Sveti Jakob v Polhograjskem hribovju

Pot na Sveti Jakob je najenostavnejša, če za izhodišče izberemo vas Topol (738 m), ki je lahko začetna točka tudi za pohod na druge okoliške vrhove. Topol, ki mu mnogi zaradi svetnici Katarini posvečene cerkve pravijo kar Katarina, je najbolj obiskan izletniški kraj v Polhograjskem hribovju.

Cerkev sv. KatarinePribližno pol ure hoda do Svetega Jakoba začnemo po strmi asfaltni cesti skozi vas. Na desno se nam odpre pogled na cerkev svete Katarine, mi pa pri kapelici sredi vasi zavijemo levo. Pot kmalu postane makadamska in bolj položna, zaradi česar ni naporna – še bolj pa nas vleče naprej, saj se vrh Svetega Jakoba s slikovito cerkvijo vidi že od daleč. Le nekaj korakov s poti si lahko ogledamo tudi leta 2002 obnovljen Porentov vodnjak. Tik pred vrhom se za kratek čas pot spet bolj strmo vzpne in že smo na cilju.

Podružnična cerkev svetega Jakoba izhaja iz 17. stoletja, a je bila v potresu leta 1895 močno poškodovana, zato njena današnja podoba izhaja iz leta 1898. Strop cerkvene ladje je raven, prezbiterij pa prekriva kupola z grebeni. Na kamnitem glavnem oltarju je niša s svetim Jakobom in še dvema svetnikoma.

Območje Polhograjskega hribovja, ki ga nekateri viri imenujejo tudi Polhograjski Dolomiti, Polhograjci ali celo Pograjci, je bilo leta 1974 razglašeno za krajinski park. Polhograjsko hribovje sestavljajo klasične kamnine in dolomit; njegovi vrhovi, s katerih je lep razgled, se dvigujejo od 800 do 1000 metrov visoko. Območje je poznano tudi po raznolikih rastlinskih vrstah, med katerimi je tudi nekaj zavarovanih, npr. blagayev volčin.

{map 189,208}

 

Več slik


Porentov vodnjakRazgled z vrhaSv. JakobTopol

Vače in GEOSS

Vače (525 m, 255 prebivalcev) so gručasto naselje v občini Litija. Ležijo na planotastem svetu pod pobočji Posavskega hribovja in skupaj z okolico veljajo za eno najbogatejših znanih prazgodovinskih najdišč v Sloveniji. V okoliških grobiščih so našli številne grobne pridatke, kot so npr. posode, orožje in nakit iz starejše železne dobe. Leta 1882 pa je kmet Grilc naletel na 23,8 cm visoko figuralno okrašeno vedro iz bronaste pločevine, danes po vsem svetu poznano kot vaška situla.

Slemsko (Foto: Aleš Remškar)Vaška situla, ki jo danes hrani Narodni muzej Slovenije, je en najlepših primerkov situlske umetnosti, ki se je v starejši železni dobi, med koncem 7. in začetkom 4. stoletja pr. n. št. razmahnila v Severni Italiji in v Jugovzhodnem delu Alp. Vaška situla je okrašena s tremi pasovi figur: zgornji pas prikazuje sprevod pešcev, ki vodijo konje, konjenikov in bojnih vozov; srednji pas upodablja daritev, pojedino in dvoboj atletov; na spodnjem so prikazani lev, kozorogi, košute in ptice. Povečan model situle stoji nedaleč od najdišča v naselju Klenik.

Vače so v 15. stoletju že imele trške pravice ter so bile območno središče rudarstva in fužinarstva. Po 2. svetovni vojni pa se je veliko ljudi odselilo, zato so Vače izgubile trške pravice. Sodobno središče kraja predstavlja obnovljen trg z župnijsko cerkvijo sv. Andreja, ki je morda stala že v 13. stoletju, današnja pa izhaja iz sredine 19. stoletja. V cerkvi lahko vidimo dela slikarjev Langusa, Metzingerja in Šubica, posebnost pa je steklen Božji grob, ki so ga cerkvi podarili steklarji iz Moravske Ostrave.

GEOSS (Foto: Aleš Remškar)Nad pokopališčem v Vačah so fosilni ostanki nekdanje morske obale. Strmo obalo iz jurske apnenčaste stene so v miocenu poseljevale številne kamnovrtne školjke, zaradi katerih so v kamninah nekdanje obale še danes vidne približno enako globoke luknje, žal pa v nobeni ni ohranjene školjčne lupine.

Nedaleč od Vač se v naselju Slivna nahaja geometrično središče Slovenije – GEOSS, ki predstavlja težiščno točko države, če si jo predstavljamo kot geometrijski lik. Slovenija je ena izmed treh evropskih držav, ki imajo izračunano težišče države; težišče Slovenije leži na 14°48'55,2'' vzhodne geografske dolžine in 46°07'11,8'' severne geografske širine. Na tem mestu so leta 1982 postavili spomenik, štirioglat granitni steber z vklesanimi obrisom države, prvo kitico slovenske himne, geografskimi in geodetskimi koordinatami ter oznakami za štiri smeri neba. K obeležju spadajo tudi steber z datumoma osamosvojitve Slovenije in sprejetja v Združene narode, drog s slovensko zastavo in lipovo drevo.

Okolica je slikovita in parkovno urejena. Posebej zanimive so številne umetnine iz lesa, tako samostoječe kot vdelane v debla dreves. Mednje sodi tudi poseben smerokaz, ki kaže smer in oddaljenost različnih krajev po vsej zemeljski obli in celo izven nje.

Povzpnete se lahko še na Slemsko, bližnji grič s cerkvico, ki ste jo najverjetneje opazili, ko ste prihajali v Vače. Pot na Slemsko vodi od povečanega posnetka vaške situle v Kleniku naprej, kamor kaže kar nekaj smerokazov (ki so tod okoli nekoliko nejasni), nekoliko više na poti pa zavijete levo, v smeri Slemsko. Če se od tam dalje držite poti, ne morete več zgrešiti in po približno pol ure hoje boste dosegli vrh s cerkvijo.

{map 272,202}

 

Več slik


GEOSS (Foto: Aleš Remškar)Okolica GEOSSA (Foto: Aleš Remškar)Ostanki morske obale (Foto: Aleš Remškar)
Okolica GEOSSA (Foto: Aleš Remškar)Cerkev sv. Andreja v Vačah (Foto: Aleš Remškar)Slemsko (Foto: Aleš Remškar)

Crngrob

Crngorb je majhna vasica z le nekaj deset prebivalci, ki leži 5 km od glavne ceste Škofja Loka–Kranj (odcep pri Dorfarjih). Znan je po cerkvi Marijinega oznanjenja, ki je bila že v 13. stoletju cilj romarske poti in je eden najpomembnejših umetnostnih spomenikov v Sloveniji. Cerkev je bila kmalu premajhna za številne romarje, ki so prijahali vanjo, zato so jo večkrat povečali in razširili, pa tudi polepšali. Mojster Jurko iz Loke je v letih 1521–24 zgradil sedanji dvoranski prezbiterij s stebri in rebrastim svodom ter čokat zvonik z baročno kapo. V 19. stoletju so dozidali še novogotsko lopo.

Zunanjost je okrašena z bogatimi barvnimi freskami. Freske prikazujejo svetega Krištofa, zavetnika čolnarjev, splavarjev in voznikov, Kristusovo trpljenje in Sveto Nedeljo. Na slednji osrednja freska predstavlja Jezusa Kristusa, obdajajo pa ga prikazi tistih opravil, ki se jih ne sme opravljati ob nedeljah.

Tudi notranjost cerkve je bogato okrašena. Cerkev ima kar štiri pozlačene oltarje iz 17. stoletja. Najlepši med njimi je Martinov, ostali trije pa so posvečeni še sveti Luciji, sveti Agati in svetemu Ahacu. Stene so poslikane s freskami. Veliko darov so cerkvi poklonili tudi romajoči verniki.

Ob Martinovem oltarju že več kot pol stoletja visi 270 cm dolgo rebro ajdovske deklice. Legenda pravi, da je deklica umrla, ko je bila cerkev zgrajena. Zidarji so jo v zahvalo za vso pomoč pokopali v okoliških gozdovih, še prej pa so ji vzeli eno rebro in ga obesili pod cerkveni strop.

Tisti, ki ne verjamete v legende, ajdovske deklice in njihovo dobroto, pa boste morda verjeli temu, da gre za kitovo rebro.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Crngrob&tab=maps&x1=446992.69999999995&y1=117385.9&zoom=48000&gx=446989.03125&gy=117391.890625}

Lipica

Konje, ki so sloveli po svoji moči, hitrosti in vzdržljivosti, so na Krasu kupovali že Rimljani. Leta 1580 je Lipico in pripadajoča zemljišča od tržaškega škofa kupil nadvojvoda Karel in ustanovil kobilarno, katere naloga je bila oskrbovati dvorne hleve v Gradcu in špansko jahalno šolo na Dunaju z elegantnimi jahalnimi in voznimi konji. Kobilarna se je hitro širila. V času vojn (z Napoleonom, 1. in 2. svetovne vojne) so konje preselili na varno. Tako se je jeseni leta 1947 v Lipico vrnilo le 11 lipicancev. Kobilarna se je obnovila z zbiranjem konj iz nekdanjih lipicanskih kobilarn po Jugoslaviji ter z nakupom in zamenjavo plemenskih žrebcev tudi od drugod.

Lipicanci izhajajo iz avtohtonih slovenskih kraških konj, ki so jih oplemenitili s španskim, neapeljskim, danskim in arabskim konjem. Zanimivo je, da se lipicanci vedno rodijo kot vranci, rjavci ali sivci in šele kasneje, med šestim in desetim letom starosti, barvo spreminjajo od sive do bele. Odrasli vranci in rjavci so redki. Glavna značilnost lipicancev je njihova izrazita, skladna in elegantna zunanjost. V španski jahalni šoli je posebej prišla do izraza njegova primernost za jahanje. Lipicanski konji imajo živahen, a odličen temperament, zato so primerni za dresurno jahanje z najtežjimi elementi.

Kobilarna Lipica je eden slovenskih najlepših kulturno-zgodovinskih spomenikov ter svetovno znan rekreacijski in turistični center. Obiskati jo je možno z vodenim ogledom ob vnaprej določenih urah; enako velja za trening in predstavo klasične šole jahanja. V Lipici obiskovalcem ponujajo tudi tečaje jahanja različnih stopenj in možnost vožnje s kočijo. V bližini so tudi igrišča za tenis in igrišče za golf, pa hoteli in casino.

Poleg kobilarne v Lipico ljudi privablja tudi galerija Avgusta Černigoja. Gre za samosvojega slovenskega avantgardnega umetnika, kraškega rojaka. V galeriji v Lipici je zbranih več kot 1400 njegovih del, od tega jih je približno 400 razstavljenih. Ta predstavljajo nekakšen prerez Černigojeve več kot 60 let trajajoče ustvarjalne poti in različnih področij, s katerimi se je ukvarjal. Veliko je grafik (linorezi, lesorezi, bakrorezi, suhe igle, akvatinte). Motivno gre za prikaze predmetnega sveta, pa tudi za popolno abstrakcijo. Različne elemente in simbole je Černigoj vrezoval večinoma v majhne formate ter ostal zvest konstruktivizmu, za katerega se je odločil po šolanju v znameniti weimarski šoli Bauhaus.

V bližini Lipice so številne kraške jame (Lipiško brezno, Lipiška jama in Vilenica) ter kamnoloma okrasnega krednega apnenca (»lipiškega marmorja«), ki do ga nekoč prodajali Avstro-Ogrski za fasadne obloge.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=lipica&tab=maps&x1=413172.6&y1=58686.5&zoom=48000&gx=413174.78125&gy=58688.19140625}

Mlin na Muri – Veržej

Plavajoči mlin je posebnost panonske pokrajine in lahko delno ali pa v celoti plava na reki. Razlog za tako vrsto gradnje je pogosto poplavljanje panonskih rek; plavajoči mlin se dviguje skupaj z naraščanjem vodne gladine, saj bi sicer voda mlinsko kolo odnesla ali zalila. V preteklosti so poznali celo t. i. mlinski zakon, ki je v 18. stoletju določal, da se mline lahko postavlja le ob večjih rekah. Tako so nastali obrtniški mlini, ki so služili potrebam širše okolice. V začetku 19. stoletja so zakon spremenili; od tedaj je bilo dovoljeno mline graditi tudi na potokih in nastali so hišni mlini, ki so služili le potrebam lastnika.

Babičov mlin (Foto: Tilka Jamnik)V Sloveniji so bili plavajoči mlini značilni predvsem za reko Muro. Nekateri viri navajajo, da jih je bilo nekdaj na slovenskem delu Mure 69; drugi pravijo, da jih je bilo pred 2. svetovno vojno celo več kot 90. Še od tistih časov se je ohranil Babičov mlin (tako mu pravijo domačini) v Veržeju.

Babičov mlin je kombinirani plavajoči Mlin: mlinarska hiša stoji na kopnem, vodno kolo pa na dveh čolnih na reki. Družina Babič ima mlin na Muri v lasti od leta 1912, ko je kupila Kolmaničev mlin, ki je bil v celoti plavajoč. Mlin je bil kasneje uničen v požaru, dvakrat pa ga je odnesla voda, tako da je danes vidna različica že četrta po vrsti. Le njegova prva različica je bila povsem plavajoča, vse kasnejše pa kombinirane. Od leta 1947 dalje v sušnih mesecih rečnemu toku pri poganjanju mlinskega kolesa pomaga tudi elektromotor.

Mlin se še danes uporablja v obrtniške namene, hkrati pa je turistična in etnografska znamenitost Pomurja. Poleg mlinarske hiše in plavajočega mlinskega kolesa si je možno ogledati mletje žita na starodaven način ter različne vrste moke tudi kupiti.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=ver%C5%BEej&tab=maps&x1=589575.6&y1=160578.6&zoom=48000&gx=589575.4375&gy=160579.765625}

 

Več slik


Babičov mlin (Foto: Tilka Jamnik)

Škofja Loka

Leta 973 je cesar Oton II. freisinškemu škofu Abrahamu podelil staro naselje Loka (danes Stara Loka), vso Selško dolino ter večji del Poljanske doline in Sorškega polja. Vse od takrat je dokumentirana tudi zgodovina Škofje Loke. Freisinški škofje so kraj zaradi ugodne lege izbrali za upravno središče dodeljene posesti. Po tistem je bila Škofja Loka kot trg prvič omenjena leta 1248, kot mesto pa leta 1274.

Če sprehod po starem mestnem jedru začnemo na severnem delu, prečkamo reko Soro po kamnitem Kapucinskem mostu. Prvotni most je bil ožji; obnovili in razširili so ga leta 1888, 1892. leta pa so ga okrasili s kipom Janeza Nepomuka.

Čez most in skozi polkrožno oblikovan podhod, ostanek obrambnih zidov, ozka uličica vodi do Mestnega oziroma Zgornjega trga, nekdanjega središča družabnega in gospodarskega življenja. Na Zgornjem trgu se nahajajo tudi najlepše in najpomembnejše stavbe v mestu, kar nekaj jih je pod spomeniškim varstvom. Hiše so večinoma dvonadstropne, s pisanimi pročelji, gotskimi ali baročnimi portali in arkadnimi dvorišči. Homanova hiša, meščanski dvorec iz 16. stoletja, se nahaja na severnem delu trga. Tam je danes priljubljena restavracija in slaščičarna.

Na drugem koncu Zgornjega trga se pot vzpenja do Loškega gradu, najimpozantnejše stavbe v mestu. Grad je podkvaste oblike, ima različno oblikovane vogalne stolpe in prostrano dvorišče. V virih iz 13. stoletja se omenja kot močna utrdba. V potresu leta 1511 je bil grad močno poškodovan, kmalu po tem pa tudi obnovljen; iz tega obdobja izvira grajska kapela.

Danes je v gradu Loški muzej, ki hrani arheološko, zgodovinsko, kulturno-zgodovinsko, umetnostno, etnološko in prirodoslovno zbirko. Zbirka pokriva predvsem ozemlje, ki je med letoma 973 in 1803 pod oblastjo škofov iz bavarskega Freisinga tvorilo loško gospostvo.

V Škofji Loki prav gotovo ne smemo pozabiti na Škofjeloški pasijon, ki je najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku. Izhaja iz leta 1721, a je bil v  baročnem času uprizorjen le nekajkrat. Original danes hranijo v škofjeloški Kapucinski cerkvi. Od leta 1999 dalje v spomladanskem velikonočnem času v Škofji Loki vsakih nekaj let znova uprizorijo Škofjeloški pasijon, ki se odvija v obliki procesije skozi mesto. Posamezni prizori iz Svetega pisma so uprizorjeni za različnih slikovitih točkah srednjeveškega mesta.

{map 172,190}

Bled

Blejsko jezero je 2120 metrov dolgo in od 500 do 1000 metrov široko, globoko pa do 31 metrov.  Nastalo je približno 14 000 let nazaj; takrat se je iz kotanje umaknil ledenik in jo je zalila voda. Poleti je primerno za kopanje (urejeni sta kopališči pod gradom in v Zaki), v najbolj mrzlih zimah pa gladina jezera zamrzne.

Sprehod ob jezeru je prijeten v vsakem letnem času, saj skoraj vse okrog jezera vodi urejena, od cestišča ločena sprehajalna pot. Sladek zaključek sprehoda so lahko kremne rezine, po katerih Bled slovi.

Podobo Blejskega jezera nedvomno zaznamuje otok s cerkvijo. Otok je bil verjetno kultno središče že v poganskih časih. Danes na otoku stoji cerkev Marijinega vnebovzetja, v njej pa je zvonček želja. Stopnišče, ki vodi od vode navzgor proti cerkvi, slikovito dopolnjuje podobo otoka, hkrati pa povzroča težave ženinom, ki se s svojo izbranko poročijo na Bledu, saj morajo nevesto v naročju nesti navzgor po stopnicah. Na otok vozijo posebne turistične ladjice na vesla, pletnje; prav tako je ob jezeru možno najeti čoln in na otok odveslati.

Na približno 100 metrov visoki strmi skali, ki se dviguje nad jezerom, stoji Blejski grad. Na tem mestu je že leta 1004 stal romanski stolp, nato pa je grad 800 let dobival današnjo podobo. Do danes je ohranjeno romansko obzidje s stolpi, utrjen vhod z dvižnim mostom pa je rekonstruiran. Grajska poslopja so razporejena ob dveh dvoriščih; ob spodnjem so bila v glavnem gospodarska poslopja, ob gornjem pa stanovanjski prostori. Z obeh grajskih dvorišč se ponuja enkraten razgled na jezero in otok.

Grajska stavba je danes preurejena v muzej, v katerem je predstavljena zgodovina Bleda vse od najstarejših izkopanin dalje. V grajskem kompleksu so na ogled tudi grajska kapela, grajska tiskarna, grajska klet in grajska zeliščna galerija.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=bled&tab=maps&x1=432248&y1=136410.5&zoom=48000&gx=432246.21875&gy=136407.203125}

Več slik


Zunanje povezave


http://www.bled.si/

Bohinj

Bohinjsko jezero je največje stalno jezero v Sloveniji: dolgo je 4100 metrov, široko 1200 metrov in globoko 45 metrov. Poleti je primerno za plavanje in veslanje, ob njegovi obali pa je predvsem nešteto prijetnih kotičkov, kjer si lahko odpočijemo in uživamo v lepotah narave. Bohinj je priljubljen med rekreativnimi kolesarji, tisti bolj pohodniško razpoloženi pa lahko nekaj ur izkoristite za hojo okrog jezera. Za to boste potrebovali športne copate ali lažje pohodne čevlje.

(Foto: Tomaz Eisenhut)Cesta jezero doseže na vzhodni strani, pri Ribčevem Lazu. Čez slikovit kamnit most pot vodi do cerkvice svetega Janeza Krstnika. Notranjost je okrašena s freskami iz 14. stoletja in baročnimi oltarji. Zunanje pročelje krasi zaščitnik popotnikov sveti Krištof. V bližini je tudi nekaj turističnih objektov.

Na drugi strani jezera pa je naselje, imenovano Ukanc. Gre predvsem za turistične objekte in zasebne počitniške hiše, prav tako se na tej strani jezera nahaja kamp. Tu se vsekakor sprehodite v predel, zaprt za promet, saj tukaj v jezero priteče Sava Bohinjka, ki navduši predvsem s kristalno čisto vodo smaragdno zelene barve.

Z Ukanca vodi tudi cesta proti slapu Savica. Avto parkirate pri Koči pri Savici in peš nadaljujete čez most, kjer plačate vstopnino. Od tod dalje do slapu vodi urejena stopničasta pot; vzpon do vrha traja približno 20 minut. Z vrha se ponuja čudovit pogled na 78 metrov visok slap Savica, ki ni le enkratna naravna znamenitost, pač pa naj bi bil hkrati tudi zibelka slovenskega krščanstva.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/index.jsp?tab=maps&x1=414988.69999999995&y1=127215.70000000001&zoom=48000}

 

Več slik


(Foto: Tomaz Eisenhut)(Foto: Tomaz Eisenhut)(Foto: Tomaz Eisenhut)Cerkvica sv. Janeza Krstnika (Foto: Anže Miš)

Zunanje povezave


http://www.bohinj.si/

Blejski Vintgar

Vintgar je 1600 metrov dolga, zelo ozka in globoka soteska. Dolgo časa je bila neprehodna, vse do leta 1891, ko sta jo raziskala tedanji župan Gorij Jakob Žumer in fotograf Benedikt Largerporter. Za obiskovalce je odprta od leta 1893. Vse od takrat torej turisti lahko uživajo v sprehodu skozi sotesko in uživajo ob žuborenju brzic, zeleni barvi tolmunov in bučanjem slapov – manjših po vsej soteski in najvišjega, 13 metrov visokega slapa Šum, ob koncu soteske.

Pot skozi sotesko je varna, a slikovita: vsekana je v skale in speljana po galerijah, na katerih so tudi spominske plošče. Najlepši pogled pa se ponuja z mostov, ki se vzpenjajo visoko nad kristalno čisto vodo.

Vintgar se nahaja na območju Triglavskega narodnega parka in je zavarovana znamenitost. Od turističnega središča Bled je oddaljen le 4 km.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=vintgar&tab=maps&x1=430431.89999999996&y1=139458.5&zoom=48000}

Več slik


Selo

Kapela svetega Nikolaja stoji nekoliko na samem, na valovitem terenu. Zgrajena je bila verjetno v 13. stoletju, kot valjasta cerkvena notranjščina s plitvo kupolo in polkrožno apsido. Zgrajena je v romanskem stilu; njena notranjost je krožno oblikovana in poslikana v dveh plasteh. Starejše poslikave izhajajo iz sredine 14., mlajše pa iz začetka 15. stoletja. Notranjost osvetljuje svetloba, ki prihaja skozi romanska okna.

Kapela sv. Nikolaja (Foto: Tilka Jamnik)V letih 1845–46 so cerkev prezidali; polkrožno apsido so nadomestili z vhodno vežo in zvonikom nad njo, a so cerkvi v 20. stoletju vrnili njeno prvotno podobo.

Za ogled cerkvene notranjščine poprosite za ključ pri najbližji hiši.

V bližini rotunde je tudi manjše, v tišino gozda odmaknjeno pokopališče.

Vas Selo ima le nekaj sto prebivalcev in leži 3 km od Madžarske meje, v občini Moravske Toplice. Naselje je v nekaj skupinah hiš razpotegnjeno ob glavnih cestah, njeno sedanje središče pa se imenuje Betlehem. Tam stoji tudi novejša, leta 1966 zgrajena evangeličanska cerkev.

{map 534,41}

 

Več slik


Zvonik (Foto: Tilka Jamnik)Lipa pri kapeli sv. Nikolaja (Foto: Tilka Jamnik)Kapela sv. Nikolaja, Poklon treh kraljev (Foto: Tilka Jamnik)Kapela sv. Nikolaja, pasijonski prizori (Foto: Tilka Jamnik)
Pokopališče v Selu (Foto: Tilka Jamnik)