Svete gore

Svete gore so dostopne s prevala med Štajersko in Dolenjsko; na eni strani je Bistrica ob Sotli, na drugi Bizeljsko. Po odcepu s ceste po 2 km pridemo do gostilne in nadaljujemo še 10 minut peš po zelo strmem pobočju do vrha. Ob poti so leseni kipi križevega pota Staneta Jarma, ki so jih postavili leta 2002.

Pomen Svetih gor je predvsem v njihovem celotnem pojavu, ki združuje v spominsko celoto na vrhu hriba s prastaro kulturno tradicijo pet zanimivih cerkvenih stavb.

Notranjost cerkve Marijinega rojstvaNajvečja je cerkev Marijinega rojstva, ki so jo zgradili v baročni dobi ob prelomu 17. in 18. stoletja (njen vzhodni del je označen z letnico 1693, glavni portal pa 1732). Na zahodni strani ima mogočen zvonik, veliko pravokotno ladjo in tristrano zaključen prezbiterij. Notranjost je razdeljena v tri ladje, katerih srednja je občutno širša in višja od stranskih dveh, kar ustreza romarskim potrebam. Notranjost je v 19. stoletju poslikal Tomaž Fantoni, rezbarska dela (baročni oltar iz 1639) so iz delavnice M. Pogačnika.

Po starosti in stavbni zgodovini pritegneta predvsem dve kapeli: najstarejša je kapela sv. Martina, ki naj bi imela temelje iz 11. stoletja, oltar je renesančen (1665). V portal kapele sv. Jurija so vzidani gradbeni bloki z nepojasnjenimi pismenkami in kopijo figuralnega črtnega reliefa iz 9. stoletja (original hrani župnišče v Bistrici ob Sotli).

Freske v kapeli sv. Sebastijana in FabijanaZa prezbiterijem velike cerkve je kapela sv. Fabijana in Sebastijana, ki ima ob strani prizidano lopo, v notranjosti pa sta ohranjeni dve plasti fresk iz 15. in 16. stoletja. Upodobljeno je mučeništvo sv. Boštjana, na poševni stranici pa je velika figura sv. Helene.

Prav na vrhu gore stoji kapela lurške Matere božje, ki je bila nekdaj posvečena »gotskemu« patronu sv. Volbenku. Nad portalom je letnica 1518, vendar so jo konec 19. stoletja tako nesrečno obnovili, da so zabrisali njeno poznogotsko pričevalnost.

Romanja na Svete gore so 15. avgusta (veliki šmaren) ob Marijinem Vnebovzetju, 8. septembra (mali šmaren), ko praznujemo Marijino rojstvo, in na zahvalni dan (po Vseh svetih).

Prek Svetih gora poteka Slomškova pot (Nova cerkev–Slom–Olimje–Bizeljsko). Tudi v Slomškovem času so romali sem verniki z obeh strani Sotle in Anton Martin Slomšek (1800–1862) se jim je večkrat pridružil, najprej kot romar, kasneje kot duhovnik, pridigar in spovednik.

{map 413,229}

 

Več slik


Cerkev Marijinega rojstvaKapela sv. MartinaFreska sv. Helene v kapeli sv. Sebastijana in FabijanaKrižev pot Staneta Jarma
Kapela lurške Matere božjePod vrhom Svetih gora

Muzej na prostem Rogatec

Na muzejskem prostoru je predstavljenih petnajst različnih objektov v treh različnih sklopih. Domačijo predstavljajo gospodarsko poslopje z gnojiščem in poljskim straniščem, čebelnjak, svinjaki in kozolec. Upravni del predstavlja »loden«, prvotno trška trgovina z mešanim blagom, ki ima danes tudi funkcijo muzejske trgovine z upravnimi prostori. V tretjem sklopu pa je gostinski del z vinsko kletjo v funkciji »pušenšanka« in značilno zasajenimi brajdami.

Gospodarsko poslopjeStanovanjska hiša iz začetka 19. stoletja je pripadala Šmitovi družini iz Tlak, v njej se je rodil in odraščal tudi slovenski pesnik in prevajalec Jože Šmit (1922–2004). Hiša je v celoti zgrajena iz lesa, streha s čopoma pa prekrita s slamo. Tla so ilovnata, stene ometane z ilovico in pobeljene z apnom. Razporeditev prostorov je tradicionalna: vhodna veža (lojpa) in črna kuhinja (kuhna); dnevni prostor (hiša) in manjša soba (štiblc); dekliška soba (hiška) in shramba (hramucl).
Gospodarsko poslopje je v nadstropje zgrajen objekt podolžnega tlorisa s »kozolcem« na sprednji strani in odprto lopo ob desni stranski fasadi. Stavba je služila različnim namenom: v levem delu je bila vinska klet, nad njo »pod«, kjer so s cepci mlatili žito, v desnem delu pa je bil hlev oz. »štala«. Danes je tu razstavljeno različno orodje.
Svinjak ima štiri hlevčke, v podaljšku je listnica, kjer so danes spravljene tudi sani. Posebnost predstavlja nesimetrična dvokapna streha, krita s slamo. Prostor pod streho so izkoristili za spravljanje »škopa« – slame, pripravljene za spomladansko krpanje in prekrivanje streh. Na rantah se je sušilo repno in korenjevo listje, ki je prekuhano služilo kot borna prehrana za svinje v dolgih zimskih mesecih.
KozolecKozolec predstavlja svojevrstno slovensko posebnost, saj je prav pri nas prisoten skorajda povsod na podeželju. Imel pa je tudi simbolni pomen, saj je veljal za simbol trdnosti kmetije. V muzeju je predstavljen njegov najpopolnejši arhitekturni tip, dvojni vezani kozolec ali toplar. Ljudje so ga uporabljali predvsem za spravilo in sušenje sena ter drugih poljskih pridelkov; pod kozolcem so spravljali še posamezna orodja.
Čebelnjak kot samostojna arhitektura že v 19. stoletju postane sestavni del kmečke domačije. Tudi Rogatec in njegova okolica imata bogato čebelarsko tradicijo, v času med obema vojnama je Rogatec premogel tudi svojo lectarijo. Tukaj ni poslikanih panjskih končnic, ki sicer veljajo za slovensko posebnost.
Kovačnica predstavlja rekonstrukcijo Mordejeve kovačnice iz leta 1930, ki stoji ob glavni cesti Rogatec–Dobovec v neposredni bližini mejnega prehoda s Hrvaško. V kovačnici je vsa potrebna kovaška oprava in oprema: ognjišče in klinasti meh, tnalo s 125 kg težkim nakovalom in vrtalna naprava na ročni pogon.
Vodnjak panonskega tipa z dvižnim mehanizmom »čapljo« (ki ga najdemo na področju od Dunaja do Romunije) so v krajih pod Donačko goro lahko postavili na kmetijah v nižinskih predelih, kjer so že po nekaj metrih kopanja naleteli na podtalnico.

Svinjak ali 
Trgovina z mešanim blagom oz. »lodn«" (iz nemščine, trgovina): tu se je dobilo vse za vsakodnevne domače potrebe, od vžigalic, soli, sladkorja, moke, olja, kisa, petroleja, tekstila in pijač do poljedelskega orodja, emajlirane posode, železnine, deloma tudi obutve. Oprema v trgovinah je bila lesena, ponavadi že precej izrabljena. Le redko je bila v njej blagajna, pa tudi izložbe v tistem času še niso bile običajne. V času med obema vojnama je bilo v Rogatcu, že od nekdaj znanem sejemskem in trgovskem kraju, poleg nekaj specializiranih kar pet trgovin z mešanim blagom.

Viničarska hiša, ki je danes namenjena gostinsko turistični dejavnosti Muzeja, je posnetek originalne stavbe v vasi Dobrina pri Žetalah. Rogatec je obdan z vinogradi; vinogradništvo je bilo že od nekdaj pomembna gospodarska panoga. Viničarji so kot najrevnejši podeželski sloj obdelovali tuje vinograde, v zameno za opravljeno delo pa so s svojo družino smeli prebivati nad vinsko kletjo.

V Muzeju za organizirane skupine pripravljajo etnološke delavnice (npr. peka kruha – žulik – v Šmitovi hiši), prikaz domačih obrti in opravil (pletenje iz šibja ali ličja, kovanje žebljev itd.), učne delavnice ročnega tkanja in drugo.

Konec julija pripravijo etnografsko prireditev »Likof na taberhi«: prikaz mlačve žita (mlačev s cepci in »na gepelj« s pomočjo kravje vprege), prikaz domačih obrti, delavnice, nastop ljudskih pevcev in godcev ter folklorne skupine.

{map 438,176}

 

Več slik


GepeljKovačnica in panonski vodnjakŽrmlje v Šmitovi hiši
KuhinjaŠmitova hiša in Donačka goraHišaČebelnjak

Lukovica in grad Brdo pri Lukovici

Skozi Črni graben je pot potekala že v času Rimljanov (iz Emone čez Atrans v Celeio), kasneje je bila Lukovica pomembna poštna postaja ob cesti Dunaj–Trst in še danes je v tem gručastem naselju ohranjenih več mogočnih furmanskih hiš iz časov prevozništva. V kraju so tudi gostišča, po katerih je Črni graben slovel že v času rokovnjačev. Leta 2005 je bila dograjena avtocesta iz Ljubljane proti Štajerski in prometni tokovi so se izognili samemu naselju.

Grajski drevoredNad krajem je grad Brdo pri Lukovici, ki je bil zasnovan v 16. stoletju; prvi lastniki so bili Lambergi. V gradu so bili od leta 1868 do 2. svetovne vojne okrajno sodišče, davčni urad in zapori. Na mestu grajske kapelice je bila leta 1718 zgrajena župnijska cerkev Marije Vnebovzete. Med 2. svetovno vojno so grad požgali; danes je obnovljena samo njegova zunanja lupina, notranjost pa so ruševine brez prave funkcionalne vrednosti. Ohranjena sta tudi grajski drevored in ribnik.

V gradu se je rodil slovenski pisatelj Janko Kersnik (1852–1897), ki je študiral pravo na Dunaju in v Gradcu, živel in delal kot notar na gradu, ukvarjal pa se je tudi s politiko, kar zasledimo tudi v njegovih delih Jara gospoda, Ciklamen – Agitator in Kmetske slike. Po njem nosi ime osnovna šola, ki stoji v bližini gradu.

Nad gradom pa je Čebelarski center Slovenije, kjer sta sedež Čebelarske zveze Slovenije in gostišče, v okolici pa več čebelnjakov in učna pot o medonosnih rastlinah. Pa »naj medi!«, kot se pozdravljajo čebelarji.

Grad BrdoV bližini gradu je hiša, kjer se je rodil France Marolt (1891–1951), zborovodja in etnomuzikolog, ki je ustanovil Glasbenonarodopisni inštitut ZRC – SAZU in Akademski pevski zbor. Med hišami na glavnem Starem trgu v Lukovici pa je dom matere Frana Milčinskega (1867–1932), kjer je v krogu družine in Lukovčanov našel mnoge spodbude za svoja literarna dela.

Vsako leto v Lukovici prirejajo t. i. Peregrinov sejem z bogato ponudbo kmečkih pridelkov in obrtnih izdelkov, gostinsko ponudbo in zabavo. V Rokovnjaškem gozdičku pripravijo gledališke predstave in koncerte. Ponavadi je to v času prvomajskih praznikov in v septembru, ko je občinski praznik (4. september je rojstni dan Janka Kersnika).

Po okolici so speljane t. i. rokovnjaška (peš)pot, kolesarska pot ter več lokalnih cest na sever in čez Zlato Polje v Tuhinjsko dolino.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=lukovica&tab=maps&x1=476494.79999999993&y1=113995&zoom=48000&gx=476488.71875&gy=113989.65625}

 

Več slik


Cerkev Marije VnebozeteStari trg v LukoviciČebelnjakČebelnjak
ČebelnjakSpomenik NOB v LukoviciGrad Brdo v Valvasorjevem času

Slovenske Konjice

Prva pisna omemba naselja pod nazivom Counowiz sega v leto 1146. Tedaj je bilo sedež prafare, sto let kasneje je dobilo tržne pravice. Požari so ga prizadeli štirikrat, nazadnje v 18. stoletju. Med kmečkimi upori leta 1515 so tu zborovali uporni kmetje. Razcvet gospodarskih dejavnosti je omogočila cesta Dunaj–Trst v 18. stoletju. Južno železnico pa so leta 1846 potegnili 15 km vzhodneje, kar je prizadelo trgovske in prometne dejavnosti (furmanstvo).

Osrednji del mesta sta Stari in Mestni trg. Stari trg ohranja zasnovo iz časa prvih omemb (izpred več kot 850 let). Tu je farna cerkev sv. Jurija, ki ima ohranjene nekatere elemente iz 13. stoletja, ob zadnji prenovi ob koncu 19. stoletja so njeno zunanjo podobo regotizirali. V notranjosti je razgiban poznogotski obok, sicer pa prevladujejo poznobaročni elementi (oltar ljubljanske Mislejeve delavnice, oljne slike J. A. Straussa iz Slovenj Gradca idr.).

Markantno je župnišče na koncu Tržne ulice: izstopajo stebriščne arkade oz. štirje trakti stavbe, ki so jo gradili med 15. in 17. stoletjem. Na osrednjem Mestnem trgu stojita Marijino in Florijanovo znamenje. Poseben čar mu daje potok Gospodična z lesenimi mostički, ki je po eni izmed legend o nastanku Konjic slina strašnega zmaja, ujetega v Konjiški gori. Več hiš v starem delu mesta je zavarovanih; med njimi sta galerija Riemer in mestna vinoteka.

V mestnem predelu Pristava pa je dvorec Trebnik, kjer se je ohranilo nekaj zgradbe ter del nekdanjega parka: dva drevoreda, ribnik, renesančna miza z letnico 1656 in nekaj eksotičnih dreves. V podružnični cerkvi sv. Ane na Pristavi je grobnica grofov Tattenbachov.

Florijanovo znamenje in leseni mostiček čez potok GospodičnaStari grad na razgledni vzpetini zahodno nad mestom je samo še razvalina, nekdaj pa je varoval prehod čez Konjiško goro in cesto k Žičkemu samostanu. Njegov nastanek se ujema z nastankom kraja. Lastniki gradu so se menjavali, še najdlje je bil v lasti grofov Tattenbach.
Do Starega gradu je speljana Zmajčkova gozdna učna pot, ki vodi še naprej na razgledno točko Skala ali celo na najvišji vrh Stolpnik z razglednim stolpom in lovsko kočo Štepih.

Vinska cesta vodi skozi vinorodne Škalce; v vinotoču lahko okusite odličnost konjiških vin in drugih dobrot. Vina na Konjiškem so nekaj posebnega in nastajajo na okoli 400 ha vinogradov. Okoliške vasi ponujajo vsaka zase svoje značilnosti in izročila preteklosti. Prijeten je izlet skozi Loče mimo športnega letališča Senožet v turistično vasico Mlače, kjer je več turističnih kmetij, ribnikov in možnosti konjeniškega športa. Vas Žiče nudi ogled pletarstva, kovaštva in mlinarstva. Od tam se vije dolina Svetega Janeza z znamenito Žičko kartuzijo iz leta 1160.

{map 382,146}

 

Več slik


Cerkev sv. JurijaNotranjost cerkve sv. JurijCerkev sv. JurijaMestni grb 

Jovsi in Dobrava

V obdobju 2005–2007 potekajo akcije za zagotavljanje dolgotrajnega ohranjanja območij Natura 2000, ki obsegajo vzpostavitev mreže ekocelic v Dobravi (da bi ohranili detla, pivko, goloba duplarja, črno štorkljo, belovratega muharja idr.), ohranjanje mokrotnih travnikov ob reki Sotli, izboljšnje hidroloških razmer in postavitev opazovalnega stolpa v Jovsih, ureditev informativne sobe v Kapelah ter ozaveščanje javnosti.

Nižinski gozd Dobrava je poleg Krakovskega gozda zadnji večji ohranjeni sestoj poplavnega gozda pri nas. To je kraljestvo žoln. Prevladujoče hrastove sestoje najbolj cenijo srednji detli, saj je njihov celotni življenjski ciklus neločljivo povezan s stoletnimi orjaki, na katerih najdejo hrano in dolbejo gnezdilna dupla. Tu domujeta tudi hrošč rogač in hrastov kozliček.

Kapele (Foto: Ana Jamnik)Jovsi so poplavna ravnica ob reki Sotli, na 4,6 km2 se razprostirajo jugovzhodno od Dobrave, med cesto Župelevec–Dobova in reko Sotlo. Naravne razmere ustvarjajo visok nivo podtalnice, vodni režim reke Sotle in zaledni izviri. Jovsi so ena redkih še ohranjenih kulturnih krajin močvirnih in vlažnih travišč z živimi mejami, posameznimi drevesi in grmišči. Območje je v celoti namenjeno kmetijstvu. Ob Sotli prevladujejo njive, v osrednjem delu pa intenzivno košeni travniki.

Izjemne naravne razmere ter tradicionalni način kmetovanja nudijo življenjski prostor številnim ogroženim rastlinskim in živalskim vrstam, še posebej pticam. Doslej je bilo zabeleženih 134 rastlinskih vrst, med njimi redke in ranljive vrste. Zabeleženih je bilo tudi več kot 80 vrst ptic, v Jovsih jih gnezdi vsaj 55. Tu na primer gnezdi edina vitalna populacija kosca v vzhodni Sloveniji. Kosec je skrivnostna travniška ptica, ki večino časa preživi v kritju gostega travniškega rastja, tako da ga lahko le redko vidimo. Njegova pesem nekoliko spominja na zvok ob brušenju kose, od tod tudi njegovo ime.

Zanimiv pogled na območje je z vzpetine pri naselju Kapele; od tu vodi po strmem pobočju do obrobja Jovsov dober kilometer dolga pešpot. Zaključuje se pri lični leseni opazovalnici, iz katere lahko hkrati skozi okenca gleda dvanajst ljudi. V vasi lahko dobite informativno gradivo in vodnika – domačina. V stari šoli je stalna razstava ročnih del, domačini pa po predhodnem naročilu pripravijo tudi prikaz tradicionalnih kmečkih opravil.

Jovsi so dostopni tudi iz obrobnih naselij Podvinje in Mali Obrež.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=kapele&tab=maps&x1=552898&y1=87579&zoom=48000&gx=552903.375&gy=87582.0234375}

 

Več slik


Jovsi (Foto: Ana Jamnik)Jovsi (Foto: Ana Jamnik)Jovsi (Foto: Ana Jamnik)Vrhje (Foto: Ana Jamnik)
Kapele (Foto: Ana Jamnik)Vrhje (Foto: Ana Jamnik)Kapele (Foto: Ana Jamnik)Vodnjak blizu Kapel (Foto: Ana Jamnik)

Idrija

Po pripovedki je neki kmet podstavil pod domači studenec škaf in vanj se je nateklo živo srebro. V naslednjih desetletjih so rudarji izkopali globoke jaške; o njih poroča tudi Valvasor. Od rudarstva je živela večina Idrijčanov in okoličanov. Rudnik je potreboval veliko jamskega lesa in veliko ljudi je živelo tudi od sekanja in plavljenja drv in hlodov; pomagali so si z zapornicami – klavžami.

(Foto: Anže Miš)Leta 1575 je rudnik postal avstrijska državna last, Idrija pa upravno samostojno naselje, ki je v začetku 17. stoletja dobila trške, v začetku 18. stoletja pa mestne pravice. Največji vzpon je rudnik doživel v 2. polovici 18. stoletja. Takrat so imeli v Idriji tudi najbolje organizirano zdravstveno službo na Slovenskem. Najbolj znana med zdravniki sta G. A. Scopoli (1723–1788), ki je napisal prvo knjigo o kranjski flori, in B. Hacquet (1739–1815), ki je s svojo knjigo postavil temelj slovenski geologiji in mineralogiji. Za razvoj rudnika in mesta je bilo zelo pomembno tudi šolstvo (prvi učitelj je omenjen že v 2. polovici 16. stoletja), tu so tudi korenine slovenskega strokovnega šolstva (rudnik je 1728 ustanovil tehniško in zemljemersko šolo).

Od starejših vzporednih dejavnosti je značilno čipkarstvo, ki se je razširilo po širši okolici. V Idriji sta posebna čipkarska šola (od leta 1876, od 1993/94 tudi gimnazijski oddelek) in vsako leto zadnji teden v avgustu Čipkarski festival. Za Idrijo je značilnih tudi nekaj jedi: žlikorfi, želšovka, smukavec in stara rudarska pijača geruš.

Znameniti živosrebrov rudnik, ki je bil drugi največji na svetu (prekašal ga je le španski Almadén), se po 500 letih zapira. Proizvodnja je po letu 1970 nazadovala zaradi manjšega odstotka živega srebra v rudi iz novejših najdišč in nadomeščanja živega srebra z drugimi, manj strupenimi materiali. Na ogled je najstarejši del rudniškega podzemlja – Antonijev rov iz leta 1500, podzemna kapela sv. Trojice, edini tovrsten sakralni objekt v Sloveniji, nadalje jašek Frančiške (1792) – muzej starih rudniških strojev, med njimi kamšt, tj. črpalka za dviganje vode iz rudnika (1790). Za jaškom Frančiške je zavarovana in obnovljena rudarska hiša iz 19. stoletja; rudarskih hiše so bile velike, večnadstropne, ometane in beljene zgradbe za večje število družin.

Klavže (Foto: Anže Miš)Rudarjenje je dalo očiten pečat staremu mestnemu jedru. Grad Gewerkenegg je utrdba iz leta 1527 z okroglimi stolpi, ki so jo v letih 1730–1738 baročno predelali in poslikali arkade na dvorišču. V gradu je bila okrog 400 let uprava rudnika, v njem je stanovala rudniška gosposka, do 18. stoletja so v njem skladiščili živo srebro. Danes je v gradu Mestni muzej Idrija, v katerem so geološka, zgodovinska, rudarska in čipkarska zbirka, dokumentacija o partizanski bolnišnici Pavli ter spominski sobi pisatelja Franceta Bevka in politika Aleša Beblerja. Grajsko dvorišče je tudi prizorišče poletnih kulturnih prireditev.

Mogočna stavba v pobočju ob gradu je poslopje prve slovenske realke, sedanja gimnazija Jurija Vege. Zgradili so jo leta 1903, nad portalom je doprsni kip Jurija Vege, v avli sta novejša celostenska sgrafita (R. Skočir in N. Rupnik).

Cerkev sv. Trojice je najstarejša ohranjena mestna cerkev in menda stoji na kraju, kjer so odkrili živo srebro. Po prenovi leta 1983 je notranja oprema deloma zgodnjebaročna (zlata oltarja iz leta 1668), deloma sodobna v duhu idrijske rudarske tradicije.

Ob trgu sv. Ahacija stoji gledališka hiša iz leta 1769, najstarejša na Slovenskem (zdaj Filmsko gledališče), ob njej pa zgradba nekdanje rudniške žitnice iz leta 1764 (na njej sta spominski plošči Scopoliju in Hacquetu). Ob Mestnem trgu je velika Mestna hiša, postavljena leta 1898, v njej je bil rojen slikar Nikolaj Pirnat. Sredi novega dela naselja, pred pošto, stoji železen vodnjak s kipom rudarja.

Nad naseljem stoji na vrhu razglednega Rožnega hriba cerkev sv. Antona Padovanskega, ki so jo postavili okrog leta 1678 in jo posvetili zaščitniku pred nesrečami v rudniku; nad njo je križev pot. Na desnem bregu Idrijce stoji novejša cerkev sv. Jožefa Delavca; v obliki šotora jo je leta 1969 oblikoval A. Bitenc, poslikal pa S. Kregar.

Nad Idrijo je Hleviška planina (908 m), dostopna peš iz Idrije čez Pringl in Pšenk (približno 90 minut hoda) ali pa delno z avtom. V Krajinskem parku Zgornja Idrijca (4230 ha, večji del v Idrijsko-Cerkljanskem hribovju) se nahajajo številne naravne posebnosti in kulturne znamenitosti. Izjemno zanimivo je Divje jezero, v naravnem kotlu ob vznožju 100 metrov visoke skale; ob ugodnih razmerah bruha iz podzemlja tudi 50 m3 vode na sekundo. Iz njega se po 55 metrih toka izliva v Idrijco Jezernica, najkrajša slovenska reka. Najizrazitejši objekti kulturne (tehniške) dediščine pa so klavže, zapornice na reki Idrijci in potoku Belca.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=idrija&tab=maps&x1=425072.5&y1=95872.1&zoom=48000&gx=425076.75&gy=95876.140625}

Nova Gorica

Prvo urbanistično zasnovo mesta je sredi leta 1947 začrtal B. Gvardjančič, končno verzijo pa je leta 1948 izdelal E. Ravnikar. Mladinske delovne brigade so v letih 1947/48 opravile pripravljalna dela in junija 1948 so začeli z gradnjo prvih šestih stanovanjskih blokov. Ime Nova Gorica se prvič omenja leta 1949. Razteza se na robu Goriškega polja in danes vključuje tudi več nekdanjih samostojnih naselij. Ima prehodno submediteransko podnebje z veliko sonca, s povprečno milimi in vlažnimi zimami ter vročimi poletji.

Železniška postaja (Foto: Anže Miš)Lega tik ob državni meji in bližina Gorice ji dajeta značaj obmejnega mesta. Skozi Novo Gorico teče promet v tujino. Železniška proga, tri ceste in sedem mejnih prehodov (prehoda v Vrtojbi in v Rožni dolini sta mednarodna) povezujejo njeno širšo mestno območje z Gorico v sosednji Italiji.

V Novi Gorici je sedež občinskih uradov, ustanov in mnogih podjetij. Pomembnejša industrija, ki je deloma nastala iz tradicionalnih krajevnih obrti (mizarstvo, apnarstvo, opekarstvo, zidarstvo), izdeluje pohištvo, gradbeni material, tekstilne in plastične izdelke, obutev ter vozila.

V mestu delujejo Primorsko dramsko gledališče, Goriški muzej z galerijo, Pokrajinski arhiv, Knjižnica Franceta Bevka ter Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine. Po odprtju igralnice in več diskotek se je mesto uveljavilo tudi kot zabavišče, predvsem za tujce. Najpomembnejša kulturna prireditev je vsakoletni mednarodni gledališki festival Alpe-Jadran v Novi Gorici in Gorici.

Mlado mesto se ne more ponašati s posebno kulturno dediščino. Poseben pečat mu daje več kot 30 javnih spomenikov v raznih delih mesta, med njimi Francetu Bevku (B. Kalin, 1974) in letalcu Edvardu Rusjanu (J. Lenassi, 1960). Najstarejša stavba je železniška postaja (nekdanji severni goriški kolodvor), zgrajen v secesijskem slogu sočasno z bohinjsko železniško progo (1906); po 2. svetovni vojni ji je pomen odvzela državna meja, zato so ji bile prihranjene spremembe in je danes delujoči tehnični spomenik. Med naravno dediščino se uvrščata Rafutski park z bujno razraslim eksotičnim drevjem in grmovjem ter gozd Panovec z urejeno učno potjo, oba med Novo Gorico in Rožno dolino.

Solkan, do leta 1988 mestni predel Nove Gorice, odtlej pa samostojno naselje, stoji na prometno in strateško pomembnem prostoru, kjer Soča zapusti gorsko sotesko med strmimi pobočji Skalnice in Sabotina in steče po Goriški ravnini. Tu se s ceste po dolini Soče odcepijo poti v Goriška Brda, Čepovansko dolino in na Trnovski gozd. Znamenitost je železniški most s 85 metrov dolgim lokom, ki je danes tehnični spomenik; kamniti lok je bil v času nastanka leta 1906 največji v Evropi.

Nad Solkanom se vzpenja Sveta gora (Skalnica, 681 m), priljubljen romarski kraj in izredno razgledišče, dostopen tudi z avtom po lokalni cesti: na vrhu so že leta 1544 zgradili romarsko Marijino cerkev, kasneje so jo prevzeli frančiškani, izgnanci iz Bosne, ki so ji prizidali samostan in hospital za romarje in bolnike. Med 1. svetovno vojno sta bili cerkvena in samostanska stavba povsem porušeni. Cerkev so 1927 ponovno sezidali iz nabrežinskega kamna v historičnem slogu.

Kostanjevica se nahaja 2 km iz središča Nove Gorice, na griču je frančiškanski samostan. V njem je obnovljena knjižnica, v kripti je grobnica Burbonov, med njimi zadnjega francoskega kralja Karla X. V samostanu je skoraj 43 let živel in delal Stanislav Škrabec (1844–1918), frančiškan in največji jezikoslovec slovenist 19. stoletja (samostan organizira posvetovanja, t. i. Škrabčeve dneve).

Grad Kromberk stoji 2,5 km iz Nove Gorice. Prvotni grad so v začetku 17. stoletja kupili grofje Coronini in ga prezidali v severnoitalijanskem renesančnem slogu. Ima kvadratni tloris s štirimi vogalnimi stolpi, na severni strani je park z vodnjakom. V gradu je goriški muzej z arheološkim, etnološkim in kulturnozgodovinskim oddelkom ter stalne in občasne razstave primorskih likovnih umetnikov. Na gradu so tudi poročni obredi in v parku občasne gledališke predstave.

{map 49,245}

Brežice

Vodni stolp (Foto: Ana Jamnik)V Velikih Malencah, 3 km nad izlivom Krke v Savo, je bilo prazgodovinsko gradišče (o njem pričajo izkopani žgani grobovi iz mlajše kamene dobe); na tem mestu so tudi Rimljani zgradili utrdbo, kastel. Leta 1241 prvič omenjene Brežice pa so se razvile ob gradu kot upravno središče posesti salzburških škofov, ki se je oblikovala v Posavju v začetku 11. stoletja. Okoli gradu, ki se je nemško imenoval Rein (rečni breg), sta se v srednjem veku razvijali predvsem obrt in trgovina. Tu je potekala trgovska pot z Dolenjskega na Štajersko ter na Hrvaško in Ogrsko. Že sredi 13. stoletja so imeli kovnico denarja in sodišče. Leta 1309 so Brežice postale trg in 1322 mesto. Leta 1493 so jih prevzeli Habsburžani. V 15. stoletju so bile povzdignjene v deželnoknežje mesto; odtlej so opravljale naloge mejne utrdbe, najprej proti Madžarom, nato proti Turkom, ki so jih večkrat močno opustošili. Leta 1515 so kraj med kmečkim puntom za krajši čas zavzeli uporni kmetje in požgali grad.

Poleg tega, da je mesto opravljalo pomembne vojaške naloge, je bilo več stoletij tržno središče za Brežiško ravnino in območje ob spodnji Sotli. Leta 1862 je stekla mimo mesta železniška proga. V 2. polovici 19. stoletja se je z ustanovitvijo nemške šole začela germanizacija. Slovensko prebivalstvo je odgovorilo z ustanavljanjem svojih kulturnih in političnih ustanov. Leta 1941 je okupator začel iz Brežic in Posavja množično izseljevati Slovence in naseljevati Nemce; večina nemških prebivalcev se je ob koncu vojne izselila.

Brežiški grad (Foto: Ana Jamnik)Brežiški grad prvič omenjajo leta 1249, prvotno leseno utrdbo so kasneje razširili. Sedanje poslopje, ki je značilna renesančna stavba, so začeli graditi leta 1529. V tlorisu je nepravilni trikotnik s štirimi obrambnimi stolpi na vogalih, na dvoriščni strani ima arkadne hodnike v dveh nadstropjih. Ob koncu 17. stoletja je grad kupila rodbina Attems, ki je v njem uredila veliko viteško dvorano z baročnimi mitološkimi freskami ter reprezentativno stopnišče in kapelo. Dvorano je okrog leta 1700 verjetno poslikal Radovljičan Frančišek K. Remb. V začetku 18. stoletja je slavnostno stopnišče in kapelo poslikal baročni freskant Ignacij Flurer. Po zadnji vojni so slikarije restavrirali in obnovili zunanjost gradu. V gradu je od 1949 Posavski muzej z arheološko, zgodovinsko, umetnostno in etnološko zbirko. Zgodovinska zbirka posebej poudarja slovensko-hrvaški kmečki upor 1573.

Župnijsko cerkev sv. Lovrenca sredi mesta so zgradili 1782; njena notranjost je baročno oblikovana, čelna fasada ima elemente klasicizma. Zanimiv je tudi vodni stolp, eden od dveh ohranjenih v Sloveniji (drugi je v Kranju).

V neposredni bližini Brežic se je ob bogatih izvirih termalne vode razvil turistični center Terme Čatež, ki so danes največje slovensko naravno zdravilišče, kjer se lahko kopate, igrate golf, jezdite in preizkusite srečo v kazinu.

Poleg gradu v Brežicah si v bližnji okolici lahko ogledate še tri gradove: Mokrice, Bizeljsko in Pišece.

Brežiška kolesarska pot je 97 km dolga označena pot, na kateri se lahko seznanite z različnim naravnimi in kulturnimi zanimivostmi. Prične se v Brežicah, ob reki Krki pridemo v Gorjance in se nato spustimo v Terme Čatež, prečkamo reko Savo in nadaljujemo pot v Dobovo, Kapele, nato čez okoliško vinorodno gričevje do Bizeljskega, prek Pišec in Sromelj po vinski in lokalni cesti nazaj do Brežic.

Brežiška planinska pot vodi po grebenih skrajnega severovzhodnega dela Gorjancev, najvišja točka poti je Goli Crinik (621 m). Izhodišče je pri motelu v Čatežu; za celotno pot porabimo 4 do 6 ur.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=bre%C5%BEice&tab=maps&x1=546649.6&y1=85127.9&zoom=48000&gx=546645.75&gy=85130.40625}

 

Več slik


Brežiški grad (Foto: Ana Jamnik)Vhod v brežiški grad (Foto: Ana Jamnik)
Vodni stolp (Foto: Ana Jamnik)Grajsko dvorišče (Foto: Ana Jamnik)Sončna ura v gradu (Foto: Ana Jamnik)

Zunanje povezave


http://www.visitbrezice.com/index.php?lang=10

Vrhnika

Spomenik Ivanu CankarjuPrvi dokazi človeškega bivališča segajo v mlajši paleolitik, veliko kasneje sledi obdobje mostiščarjev na Ljubljanskem barju. Področje Vrhnike je bilo že pred časom rimskega imperija pomembna trgovska postaja na prometni poti med vzhodom in zahodom, saj leži ob najlažjem prehodu iz Ljubljanske kotline čez Notranjsko proti morju. Tod je že nekdaj tekla jantarjeva pot in ena glavnih smeri osvajanj v času rimskega imperija. Današnja Vrhnika je nastala tam, kjer je bila rimska postojanka Nauportus in kasnejši srednjeveški Oberleibach. Že leta 1325 je bila trg, svojo zlato dobo pa je zaradi svoje ugodne lege ob glavni poti proti Trstu doživela v 17. stoletju. Z dograditvijo cesarske ceste Dunaj–Trst leta 1806 je čolnarstvo začelo izumirati, uveljavilo pa se je furmanstvo (vozili so na jug vse do Mantove, o čemer še danes priča ime hotela v središču Vrhnike). Ob močnih izvirih Ljubljanice so se razvile žage, saj so začeli izkoriščati gozdno bogastvo v bližnjem kraškem zaledju. Z dograditvijo lokalne železnice leta 1899 se je začel razvoj industrije (opekarstvo, usnjarstvo, lesarstvo, mlekarstvo). Po letu 1945 se je začela Vrhnika hitro razvijati, k čemur je pripomogla tudi bližina Ljubljane.

Še danes so vidna tri naselitvena jedra:
Vas, ob vznožju Sv. Trojice, ki je bilo nekdaj strnjeno naselje majhnih, nizkih in običajno s slamo kritih hiš. Cerkev sv. Trojice je bila zgrajena okoli leta 1640, bila je cilj mnogih romarjev in se do danes ni veliko spremenila, le gotskega je zamenjal baročni zvonik. Cerkev obkroža zid s trinajstimi kapelicami, ki jih je nekoč krasil Layerjev križev pot (okrog leta 1700). V osrednjem delu Vasi – na klancu – je bila tudi hiša, v kateri se je rodil Ivan Cankar (1876–1918), največji slovenski pisatelj, dramatik in pesnik. Na njenem mestu je Cankarjeva spominska hiša, ki ima podobo iz leta 1880. Notranjost je razdeljena v bivalni prostor, izbo in črno kuhinjo; pohištvo in druga oprema so s preloma stoletja. Razstavljeni so prve izdaje Cankarjevih del, fotografije in drugi dokumenti. Rojstna hiša je 1879 pogorela in odtlej so morali Cankarjevi gostovati po raznih opuščenih hlevih in hišah po vsej Vrhniki. Obiščete jih lahko na t. i. Cankarjevi poti, ki je opremljena s tablami, na katerih so odlomki iz Cankarjevih del.
Močilnik (Foto: Anže Miš)Pod Klancem je cerkev sv. Lenarta, ki je današnjo baročno podobo dobila v 18. stoletju. V bližini je nekdanja sodnija in sodni zapori (iz leta 1554); stavbo z dvema pomoloma so večkrat spreminjali, zadnjič leta 1990. Še danes je v stavbi sodišče, pa tudi Turistično društvo Blagajana idr.
Hrib, na ostankih Gradišča (iz obdobja železne dobe in halštatske kulture), kjer so se naselili obrtniki, čevljarji, sedlarji in zlasti usnjarji. Tu je farna cerkev sv. Pavla; današnja iz leta 1851 je že četrta na tem mestu. Na pokopališču je grob Cankarjeve matere Neže, očeta Jožeta in sestre Francke.
Breg, kjer so bile razvrščene trgovine, gostilne, uradi, trški bogataši in višji sloj obrtništva – danes je to središče mesta. Tu je Lavrenčičeva hiša – Stara pošta. V njej je bilo nekdaj tudi gostišče, v katerem je leta 1728 prenočil cesar Karel VI., danes je last Industrije usnja Vrhnika. V nekdanjem hotelu Pri črnem orlu je bila v prvem nadstropju čitalnica, ki jo je soustanovil Cankarjev oče. V bližini je most čez Ljubljanico, kjer je Ivan Cankar doživljal »enajsto šolo pod mostom«. V središču mesta stoji tudi spomenik, posvečen Ivanu Cankarju; izdelal ga je Ivo Jurkovič leta 1930. Ob spomeniku raste tisa, ki je zaščitena zaradi svoje mogočnosti in starosti.

Tudi v okolici Vrhnike je več zanimivosti:

Notranjost Cankarjeve hišeV južnem obrobju Vrhnike so v izraziti zatrepni dolini razporejeni izviri Velikega in Malega Močilnika, ki napaja Malo Ljubljanico. To je ena od skupin izvirov Ljubljanice (poleg Retovja in Bistre). Tu so prijetne sprehajalne poti in gostinski lokal.

Nad Vrhniko se dviguje Špica, 733 metrov visok in z gozdom porasel hrib; na vrhu sta koča Planinskega društva in 17 metrov visok lesen razgledni stolp iz leta 1956, s katerega je lep razgled. Ulovka (del Zaplane) pa je poznana predvsem kot zimskošportni center; tu je več vlečnic in prijetno gostišče. Ob poti na Ulovko je cerkvica sv. Miklavža na Korenu iz 16. stoletja.

V bližnjem naselju Verd je Miklčeva kašča; grajena je bila v baročnem stilu in prvotno v posesti bistriškega samostana. Leta 1981 so jo obnovili in jo v spomin na slikarja Jožefa Petkovška preimenovali v galerijo Kašča; v njej je stalna razstava fotografij Petkovškovih likovnih del in občasne likovne razstave sodobnih umetnikov.

Vrhnika je tudi izhodišče za ogled Ljubljanskega barja – »Marosta«.

{map 172,246}

 

Več slik


Cankarjeva hiša (Foto: Anže Miš)(Foto: Anže Miš)

Suha pri Škofji Loki

Podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika sameva nad vasjo, sredi polja. Je značilna srednjeveška vaška podružnica, ki ima pravokotno ladjo, nižji tristrano zaključen prezbiterij, kasneje dozidan zvonik na južni strani in lopo pred zahodno fasado. Zunanjost je pravzaprav skromna, prav tako ladijska notranjščina z novogotsko predelavo iz 19. stoletja in novimi okni, kar je »zagrešil« v Loki udomačeni stavbenik furlanskega rodu Molinaro v želji, da bi bila cerkev videti bolj »gotska«. V cerkvi so trije »zlati« oltarji, delo znamenite Jamškove podobarske delavnice. Glavni oltar je eden najboljših primerkov naših rezljanih in poslikanih, predvsem pa pozlačenih in zato »zlatih oltarjev« iz obdobja med renesanso in zrelim barokom.

Vrhunsko oblikovan in poslikan prezbiterij iz 1. polovice 15. stoletja ima poligonalen zaključek in zvezdastorebrast svod. Ves prezbiterij prekrivajo freske iz sredine 15. stoletja, ki so klasični primer t. i. kranjskega gotskega slikarstva. Nad podobami apostolov so izbrani prizori Kristusovega in Marijinega življenja, na oboku pa angeli in simboli evangelistov. Na slavoloku je poslednja sodba. Po potresu leta 1511 so bile freske potrebne popravila, kar je opravil znani srednjeveški slikar Jernej iz Loke. Med drugim je na spodnjem pasu namesto zastora naslikal vrsto pametnih in nespametnih devic.

Če gremo iz Suhe čez reko Soro in še 2 km po lokalni cesti proti Sori in Medvodam, pridemo do gručaste vasi Gosteče (343 m, 82 prebivalcev), kjer si lahko ogledamo še en pomemben spomeniško bogat sakralen spomenik – podružnično cerkev sv. Andreja. Zgodnjegotsko ladjo so v 2. polovici 15. stoletja prezidali. Ko pa so leta 1987 restavrirali strop iz leta 1699, so pod baročnim odkrili starejšega iz okrog 1515. Tako ima danes ladja poslikan lesen kasetiran strop. Severna in južna stena sta poslikani s prizori iz legende o sv. Andreju; freske so iz 1. polovice 15. stoletja. Oltar je iz 17. stoletja. Prezbiterij je po srednjeveških vzorih leta 1910 poslikal Matej Sternen.

{map 177,193}

 

Več slik


GostečeGostečeGosteče