Kranj: sprehod po mestnem jedru

Mestni stolp na Pungartu je edini v celoti ohranjen stolp mestnega obzidja. V različnih zgodovinskih obdobjih je služil kot mestna ječa. Cerkev na Pungartu, v kateri je danes pravoslavna cerkev, je posvečena zaščitnikom proti kugi sv. Fabianu, Sebastianu in Roku. Oltarna slika priprošnjikov proti kugi avstrijskega baročnega slikarja Kremser Schmida se nahaja v baročnem župnišču ob farni cerkvi.

S Pungarta je lep razgled na sotočje rek Save in Kokre, pa tudi na številne balvane, ki padajo v strugo Kokre s konglomeratnih sten. Nižje pod mestno naselbino ob reki Savi so številni industrijski objekti. Pogled seže na drugo stran reke Save, kjer je naselje Stražišče z lepo cerkvijo sv. Martina in predel mesta imenovan Labore.

V Tomšičevi ulici, ki je vzporedna s Prešernovo, se nahaja grad Khiselstein, ki s svojo stavbno gmoto predstavlja najučinkovitejši poudarek in nepogrešljiv člen v silhueti mesta. V zgodovini je grad zamenjal kar 14 lastnikov. Po 2. svetovni vojni je bil v njem vajenski in dijaški dom, nato ga je uporabljala Zveza kulturnih organizacij, od leta 1990 pa ima v gradu prostore Gorenjski muzej s svojo upravo in strokovnimi sodelavci.

V isti ulici je tudi hiša slikarja Leopolda Layerja (1752–1828) in hiša, v kateri je živel pesnik Simon Jenko (1835–1869). Streljaj naprej stoji hiša Janeza Puharja (1814–1864), izumitelja fotografije na steklo, ki je za izum prejel diplomo Pariške akademije.

Tretja vzporednih ulic je Tavčarjeva ulica. Tu stoji preprosta meščanska hiša, rojstni dom slovenskega gospodarstvenika, politika, pomembne osebnosti slovenskega veterinarstva in urednika Kmetijskih in rokodelskih novic Janeza Bleiweisa.

Če zavijete na most čez Kokro, vas prevzame pogled na Storžič in Kamniško-Savinjske Alpe. Ob mostu se nahaja tudi Mitnica, v kateri je danes gostinski lokal, v preteklosti pa so trgovci tu plačevali mitnino mitničarju, če so hoteli trgovati v mestu.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=kranj&tab=maps&x1=450790&y1=122351.6&zoom=48000&gx=450792.34375&gy=122355.96875}

Kranj: Prešernovo mesto

Pot proti mestnemu jedru Kranja pelje čez Slovenski trg, ki ga obdajajo gimnazija, občina in kino Storžič, ki je z zelo neposrečeno predelano fasado nastal iz Narodnega doma. Na Slovenskem trgu stoje kipi s tematiko NOB domačega kiparja Lojzeta Dolinarja.

Prešernov grob na starem pokopališču (Foto: Pavle Rakovec)Največja škoda kulturni dediščini je bila storjena v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja z rušenjem stavb na obeh straneh Koroške ceste. Hotelu se je morala umakniti Majdičeva hiša, ena najlepših meščanskih hiš v Kranju, pa tudi druge meščanske hiše na tej strani ceste, med njimi zapuščen benediktinski samostan na koncu ulice. Na nasprotni strani ulice so se stare stavbe morale umakniti današnjemu Globusu. Na njegovem mestu je stala stara poštna postaja iz rimskih časov. Kranj je bil v rimskih časih namreč pomembno križišče cest iz Emone proti Virniumu na Gosposvetskem polju. Stavba je v času Marije Terezije dobila ime Stara pošta. Ohranjen je le prizidek iz leta 1930, ki ga krasijo štirje kipi, ki predstavljajo trgovino, kmetijstvo, industrijo in znanost.

Pot v mestno jedro se nadaljuje čez Maistrov trg, ki so ga nekoč zapirala mogočna mestna vrata. Ta trg se zoži v Prešernovo ulico, na levo se razcepi v Tavčarjevo, na desno pa v Tomšičevo ulico. V Prešernovi ulici je Prešernov muzej, ki si ga odprli leta 1964. Spodaj so galerijski prostori, zgoraj pa lepo urejen pesnikov muzej.

Občina (Foto: Pavle Rakovec)Meščanske hiše so imele v srednjem veku običajno v pritličju delavnice, trgovine, gostilne, v zgornjih etažah pa bivalne prostore z odprtimi ognjišči. Zato ni čudno, da je v mestu večkrat izbruhnil požar. Posebno uničujoč je bil leta 1811, ko je popolnoma uničil mesto. Ker so na današnjem Maistrovem trgu stale hiše tudi po sredini, se prebivalci niso mogli rešiti. Mestna oblast je odločila, da teh hiš ne bodo obnovili in tako je nastal trg.

Na Mestnem trgu stoji vodnjak, ki je v zgodovini spreminjal svojo podobo. Na tem mestu je starejši vodnjak stal do leta 1919, ko so ga podrli, ker je leta 1911 Kranj dobil vodovod in Vodovodni stolp. Današnji vodnjak je iz leta 1995 (arhitekta Vardjan in Hudolin). Maski na vodnjaku poosebljata reki Kokro in Savo, na sprednji strani pa je Prešernov verz. Maski sta delo kiparja Marka Pogačnika, avtorja slovenskega grba, ki je po rodu Kranjčan. Na trgu je zanimiva tudi Pavšarjeva hiša, lep primer bogate meščanske arhitekture iz 16. stoletja s freskami na fasadi. Zdaj je tu Galerija Prešernovih nagrajencev.

Maistrov trg (Foto: Pavle Rakovec)Mestna hiša je eden najodličnejših primerov renesančne arhitekture. Fasado krasita renesančna bifora in nadstropni balkon. V notranjosti stavbe sta galerija kiparja Lojzeta Dolinarja ter Gorenjski muzej s stalnimi zbirkami in občasnimi razstavami. V prvem nadstropju je tudi lepa renesančna dvorana, ki služi kot poročna dvorana. V bližnji gostilni Prešernov hram se je rad zadrževal France Prešeren.

Župnijska cerkev je eden najlepših primerov pozne gotike na Gorenjskem. Cerkev je tu stala že v predslovanski dobi, doživela pa je mnogo prezidav in povečav. V 15. stoletju je starejšo ladjo zamenjala gotska dvorana. Tako je postala vzorec za nastanek vrste dvoranskih cerkva na Gorenjskem. Kmalu po letu 1500 je nastal krilni oltar, eden najpomembnejših poznogotskih spomenikov Kranja. Na žalost so ga v 19. stoletju prodali Avstrijcem, ki ga razstavljajo v Galeriji avstrijske srednjeveške umetnosti na Dunaju. V kapeli kranjske cerkve visijo le reprodukcije.

Sredi 19. stoletja je cerkev poslikal kranjski slikar Bradaška, cerkveno opremo pa je naredil podobar in kamnosek Janez Vurnik. Neogotski oltarji in poslikana notranjost so delovali pretežko in s tem razvrednotili lahkotnost sloga. Leta 1930 so prenovo cerkve zaupali prof. Francetu Steletu, ki se je zaradi majhne umetniške vrednosti ter slabe ohranjenosti opreme in poslikave odločil, da cerkvi vrne njeno srednjeveško podobo. Zato zdaj lahko na oboku občudujemo srednjeveško poslikavo šole Janeza Ljubljanskega, ki je bila v 19. stoletju skrita pod drugo poslikavo.

Ob cerkvi je tudi kostnica, ki jo upravlja Gorenjski muzej. Vodnjak Janezu Nepomuku ob cerkvi je delo kiparja Franca Bernekarja.

Poleg cerkve je Prešernovo gledališče. Spomenik pred njim je delo kiparjev Smerduja in Lobode, fasada gledališča pa arhitekta Jožeta Plečnika. Ta je izdelal tudi načrte za arkade in vodnjak ob Rožnovenski cerkvi, ki stoji ob poti proti Pungartu. Plečnik je tu želel oblikovati monumentalni vhod v mesto.

France Prešeren je pokopan na starem kranjskem pokopališču, ki je svojemu namenu služilo do leta 1936. Leta 1953 so pokopališče preuredili v Prešernov gaj, kjer je pokopan tudi pesnik in pisatelj Simon Jenko (1835–1869). V Gaju je ostala tudi znamenita grobnica družine Majdič s čudovitim reliefom Vstajenje kiparja Ivana Zajca. Na pokopališki lopi je spominska plošča izumitelju fotografije na steklo Janezu Puharju, v desnem delu Gaja pa je tudi prvi spomenik bazoviškim žrtvam. Ostale grobove so prenesli na novo pokopališče na vzhodni rob mesta ali pa jih pustili zakopane v zemlji.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=kranj&tab=maps&x1=450790&y1=122351.6&zoom=48000&gx=450792.34375&gy=122355.96875}

 

Več slik


Rožnovenska cerkev (Foto: Pavle Rakovec)

Kranj nekoč in danes

Številne arheološke najdbe kažejo, da je bilo območje Kranja naseljeno že ob koncu mlajše kamene dobe (Drulovka, Goriče, Kokra). Pomembna naselbina je Kranj postal v 5. stoletju v času preseljevanja ljudstev. Iz tega obdobja so tudi imena Carnium v pokrajini Carneoli, Savus (Sava) in Corcas (Kokra).

Kranj (Foto: Pavle Rakovec)Jedro srednjeveške naselbine se je razvilo okoli starejše prednice sedanje župnijske cerkve sv. Kancijana in tovarišev (sv. Kancijan, Kancij, Kancianila in Prot – oglejski mučenci). Ime Chreina se je prvič pojavilo leta 1060 v listinah briksenških škofov, leta 1256 pa je Kranj že dobil mestne pravice in grb. Podobno kot druga mesta je tudi Kranj menjal lastnike: grofe Andeške, Habsburžane, Celjske in Khisle. Mesto ima odlično obrambno lego na visoki konglomeratni skali nad Kokro in Savo, v 14. stoletju pa je dobilo še mestno obzidje s petimi vhodnimi vrati.

Kranj (Foto: Anže Miš)Danes ima Kranj na Zlatem polju šolski center s srednjo šolo in Fakulteto za organizacijske vede ter študentski in dijaški dom. V bližini sta tudi zdravstveni dom z reševalno postajo ter Bolnišnica za ginekologijo in porodništvo. Industrijska območja so se razvila sprva na obrobju mesta na nižje ležečem predelu ob reki Savi, kasneje pa tudi na severnem robu mesta (industrijska cona Primskovo). V mestu so tudi nakupovalna središča in številni športni objekti. Kljub veliki želji številnih kulturnikov Kranj nima koncertne dvorane, ki pa jo je v preteklosti že imel.

Priljubljeni izletniški točki Kranjčanov sta Šmarjetna gora z lepo razgledno asfaltirano cesto in Sv. Jošt z znano romarsko cerkvijo.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=kranj&tab=maps&x1=450790&y1=122351.6&zoom=48000&gx=450792.34375&gy=122355.96875}

 

Več slik


Kranj (Foto: Anže Miš){mosimage}

Gorjuša

Do Gorjuše se pripeljete z Doba, mimo cerkve, čez avtocesto in nato zavijete na desno. Če greste peš iz Domžal, pa vas makadamska pot vodi preko križišča, izvoza avtoceste pod skakalnico skozi gozd; krajša je in prijetna za sprehod.

(Foto: Anže Miš)Vas sama ni zanimiva, le nekaj hiš se tišči skupaj. Obiskovalcem priporočamo, da se odpeljejo do gradu Krumperk ali do Jamarskega doma. Pot okoli gradu sicer ni najbolj prijetna; naravovarstveniki tu niso opravili svojega dela, piščančje farme ta prijeten okoliš grdo zasmrajajo. Se je pa vredno sprehoditi proti gozdu ali po polju na drugi strani Jamarskega doma, pod vasjo. V gozdu utegnete ob pravem času najti dišeče šmarnice, na njegovih obronkih pa takoj, ko se stali sneg, velike zvončke.

Gorjuša je pisno prvič omenjena leta 1346. Njeno ime je verjetno nastalo iz osnove besede gora – gorjuša, saj stoji na griču sredi ravnine. Vas se je razvila blizu gradu Krumperk menda zato, ker so tu prvotno bivali krumperški delavci. Eden zanimivih zapisov o Gorjuši je nastal 7. novembra leta 1568, ko se je Blaž Jurij Miš poročil z Maruško, posvojenko enega od grofov Raspov, ki je bila po ljudskem izročilu njegova nezakonska hči.

(Foto: Anže Miš)Gorjuša je najbolj znana po svojih jamah, saj stoji na kraškem svetu. Tu ni nobenega studenca, še pred tremi, štirimi desetletji so vaščani hodili po vodo v Račo, ki se vije po polju pod vasjo. V arheološkem pogledu so najbolj znane tri jame: Babja, Železna in Miševa. Babja jama leži približno 150 metrov jugovzhodno od Jamarskega doma. V neposredni bližini Babje jame je za turistični obisk urejena Železna jama, jugovzhodno od nje pa je Miševa jama. Ob raziskovalni akciji so domžalski jamarji v Miševi jami našli prazgodovinske ostanke človeških kosti. Arheolog dr. Franc Osole je ugotovil, da bi se v tej jami nekoč utegnil zadrževati ledenodobni lovec. Jamarji so v mastni ilovici našli še kamnito rezilo iz kremena – artefakt. Zaradi tega so jamo zaščitili in nadaljnja raziskovanja brez strokovnega vodstva niso dovoljena. V Babji jami so našli kosti pragoveda, alpskega svizca, losa ter ostanke oglja. To je Ljubljani najbližja postaja pračloveka, ki sega kar 15.000 let nazaj.

V Jamarskem domu so svoj prostor našle zbirke kamnin in fosilov, Hohenwartova zbirka kapnikov, Robičeva zbirka fosilov, hroščev, mehkužcev, mahov in gliv ter slamnikarska zbirka.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=gorju%C5%A1a&tab=maps&x1=472291.1&y1=110578.70000000001&zoom=48000&gx=472292.46875&gy=110575.4296875}

 

Več slik


(Foto: Anže Miš)

Šentrupert

Središče te pokrajine se je kasneje iz Škrljevega preneslo v Šentrupert; Šentrupert se že zelo zgodaj omenja kot najstarejša prafara na Dolenjskem.

Naselje Šentrupert je svoje ime dobilo v 14. stoletju po cerkvenem patronu svetem Rupertu, prvem škofu v Salzburgu. Celjski grof Herman II. je leta 1393 pridobil patronat nad župnijo in tedaj se je začela graditi mogočna gotska cerkev v Šentrupertu.

Ko so Celjski grofje zasnovali gradnjo šentruperske cerkve, so mislili, da bo to področje še dolgo vodilno v dolenjskem prostoru. A se je med gradnjo središče preneslo v Novo mesto; tudi novomeški kapitelj se je gradil s sredstvi s šentruperskega področja in tudi šentruperski župnik Jakob Turjaški je postal prvi novomeški prošt. Ker je bilo to obdobje značilno za vzpone in padce Celjskih grofov, je bila cerkev zgrajena šele 1497. leta, 1520. leta pa jo je blagoslovil Jurij Slatkonja, prvi slovenski škof, ki je poznan tudi kot ustanovitelj slavnega zbora 'dunajskih dečkov'. Kljub vsemu je šentruperska cerkev ena izmed najlepših gotskih spomenikov v Sloveniji, četudi Šentrupert kasneje ni imel tiste veljave, kot se je sprva kazalo.

Cerkev je v kasnejših stoletjih doživljala več prenov, v zadnjih desetletjih pa s prizadevanjem župnišča in krajanov ponovno dobiva čim bolj prvotno podobo. Danes je glavni oltar v cerkvi najvišji umetnostni dosežek neogotike pri nas; v njej je več dragocenih slik; naj omenimo samo sliko svetega Ruperta, ki jo je naredil priznani ljubljanski slikar Janez Wolf. Že leta 1697 pa je bil postavljen nagrobnik grofu Barbu; njegovi potomci še zdaj živijo.

Tudi barok je v šentruperski dolini mogočno zastopan; predstavlja ga baročna cerkev svetega Frančiška Ksaverija na Veseli Gori; to je bila nekdaj poznana romarska cerkev; posvečena je bila 1735. leta. Cerkev je dolga 21 metrov, široka 22 in v glavni kupoli visoka 24 metrov; je na izredno lepi razgledni točki. Zaradi akustičnosti pa je danes tudi prizorišče koncertov v okviru Imago Sloveniae – Podoba Slovenije. Tudi tu ne manjka dragocenih slik; kot avtorji so se podpisali Fortunant Bergant, Valentin Metzinger in baročni slikar Anton Postl, ki je ob 500-letnici gotske cerkve prvikrat doživel mogočno razstavo – čez sto enot.

Če imate dovolj moči, pa je vredno obiskati tudi podružnično cerkev svetega Duha na Vihru nad Hrastnim; v njej boste lahko občudovali freske, nastale okoli leta 1510.

Šentrupert je rojstni kraj več pomembnih osebnosti. V 19. stoletju je dala pečat družina Skedl; med njimi sta bila dr. Jožef Mihael Skedl, ki je kar nekaj let predaval pravo v Gradcu v slovenskem jeziku, in Ana Skedl, pianistka in slikarka.

Vseskozi ima spoštljiv spomin profesor zgodovine in slovenščine Ivan Steklasa (1846–1920), ki je 1913. leta v samozaložbi izdal delo Zgodovina župnije Šent Rupert na Dolenjskem; s tem delom je kraju dal zgodovinski spomin. Po njem se imenuje Steklasova pohodna pot, kraj pa je pred leti to temeljno delo ponatisnil.

Akademik dr. Pavel Lunaček (1900–1955) je postavil temelje sodobnemu porodništvu in ginekologiji; po njem se imenuje sedanja šola.

Pesnica in pisateljica Majda Peterlin-Vida Brest (1925–1985) je bila z vsem srcem vezana na Šentrupert; njeno najboljše delo Tiho, tiho, srce je izšlo šele deset let po njeni smrti.

Med župniki velja omeniti vsaj dve imeni: Vincenc Vovk, ki je zgradil pokopališko kapelo svetega Križa in prvi skrbel za kulturno dediščino; v 20. stoletju pa je za to najbolj zagnano živel župnik Janez Vidic (1936–1998).

V zgodovini Šentruperta ima zelo pomembno mesto tudi šolstvo; začetki šolstva segajo že v leto 1618. Marsikateri šolnik se je zapisal v zgodovinski spomin. Buditelj Aleksander Lunaček na začetku prejšnjega stoletja je bil odličen strokovni pisec, začetnik sodobnega čebelarstva in ustanovitelj več društev, med drugimi tudi bralnega društva. Matija Brezovar se je zapisal v zgodovino kot kronist in dolgoletni sodelavec Rdečega križa, njegov sin Bojan Brezovar – vsi si bili ravnatelji – pa je poskrbel, da se je osnoval muzej kmečkega orodja; le-ta je zdaj v prenovi, a bo verjetno že jeseni 2006 ponovno odprt.

Današnjo šolo pa bogatita tudi dve stalni razstavi, ki sta nastali ob 375-letnici šolstva v Šentrupertu – pred dobrimi desetimi leti. To sta Slovenske slikanice za otroke sveta – 300 slikanic slovenskih avtorjev in ilustratorjev v 21 različnih jezikih. Stene šolskih hodnikov pa so galerija – Izvirne ilustracije mladinskih del, čez tristo jih je, so darilo slovenskih ilustratorjev; največ so jih podarili Melita Vovk, Mara Kraljeva, Jelka Reichman, Lucijan Reščič, France Slana in med najmlajšo generacijo Kristina Krhin.

Šentrupert živi tudi v turističnem pogledu, saj bogata kulturna dediščina in lepota mehko valovite dolenjske pokrajine kar vabita, da spoznate ta del naše lepe domovine.

{map 321,244}

Železniki

Avto pustite na parkirišču pred pošto in se na kratkem sprehodu seznanite z Železniki. Pot pričnete pri gostilni Pr'Pujsu in jo nadaljujete po pločniku ob glavni cesti, mimo tovarn Niko in Domel. Nato čez kamniti most Na grivi zavijete levo na Racovnik. Po ljudskem izročilu naj bi bilo tod nekdaj močvirje, kjer so se zadrževale divje race. Najprej se ob ozkem trgu vrstijo stare, enonadstropne hiše s portali, kovanimi polkni in skrilastimi strehami. Kjer se Racovnik zožuje in končuje, stoji hiša planinskega pisatelja Janka Mlakarja. Tu je drugi most čez Soro, imenovan Na klovžah, ob njem pa stoji znamenje z razgibano streho iz skrila.

V osrednjem delu Železnikov, na Trnju, stoji župna cerkev Sv. Antona, ki so jo v starih časih imenovali »sv. Anton v gozdu«. Sedanjo cerkev so sezidali na mestu stare leta 1874. V oltarjih so Wolfove in Gosarjeve slike, ter Layerjeva slika sv. Ane.

Če pot nadaljujete, boste kmalu prišli do tretjega mostu, ki čez reko Soro vodi na pokopališče, kjer stoji baročna cerkev Sv. Frančiška na Logu. V glavnem oltarju ima Layerjevo, v stranskih pa Metzingerjeve slike. Nasproti mosta je stara, arhitektonsko zelo zanimiva stavba Plnada, z zaokroženim stolpastim pomolom. Velja za najstarejšo stavbo v Železnikih. Baje so jo sezidali Furlani iz Palmanove. Od nekdaj je ta stavba služila za mlin.

Po makadamski poti ob vodi prispete do četrtega mostu in jezu. Ko most prečkate, pridete v Gorenji konec (sedaj imenovan Na Plavžu). Cesta se razširi v trg Na Logu, z znamenjem v sredini. Glavna cesta se spet stisne v ozko ulico med starimi hišami in pride mimo gostilne Pri meru (ime izhaja iz časa francoske okupacije) na trg Pod lipo, kjer stoji stari plavž. Hiša nekdanjih fužinarjev Plavcev ob severni strani trga ima nadstropni pomol in gotske arhitektonske elemente. V njej je nameščena lokalna muzejska zbirka, ki z razstavljenimi predmeti prikazuje tri najpomembnejše dejavnosti Železnikov in Selške doline: kovinarstvo, lesno obrt in industrijo ter čipkarstvo.

V juliju Turistično društvo Železniki prireja tradicionalne Čipkarske dneve, kjer znova oživijo stare obrti in kjer seveda lahko spremljate tudi tekmovanje klekljaric!

Železniki so tudi izhodišče za mnoge lažje pohodniške ture. Številne med njimi lahko opravite s kolesom. Obiščete lahko tudi okoliška smučišča in se nato okopate v plavalnem bazenu v Železnikih.

{map 150,173}

 

Več slik