov in predrage proizvodnje prenehala obratovati. Danes si je možno ogledati ostanke plavža, ki je tehniški spomenik prve kategorije, in posamezne proizvodne stavbe pri Dvoru, vodnjak ter nagrobni križ v Žužemberku. Izdelki pa so podrobneje predstavljeni v muzejski zbirki Marjana Marinca na Dvoru.

Cerkev svetega Jurija je bila porušena po drugi svetovni vojni.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=dvor&tab=maps&x1=497881.6&y1=73786.79999999999&zoom=48000&gx=497882.53125&gy=73785.625}

Več slik


Ostanki plavžaOstanki plavža

Kostanjevica na Krki

O davni naseljenosti pričajo številne arheološke najdbe, ki jih hrani Narodni muzej v Ljubljani. Kostanjevica je bila od 11. stoletja pomembno središče fevdalne posesti grofov Speinheimov in hkrati njihovo oporišče na stari kranjsko-hrvaški meji. Prvotno nemško ime »Landestrost« – zaupanje, vera, pogum dežele – govori, da je Cerkev Sv. JakobaKostanjevica s kovnico denarja in z novoustanovljenim samostanom v neposredni bližini zavzemala pomemben politični, gospodarski in verski položaj v okviru teritorija Spanheimov. Kot sedež župnije je bila prvič omenjena leta 1220, svoje mestne pravice pa je dobila leta 1252. Za Speinheimi je posest prevzel češki kralj Otokar II, za njim goriški škofje, nato Celjski grofje in Habsburžani. Turški vpadi so povzročili propadanje trgovine, kar je zavrlo razvoj. Vse do 17. stoletja je bilo mesto oskrbna in obrambna postojanka, z zatonom turške nevarnosti pa je zamrla tudi ta funkcija. V obdobju turških vpadov sta leta 1563 Herbert Turjaški in Ivan Lenkovič pred mestom premagala Turke. Med velikim slovensko-hrvaškim kmečkim uporom je baron Jošt Thurn 1573 v Kostanjevici zbral grajsko in najeto uskoško vojsko ter jo povedel v Leskovec na Krškem polju, kjer je v boju potolkel kmečko vojsko.

Župnijska cerkev sv. Jakoba je bila zgrajena v 13. stoletju. V kasneje barokizirani zgradbi je ohranjena ladja z dvema romanskima portaloma; oba sodita med kvalitetnejše kamnite spomenike v Sloveniji. Notranjost cerkve se odlikuje po oltarni opremi, na južni zunanji steni pa je obnovljena freska sv. Krištofa iz okrog leta 1350.

Portal cerkve Sv. JakobaGotska cerkev Sv. Miklavža, ki je prvič omenjena leta 1581, je nekdaj sodila pod bližnji mestni špital. Prezbiterij, mogoče tudi ladja, sta bila zgrajena v 17. stoletju. Leta 1931 je domači slikar Jože Gorjup poslikal prezbiterij (slike iz stare in nove zaveze), oltarno menzo (Križani) in dve sliki v ladji.

Najpomembnejšo ohranjeno profano stavbo v mestu predstavlja nekdanji dvorec Spanheimov (Lamutov salon), katerega zametki segajo v 16. stoletje, današnji videz pa je dvorec dobil v obnovi po požaru leta 1663. V njem je kapela sv. Ane, ki jo krasi leta 1752 posvečen rokokojski oltar z Metzingerjevo oltarno sliko in kipoma sv. Katarine in sv. Barbare. Leta 1958 so v vzhodnem traktu uredili Lamutov likovni salon, imenovan po slikarju in grafiku Vladimirju Lamutu (1915–1962). Namenjen je občasnim razstavam, ki jih organizira Galerija Božidar Jakac.

Skulptura na otokuNa otoku so zanimive še naslednje hiše: Hiša dr. Ivana Oražna (1869–1921), zdravnika, kirurga in porodničarja, enega od pobudnikov Medicinske fakultete v Ljubljani; pred hišo je Oražnov doprsni kip, delo kiparja Staneta Jarma in arhitekta Borisa Kobeta. Nekdanji mestni rotovž nasproti Miklavževe cerkve; stavbo zaznamuje arhitekturna členitev 19. stoletja. Bertollijeva hiša (na Oražnovi ulici št. 24), ki ima zanimivo secesijsko ornamentiko.

Izven otoka velja poleg nove osnovne šole omeniti staro Ljudsko šolo iz leta 1906; v njej je Gorjupova galerija, imenovana po domačem slikarju Jožetu Gorjupu (1907–1932), v kateri je stalna razstava domačih in tujih umetniških del.

Lamutov likovni salonV kostanjeviškem gradu oz. nekdanjem cistercijanskem samostanu, ki ga je leta 1234 ustanovil koroški vojvoda Bernard Spanheimski, od leta 1974 deluje Galerija Božidar Jakac. V samostanu so bogate stalne slikarske zbirke. V prostorih nekdanje samostanske cerkve in lapidarija so občasne razstave, okolico nekdanjega samostana in tudi samo mesto pa bogatijo skulpture iz hrastovega lesa, ki že od leta 1961 nastajajo v mednarodnih simpozijih Forma viva. V okvir Galerije sodita tudi dislocirani enoti Lamutov likovni salon in Gorjupova galerija.

V sklopu Galerije je tudi cvičkova klet, ki si prizadeva predstaviti vinogradništvo in kletarstvo v preteklosti (z vinogradništvom so se ukvarjali že cistercijanski menihi in na tej tradiciji je bila leta 1928 ustanovljena Vinarska zadruga Kostanjevica na Krki) in sedanjosti (možna je pokušina cvička vinarjev, ki delujejo v okviru Konzorcija cviček).

Spomenik dr. I. OražnuV neposredni bližini, na Slinovcah nad Kostanjevico, je poznobaročna romarska cerkev Matere božje dobrega sveta z dvema zvonikoma.

Pod cesto proti naselju Oštrc, 1,5 km iz Kostanjevice, je v zatrepni dolini kraška Kostanjeviška jama (tudi Studena jama, Jama nad izvirom Studene). Znana je šele od leta 1937, ko se je ob nalivu odprl vhod v 440 metrov dolgo podzemlje. Okrog 80 metrov dolg vhodni rov se spusti do jezerca in znova dvigne v lepo zasigano Kapniško dvorano. Do tod je jama osvetljena in dostopna turistom.

Severno od mesta se razprostira Krakovski gozd, ki je največji kompleks nižinskega poplavnega hrastovega gozda v Sloveniji. V osrčju gozda je ohranjen 40,5 ha velik, od 1952 zavarovan sekundarni pragozd. Dobova drevesa so stara do 300 let in visoka do 40 metrov. Gozdni sestoj je evropsko pomembno ptičje območje.

Kostanjevica in okolica nudita vrsto drugih znamenitosti naravne in kulturne dediščine, katerih obisk je možno povezati z rekreacijo (peš in kolesarske poti, čolnarjenje po reki Krki, let z balonom idr.) in dobro gostinsko ponudbo (vinska cesta). Tu so tudi možnosti za ribolov in lov.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=kostanjevica&tab=maps&x1=533124.1&y1=77952.4&zoom=48000&gx=533126.0625&gy=77948.84375}

 

Več slik


Cerkev sv. MiklavžaStara šola  Gorjupova galerijaKrkaKostanjeviška jama

Pišece

Jedro vasi Pišece je zgoščeno ob vaški cesti pod cerkvijo sv. Mihaela. Do 2. svetovne vojne sta tu cveteli vinska trgovina in mlinarstvo, kar kažejo velike stavbe, ki dajejo vasi trški videz; izstopajo gostilna, stara šola, trgovina in kovaški muzej.

Vodno koloOb potoku Gabrnici, ki izvira v podzemnih razpokah Orlice, je bilo nekdaj na terasah razporejenih veliko mlinov. Manjši mlin ob cerkvi je obnovljen. Tu je prva postaja vodne učne poti Gabrnica, ki se nadaljuje do ribnika ob gradu Pišece, potem pa po Dolini, mimo Globokega in skozi gozd Dobrava do Jovsov. Pot je dolga približno 12 km; mišljeno je sicer, da jo opravite peš in si vzamete več časa za opazovanje naravnih lepot, vendar jo je možno tudi prevoziti.

V Pišecah se je rodil Maks Pleteršnik (1840–1923), znani slovenski jezikoslovec in leksikograf. Njegov znameniti slovensko-nemški slovar je izšel v dveh delih (v letih 1894 in 1895) in »je zlata knjiga slovenskega besedja in slovenističnega slovaropisja, slovenska zaščitna znamka med slavisti doma in na tujem«. Rojstna hiša je urejen muzej, vsako leto septembra se tu odvija tudi kulturna prireditev Pleteršnikovi dnevi.

Spomenik Maksu PleteršnikuKilometer zahodno od vasi stoji v gozdnatem pobočju grad Pišece iz 13. stoletja. Njegova zasnova izvira iz časa romanike. Sezidali so ga salzburški nadškofje. Grad ima obrambni jarek, visoko obzidje s prizidanimi stanovanjskimi trakti in 36 metrov visok romanski osrednji stolp (iz let 1200–1220), ki so ga v začetku 21. stoletja statično sanirali in mu uredili novo streho.

Grad je bil dolgo v lasti Pišečkih vitezov, ki so omenjeni že leta 1266. Od leta 1595 pa je bil v lasti družine Moscon; tedaj je dobil dodatne obodne trakte, ki obrobljajo osrednji stolp, s katerim so povezani s pokritim mostovžem. Zadnje prezidave traktov imajo pečat neogotskega oblikovanja s konca 19. stoletja. Zadnji lastnik Alfred Moscon je bil pred 2. svetovno vojno slovenski politik in poslanec. Po vojni je grad brez pravih lastnikov propadal. Zdaj ga prenavljajo; obnova je delno sofinancirana iz skladov EU.

Pod gradom je park z ribnikom in številnimi tujerodnimi vrstami dreves; izjemni so sekvoje, platane, katalpa, gledičija, ginko. Park (ki je danes nevzdrževan) je prosto dostopen, medtem ko je grad zaradi obnove zaprt za javnost.

{map 425,235}

Več slik


Grad PišeceGrad PišeceGrad PišeceCerkev sv. Urha

Škocjan

V osrednjem delu Škocjana se dviguje cerkev svetega Kancijana, ki je v pisnih virih prvič omenjena leta 1526. Stavba je doživela več prezidav, temeljito barokizacijo, ki ji je dala sedanjo podobo, pa leta 1778. Veliki oltar in stranska oltarja so delo italijanskega slikarja Fantonija, sliko svetega Kancijana in tovarišev pa je naslikal slikar Stroj. Prvotno je bila farna cerkev sedanja podružnica svetega Nikolaja na Otoku pri Dobravi, leta 1492 pa so sedež fare prestavili v Škocjan.

Posebnost kraja je kamniti dvoločni most preko potoka Radulje, ki je obeležen tudi v občinskem grbu.

Škocjan je rojstni kraj duhovnika in jezikoslovca Frana Metelka (1789–1825) ter misijonarja in raziskovalca v Sudanu Ignacija Knobleharja (1819–1858). Knoblehar je bil prvi Evropejec, ki je pri raziskovanju Belega Nila prišel skoraj do ekvatorja. Na svojih potovanjih je sistematično zbiral geografske, naravoslovne, etnološke in jezikovne podatke. Slovel je kot eden najboljših poznavalcev Belega Nila in je bil leta 1857 izbran za častnega člana dunajskega geografskega društva. Muzejema v Ljubljani in na Dunaju je podaril etnološke in naravoslovne zbirke. Etnološke predmete iz Sudana hrani Slovenski etnografski muzej. V poklon njegovemu spominu in v znamenje velikega spoštovanja do njega je občina Škocjan po njem poimenovala svoj občinski praznik.

V škocjanski občini je znamenita tudi romarska cerkev rožnovenske Matere božje na Stopnem – na griču severovzhodno od Škocjana. K njej so po Valvazorjevem izročilu romali celo Ogri. Drugi zavetnik cerkve je sveti Anton, zaščitnik živali, in na Antonov godovni dan pred cerkvijo poteka licitacija podarjenih krač. Cerkev je v osnovi gotska, zgrajena sredi 15. stoletja, po požaru leta 1696 pa je bila barokizirana. Ob obnovi cerkve leta 1990 so v prezbiteriju odkrili fragmente fresk znamenitega gotskega slikarja Janeza Ljubljanskega. Iz 15. stoletja so tudi zunanji oporniki ob prezbiteriju, ki so pri dolenjskih podružnicah redki.

Na Bučki sta podružnični cerkvi svetega Matije in svetega Martina. V cerkvi svetega Matije je zlat oltar iz leta 1674, ki je edinstven in najlepši na Dolenjskem, stranska oltarja z bogato rezljano rastlinsko ornamentiko iz okoli 1700 pa so prinesli iz kapele gradu Lanšprež pri Mirni na Dolenjskem.

Na Otoku pri Dobravi so ob cerkvi svetega Nikolaja ostanki enega največjih srednjeveških trgov pri nas – trga Gutenwert.

Štorklje v Zalogu pri ŠkocjanuJugozahodno od Bučke nad potokom Čolnišček je blizu vasi Štrit v opuščenem glinokopu nastalo Štritovsko jezero, ki je pravi raj za čolnarje in ribiče.

V spodnjem toku reke Radulje lahko vidimo sledi bobrove prisotnosti, ki je prišel sem potem, ko so jih ponovno naselili na Hrvaškem, močvirski travniki pa so privabili v te kraje štorklje, ki si že več let spletajo gnezda tudi na tem koncu Slovenije.

Občina Škocjan ima označeno svoje geometrijsko središče, ki se nahaja en kilometer iz Škocjana proti Bučki na vrhu Logič preko ceste 60 metrov v gozdu. Tu je kamnit steber z vklesanim grbom občine Škocjan, na njem pa jeklena plošča z označenimi stranmi neba. Podstavek stebra v obliki občine sestavljajo vse vrste kamnin, ki jih je mogoče najti na tem območju. Na dveh ploščah pa so navedene vse zanimivosti škocjanske občine.

{map 350,263}

Bizeljsko

Grad Bizeljsko (imenovan tudi grad Orešje) stoji nad vasjo Orešje (391 m), na skrajnem obrobju Bizeljskih goric pod gozdovi mogočne Orlice. Prvič se pisno omenja leta 1404, ko so se tukaj naselili vitezi Wisell. Sedanja stavba je iz 16. stoletja, ko so rekonstruirali grad, ki je tam stal že od 10. stoletja. Grad ima srednjeveško grajsko zasnovo: stanovanjsko jedro in širši utrdbeni del. Zunanji obrambni pas z zidom in stolpi je delno razrušen. Stanovanjski del sestavljajo raznorodni trakti, ki oklepajo skromno arkadno dvorišče iz 17. stoletja. Arkadno dvorišče na gradu BizeljskoPridih renesanse mu daje ob vhodu prizidana kapela sv. Hieronima z bogatim baročnim oltarjem. Obok kapele in tri sobe v nadstropju so okrašene s štukaturo iz 18. stoletja.
V srednjem veku je bil grad v lasti Tattenbachov, kasneje Windischgrätzov. Grad so dvakrat oplenili in poškodovali uporni kmetje (1475). V gradu zdaj živi družina Klakočar-Wisell, ki se je zavzela za temeljito obnovo grajskih prostorov. Na ogled sta grajska kapelica in bogata vinska klet, kjer je poleg drugih vrhunskih vin shranjena tudi avtohtona bizeljska sorta – rumeni plavec.

V Bizeljski vasi stoji ob cesti pri hiši št. 16 mogočna lipa, ki meri v prsnem obsegu 720 cm in je med najdebelejšimi na tem območju.

Osrednje naselje pokrajine je Bizeljsko (173 m, 689 prebivalcev). Ohranjenih je nekaj značilnih kmečkih stavb in v jedru naselja nekaj značilnih trških hiš. Na razgledni vzpetini je cerkev sv. Lovrenca, zgrajena leta 1737, na mestu starejše. Sedanja cerkev je bila večkrat povečana in obnovljena, zadnjikrat v letu 2003, ko so obnovili tudi freske, orgle in nabavili dva nova zvonova. Pri cerkvi sta stalna razstava naravne in kulturne dediščine Bizeljskega in Slomškova spominska soba, saj je tu dve leti (1825–1827) služboval poznejši škof A. M. Slomšek. Slomšek se je odlikoval kot odličen pridigar in spovednik. Za otroke je uvedel slovensko »nedeljsko šolo«; stavba, kjer je učil, še dane stoji in ji krajani pravijo »stara šola«. Slomšek je tukaj začel pisati pesmi; mnoge so ponarodele.

Grad BizeljskoV stenah peskokopa pod Gradiščem je edino dokazano gnezdišče ptice čebelarja v Sloveniji; v stenah kremenčevega peska redno gnezdi 15–50 parov ptic. Čebelarja, ki se menda preživlja tudi z lovom na čebele, lahko v času gnezdenja (maj–junij) opazujete iz urejene opazovalnice v peskokopu.

Dober kilometer južneje je vas Gregovce (155 m, 72 prebivalcev), kjer ob nekdanji Nujčevi domačiji raste najdebelejši znani hrast v Sloveniji, Nujčev hrast; visok je 29 metrov, deblo pa v prsnem obsegu meri 770 cm.

Grad BizeljskoPo robu gričevja pridemo skozi razloženo naselje Stara vas-Bizeljsko, čez potok Dramljo in skozi prvo izključno ravninsko vas Župelevec. Glavna cesta nato vodi približno 4 km skozi nižinski gozd Dobrava, jugozahodno od Dobrave pa se razprostirajo Jovsi.

Na Bizeljskem poteka del bizeljsko-sremiške vinske ceste, ki je sicer speljana po vseh treh posavskih občinah. Strokovna skrb za vinsko trto in umno kletarjenje sta kakovost tukajšnjih vin dvignila na zavidljivo raven in mu prinesla številna odlikovanja. Ob vinski cesti je veliko gostiln, turističnih kmetij in vinskih kleti. Med njimi so značilne repnice, ročno skopane kleti v peščena tla, nanos panonskega morja. V njih je vse leto temperatura 4–10 °C, kar so optimalni pogoji za shranjevanje pridelka.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=bizeljsko&tab=maps&x1=554015.6&y1=97002.4&zoom=48000&gx=554014.75&gy=97007.359375}

 

Več slik


Lipa v Bizeljski vasiA. M. Slomšek v cerkvi sv. Lovrenca, BizeljskoNujčev hrastSpomenik NOB
Cerkev sv. Lovrenca,  BizeljskoTrške hiše

Zunanje povezave


http://www.bizeljsko.com/

Otok pri Dobravi

To so ostanki srednjeveškega trga Gutenwert. Trg, ki mu je lega na otoku sredi Krke nudila odlično možnost za obrambo in je zato desetletja veljal za enega največjih srednjeveških trgov pri nas, je bil že leta 1074 središče posesti brižinskih škofov. Tu je bila pomembna mitnica.

Naselbina se je začela močneje razvijati v 12. stoletju, od sredine 13. stoletja pa je imela samoupravo s sodnikom, razvito trgovino, železarstvo in tudi lastno kovnico denarja. Novci iz kovnice v Otoku so bili znani tudi po Hrvaški in južni Ogrski. Kraj je vrhunec dosegel v 14. stoletju, ko je postal pomembno obrtno in trgovsko središče. Razvite so bile železarska, lončarska in krznarska obrt. Trgovina je po Krki in kopnih poteh tekla v zahodno-vzhodni smeri in obratno. Proti koncu 14. stoletja je začel trg iz različnih vzrokov, tudi zaradi turških vpadov, gospodarsko upadati. Leta 1473 so Turki Otok osvojili in požgali, ljudi pobili ali odpeljali in trg si ni nikoli več opomogel.

Med arheološkimi izkopavanji v letih 1967–84 so našli trško cesto in ob njej na vzhodni strani tlorise enoprostornih trgovskih stavb, na zahodni strani pa večprostorne stanovanjske stavbe, obrtniški predel in ostanke romanske cerkve.

V cerkvi svetega Nikolaja so našli pod sedanjim baročnim tlorisom cerkve še gotsko, dve romanski, predromansko in rimsko fazo stavbe ter 44 skeletnih grobov, ki so pripadali posameznim cerkvenim stavbam. Pomembna najdba je grob duhovnika iz 10. stoletja, ki je bil pokopan v obrednem oblačilu, obšitem s srebrnimi večtračnimi prepleti. Najdene odkopane predmete hrani Narodni muzej v Ljubljani.

Danes Otok pri Dobravi, ki po regulaciji Krke ni več otok, a je izpostavljen vsakoletnim poplavam, leži na šentjernejskem področju, vendar je podružnica fare Škocjan. Cerkev svetega Nikolaja je bila do leta 1492 celo farna cerkev, potem pa so sedež fare prestavili v Škocjan. Sedanja cerkev svetega Nikolaja z oltarji iz pleterskega samostana je iz 18. stoletja.

{map 364,270}