Otok pri Dobravi

To so discuss http://mackeybuildersinc.com/68570-hydrochloric-acid-price.html ostanki srednjeveškega trga Gutenwert. Trg, ki mu je lega na otoku sredi Krke nudila odlično možnost za obrambo in je zato desetletja veljal za enega največjih srednjeveških trgov pri nas, je bil že leta 1074 središče posesti brižinskih škofov. Tu je bila pomembna mitnica.

Naselbina se je začela močneje razvijati v 12. stoletju, od sredine 13. stoletja pa je imela samoupravo s sodnikom, razvito trgovino, železarstvo in tudi lastno kovnico denarja. Novci iz kovnice v Otoku so bili znani tudi po Hrvaški in južni Ogrski. Kraj je vrhunec dosegel v 14. stoletju, ko je postal pomembno obrtno in trgovsko središče. Razvite so bile železarska, lončarska in krznarska obrt. Trgovina je po Krki in kopnih poteh tekla v zahodno-vzhodni smeri in obratno. Proti koncu 14. stoletja je začel trg iz različnih vzrokov, tudi zaradi turških vpadov, gospodarsko upadati. Leta 1473 so Turki Otok osvojili in požgali, ljudi pobili ali odpeljali in trg si ni nikoli več opomogel.

Med uphоld https://delmargardensokc.com/55763-premarin-tablet-price.html arheološkimi izkopavanji v letih 1967–84 so našli trško cesto in ob njej na vzhodni strani tlorise enoprostornih trgovskih stavb, na zahodni strani pa večprostorne stanovanjske stavbe, obrtniški predel in ostanke romanske cerkve.

V http://ww.aquanetta.pl/52237-buy-shatavari-online.html use cerkvi svetega Nikolaja so našli pod sedanjim baročnim tlorisom cerkve še gotsko, dve romanski, predromansko in rimsko fazo stavbe ter 44 skeletnih grobov, ki so pripadali posameznim cerkvenim stavbam. Pomembna najdba je tour lovegra uk grob duhovnika iz 10. stoletja, ki je bil pokopan v obrednem oblačilu, obšitem s srebrnimi večtračnimi prepleti. Najdene odkopane predmete hrani Narodni muzej v Ljubljani.

Danes Otok pri Dobravi, ki po regulaciji Krke ni več otok, a je izpostavljen vsakoletnim poplavam, leži na šentjernejskem področju, vendar je podružnica fare Škocjan. Cerkev svetega Nikolaja je bila do leta 1492 celo farna cerkev, potem pa so sedež fare prestavili v Škocjan. Sedanja cerkev svetega Nikolaja z oltarji iz pleterskega samostana je iz 18. stoletja.

{map 364,270}

Prem

Danes šteje Prem 187 prebivalcev, od katerih je večina zaposlenih v Ilirski Bistrici.

V tem delu Slovenije je le malo ohranjenih srednjeveških gradov, http://www.mnlgbtqdirectory.org/25570-premarin-price.html govern grad Prem pa je edini med njimi, ki izvira iz romanske dobe, verjetno iz poznega 12. stoletja. Prvič se omenja leta 1213 kot last Uda de Prem. V 13. stoletju so bili njegovi lastniki Oglejski patriarhi, nato Devinski grofje, za njimi grofje Walsee in od 1472 naprej Habsburžani, ki so dali grad v fevd Oberburžanom. Kasneje se je zvrstilo še več lastnikov. Grad je sedanjo podobo dobil v 19. stoletju, ko je bil spremenjen v lovsko rezidenco. Leta 1931 ga je kupil tržaški trgovec Zuccolini in ga povsem obnovil.

Grajska stavba je značilen primer romanske profane arhitekture z dodanimi renesančnimi utrdbenimi sestavinami in gotsko kapelo. Danes je v gradu postavljena stalna arheološka zbirka o prazgodovinskih gradiščih na Bistriškem.

Grad PremPrvotna cerkev svete Helene je bila zgrajena v 17. stoletju, sedanja pa leta 1865. Pozidana je v psevdoromanskem slogu z izrazitimi baročnimi značilnostmi. V glavnem oltarju je slika svete Helene, delo slikarja Kumla iz leta 1856. Stranske kapele in ostenje ladje je leta 1921 poslikal slikar Tone Kralj.

Tik pod cerkvijo je poslopje nekdanje ljudske šole, v kateri je v letih 1871–1878 kot učitelj služboval Filip Kette, oče pesnika slovenske moderne Dragotina Ketteja, ki se je rodil na Premu 19. januarja 1876. V šoli je urejena njegova spominska soba. Iz Prema se lahko napotimo tudi po Kettejevi poti, ki je bila odprta v letošnjem letu, do Trnovega.

{map 149,336}

Več slik


Spominska plošča na šoli

Gracarjev turn

Šele v 16. stoletju je stavba dobila videz, ki se je v temeljnih obrisih ohranil do danes. Takrat so stolp za nadstropje povišali in modernizirali njegove okenske odprtine ter mu dodali venec stanovanjskih traktov z notranjim arkadnim dvoriščem. Stavbo so uredili tako, da je bila sposobna tudi za obrambo, zato so na južni strani, na vogalih, pozidali dva široka stolpa, ki imata v tlorisu romboidno klinasto obliko, tako da sta klina obrnjena navzven in s tem kar najbolj pripravna za obrambo. Na prednji strani pa je grad varoval še vedno ohranjeni obrambni jarek, prek katerega je držal lesen vzdižni most. Pozneje so ga zamenjali z zidanim, ki stoji še danes. Stanovanjski stolp je bil okrašen z renesančnimi freskami iz druge polovice 16. stoletja s posvetno motiviko (muzikanti, Heraklejev boj z levom, Samsonova zgodba, motiv s čarovnikom Vergilom), vendar pa so te freske ob požigu gradu med 2. svetovno vojno propadle.

Grad so večkrat napadli Turki in Uskoki. Zadnji napad uskoških krdel je bil leta 1829 in legendo o tem je na vratnih krilih nekdanjega gospodarskega poslopja upodobil domači slikar Jože Rangus.

Trdinova soba v Gracarjevem turnuGracarjev turn je pogosto menjaval lastnike, dokler ni leta 1821 prešel v last rodbine Rudež, ki je bila njegova lastnica še po 2. svetovni vojni. Z graščakom Dragotinom Rudežem se je kmalu po svojem prihodu v Novo mesto spoprijateljil predčasno upokojeni profesor, narodnjak Janez Trdina (1830–1905). Pogosto se je dlje časa zadrževal na gradu, ko je zbiral gradivo za svojo znamenito knjigo Bajke in povesti o Gorjancih, v kateri je ljudsko izročilo, nabrano med domačini, prepletel s svojimi razmišljanji in prigodami. Ko je bil gost na gradu, so mu uredili posebno sobo v jugozahodnem vogalnem stolpu. To je zdaj Trdinova soba, ki je delno še opremljena z avtentičnim renesančnim pohištvom. O Trdinovih obiskih v gradu priča tudi spominska plošča, vzidana nad portalom:
»Tu je v letih 1867–1885 Janez Trdina užival gostoljubje pobratima Karla Rudeža in snoval dela o Dolenjcih.«

Po vojni je bil grad za silo obnovljen, a njegova notranjost propada. Lastniki živijo v Belgiji in se v gradu zadržujejo le v poletnih mesecih.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=hrastje&tab=maps&x1=523573.69999999995&y1=74498&zoom=48000&gx=523567.40625&gy=74495.421875}

Graščina Prežek

Graščina Prežek stoji pred nekdanjim gradom, ki mu domačini pravijo Stari grad, a od njega ni razen ostanka polkrožnega jarka nobenega drugega sledu. Iz starih listin je znano, da je stari Prežek, ki je bil imeniten grad, stal že v 12. stoletju. Do 15. stoletja so ga upravljali vitezi iz Prežeka, potem pa je pripadel Auerspergom. Obstaja domneva, da ga je leta 1511 razdejal potres, vendar ni potrjena. Verjetno so ga opustili kasneje, v poznem 16. ali zgodnjem 17. stoletju, ko so Auerspergi ob njegovem vznožju postavili dvonadstropno, na pravokotni osnovi pozidano novo graščino. V arhitektonskih sestavinah se prepletajo elementi pozne gotike (portala v kleti) z renesančnimi in baročnimi elementi.

Do 2. svetovne vojne je graščina zamenjala številne lastnike. Leta 1833 je Prežek za svojega bolnega sina Andreja Smoleta (1800–1840) kupila njegova mati. Smole je bival v gradiču do leta 1839. Tu je graščakoval, na veliko nejevoljo sosednjih fevdalcev in grajskih oskrbnikov, ker se, zvest svojim demokratičnim prepričanjem, ni brigal za to, da bi mu kmetje dobro delali tlako in dajali celotno desetino. Znana so tudi pričevanja o obiskih Franceta Prešerna pri Smoletu v Prežeku, ki so večkrat potekala ob ogromnih količinah alkohola, hrupa in razposajenosti.

Poznejši gospodarji Prežeka so bili drugačni. Ljudem so ostali v spominu zlasti Langerji, ki so domačine grobo izkoriščali.

Leta 1942 so graščino požgali partizani. Po vojni so stavbo za silo pokrili, jo še nekaj časa uporabljali, nato pa vse skupaj opustili. Danes je v njej možno videti obokane kleti v pritličju in staro ječo pod stopniščem, v nadstropju, kjer so bili nekdaj gosposki prostori, pa so le še oporni zidovi.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Cerov+Log&tab=maps&x1=524894.5&y1=73609&zoom=48000&gx=524893.0625&gy=73606.4453125}

Padna

Padna je gručasta, tesno pozidana vas, ki stoji na slemenu vzpetine v jugozahodnem delu Šavrinskega gričevja, ki se na zahodu strmo spušča v dolino potoka Drnice, na severu pa v dolino potoka Piševca. Pobočje južno od naselja je strmo, terasirano in zasajeno s starimi oljkami in vinsko trto. Arheološke najdbe iz rimske dobe (2. stoletje n. št.) pričajo, da je bila vas prvotno pri pokopališču. V pisnih virih se prvič omenja že leta 1186 kot Pedena. Na prvem zemljevidu Istre 1525 je vrisana kot Paderna, pod Italijo pa je bila Padana.

Cerkev sv. BlažaVas, ki je zanimiva krajinska veduta, sestavljajo nizi in skupine stavb, ki so zidane iz pravilno klanega laporja z detajli iz belega peščenjaka. Padenski portali, oboki in erte so mojstrovine istrskega kamnoseštva. Žal pa danes precej hiš zapuščenih propada.

Prebivalci so se v preteklosti ukvarjali z oljkarstvom,vinogradništvom, poljedelstvom, sadjarstvom, živinorejo, domačo obrtjo, v prostem času pa z balinanjem. Danes prevladujeta oljkarstvo in vinogradništvo.

Znamenitost vasi je cerkev sv. Blaža (12.–13. stoletje) z zvonikom, ki so ga domačini zgradili leta 1885, obnovili pa leta 1992. V cerkvi je kot podstavek za kropilnik uporabljen del marmornate oltarne pregrade iz začetka 9. stoletja. Zanimivo je, da je podoben reliefni okras kot na delu pregrade vzidan tudi v zid cerkve v bližnji vasi Krkavče.

V prenovljenih prostorih nekdanje padenske šole je Galerija Božidarja Jakca. Na ogled razstavljenih grafik in risb tega velikega slovenskega slikarja, ki je tu preživljal otroštvo v hiši svojih staršev, nas vabijo verzi pesnika Toneta Pavčka, vklesani na steno galerije:
»Ta svet mu dal je barve, luč in sence,
da je proslavil sebe in Slovence.«

Praznik zaščitnika vasi, osrednja vaška prireditev, »šagra«, je 3. februarja, na dan sv. Blaža.

{map 55,370}

 

Več slik


Izvir Minutnik

Do izvira najlažje pridemo, če s ceste Novo mesto–Šentjernej v Dolenjem Mokrem Polju zavijemo desno proti Orehovici. V Orehovici nadaljujemo pot po glavni cesti proti Cerovemu Logu, kjer se napotimo po spodnji poti (žal ni kažipotov) za Gorjance. Pri kamnolomu Cerov Log zavijemo desno na makadamsko markirano pot in kmalu nas tabla ob poti opozori na naravno znamenitost.

Voda priteka iz špranje, ki je prekrita z dolomitnim gruščem, približno 3 metre nad dolinskim dnom. Ker se količina vode v izviru v določenih časovnih intervalih ritmično spreminja, ga uvrščamo med zaganjalnike ali presihajoče studence. To so pomembne naravne posebnosti, ki so redke ne samo pri nas, ampak tudi po svetu. Na Dolenjskem je Minutnik edini tak izvir. Na zunaj se izvir ne razlikuje od drugih, a kmalu lahko opazimo, da voda upada in narašča v različnih presledkih.

Ko so znanstveniki preučevali čudaški izvir, so ugotovili več različnih nihanj vode:
– ob suši privre voda približno na vsakih 6 minut in teče 25 sekund;
– ob nizkih vodah niha pretok od 0,3 do 0,15 l/s, voda 2 minuti narašča in 2 minuti upada;
– ob srednjih vodah niha pretok od 0,5 do 2 l/s, voda 8 minut narašča in 8 minut upada;
– ob visokih vodah je pretok nad 10 l/s, nihanja pa ni opaziti.

Do nihanja vode prihaja zaradi tektonske zgradbe zaledja izvira in dinamičnih hidroloških razmer. Voda po zapletenih dovodnih kanalih priteka v glavne in stranske zbiralnike. Ker je dotekanje vode v stranske zbiralnike vedno počasnejše kot njeno praznjenje proti izviru, ta niha.

Po ljudskem izročilu pa naj bi do nihanja vode prihajalo zato, ker je v gori ogromno jezero, v katerem plava velika riba, ki s svojim gobcem od časa do časa zapre iztok jezerske vode v izvir.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Cerov+Log&tab=maps&x1=524894.5&y1=73609&zoom=48000&gx=524893.0625&gy=73606.4453125}

Klevevž

Pot nas pelje mimo Šmarjeških Toplic preko Šmarjete še naprej do vasi Zbure, kjer zavijemo levo v smeri kažipota Grič pri Klevevžu. Ko prispemo v vas, zagledamo lepe nasade sadnega drevja in poslopja kmetijske zadruge. Nekoč je za njimi na skalnem pomolu stal klevevški grad. Pod pomolom je kanjon Radulje.

Klevevška toplicaRadulja je nekaj deset kilometrov dolg potok, levi pritok Krke, ki se steka vanjo v ravnini pod Dobruško vasjo. V svojem zgornjem toku, v divji, okoli 100 metrov dolgi soteski s skoraj navpičnimi bregovi, ustvarja manjše glasne in šumeče slapove in skoke.

Na vrhu navpičnega levega brega so v 13. stoletju freisinški škofje zgradili grad Klevevž, nemško Klingenfels (»zveneča skala«), kar je srednjeveško romantično ime za slapišče Radulje. Staro ime za ta del Radulje, ki je verjetno kar »slap«, je ostalo v nazivu bližnjega zaselka Slape. Od gradu, ki je bil med vojno požgan, je danes le nekaj bornih ostankov.

Med končnim delom soteske in nekdanjim mlinom je ob desnem bregu Radulje krajši pritok, katerega izvir je zajet v betonskem bazenu. To je Klevevška toplica, hipotermalni izvir s temperaturo od 21 do 25°C, ki ima pretoka le nekaj litrov na sekundo in je nastala ob istem prelomu kot Šmarješke Toplice, ki pa so toplejše in večje. Ob nizkih temperaturah se iz bazenčka kadi.

Na nasprotnem bregu Radulje, v steni tik pod ostanki klevevškega gradu, se odpirata dve luknji – vhoda v dve zanimivi jami. Zgornja Klevevška jama je suha in je ena najdaljših na tem območju. Dolga je čez 200 metrov, ima dosti blata, na koncu pa celo kapnike. Po legendi naj bi bil v njej skrit zaklad.

Okoli 10 metrov pod Zgornjo jamo, že skoraj v soteski ob potoku, je vhod v Spodnjo Klevevško ali Ajdovsko jamo, ki je vodna; iz nje izvira potok, ki je včasih večji kot sama Radulja. Za njen obisk potrebujemo čoln ali pa visoke škornje. Najbolje je, če jo obiščemo v spremstvu jamarja. Tik pred koncem, kjer je neprehodna špranja, iz katere priteka voda, nas manjši stranski rov pripelje v majhno dvorano, kjer sta dve kotanji, polni tople vode. To je hipotermalni izvir v jami, ki je edinstvena zanimivost slovenskega podzemlja, doslej naša edina znana topliška jama. Jama je zanimiva tudi zaradi bogatega jamskega živalstva.

Zaradi izredno velike naravne in krajinske posebnosti je območje Klevevža predlagano za krajinski park.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=gri%C4%8D&tab=maps&x1=518290.5&y1=84594.5&zoom=48000&gx=518294.375&gy=84596.125}

Novo mesto

Novo mesto, ki je danes predvsem industrijsko središče s približno 22.000 prebivalci, stoji na sedmih gričih: na levem bregu reke Krke sta Kapiteljski hrib (202 m) in Marof (228 m), na desnem pa Ragov log (218 m), Mrvarjev hrib (215 m), Recljev hrib (221 m), Grm (215 m) in vrh Portovala Na Drski (229 m). Širši okvir mesta pa izpolnjujejo na jugovzhodu Gorjanci, na jugozahodu Ljuben, na zahodu izrastki Kočevskega Roga in na severu vinorodna Trška gora.
Srednjeveško mesto na skalnatem pomolu na levem bregu reke Krke je bilo utrjeno z mestnim obzidjem z več stolpi in dvojimi vrati: Gorenjimi ali Ljubljanskimi poleg današnje Knjižnice Mirana Jarca in Dolenjimi ali Karlovškimi, ki so bila na nasprotnem, južnem koncu mesta ob reki Krki. Zadnji ostanki mestnega obzidja so se ohranili le na Šancah na Kapitlju, stolpi pa so bili v 19. stoletju prezidani v stanovanjske hiše.

Osrednji prostor srednjeveškega mestnega jedra je Glavni trg, največji iztegnjeni trg v naših zgodovinskih mestih, od katerega vodijo uličice po vsem okljuku, ki ga dela reka Krka. Posebnost trga so arkadno oblikovana pritličja pročelij meščanskih hiš, v katerih so trgovine in lokali. Sredi trga stoji v novogotskem slogu leta 1905 zgrajena mestna hiša – rotovž, ki ima na pročelju grb Novega mesta s podobo ustanovitelja Rudolfa IV. Habsburškega. Pred mestno hišo stojita doprsna kipa pesnika Dragotina Ketteja (1876–1899) in pisatelja Janeza Trdine (1830–1905), delo Jakoba Savinška. Trgu daje romantični pridih Kettejev vodnjak z vklesanimi verzi iz njegove pesmi Na trgu.

Frančiškanska cerkev s samostanomZa Glavnim trgom stoji leta 1472 zgrajena frančiškanska cerkev sv. Lenarta, ki ima zanimivo novogotsko fasado iz 19. stoletja. Frančiškanski samostan hrani najstarejšo knjižnico v mestu. V križnem hodniku samostana so vzidani trije kamniti plemiški nagrobniki iz 16. stoletja. Levo od frančiškanske cerkve je poslopje stare gimnazije, ki jo je leta 1746 ustanovila cesarica Marija Terezija. V njej se je šolalo veliko odličnih slovenskih umetnikov in znanstvenikov, danes pa je v njej Glasbena šola Marjana Kozine.

Iz spodnjega dela Glavnega trga pot pelje mimo Jakčevega in Narodnega doma do slikovitega Brega z značilnimi hišami na skalni pečini nad reko Krko. Na Bregu je bil rojen slikar Božidar Jakac (1899–1989), ki je velik del slikarskega opusa posvetil rojstnemu mestu in Dolenjski. Njegova dela so na ogled v njegovi rojstni hiši, ki je preurejena v galerijo Jakčev dom.

Veduto mesta najbolj zaznamuje mogočna kapiteljska cerkev sv. Miklavža, ki je najstarejši stavbni spomenik v Novem mestu. Dograjena je bila leta 1429 na mestu nekdanje gotske cerkve. Arhitekturno je zanimiva zaradi gotskega prezbiterija, ki je zgrajen v lomljeni osi na ladjo. Pod njim je kripta, kjer je vzidanih več nagrobnih spomenikov. Največja znamenitost in dragocenost cerkve je oltarna slika Sveti Nikolaj, delo italijanskega renesančnega slikarja Jacopa Robustija – Tintoretta (1518–1594). Avtor več slik na stranskih oltarjih v cerkveni ladji je sloviti slovenski baročni slikar Valentin Metzinger (1699–1759). Za cerkvijo je obsežno poslopje proštije, v kateri so bogata knjižnica in arhiv, galerija slik kapiteljskih proštov ter dragotine, vezane na delovanje te ustanove. Težnje Kapitlja po škofiji, ki so se pojavile že v 17. stoletju, so se pred kratkim uresničile z imenovanjem Novega mesta za samostojno škofijo.

Kettejev vodnjakPod kapiteljsko cerkvijo je Dolenjski muzej, ki poleg stalnih (arheološka, etnološka in zbirka novejše zgodovine, Jakčev dom ter likovna pedagoška zbirka) pripravlja tudi različne občasne razstave, vezane predvsem na Dolenjsko.

Vhod na nekdanjih Gorenjih ali Ljubljanskih vratih je okrašen z monumentalnima Savinškovima kipoma Talec in Pesem svobode. Poleg Knjižnice Mirana Jarca, ki je bila ustanovljena leta 1946 in je danes osrednja območna knjižnična ustanova za Dolenjsko, Belo krajino in spodnje Posavje, je spominska loža z imeni padlih v letih 1941–1945. V knjižnici je Savinškov kip pesnika in pisatelja Mirana Jarca (1900–1942), v njenem vrtu pa Kalinov kip skladatelja Marjana Kozine (1907–1966).

Izven bivšega mestnega obzidja so pomembni grad Grm iz 16. stoletja s kapelo Božjega groba (Mordaxovo kapelo) iz 17. stoletja, v kateri je zdaj Evangelijska cerkev, ter gradiča Kamen in Neuhof, ki sta danes prezidana v bolnišnični zgradbi. V gradu Neuhof je bivala Prešernova muza, Primičeva Julija (1817–1864), poročena Scheuchenstul, ki je pokopana na bližnjem šmihelskem pokopališču.

Novo mesto je tudi izhodišče za mnoge izlete v bližnjo in daljno okolico. Zanimivi so gradovi v dolini reke Krke, pa markirana Trdinova pot ter obe termalni kopališči Dolenjske in Šmarješke Toplice. V neposredni bližini Novega mesta (3 km) se nahaja športno letališče Prečna, od koder se lahko popeljemo s krožnimi panoramskimi leti nad dolino Krke.

{map 333,288}

 

Več slik


Mestna hišaNovomeški BregNovomeški grbBreg s Kapitljem iz Kandije

Rašica

Rašica je v Trubarjevih časih štela le 13 kmetij in 3 mline, vendar ni bila tako brez pomena, kakor je danes. Bila je podružnica starodavne škocijanske fare, ustanovljene leta 1260, in je sodila v slavno turjaško gospostvo.

Spominska plošča pred mlinom v RašiciRašica je nastala na križišču trgovskih in krošnjarskih poti iz stiškega samostana proti Trstu in Vipavi ter poti iz Ljubljane proti Kočevju in Reki. Zaradi gostega prometa je bila v vasi mitnica. V 14. in 15. stoletju so imeli turjaški grofje ob rečici Rašici fužine in plavže. Izdelke so tovorili zlasti na Reko in v Benetke. Valvasor navaja, da je bilo v okolici razvito polharstvo in da so kože prodajali celo na Nizozemsko in v Španijo. Zaradi pogostih turških vpadov so živeli prebivalci teh krajev (od Kočevja do Turjaka) v veliki revščini. Prebivalcev Rašice se je zato prijel vzdevek »raški komarji«.

Rašica je danes spomeniško zaščitena. Na križišču stoji spomenik Primožu Trubarju, delo Vinka Glanza, ki so ga postavili ob 400-letnici izida prve slovenske knjige. Nekaj korakov naprej, na bregovih rečice Rašice, pa stoji Trubarjeva domačija, ki je bila obnovljena leta 1986, ob 400-letnici Trubarjeve smrti. Obsega Trubarjevo spominsko hišo s spominsko sobo in mlinom (Temkov mlin). Na otoku stoji žaga venecijanka, v gospodarskem poslopju je iz hleva nastala krčma, iz skednja galerija, v nekdanji kašči pa je sprejemnica in prodajalna spominkov.

Cela domačija je urejena kot muzej. V spominski sobi nam zapisani podatki o Trubarjevi usodi in risbe mest, ki so bila pomembna na njegovi življenjski poti, ter portreti Trubarjevih sodobnikov na poslikanih oknih, še bolj pa čudovita razlaga vodiča živo približajo tega genialnega moža in njegov čas. Na ogled je tudi vseh 31 Trubarjevih knjig, ki so odlični posnetki izvirnikov.

Turjaška lipaIz Rašice se po kulturni pešpoti Levstik–Stritar–Trubar, ki meri 15 km, lahko napotimo v Velike Lašče, kjer so v Levstikovem domu spominske sobe, posvečene Trubarju, Levstiku in Stritarju. Iz Lašč pelje pot do Dolnjih Retij, rojstne vasi Frana Levstika (1831–1887). Na mestu njegove rojstne hiše je Levstikov doprsni kip, na koncu vasi pa še danes stoji imeniten Ilijev kozolec, pod katerim je Levstik napisal povest o Martinu Krpanu. Sredi vasi je (Levstikova) lipa z obsegom 680 cm, zavarovana kot naravni spomenik.

Podsmreka pri Velikih Laščah je rojstna vas Josipa Stritarja (1836–1923). V vasi je edina pristna priča Stritarjevih dni kašča. Na hiši, kjer je nekdaj stala Stritarjeva domačija, pa je vzidana Goršetova upodobitev Josipa Stritarja.

Znamenit je tudi bližnji Turjaški grad, ki je z Luthrovo kapelo iz 13. stoletja najstarejši izvirni spomenik v teh krajih. V njej je pridigal Jurij Dalmatin (1547–1589). Po ljudskem izročilu se je Dalmatin pred preganjalci skrival v »luteranski kleti«, majhnem prostoru nad grajsko kapelo. Pred gradom raste velika stara Turjaška lipa, ki je zaradi obsega (779 cm) in starosti pomemben dendrološki spomenik. Že Valvasor jo v Slavi vojvodine Kranjske pred 300 leti opisuje kot mogočno drevo, France Prešeren pa jo kot hrast omenja v baladi Turjaška Rozamunda.

{map 233,275}

Žička kartuzija

Tako pravi izročilo, dokumenti pa govorijo, da so samostan okrog leta 1160 postavili kartuzijani, pripadniki enega od meniških redov, oziroma sijajni gradbeniki, ki so jih pripeljali s seboj iz Francije. Pred nezaželenimi gosti dobro skrit, predvsem pa miren kot za razmišljanje in molitev so našli na koncu tihe doline sv. Janeza ob sotočju potokov Soješke in Kumenske vode, v nadaljevanju Žičnice. Tesne celice okrog križnega hodnika, v katerih so prebivali menihi, cerkev, pokopališče in gospodarska poslopja so obdali z obzidjem, ki so ga v času turških vpadov utrdili še z močnimi obrambnimi stolpi.

(Foto: Drago Štefanec)Naravna zavarovanost in utrdbe pa samostana niso obvarovale pred reformami cesarja Jožefa II. Propadanje stavb po ukinitvi reda leta 1782 je posredno pospešil še požar v bližnjih Konjicah. Tamkajšnjim tržanom so namreč za obnovo pogorelih domov kot nalašč prišli prav les, opeka in že obklesani kamni iz opustele kartuzije.

Podobno kot drugi samostani je tudi Žička kartuzija že prej doživljal vzpone in padce. Nekaj let je bila celo evropsko redovno središče, imela je bogato knjižnico, menihi pa so v skriptoriju v cerkvenem prizidku tudi sami marljivo prepisovali starejše rokopise; večina ohranjenega knjižnega zaklada je danes na Dunaju. Poleg tega so se ukvarjali z zdravilstvom oziroma z gojenjem zdravilnih zelišč. Tradicijo pripravljanja krepčilnih in zdravilnih kapljic, napitkov in mazil danes nadaljujejo v dvorcu Trebnik v Slovenskih konjicah; prodajalno imajo seveda tudi v Žičah, kjer povrhu skrbijo za bogat vrt zdravilnih in dišavnih zelišč.

(Foto: Drago Štefanec)Dandanes je mogočna kartuzija večidel v razvalinah, čeprav so pod budnim očesom strokovnjakov iz celjskega Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine v zadnjih letih znova pozidali del obzidja in tri stolpe. Obnovili so tudi najstarejšo gostilno na Slovenskem, kot ponosno pravijo nekaj sto metrov oddaljenemu gastužu – v gotskem slogu sezidanemu gostišču, danes bi rekli »motelu« za neposvečene obiskovalce, ki niso smeli prenočevati za samostanskim obzidjem (redke ženske popotnice pa tja sploh niso smele vstopiti).

Obisk Žičke kartuzije je lahko nadvse zanimiva dogodivščina. Kar še ni obnovljeno, si zlahka naslikamo v domišljiji. Tja privijugamo po cesti pod visokimi stebri, na katerih počiva avtocesta, vendar se za začetek velja pomuditi že v zaselku Špitalič, katerega ime priča, da so menihi tam nekoč imeli bolnišnico. Ustavimo se pred mogočno cerkvijo, ki je svoj čas sodila k samostanu; sicer gotska stavba z visoko, strmo streho ima enega najlepših romanskih portalov, kar se jih je ohranilo na naših tleh.

{map 380,151}

Več slik


(Foto: Drago Štefanec)(Foto: Drago Štefanec)(Foto: Drago Štefanec)