Dragatuš

Koder hodim, vedno in povsod me spremlja mogočni šum Kolpe …
in rahlo žuborenje Dobreča, studenca, skritega blizu Dragatuša v
najtišji dragi sveta. (Oton Župančič)

Župančičeva spominska sobaDragatuš (172 m, 249 prebivalcev) je bil prvič omenjena leta 1402. Med 2. svetovno vojno so ga maja 1944 zbombardirali in na pol porušili, ker je bil tu nastanjen Glavni štab NOV in POS. Takrat porušeno cerkev svetega Janeza Krstnika iz sredine 10. stoletja so na novo pozidali leta 1986.

Naselje ima bogato kulturno življenje. Med drugim ima svojo folklorno in tamburaško skupino ter v začetku julija organizira mednarodni festival tamburaških orkestrov in skupin.

Gostišče Župančičev hram, v katerem je urejena spominska soba Otona Župančiča, je bilo pesnikov dom. Otonov dedek po mamini strani je zidano in s slamo krito hišo, v kateri sta bila poleg bivališča še gostilna in trgovina, podaril Otonovim staršem. Pesnik je tako v Dragatušu živel od drugega do štirinajstega leta starosti, potem pa se je s starši preselil v Ljubljano. Oče Franjo ni imel trgovske žilice, zato je domačijo leta 1892 prodal Jožefu Štefaniču, dedku sedanjega gospodarja Rajka Štefaniča. A Oton se je vedno rad vračal k novim lastnikom svojega nekdanjega doma, kjer je obujal spomine na svoja najlepša otroška leta. Iz te hiše in njene okolice je prenesel dogajanje celo v svojo največjo pesnitev Duma.

Sedanji lastniki skrbno varujejo dokumente, povezane z domačijo. Med drugim je v spominski sobi na steni rokopis Župančičeve pesmi, ki je posvečena neki točajki. Napisana je bila leta 1900 in ni bila objavljena v nobeni njegovi pesniški zbirki. Po pesnikovi smrti je ta zapis našel prof. Jože Dular. Prvič je bila objavljena leta 1976 v knjigi Oton Župančič, Mlado brezje v mesečini – besedila o Beli krajini, ki jih je zbral in uredil prof. Janez Mušič. Začetek te pesmi se glasi:

Sreča skače, vince se preliva,
draga moja, ti si tega kriva.

Spomenik NOB pri vasi Kvasica (pred Dragatušem)V Dragatušu se začenja Župančičeva pot, posvečena slovenskemu pesniku Otonu Župančiču (1878–1949), in povezuje oba Župančičeva domača kraja, Dragatuš in Vinico (10 km). Kot dijak novomeške gimnazije je Oton Župančič to pot velikokrat prehodil, ko se je peš vračal domov v Dragatuš in obiskoval Vinico. Pot se začenja med njivami in travniki, nadaljuje ob steljniku, po 15 minutah hoje pa v gozdu pridemo do »najtišje drage sveta«, kot je Župančič poimenoval dolinico z izvirom Dobreč. Slikovita pot nadalje vodi skozi park Lahinje, med kraškimi vrtačami in brezovimi steljniki, kjer se popotnik naužije lepote narave in srečuje s kulturno dediščino.

Tod poteka tudi Grajsko gozdna učna pot, ki traja 3 ure. Krožna pot se prične pri kraškem izviru Obrščica pri vasi Obrh (Dragatuš), mimo gradu Turn, francoske jame, mimo izvirov Kotel in Sela do Pustega Petra, kjer je nekdaj stala cerkev, mimo Obrlinca in Zapudja do izhodiščnega mesta, vasi Obrh. Večkrat v letu je organiziran pohod, na primer v mesecu decembru pohod z baklami.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=dragatu%C5%A1&tab=maps&x1=514226.5&y1=41795.5&zoom=48000&gx=514225.96875&gy=41790.671875}

Več slik


Z Župančičeve potidanašnja cerkev sv. Janeza KrstnikaDDragatuš, lipa sredi vasi

Črnomelj

Črnomelj (171 m, 5.854 prebivalcev) je po pripovedki menda dobil ime po mlinu, ki je mlel črno moko. Arheološka najdišča kažejo na poselitev že v času železne dobe. Prvi pomembnejši znan dogodek je iz leta 1165, ko je Oton Kraški tu zgradil grad Črnomelj, ki je postal domovanje t. i. gospodov Črnomaljskih. Naselje je bilo prvič omenjeno leta 1228, leta 1277 je prejelo trške pravice, leta 1407 pa status mesta. V 15. stoletju so ga zaradi turških vpadov utrdili z obzidjem in izkopali jarek. Do leta 1579 je bil Črnomelj pomembno obrambno vojaško oporišče pred Turki; to je bil čas njegovega razcveta, saj so se v njem poleg vojakov zbirali tudi obrtniki in trgovci. Nato pa je to funkcijo prevzel hrvaški Karlovac in Črnomelj je začel gospodarsko nazadovati. Turški vpadi so prenehali, toda Črnomelj in vsa Bela krajina sta še dolgo trpela zaradi nadlegovanja Uskokov in hajdukov, ki so občasno ropali, zaradi požara (1566), kobilic (1611), kuge (1646), kolere (1835) in koz (1855).

Črnomeljski gradV zgodovini Črnomlja je pomembna protestantska cerkvena občina, ki je v 2. polovici 16. stoletja prevzela mestno šolo, ki pa je morala pod pritiskom protireformacije prenehati v začetku 17. stoletja. Ustanovitev knjižnice leta 1868 je spodbudila slovensko kulturno in politično življenje. Leta 1914 je skozi Črnomelj stekla železniška proga Novo mesto–Karlovac. Šele ob koncu 1. svetovne vojne je dobil prvi industrijski obrat, to je bila majhna livarna. Od tedaj je delež kmečkega prebivalstva upadal, ljudje so se zaposlovali v bližnjem rudniku rjavega premoga Kanižarica ter v kovinski, lesni in tekstilni industriji.

Srednjeveški Črnomeljski grad je bil prvič sezidan leta 1165, potem pa je bil večkrat prezidan in je menjal lastnike, pred 2. svetovno vojno je bil v lasti rodbine Lackner. Danes je to dvonadstropna stavba s pravokotnim tlorisom, na dvorišču so razstavljeni rimski nagrobniki. Vsaj v 13. stoletju naj bi nastala tudi komenda viteškega reda templarjev. Notranje dvorišče krasijo prenovljene arkade. Na osrednjem trgu je tudi poslopje nekdanje hranilnice. Ob glavni cesti stoji župnijska cerkev svetega Petra, ki je bila omenjena že leta 1228, sedanja baročna dvorana s kapelami je iz 1. polovice 18. stoletja. Nedaleč stran sta cerkev svetega Duha in pastoralni center. Cerkev svetega Duha s konca 15. stoletja ima v poznogotskem prezbiteriju križnorebrast obok. Stavbo z obrambnim obzidjem so prenovili konec 19. stoletja.

Cerkev sv. PetraV Maleričevi hiši, hiši belokranjskih rokodelcev, pripravljajo različne razstave, izobraževalne delavnice, stalno pa so naprodaj izdelki domače obrti. V črnomaljski kleti je degustacijski prostor Vinarskega informacijskega centra Bela krajina.

Spomenik žrtvam iz 2. svet. vojne na GričkuŠtevilne hiše imajo vzidane spominske plošče, ki pričajo o pomenu mesta med 2. svetovno vojno, saj je bila Bela krajina zibelka partizanstva; v mestu in okolici so bili tedaj sedeži partizanskih vojaških, kulturnih in gospodarskih ustanov. Leta 1944 je bila v mestu ustanovljena prva partizanska gimnazija v Sloveniji. 19. in 20. februarja 1944 je bilo v sedanjem kulturnem domu prvo zasedanje Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, ki je izvedel organizacijo ljudske oblasti in slovenske državnosti v okviru demokratične in federativne Jugoslavije. Na bližnjem Gričku stoji spomenik, posvečen 1.250 padlim partizanom in drugim žrtvam fašizma, ki sta ga v letih 1954–1961 postavila M. Župančič in J. Savinšek.

Na jugu Črnomlja, ob cesti proti Vinici, je rudarsko naselje Kanižarica. Premogovnik je tukaj 1857. leta odprl von Friedan, takratni lastnik livarne v bližnjem Gradcu; danes ga počasi zapirajo.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=%C4%8Drnomelj&tab=maps&x1=515445.69999999995&y1=47485.100000000006&zoom=48000&gx=515441.5&gy=47486.33984375}


Zunanje povezave


http://www.crnomelj.si/

Podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika na Goropekah

Oltarju so bili v času predelave dodani podstavek ter slikani zastori ob straneh. Zasluge za izdelane zastore gredo Štefanu Šubicu. Tudi stranska oltarja sta delo istega avtorja. Levi oltar je posvečen sveti Uršuli, sveti Marjeti in svetemu Ignaciju, desni pa svetemu Primožu, svetemu Janezu in svetemu Pavlu.

Stene cerkve so v notranjosti cerkve opremljene z bavarskimi bakrorezi.

Zunanja poslikava cerkve je dobro znana daleč naokoli. Poslikavo je izdelal Štefan Šubic leta 1872, predstavlja pa svetega Krištofa z Jezusom.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=goropeke&tab=maps&x1=432362.29999999993&y1=99605.9&zoom=48000&gx=432357.28125&gy=99607.640625}

Podružnična cerkev sv. Ane na Ledinici

Južni vhod je v nivoju tal, vhod pod zvonikom pa se prilagaja terenu, ki se tu nekoliko dviga. Uvožena ideja arhitekture se je tu popolnoma udomačila in ob opremi domačinov zaživela. Na zvoniku so pri prekrivanju strehe leta 1913 našli letnico 1771, ko so cerkev v notranjosti prenovili.

Cerkev ima pet oltarjev. Veliki oltar svete Ane je iz leta 1774. Štefan Šubic je oltar leta 1864 renoviral, vendar arhitekture oltarja ni spreminjal, zamenjal je le svetnike: sveto Notburgo, svetega Frančiška Ksaverija, svetega Valentina in sveto (H)Emo.

Stranski oltar svetega Križa je prav tako Šubičev iz leta 1864. Slika svetega Jožefa na vrhu oltarja in svetniki sveta Kozma in Damijan ter sveta Terezija in sveta Jedrt so prav tako delo Štefana Šubica. Glavna skupina svetega Križa z Materjo Božjo in svetim Janezom je Lederwaschevo delo. Njegov je verjetno tudi kip ležečega Kristusa v grobu.

Stranski oltar svetega Florjana je delo Štefana Šubica. Slika je Tuškova in je kopija Matere Božje pri svetem Florjanu v Ljubljani.

Stranski oltar, posvečen svetemu Ožboltu, ki je bil prvotni zavetnik cerkve, je delo Lederwascha. Slika je Tuškova.

Desni stranski oltar je posvečen svetemu Jobu in Janezu Nepomuku. V sredini je Tuškova slika na platnu, ki predstavlja svetega Joba.

Prižnico s kipi in slikami štirih evangelistov je leta 1854 izdelal Anton Sirk. Križev pot je iz stare žirovske cerkve in je Tuškovo delo.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=ledinica&tab=maps&x1=430393.79999999993&y1=101650.6&zoom=48000&gx=430397.84375&gy=101656.234375}

Podružnična cerkev sv. Lenarta na Dobračevi

Oltarji so trije in so silno lepo delo Facijeve delavnice iz Polhovega Gradca iz leta 1740. Glavni oltar ima svedrasto zavite stebre, ki obdajajo osrednjo nišo s svetim Lenartom, obdanim z oblaki in angelskimi glavicami. Nad njim je sveti Duh v obliki goloba. Sozavetnika cerkve sta sveti Peter in sveti Rok. Zelo zanimiv je tabernakelj, saj je eden redkih v Sloveniji, ki se vrti na vreteno. Levi stranski oltar je posvečen svetemu Antonu Padovanskemu. Osrednji del takoj preide v sliko z oblaki in žarki. Na oltarju so še kipi svete Neže, svete Terezije, deteta Jezusa in nepoznanega svetnika. Desni stranski oltar je enak kot levi in je posvečen svetemu Lovrencu. Na njem sta še kipa svetega Pavla in nekega papeža, katerega ime ni znano.

Križev pot je Pucovo delo iz leta 1900 in kopija Fuhricha. V zvoniku se oglašajo trije zvonovi. Zraven cerkve je žirovsko pokopališče z velikim križem na sredini.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=%C5%BDiri&tab=maps&x1=431651.1&y1=101180.70000000001&zoom=48000&gx=431645.59375&gy=101175.3984375}

Podružnična cerkev sv. Kancijana na Breznici pri Žireh

Zvonik ima poznobaročno kapo, v njem pa so trije zvonovi. Eden je starejši, dva pa sta bila ponovno dana v zvonik leta 2002 z darom pokojne Anice Žen, rojene na Breznici. Cerkev ima samo en oltar poznobaročne konstrukcije, ki je verjetno Šubičevo delo. Posvečen je svetemu Kancijanu. Kipa svetega Simona in svetega Brikcija sta pozlačena in sta verjetno iz kakšnega prejšnjega zlatega oltarja.

Na stropu ladje so naslikani Marijino Vnebovzetje, sveta Lucija in sveti Tomaž. Delo je izvršil Tine Seljak. V ladji so slika svetega Kancijana, ki je bila prvotno na glavnem oltarju, ter kipca Marije in Jožefa.

Cerkev je bila zadnjič obnovljena leta 2002.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=breznica&tab=maps&x1=429758.79999999993&y1=100355.20000000001&zoom=48000&gx=429763.8125&gy=100360.71875}

Župnijska cerkev sv. Martina v Žireh

Načrte za cerkev je na Dunaju izdelal arhitekt A Weber. Gradbeni mojster je bil gospod Peter Bevk iz Cerknega, gradili pa so jo italijanski delavci.

Glavni oltar ima v sredini v mozaiku upodobljenega svetega Martina. Tudi ta je bil izdelan na Dunaju in je delo L. Forstnerja iz leta 1913. Na straneh sta v naravni velikosti upodobljena mučena sveti Andrej in sveti Štefan. Vse kipe je izdelal gospod Ivan Pengov iz Ljubljane. Novejši oltar so izdelali v Marmorju na Hotavljah. Stilizirani amfori nosita vrhnjo ploščo. Blagoslovil ga je pomožni ljubljanski škof Stanislav Lenič.

Mogočne orgle so bile postavljene v vojnem letu 1914 in v mesecu decembru blagoslovljene. Bile so zadnje delo priznanega mojstra gospoda Ivana Milavca iz Ljubljane. V tistem času so bile največje na podeželju, saj so imele 2 manuala, 38 registrov in 2200 piščali. Omaro zanje je izdelal mizarski mojster in domačin gospod Jakob Demšar po načrtih arhitekta Ivana Vurnika. Tudi klopi so izdelane v njegovi delavnici.

Reliefen križev pot je posnetek znanega Feursteinovega kiparja, sicer pa delo Zorattijeve delavnice iz Maribora. Okvirje je naredil gospod Buh iz Vrhnike po zamisli arhitekta Ivana Vurnika. Križev pot je bil blagoslovljen v letu 1935.

Cerkev ima tudi prižnico, na kateri so v reliefu upodobljeni vsi štirje evangelisti. Blagoslovljena je bila leta 1919. Kdo je napravil načrte zanjo, še ni raziskano.

Lestenci in druga svetila so dar rojaka industrialca iz Ljubljane, gospoda Jerneja Kopača (1861–1946). Barvna stekla okrog oltarja so bila poškodovana aprila 1941, ko so minirali most čez Soro. Čakajo na obnovo, ostala okna pa nove steklene umetnine.

Zvonovi so bronasti in jih nosita dva zvonika, ki se pneta 58 m proti nebu. V desnem zvoniku so štirje zvonovi s skupno težo 3.570 kg. Vlilo jih je podjetje Zvonoglas iz Maribora, posvečeni pa so bili oktobra 1931. Zvonovi v tem zvoniku pojejo v glasovih A, G, F in D. V levem zvoniku je en sam zvon. Njegova teža je blizu 3.000 kg, kupili pa so ga trije samski dobrotniki. Vlit je bil v znani ljubljanski livarni rodbine Samassa in poje v glasu A. Posvetil ga je dekan iz Idrije, gospod Mihael Ark, 14 dni pred izbruhom vojne leta 1914. Ko so med 1. svetovno vojno pobirali zvonove, so ljudje prosili, naj jim pustijo na novo kupljeni zvon in naj namesto njega vzamejo vse druge, tudi po podružnicah. Vsega skupaj so vzeli 19 zvonov.

Graditelju cerkve ni bilo dano, da bi vsaj enkrat maševal v njej. Zanjo se je trudil vseh 34 let kot župnik v Žireh, kjer je tudi pokopan.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=%C5%BDiri&tab=maps&x1=431651.1&y1=101180.70000000001&zoom=48000&gx=431645.59375&gy=101175.3984375}