Dolenčice

Dolenčice (650 m, 64 prebivalcev) so položene visoko na strmo pobočje Blegoša, tik pod vasjo Javorje. Vse naokrog so griči in gozdovi, zeleni travniki in njive. Pogled odkriva zmeraj nove in zmeraj lepše podobe majhnih vasic po pobočjih in v tesnih dolinah, v daljavi pa spet hribi, pokriti z neskončnimi gozdovi. Dolenčice so star kraj, omenjen že leta 1291. V vasi je majhna poznobaročna cerkvica sv. Tilna.

Notranjost obnovljene Ažbetove domačijeNajvišje v bregu stoji Ažbetova rojstna hiša, pred njo pa spomenik Antonu Ažbetu. Hiša – pripadala je družini bogatega kmeta – je bila velikokrat prezidana, gradnja je verjetno še precej starejša, kot je kazal monogram na hišnem portalu iz konca 17. stoletja. Gradbeni elementi in kosi starega pohištva (lesen strop, kolovrat, krušna peč, poslikana skrinja in drugi) so vključeni v sodobno obnovljeno hišo, ki je namenjena kmečkemu turizmu in različnim kulturnim prireditvam. Po vsej hiši so reprodukcije Ažbetovih del. V pritličju je spominska soba; razstavljeno gradivo predstavi življenjsko in umetniško pot Antona Ažbeta. Tu je tudi več osnutkov za njegov doprsni kip, delo kiparja Mirsada Begiæa.

Anton Ažbe je bil rojen 30. maja 1862. Bil je fizično prešibek za kmečko delo, zato so ga poslali v uk za trgovca. Toda zanimati se je začel za slikarstvo in pri slikarju Janezu Wolfu dobil nekaj osnov. Nato je študiral na Dunaju in v Münchnu, kjer je spomladi leta 1891 odprl zasebno slikarsko šolo, ki je kmalu postala znamenita Ažbetova šola. Obiskovalo jo je do sto študentov iz cele Evrope in tudi Amerike. Iz te šole izhajajo najboljši slovenski impresionisti. Sam pa je ostal realist, kar se lepo odraža v nekaterih njegovih delih (Zamorka, Pevska vaja, V haremu, Bavarec). Pokopan je v Münchnu.

Osnutki za Ažbetov doprsni kip, delo Mirsada BegiæaV bližnji vasi Dolenje Žetinje, kjer je vredna pozornosti sodobno zgrajena kapelica, živita in ustvarjata dva umetnika samouka: Peter Jovanovič in Jože Tavčar, ki prijazno sprejmeta obiskovalce in jih povabita v svojo delavnico.

Po teh hribih so živeli nešteti domači samouki mojstri, ki so dobra tri stoletja ob domačih kmečkih delih opravljali še slikarska in podobarska naročila. Slikali so hišne patrone in sv. Florijane po stenah domačij, izdelovali svetniške podobe na steklo in panjske končnice, rezljali lesene kipce za znamenja in kapelice. Zato ni čudno, da je ta pokrajina dala Slovencem celo vrsto umetnikov, od srednjeveških freskantov z mojstrom Jernejem iz Loke pa vse do stare družine umetnikov Šubicev iz Poljan (najslavnejša med njimi sta brata Janez in Jurij Šubic). Iz zgornjega konca Poljanske doline so izšli iz starega rodu podeželskih rezbarjev kiparji Zajci, na drugi strani za Blegošem, nad Selško dolino pa se je rodil Ivan Grohar.

Iz vasi Javorje vodi pot (3 ure) na Blegoš (1562 m), na katerem je predvsem v mesecu maju flora prava paša za oči. Na Blegošu živi 700 različnih vrst metuljev in menda so odkrili tudi dve doslej neznani vrsti pajka. Kočo na Blegošu oskrbuje PD Škofja Loka in je stalno odprta od 1. junija do 30. septembra.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Dolen%C4%8Dice&tab=maps&x1=436553.29999999993&y1=112725&zoom=48000&gx=436554.96875&gy=112726.359375}

 

Več slik


Spomenik Antonu AžbetuZvonik cerkvice sv. TilnaAžbetova domačija nekočCerkvica sv. Tilna
Ažbetova domačijaPogled z DolenčicDolenčiceDolenje Žetinje
Blegoš

Jesenice

Jesenice (514–574 m, 18.800 prebivalcev) ležijo ob izteku Doline v Radovljiško kotlino. V bližini sta železniški in cestni predor med Slovenijo in Avstrijo. Železniško povezavo z Ljubljano imajo od leta 1870, tisto skozi bohinjski predor in po dolini Soče proti Novi Gorici pa od leta 1906.

Stanovanjski bloki in MežakljaMesto obdajajo na severu Karavanke z znano Golico in na jugu Mežakla. Gore v svoji notranjosti skrivajo tudi železovo rudo. Prvotni rovi za kopanje železove rude in prve fužine so bile v pobočju Karavank; kasneje so fužine prestavili v dolino. Na Jesenicah so se razvile tri fužinske lokacije: Stara Sava, kamor so leta 1538 s Planine pod Golico preselili železarske obrate, Javornik, z začetki v 15. stoletju, in Plavž v 16. stoletju.

V srednjem veku so bili na jeseniškem območju gospodarji koroški grofi Ortenburžani, naslednji lastniki so bili Celjski grofje, nato Habsburžani. Iz leta 1381 je ohranjena listina, ki priča, da je bila že takrat ob Savi peč za taljenje železove rude. Plavže je v 16. stoletju prevzela družina Bucelleni, za njo pa rodbina Garconi in Ruard (1766); javorniške je leta 1747 kupila rodbina Zois. Fužine je nato odkupila leta 1869 ustanovljena Kranjska industrijska družba – KID, predhodnica Železarne Jesenice. Fužine so obstajale do zadnje tretjine 19. stoletja, ko so jih zamenjali s sodobnejšimi železarskimi obrati. Rudišča v okolici niso bila dovolj izdatna, zato so do 1. svetovne vojne vozili surovo železo iz topilnice v Škednju pri Trstu. Ob prelomu stoletja so podrli plavže v sosednjem Javorniku, obrate pa preuredili v valjarno železa. Po 1. svetovni vojni so dovažali rudo večinoma iz drugih delov Jugoslavije, po 2. svetovni vojni tudi iz čezmorskih dežel. Proizvodni proces so postopno posodabljali, nazadnje 1987, ko so v Javorniku zgradili okolju prijaznejši obrat za proizvodnjo jekla v elektropečeh.

Spomenik Tonetu Čufarju v Spominskem parkuPosestniki železarskih obratov so na jeseniškem območju v 16. in prvi polovici 17. stoletja postavili štiri gradove, najstarejši med njimi je Kosova graščina iz leta 1521. Leta 1821 jo je lastnik F. P. Kos povečal in obnovil. V graščini ima Muzej Jesenice stalno zbirko o razvoju delavskega gibanja in NOB ter o okupatorjevem terorju na Jesenicah; v pritličju so rekonstruirani medvojni nemški zapori.

V Bucelleni-Ruardovi graščini iz sredine 16. stoletja v naselju Stara Sava, tik ob Savi Dolinki, pa je od leta 1954 Muzej železarne Jesenice (danes Gornjesavski muzej Jesenice), kjer so razstavljene železarska, rudarska in paleontološka zbirka. V muzeju so zbrani predmeti in pisni dokumenti, ki pričajo o tehnologiji jeseniškega rudarstva in železarstva od začetkov do novejšega obdobja ter o družbenih dogajanjih, ki so spremljala ta razvoj. Posebno privlačne so premične makete opuščenih železarskih lokacij. Vidni so ostanki fužine, predvsem pudlovke in plavža. Poleg tega je v muzeju tudi zbirka okamnin – fosilov in mineralov, ki jih je nabral in prepariral Jeseničan Jože Bedič. Na Stari Savi sta ohranjeni tudi fužinska cerkvica Marijinega Vnebovzetja iz začetka 17. stoletja in velika stanovanjska hiša za delavce, »kasarna«.

V najstarejšem delu Jesenic, na Murovi, je nekaj ostankov starega ljudskega stavbarstva, med njimi lesena hiša iz 1634.

KasarnaSpominski park se razprostira na nekdanjem pokopališču. V njem je grobišče borcev iz 2. svetovne vojne, ruskih vojnih ujetnikov, ki so gradili karavanški predor. V parku je tudi kapela z imeni padlih med 1. svetovno vojno, spomeniki vodjem delavskega gibanja, revolucionarjem in partizanom, med njimi tudi Tonetu Čufarju (rojen 1905 na Murovi na Jesenicah, leta 1942 ga je v Ljubljani ubil okupator), revolucionarju, pisatelju in pesniku, po katerem se imenujeta jeseniško gledališče in trg.

Jesenice so izhodišče za mnoge izlete in ture v Karavanke:
Planina pod Golico (933–1000 m), 4 km iz Jesenic, je razloženo naselje na prisojnih karavanških pobočjih, ki slovijo po narcisah, ki spomladi prekrijejo okoliške senožeti. V pobočju Karavank pod goro Golico so že v 14. stoletju kopali in predelovali železovo rudo; blizu Savskih jam so še ostanki rudarskih rovov.
Iz naselja je speljana sedežnica na Španov vrh (900–1334 m), kjer so urejene smučarske proge. Tam je tudi Smučarski dom Črni vrh, na Planini pod Golico pa stoji Dom pod Golico (933 m).
Javorniški Rovt (900–950 m), raztreseno naselje samotnih kmetij na prisojni legi pod grebeni Karavank. V stavbi nekdanje Zoisove pristave z vklesano letnico 1641 je Dom Pristava (975 m).

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=jesenice&tab=maps&x1=427574.39999999996&y1=144081.3&zoom=96000&gx=427568&gy=144062} 

 

Več slik


Fužinska cerkev na Stari SaviMuzej v Bucelleni-Ruardovi graščiniBucelleni-Ruardova graščinaMuzej: delavsko stanovanje v Kasarni
Jeklarna v Javorniku

Vrba

 

O Vrba! srečna, draga vas domača,
kjer hiša mojega stoji očeta;
de b' uka žeja me iz tvojga svéta
speljala ne bila, goljfiva kača!
(dr. France Prešeren)

Doprsni kip največjemu slovenskemu pesniku nas pozdravi že na robu vasi.

Spomenik Francetu PrešernuFrance Prešeren (3. december 1800–8. februar 1849) se je rodil v eni najstarejših hiš v Vrbi, »Pri Ribiču«. Bil je tretji otrok dokaj premožnega gruntarja in za takratne razmere dobro šolane matere. Star in trden gorenjski rod Prešernov v Vrbi zasledimo že v 2. polovici 17. stoletja. Rojstna hiša je ohranila podobo iz sredine 19. stoletja in je lep primer gorenjske gruntarske hiše. V spominski muzej je bila preurejena že leta 1939, ko je pisatelj Fran S. Finžgar, pesnikov rojak iz sosednjih Doslovč, spodbudil slovensko javnost, predvsem pa šolsko mladino, da je zbrala sredstva za odkup in ureditev Prešernove rojstne hiše v Vrbi, ki je tako postala naša prva spominska hiša. Hiša ima obokano vežo, črno kuhinjo, »hišo«, kamro in še dva gospodarska prostora. Opremljena je delno z originalno opremo, delno s prineseno opremo iz obdobja pesnikovega življenja; na ogled je tudi zibelka, v kateri so tekli prvi dnevi Franceta Prešerna. V hiši je predstavljeno pesnikovo življenje (različni dokumenti) in pesništvo (njegove Poezije v številnih izdajah, pa tudi strokovna dela o pesnikovem življenju in ustvarjanju). V hiši potekajo različne kulturne prireditve, predvsem ob obletnicah rojstva in smrti Franceta Prešerna. V isti hiši se je rodil tudi ljubljanski nadškof Anton Vovk (1900–1963).

Na vzhodnem robu vasi je bližnji sosedcerkev sv. Marka, ki je bila prvotno romanska, v 16. stoletju pa so jo gotsko predelali. Streha je piramidasta in pokrita s skodlami. Na zunanjem zidu so ostanki fresk (sv. Krištof, Križanje) furlanskih slikarjev iz 15. stoletja, v notranjosti pa freske Jerneja iz Loke iz 16. stoletja. V cerkvi sta dva klasična primera zlatih oltarjev iz 17. stoletja, rezljan glavni oltar z rokokojskimi prvinami iz 18. stoletja in rekonstruiran poslikan strop.

SklednikNa sredi vasi stojijo lipa in srenjski kamni, ki niso le zanimiv spomenik starega ljudskega prava in običajev, ampak tudi kompozicijsko središče naselja. Vsa slemena poslopij so usmerjena proti lipi. Okoli lipe je 16 kamnov, kar nakazuje, da je bilo včasih v vasi 16 kmetij (sedaj pa jih je le še 7 ali 8). Na kamnih so ob pomembnih priložnostih sedeli gospodarji posameznih kmetij, odločali so o usodi vaške srenje in skupnih opravilih, volili so župana in obravnavali manjše spore med vaščani.

V Vrbi se začenja Pot kulturne dediščine, ki povezuje spominske hiše več znamenitih Slovencev, ki so se rodili na tem območju. To so jezikoslovec Matija Čop v Žirovnici, čebelar Anton Janša na Breznici ter pisatelja Janez Jalen v Rodinah in Fran Saleški Finžgar v Doslovčah. Na tej poti so tudi druge znamenitosti in srečati je mogoče bogato ljudsko izročilo.

{map 145,131}

 

Več slik


Pesnikova zibkaKolovratMiza in bohkov kotCerkev sv. Marka

Kranj: sprehod po mestnem jedru

Mestni stolp na Pungartu je edini v celoti ohranjen stolp mestnega obzidja. V različnih zgodovinskih obdobjih je služil kot mestna ječa. Cerkev na Pungartu, v kateri je danes pravoslavna cerkev, je posvečena zaščitnikom proti kugi sv. Fabianu, Sebastianu in Roku. Oltarna slika priprošnjikov proti kugi avstrijskega baročnega slikarja Kremser Schmida se nahaja v baročnem župnišču ob farni cerkvi.

S Pungarta je lep razgled na sotočje rek Save in Kokre, pa tudi na številne balvane, ki padajo v strugo Kokre s konglomeratnih sten. Nižje pod mestno naselbino ob reki Savi so številni industrijski objekti. Pogled seže na drugo stran reke Save, kjer je naselje Stražišče z lepo cerkvijo sv. Martina in predel mesta imenovan Labore.

V Tomšičevi ulici, ki je vzporedna s Prešernovo, se nahaja grad Khiselstein, ki s svojo stavbno gmoto predstavlja najučinkovitejši poudarek in nepogrešljiv člen v silhueti mesta. V zgodovini je grad zamenjal kar 14 lastnikov. Po 2. svetovni vojni je bil v njem vajenski in dijaški dom, nato ga je uporabljala Zveza kulturnih organizacij, od leta 1990 pa ima v gradu prostore Gorenjski muzej s svojo upravo in strokovnimi sodelavci.

V isti ulici je tudi hiša slikarja Leopolda Layerja (1752–1828) in hiša, v kateri je živel pesnik Simon Jenko (1835–1869). Streljaj naprej stoji hiša Janeza Puharja (1814–1864), izumitelja fotografije na steklo, ki je za izum prejel diplomo Pariške akademije.

Tretja vzporednih ulic je Tavčarjeva ulica. Tu stoji preprosta meščanska hiša, rojstni dom slovenskega gospodarstvenika, politika, pomembne osebnosti slovenskega veterinarstva in urednika Kmetijskih in rokodelskih novic Janeza Bleiweisa.

Če zavijete na most čez Kokro, vas prevzame pogled na Storžič in Kamniško-Savinjske Alpe. Ob mostu se nahaja tudi Mitnica, v kateri je danes gostinski lokal, v preteklosti pa so trgovci tu plačevali mitnino mitničarju, če so hoteli trgovati v mestu.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=kranj&tab=maps&x1=450790&y1=122351.6&zoom=48000&gx=450792.34375&gy=122355.96875}

Kranj: Prešernovo mesto

Pot proti mestnemu jedru Kranja pelje čez Slovenski trg, ki ga obdajajo gimnazija, občina in kino Storžič, ki je z zelo neposrečeno predelano fasado nastal iz Narodnega doma. Na Slovenskem trgu stoje kipi s tematiko NOB domačega kiparja Lojzeta Dolinarja.

Prešernov grob na starem pokopališču (Foto: Pavle Rakovec)Največja škoda kulturni dediščini je bila storjena v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja z rušenjem stavb na obeh straneh Koroške ceste. Hotelu se je morala umakniti Majdičeva hiša, ena najlepših meščanskih hiš v Kranju, pa tudi druge meščanske hiše na tej strani ceste, med njimi zapuščen benediktinski samostan na koncu ulice. Na nasprotni strani ulice so se stare stavbe morale umakniti današnjemu Globusu. Na njegovem mestu je stala stara poštna postaja iz rimskih časov. Kranj je bil v rimskih časih namreč pomembno križišče cest iz Emone proti Virniumu na Gosposvetskem polju. Stavba je v času Marije Terezije dobila ime Stara pošta. Ohranjen je le prizidek iz leta 1930, ki ga krasijo štirje kipi, ki predstavljajo trgovino, kmetijstvo, industrijo in znanost.

Pot v mestno jedro se nadaljuje čez Maistrov trg, ki so ga nekoč zapirala mogočna mestna vrata. Ta trg se zoži v Prešernovo ulico, na levo se razcepi v Tavčarjevo, na desno pa v Tomšičevo ulico. V Prešernovi ulici je Prešernov muzej, ki si ga odprli leta 1964. Spodaj so galerijski prostori, zgoraj pa lepo urejen pesnikov muzej.

Občina (Foto: Pavle Rakovec)Meščanske hiše so imele v srednjem veku običajno v pritličju delavnice, trgovine, gostilne, v zgornjih etažah pa bivalne prostore z odprtimi ognjišči. Zato ni čudno, da je v mestu večkrat izbruhnil požar. Posebno uničujoč je bil leta 1811, ko je popolnoma uničil mesto. Ker so na današnjem Maistrovem trgu stale hiše tudi po sredini, se prebivalci niso mogli rešiti. Mestna oblast je odločila, da teh hiš ne bodo obnovili in tako je nastal trg.

Na Mestnem trgu stoji vodnjak, ki je v zgodovini spreminjal svojo podobo. Na tem mestu je starejši vodnjak stal do leta 1919, ko so ga podrli, ker je leta 1911 Kranj dobil vodovod in Vodovodni stolp. Današnji vodnjak je iz leta 1995 (arhitekta Vardjan in Hudolin). Maski na vodnjaku poosebljata reki Kokro in Savo, na sprednji strani pa je Prešernov verz. Maski sta delo kiparja Marka Pogačnika, avtorja slovenskega grba, ki je po rodu Kranjčan. Na trgu je zanimiva tudi Pavšarjeva hiša, lep primer bogate meščanske arhitekture iz 16. stoletja s freskami na fasadi. Zdaj je tu Galerija Prešernovih nagrajencev.

Maistrov trg (Foto: Pavle Rakovec)Mestna hiša je eden najodličnejših primerov renesančne arhitekture. Fasado krasita renesančna bifora in nadstropni balkon. V notranjosti stavbe sta galerija kiparja Lojzeta Dolinarja ter Gorenjski muzej s stalnimi zbirkami in občasnimi razstavami. V prvem nadstropju je tudi lepa renesančna dvorana, ki služi kot poročna dvorana. V bližnji gostilni Prešernov hram se je rad zadrževal France Prešeren.

Župnijska cerkev je eden najlepših primerov pozne gotike na Gorenjskem. Cerkev je tu stala že v predslovanski dobi, doživela pa je mnogo prezidav in povečav. V 15. stoletju je starejšo ladjo zamenjala gotska dvorana. Tako je postala vzorec za nastanek vrste dvoranskih cerkva na Gorenjskem. Kmalu po letu 1500 je nastal krilni oltar, eden najpomembnejših poznogotskih spomenikov Kranja. Na žalost so ga v 19. stoletju prodali Avstrijcem, ki ga razstavljajo v Galeriji avstrijske srednjeveške umetnosti na Dunaju. V kapeli kranjske cerkve visijo le reprodukcije.

Sredi 19. stoletja je cerkev poslikal kranjski slikar Bradaška, cerkveno opremo pa je naredil podobar in kamnosek Janez Vurnik. Neogotski oltarji in poslikana notranjost so delovali pretežko in s tem razvrednotili lahkotnost sloga. Leta 1930 so prenovo cerkve zaupali prof. Francetu Steletu, ki se je zaradi majhne umetniške vrednosti ter slabe ohranjenosti opreme in poslikave odločil, da cerkvi vrne njeno srednjeveško podobo. Zato zdaj lahko na oboku občudujemo srednjeveško poslikavo šole Janeza Ljubljanskega, ki je bila v 19. stoletju skrita pod drugo poslikavo.

Ob cerkvi je tudi kostnica, ki jo upravlja Gorenjski muzej. Vodnjak Janezu Nepomuku ob cerkvi je delo kiparja Franca Bernekarja.

Poleg cerkve je Prešernovo gledališče. Spomenik pred njim je delo kiparjev Smerduja in Lobode, fasada gledališča pa arhitekta Jožeta Plečnika. Ta je izdelal tudi načrte za arkade in vodnjak ob Rožnovenski cerkvi, ki stoji ob poti proti Pungartu. Plečnik je tu želel oblikovati monumentalni vhod v mesto.

France Prešeren je pokopan na starem kranjskem pokopališču, ki je svojemu namenu služilo do leta 1936. Leta 1953 so pokopališče preuredili v Prešernov gaj, kjer je pokopan tudi pesnik in pisatelj Simon Jenko (1835–1869). V Gaju je ostala tudi znamenita grobnica družine Majdič s čudovitim reliefom Vstajenje kiparja Ivana Zajca. Na pokopališki lopi je spominska plošča izumitelju fotografije na steklo Janezu Puharju, v desnem delu Gaja pa je tudi prvi spomenik bazoviškim žrtvam. Ostale grobove so prenesli na novo pokopališče na vzhodni rob mesta ali pa jih pustili zakopane v zemlji.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=kranj&tab=maps&x1=450790&y1=122351.6&zoom=48000&gx=450792.34375&gy=122355.96875}

 

Več slik


Rožnovenska cerkev (Foto: Pavle Rakovec)

Kranj nekoč in danes

Številne arheološke najdbe kažejo, da je bilo območje Kranja naseljeno že ob koncu mlajše kamene dobe (Drulovka, Goriče, Kokra). Pomembna naselbina je Kranj postal v 5. stoletju v času preseljevanja ljudstev. Iz tega obdobja so tudi imena Carnium v pokrajini Carneoli, Savus (Sava) in Corcas (Kokra).

Kranj (Foto: Pavle Rakovec)Jedro srednjeveške naselbine se je razvilo okoli starejše prednice sedanje župnijske cerkve sv. Kancijana in tovarišev (sv. Kancijan, Kancij, Kancianila in Prot – oglejski mučenci). Ime Chreina se je prvič pojavilo leta 1060 v listinah briksenških škofov, leta 1256 pa je Kranj že dobil mestne pravice in grb. Podobno kot druga mesta je tudi Kranj menjal lastnike: grofe Andeške, Habsburžane, Celjske in Khisle. Mesto ima odlično obrambno lego na visoki konglomeratni skali nad Kokro in Savo, v 14. stoletju pa je dobilo še mestno obzidje s petimi vhodnimi vrati.

Kranj (Foto: Anže Miš)Danes ima Kranj na Zlatem polju šolski center s srednjo šolo in Fakulteto za organizacijske vede ter študentski in dijaški dom. V bližini sta tudi zdravstveni dom z reševalno postajo ter Bolnišnica za ginekologijo in porodništvo. Industrijska območja so se razvila sprva na obrobju mesta na nižje ležečem predelu ob reki Savi, kasneje pa tudi na severnem robu mesta (industrijska cona Primskovo). V mestu so tudi nakupovalna središča in številni športni objekti. Kljub veliki želji številnih kulturnikov Kranj nima koncertne dvorane, ki pa jo je v preteklosti že imel.

Priljubljeni izletniški točki Kranjčanov sta Šmarjetna gora z lepo razgledno asfaltirano cesto in Sv. Jošt z znano romarsko cerkvijo.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=kranj&tab=maps&x1=450790&y1=122351.6&zoom=48000&gx=450792.34375&gy=122355.96875}

 

Več slik


Kranj (Foto: Anže Miš){mosimage}

Radovljica

O naselitvi Radovljiške ravnine pričajo že staroveške najdbe. V 11. stoletju je pripadala briksenškim škofom, zatem Ortenburžanom in Celjanom ter od 2. polovice 15. stoletja Habsburžanom. V 12. stoletju je bila Radovljica (Radolca) vasica, v 13. stoletju pa se je sem prenesel sedež prafare. Prvič se omenja kot trg leta 1333, s pridobitvijo mestnih pravic ob koncu 15. stoletja pa se je razvila v živahno obrtno in trgovsko središče. Imela je svoje sodstvo ter pravico do pobiranja mitnine. Leta 1787 so Radovljico neposredno podredili graščini in je izgubila mestno samoupravo; 1840 je postala sedež okraja in s tem upravno središče zgornjega dela Gorenjske. Ker so v 19. stoletju železniško postajo postavili v sosednje Lesce, kjer je zato začela nastajati industrija, je Radovljica ostala dolgo brez nje in še danes ima le nekaj manjših industrijskih obratov v novem delu.

Vodnjak s spominsko skulpturo Josipine HočevarGospodarsko nazadovanje Radovljice je v 18. stoletju zavrlo njen stavbni razvoj, prav zato pa so se ohranile številne prvine poznogotske in renesančne arhitekture (portali, okenski okviri, konzolni pomoli, arkadni hodniki starih meščanskih hiš). Po požaru 1835 so stare stavbe deloma obnovili s klasicističnimi elementi.

Župnijska cerkev sv. Petra na vzhodni strani starega mestnega jedra je še vedno obdana s stolpi in ostanki zidov, ki ji dajejo na zunaj videz obrambnega tabora. Cerkev je iz 15. stoletja ter ima prezbiterij in gotsko triladijsko dvorano z zvezdastorebrastim svodom, ki ga krasijo sklepniki. Večji del cerkvene opreme izvira iz 19. stoletja. V baročnem glavnem oltarju so kipi Angela Pozza in slika Janeza Šubica iz leta 1878. Sosednje župnišče ima zanimive arkadne hodnike iz 16. stoletja.

Spomisnka plošča na rojstni hiši A. T. LinhartaStare meščanske hiše so razvrščene ob osrednji mestni cesti, ki se v srednjeveškem jedru razširi v pravokoten trg. Med njimi se odlikuje Šivčeva hiša iz 16. stoletja; v prvem nadstropju so prenovljeni nekdanji stanovanjski prostori, v pritličju je razstavišče za občasne razstave, ustvarjajo pa tudi stalno zbirko slovenskih izvirnih ilustracij. Nasproti Šivčeve stoji Vidičeva hiša iz 17. stoletja z zaobljenim konzolnim pomolom, v bližini pa vodnjak s spominsko skulpturo Josipine Hočevar, podpornice šolstva.

Sredi trga je srednjeveška Thurnova graščina, ki so jo zgradili Ortenburžani; temeljito so jo prezidali po potresu leta 1511 in v 17. stoletju, ko so jo povečali za grofa Thurna-Valsassina. Sredi 18. stoletja so dozidali veliko grajsko stopnišče, fasado pa okrasili z bogato štukaturo. V graščini je osrednji slovenski Čebelarski muzej: zbirke prikazujejo razvoj in pomen čebelarstva v Sloveniji, ki je v 18. stoletju z Antonom Janšo zaslovelo po vsej Evropi. V muzeju je tudi zbirka panjskih končnic iz 18. in 19. stoletja, ki so posebnost slovenske ljudske umetnosti.

V Thurnovi graščini je bila nekdaj tudi spominska soba A. T. Linharta, ki je že nekaj let zaprta. 11. decembra 2006, ob 250-letnici njegovega rojstva, pa bodo v njej odprli Linhartov muzej. Linhartova rojstna hiša pa je na skrajnem koncu trga, označena s spominsko ploščo. Anton Tomaž Linhart (1756–1795), razsvetljenec in najdoslednejši svobodomislec, je bil prvi izraziti meščan v slovenski kulturi in najpomembnejši preroditelj vsaj na treh področjih svojega delovanja: v dramatiki, gledališki umetnosti in zgodovinopisju. Izjemne zasluge ima tudi na področju šolstva in knjižničarstva. Z njegovo komedijo Veseli dan ali Matiček se ženi (1790) smo prvič stopili v korak s sodobnim literarnim dogajanjem v Evropi. Njegov Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije velja za največji idejni dosežek slovenskega preroda. 11. december, obletnica rojstva A. T. Linharta, je praznik radovljiške občine.

Rojstna hiša A. T. LinhartaV Radovljici se skozi vse leto dogajajo številne kulturne prireditve, med njimi zelo odmevne glasbene prireditve Festivala Radovljica.

V novem delu Radovljice je letno kopališče. Sicer pa je v bližini – ob Savi Dolinki pod Lescami oz. ob cesti proti Bledu – avtokamp Šobec, kjer je veliko možnosti za rekreacijo. Sestavni del kampa so umetno jezero, ob katerem je kopališče, teniška igrišča in gostinski objekti.

Blizu Lesc, v smeri proti Begunjam, je Alpski letalski center, športno vadišče letalcev, jadralcev, padalcev in gorskih reševalcev; tu prirejajo mednarodna tekmovanja v jadranju in padalstvu, opravljajo pa tudi turistične polete.

Lesce (1 km) pa so industrijski kraj sredi Radovljiške kotline (tovarne verig, industrijske opreme in čokolade). V starem jedru je triladijska župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja, ena najstarejših na Slovenskem. Gotsko stavbo (ostanek fresk iz 14. stoletja na fasadi, spodnji del samostojnega zvonika) so v 17. stoletju baročno preuredili. Slovi po baročnem oltarju, prižnici in freskah slikarja F. Jelovška iz leta 1739 v kupoli prezbiterija.

{map 155,148}

Več slik


Šivčeva hišaThurnova graščinaŽupnijska cerkev sv. Petra
Notranjost cerkve sv. PetraTabla Čebelarskega muzeja

Železniki

Avto pustite na parkirišču pred pošto in se na kratkem sprehodu seznanite z Železniki. Pot pričnete pri gostilni Pr'Pujsu in jo nadaljujete po pločniku ob glavni cesti, mimo tovarn Niko in Domel. Nato čez kamniti most Na grivi zavijete levo na Racovnik. Po ljudskem izročilu naj bi bilo tod nekdaj močvirje, kjer so se zadrževale divje race. Najprej se ob ozkem trgu vrstijo stare, enonadstropne hiše s portali, kovanimi polkni in skrilastimi strehami. Kjer se Racovnik zožuje in končuje, stoji hiša planinskega pisatelja Janka Mlakarja. Tu je drugi most čez Soro, imenovan Na klovžah, ob njem pa stoji znamenje z razgibano streho iz skrila.

V osrednjem delu Železnikov, na Trnju, stoji župna cerkev Sv. Antona, ki so jo v starih časih imenovali »sv. Anton v gozdu«. Sedanjo cerkev so sezidali na mestu stare leta 1874. V oltarjih so Wolfove in Gosarjeve slike, ter Layerjeva slika sv. Ane.

Če pot nadaljujete, boste kmalu prišli do tretjega mostu, ki čez reko Soro vodi na pokopališče, kjer stoji baročna cerkev Sv. Frančiška na Logu. V glavnem oltarju ima Layerjevo, v stranskih pa Metzingerjeve slike. Nasproti mosta je stara, arhitektonsko zelo zanimiva stavba Plnada, z zaokroženim stolpastim pomolom. Velja za najstarejšo stavbo v Železnikih. Baje so jo sezidali Furlani iz Palmanove. Od nekdaj je ta stavba služila za mlin.

Po makadamski poti ob vodi prispete do četrtega mostu in jezu. Ko most prečkate, pridete v Gorenji konec (sedaj imenovan Na Plavžu). Cesta se razširi v trg Na Logu, z znamenjem v sredini. Glavna cesta se spet stisne v ozko ulico med starimi hišami in pride mimo gostilne Pri meru (ime izhaja iz časa francoske okupacije) na trg Pod lipo, kjer stoji stari plavž. Hiša nekdanjih fužinarjev Plavcev ob severni strani trga ima nadstropni pomol in gotske arhitektonske elemente. V njej je nameščena lokalna muzejska zbirka, ki z razstavljenimi predmeti prikazuje tri najpomembnejše dejavnosti Železnikov in Selške doline: kovinarstvo, lesno obrt in industrijo ter čipkarstvo.

V juliju Turistično društvo Železniki prireja tradicionalne Čipkarske dneve, kjer znova oživijo stare obrti in kjer seveda lahko spremljate tudi tekmovanje klekljaric!

Železniki so tudi izhodišče za mnoge lažje pohodniške ture. Številne med njimi lahko opravite s kolesom. Obiščete lahko tudi okoliška smučišča in se nato okopate v plavalnem bazenu v Železnikih.

{map 150,173}

 

Več slik


Vrsno

Simon Gregorčič je po maturi na gimnaziji v Gorici želel študirati klasično filologijo, a se je zaradi pomanjkanja denarja in na željo staršev vpisal na goriško bogoslovje. Kot kaplan je služboval v Kobaridu in Braniku, začasno upokojen je kot vikar živel na Gradišču nad Prvačino, umrl je v Gorici, pokopan je pri Sv. Lovrencu. Bil je svobodomiseln in narodno zaveden, pomembna je njegova narodno prebujevalna in prosvetna dejavnost, ustanovil je čitalnico v Kobaridu, eno prvih na Slovenskem.
Pesmi je začel pisati že v gimnazijskih letih, prvo zbirko Poezij pa je izdal leta 1882; bralci so jo z navdušenjem sprejeli, imenovali so jo »zlata knjiga«. Gregorčič je bil pretežno lirik, z izjemnim smislom za ritem in besedno glasbo – v tem smislu se ga je prijel nadimek »goriški slavček«.

Rojstna hiša Simona Gregorčiča je bila pritlična in krita s slamo, ob njegovi novi maši pa so jo »dvignili« za eno nadstropje. Že dve leti po pesnikovi smrti so na hiši odkrili spominsko ploščo, leta 1951 so odprli spominsko sobo, kasneje pa so vso hišo po načrtih inženirja arhitekta Janeza Suhadolca preuredili v spominski muzej; slavnostno odprtje je bilo ob 60-letnici pesnikove smrti.

Razstavljeni etnološki predmeti so delno iz hiše, delno pa zbrani na Vrsnem in v sosednjih vaseh. V kuhinji je odprto ognjišče, v izbi so stara krušna peč z javorjevo klopjo, kolovrat, miza, nad njo hišno razpelo in stara ura. Zanimiv predmet je zibelka, v kateri so zibali tudi malega Šimna. Lesene stopnice vodijo na gank (genk).
V hiši so razstavljeni dokumenti o življenju in delu Simona Gregorčiča, postelja, omara za obleko, nočna omarica in stol, več njegovih predmetov za vsakdanjo rabo, očala in posmrtna maska. V omari je majhna knjižnica pesnikovih objav, na steni Gregorčičev rodovnik, upodobitve pesnika, njegovih prijateljev in znancev, pa tudi akvarel deroče Soče s pesnikovo podobo, delo slikarja Hinka Smrekarja.

Dostop v vas Vrsno je z avtom po cesti iz Kobarida (7 km). V Kobaridu je na glavnem trgu spomenik Simonu Gregorčiču, delo kiparja Jakoba Savinška. Čez Napoleonov most pridemo najprej do naselja Smast, od koder je prevozna pot do cerkve sv. Lovrenca, kjer je pokopan Simon Gregorčič.
Iz Smasta cesta vodi skozi Libušnje in 3 km strmo navzgor do Vrsnega.
Pred vasjo Vrsno je doprsni kip Simonu Gregorčiču, delo kiparja Jaka Torkarja; pesnikov pogled je uprt na rojstno vas in »planinski raj« pod njo, ki ju je tako ljubil.

O, zlatih dni spomin
me vleče na planine,
po njih srcé mi gine,
saj jaz planin sem sin!
Tedaj nazaj,
nazaj v planinski raj!
(Simon Gregorčič, Nazaj v planinski raj)

Pod naseljem se stekajo potoki Malenšček, Volarja in Mrzli potok, ki zaradi neenakomernega strmca tvorijo več slapov; najbolj znan je slikoviti 88 m visok Gregorčičev (Simonov) slap.

4 km od Vrsnega je vas Krn (860 m), slikovita vasica, od koder je izhodišče za turo na Krn (2244 m). Nad vasema Vrsno in Krn se raztezajo visokogorski pašniki in lepo urejene planine.

{map 51,178}

Škofja Loka

Leta 973 je cesar Oton II. freisinškemu škofu Abrahamu podelil staro naselje Loka (danes Stara Loka), vso Selško dolino ter večji del Poljanske doline in Sorškega polja. Vse od takrat je dokumentirana tudi zgodovina Škofje Loke. Freisinški škofje so kraj zaradi ugodne lege izbrali za upravno središče dodeljene posesti. Po tistem je bila Škofja Loka kot trg prvič omenjena leta 1248, kot mesto pa leta 1274.

Če sprehod po starem mestnem jedru začnemo na severnem delu, prečkamo reko Soro po kamnitem Kapucinskem mostu. Prvotni most je bil ožji; obnovili in razširili so ga leta 1888, 1892. leta pa so ga okrasili s kipom Janeza Nepomuka.

Čez most in skozi polkrožno oblikovan podhod, ostanek obrambnih zidov, ozka uličica vodi do Mestnega oziroma Zgornjega trga, nekdanjega središča družabnega in gospodarskega življenja. Na Zgornjem trgu se nahajajo tudi najlepše in najpomembnejše stavbe v mestu, kar nekaj jih je pod spomeniškim varstvom. Hiše so večinoma dvonadstropne, s pisanimi pročelji, gotskimi ali baročnimi portali in arkadnimi dvorišči. Homanova hiša, meščanski dvorec iz 16. stoletja, se nahaja na severnem delu trga. Tam je danes priljubljena restavracija in slaščičarna.

Na drugem koncu Zgornjega trga se pot vzpenja do Loškega gradu, najimpozantnejše stavbe v mestu. Grad je podkvaste oblike, ima različno oblikovane vogalne stolpe in prostrano dvorišče. V virih iz 13. stoletja se omenja kot močna utrdba. V potresu leta 1511 je bil grad močno poškodovan, kmalu po tem pa tudi obnovljen; iz tega obdobja izvira grajska kapela.

Danes je v gradu Loški muzej, ki hrani arheološko, zgodovinsko, kulturno-zgodovinsko, umetnostno, etnološko in prirodoslovno zbirko. Zbirka pokriva predvsem ozemlje, ki je med letoma 973 in 1803 pod oblastjo škofov iz bavarskega Freisinga tvorilo loško gospostvo.

V Škofji Loki prav gotovo ne smemo pozabiti na Škofjeloški pasijon, ki je najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku. Izhaja iz leta 1721, a je bil v  baročnem času uprizorjen le nekajkrat. Original danes hranijo v škofjeloški Kapucinski cerkvi. Od leta 1999 dalje v spomladanskem velikonočnem času v Škofji Loki vsakih nekaj let znova uprizorijo Škofjeloški pasijon, ki se odvija v obliki procesije skozi mesto. Posamezni prizori iz Svetega pisma so uprizorjeni za različnih slikovitih točkah srednjeveškega mesta.

{map 172,190}