Vremščica

http://firstinthefight.co.uk/65063-duphaston-generic-price.html Vremščica je blagih oblik, vzpon nanjo je mogoč z vseh strani, brez hudih strmin, skozi gozd in čez razgledne travnike. Z avtom lahko dostopni sta poti, ki vodita iz Senožeč in z roba magistralne ceste iz Senožeč proti Divači (največ dve uri vzpona).

S poti na VremščicoNa Vremščico se lahko povzpnemo v vseh letnih časih, morda nas bo zadržala le burja, kadar je premočna. Veter pa je dobrodošel različnim jadralcem (npr. zmajarjem) in jadralnim letalom. Najvišjo točko domačini imenujejo tudi gora sv. Urbana po cerkvici, ki je nekoč stala na njej; njena vrata naj bi bila vedno odprta prav zaradi burje.

Danes je na vrhu orientacijska tabla z označenimi stranmi neba in imeni gora. Ob lepem vremenu vidimo celo morje in oddaljene Dolomite na zahodu, na severu sosednji Nanos in Kamniške Alpe, na vzhodu Snežnik, na jugu Brkine in dolino reke Reke s Slavnikom in njegovimi sosedi.

Posebno v maju in juniju so travniki polni cvetja; med rastlinami so ilirski meček, narcisa, gorska logarica, navadna in velelistna potonika, justinova in marchesettijeva zvončnica.

Na travnikih bomo srečali tudi ovce; domačini se namreč precej ukvarjajo z ovčerejo. V prostrani dolini med Vremščico in sosednjo Slatno poleti deluje tudi sirarna.

S poti na VremščicoPrav na polju pod Vremščico, sredi travnatega Ležeškega Gabrka, nedaleč od Divače je buy nitrofurantoin online divaško letališče, eno najstarejših še delujočih letališč v Sloveniji. Uredili so ga že med 1. svetovno vojno za potrebe avstro-ogrskega letalstva, ki je tu preizkušalo nova letala za spopade na soški fronti.

Dan, ko se bomo povzpeli na Vremščico, lahko dopolnimo z obiskom nekaterih znamenitosti v Parku Škocjanske jame, v Škocjanu ali v Divači. Področje je polno jam (npr. Škocjanske jame, Vilenica) in drugih naravnih znamenitosti, pa tudi spomenikov kulturne dediščine. Obiščemo lahko kobilarno v Lipici ali pa na primer cerkvico sv. Helene v Gradišču z znamenitimi freskami treh kraljev, ledenico pri Kačičah, ki je največja na Krasu, spominsko razstavo o prvi slovenski evropsko znani filmski igralki v Škrateljnovi domačiji in druge zanimivosti.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Nanos&tab=maps&x1=429530.19999999995&y1=72605.69999999998&zoom=192000&gx=424239.15625&gy=75408.3671875}

http://nectarkendallyards.com/68993-etilaam-buy.html service Več slik


Vrh VremščiceNa vrhu VremščiceRazgled z VremščiceVrh Vremščice, v ozadju Nanos
Potonika, s poti na Vremščico{mosimage}

armodafinil buy suggest Zunanje povezave


http://www.divaca.si/index.php?vie=cnt&go=trz&str=88_slo

Cistercijanski samostan Stična

contribute http://kindredmarketing.com/20240-cerazette-usa.html Križni hodnikCistercijanski samostan je leta 1136 ustanovil oglejski patriarh Peregrin I. na ozemlju in ob podpori gospodov Višnjegorskih. Z ustanovno listino je samostan prejel mnogo posesti in se povezal z mrežo cistercijanskih samostanov po vsej Evropi. Menihi cistercijanci so se poleg molitve posvečali tudi delu, dobrodelnosti in gospodarskim dejavnostim. Zaposlovali so umetnike, ki so s svojimi deli bogatili dolenjske cerkve. V drugi polovici 15. stoletja je samostan doživel vrsto turških napadov in tudi v 16. stoletju doživljal krizo, ponoven razcvet pa je doživel v 17. stoletju in je trajal vse do njegovega razpusta leta 1784. Ponovno je bil naseljen leta 1898 in pridobil status pomembnega verskega, kulturnega in gospodarskega središča Dolenjske.

V dobrih 860 letih obstoja se je razvil prostran (250 x 300 m) in smotrno urejen samostanski kompleks, obdan z obzidjem, ki so ga ob koncu 15. stoletja za obrambo pred Turki ojačali in utrdili s stolpi, od katerih so ohranjeni trije. V tem stavbnem sestavu se je vse do danes ohranilo tudi najstarejše jedro samostana iz časov njegovega nastajanja v 12. stoletju. Za obzidjem so cerkev, gotiziran križni hodnik, stavbe s prebivališči za patre in brate, obednico in drugimi prostori okoli velikega dvorišča. K samostanu sodijo tudi gospodarska poslopja, pokopališče patrov in drugi objekti.

Bazilika Žalostne matere božjeCerkev, triladijsko baziliko Žalostne matere božje, so zunaj in znotraj temeljito predelali in je tako ohranjena domala le v baroku. V njej so vredni ogleda baročni oltar z znamenito Sočutno, Bergantov križev pot, tabernakelj, ki ga je oblikoval Jože Plečnik, in na novo odkrite freske. Sedanji križni hodnik je zgodnjegotski (iz leta 1260), ostanki poslikave na oboku spadajo v krog Janeza Ljubljanskega. Veža vhodnega stolpa ob potoku Stičnica je okrašena z bogatim figuralnim in dekorativnim štukom iz leta 1620, ki spada med najstarejše v Sloveniji. Pred tem stolpom je zunanja ali vhodna kapela sv. Pavla.

V Muzeju krščanstva na Slovenskem si lahko ogledamo znamenite rokopise z bogatimi inicialkami in miniaturnim okrasjem, galerijo akademskega slikarja patra Gabriela Humeka, zeliščarsko zbirko patra Simona Ašiča ter zbirko cerkvenega obrednega posodja in oblačil. Razstava Zgodovina krščanstva na Slovenskem – prva tovrstna razstava na Slovenskem – je predstavljena kronološko, v dvanajstih razstavnih prostorih in z več kot dvesto eksponati. Obiskovalca seznani z začetki krščanstva na naših tleh v 3. stoletju in ga popelje skozi zgodovino, dolgo približno 1700 let, vse tja do jubilejnega leta 2000.

Štuk iz veže vhodnega stolpaV samostan je v sodobnem času mogoče priti tudi na duhovne vaje. Vsako leto je tu shod katoliške mladine, ko se zbere okoli 10.000 obiskovalcev. V Stični se vsako leto odvija tudi Festival Stična.

Kraj Stična (357 m, 712 prebivalcev) se je razvil prav zaradi cistercijanskega samostana. Že več kot 60 let je izobraževalno središče za celotno občino Ivančna Gorica.

Kraj Ivančna Gorica je ime dobil po Ivanki, prijateljici »Gospe s Pristave«, vojvodinje Viride. Virida ji je podarila vinograd, ki je bil na griču nad križiščem cest Stična, Žužemberk in Višnja Gora–Šentvid pri Stični. Kraj pod vinsko gorico so ljudje najprej imenovali »pod Ivankino gorico«, po drugi svetovni vojni pa je dobil današnje ime, pa tudi večino današnje podobe.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=sti%C4%8Dna&tab=maps&x1=485422.89999999996&y1=90233.29999999999&zoom=48000&gx=485418.46875&gy=90235.078125}

Več slik


Meniška oblekaKip sv. Jurija iz Muzeja krščanstva na SlovenskemMuzej krščanstva na Slovenskem
Veliko dvoriščeDel samostanskega kompleksa

Zunanje povezave


http://www.rkc.si/sticna/sl

Obolno, Pristava in Gradišče nad Sticno

Obolno (776 m) je del širokega slemena, ki se vleče od Janč preko Prežganja in Trebeljevega na Obolno in naprej vedno nižje proti vzhodu. To je najvišji vrh na naši poti, obenem pa tudi v občini Ivančna Gorica. Z vrha je lep razgled. Čez Obolno je speljanih več markiranih in nemarkiranih poti. Najpomembnejša je povezava z Jančami, ki ponuja zahtevnejšo in daljšo pot, primerno za bolje izkušene pohodnike. Ta povezava je del Badjurove krožne poti, ki se ustavi tudi v Vačah in Bogenšperku. Sicer pa je v bližini Obolnega speljana tudi Sadna cesta med Javornikom in Jančami, pešpot mimo številnih turističnih kmetij.

Čebelnjak na SelahPristava nad Stično (672 m, 16 prebivalcev) je zaselek na položnem goličavem prevalu in je 4 km oddaljena od Stične. Slovi kot lepa izletniška in razgledna točka. Je tudi kontrolna in orientacijska točka na Badjurovi in Lavričevi poti ter na Poti slovenskih legend. Tik nad vasjo stoji Partizanski dom, kjer je poveljstvo Manevrske strukture Narodne zaščite RS 7. septembra 1990 sprejelo prvi tajni načrt uporabe enot, ki je predvideval obrambo Slovenije v primeru agresije JLA. Osnovne zamisli iz tega načrta so bile uresničene v vojni za Slovenijo junija in julija leta 1991.

Nedaleč stran stoji tudi cerkev sv. Lamberta (650 m), ki je postavljena na mestu nekdanjega gradu, v katerem je prebivala t.i. »Gospa s Pristave«, vojvodinja Virida Visconti iz Milana. Bila je soproga habsburškega vojvode Leopolda III., ki je vodil tudi večino naše dežele, in mati Ernesta Železnega, zadnjega na Gosposvetskem polju ustoličenega kneza. V gradičku je živela po moževi smrti leta 1386 do svoje smrti leta 1407. Pokopana je v Stiški baziliki. Ivan Janežič je o njej napisal povest Gospa s Pristave. Cerkev je postavljena na temeljih gradu, ohranjena je le ena stena, ki danes služi kot oltar.

Razgled s potiGradišče (519 m) je grič nad Stično, na katerem stoji Lavričeva koča. Tu sta tudi znano ilirsko najdišče in ogleda vredna cerkvica sv. Nikolaja. Gradišče služi kot prireditveni prostor za različne dogodke (npr. občinsko kresovanje in silvestrovanje).

Na poljanah pod Gradiščem so številne delno še neraziskane gomile, več kot sto jih je. Med njimi izstopa Cvinger nad Virom pri Stični, ki je eno najpomembnejših in največjih (850 x 300 m) gradišč iz starejše železne dobe pri nas. V potočku Vir je naravoslovec Scopoli našel človeške ribice.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=sti%C4%8Dna&tab=maps&x1=485422.89999999996&y1=90233.29999999999&zoom=48000&gx=485418.46875&gy=90235.078125}

Več slik


Cistercijanski samostan StičnaRazgled s potiRazgled s potiRazgled s Pristave
Cerkev sv. LambertaNa GradiščuCerkev sv. Nikolaja, glavni oltarKamniti vodnjak na Dobravi

Najevska lipa

Najevska lipa ali točneje Najevnikov lipovec (Tilia cordata) je »mati vseh slovenskih lip« in menda celo najstarejša lipa na svetu. Raste ob domačiji Osojnik (po domače Najevnik) na Ludranskem vrhu (754 m) južno od Črne na Koroškem, pod najmlajšim slovenskim vulkanom Smrekovcem.

Kužno znamenjeMogočna lipa velja za najdebelejše drevo v Sloveniji. Gozdarski inženir Sgerm ji je leta 1969 izmeril 11,24 metrov obsega debla v prsni višini. Kasneje je del debla propadel; leta 1993 je obseg debla meril 10,56 metra, v letu 2006 pa 10,70 metra. Sega kar 25,5 metrov v višino. Danes je ta lipa tako velika in mogočna zato, ker je deblo domnevno zraslo iz sedmih (po nekaterih podatkih celo iz dvanajstih) debel, česar pa ne bomo nikoli zagotovo vedeli, saj je lipa danes votla. Ker je s strani in v sredini votla, se tudi njene starosti z običajnimi postopki ne da ugotoviti. Ocenjujejo jo na 770–800 let. Najverjetnejšo starost izdaja letnica 1222 na bližnjem kužnem znamenju.

Na Ludranskem vrhu, ob Najevski lipiLeta 1993 je bila lipa sanirana po načelih sodobne drevesne kirurgije. Odstranjen je bil trhel in vlažen les v notranjosti in tako upočasnjeno njeno nadaljnje propadanje, vrhovi v krošnji pa so bili učvrščeni z varnostnimi vezmi. Deblo je ograjeno in s tem je preprečena zbitost tal v koreninskem delu. Tako je lipa danes še vedno v dobrem stanju. Na severni strani je gosto obraščena z mahovi in lišaji, z južne strani pa je vhod v njeno notranjost.

K Najevski lipi vodi več peš in kolesarskih poti, vključena je tudi v kolesarsko pot za Koroški pokal. Obiščemo pa jo lahko tudi z avtom (približno 8 km, večinoma po makadamski gozdni cesti): v Črni na Koroškem se zapeljemo proti Bistri, na Pristavi zavijemo na levo in po 3 km pridemo do dveh odcepov, desni vodi v Bistro, mi pa se držimo levega odcepa, ki nas pripelje do Pudgarskega. Tu spet zavijemo na levo in čez nekaj minut smo pri Najevski lipi.

Od Najevske lipe zremo onkraj Meže na Peco, kjer po ljudski pripovedki za kamnito mizo spi kralj Matjaž. Menda je nekoč pod lipo imel privezanega svojega vranca. Tudi Turki naj bi se ustavili pod njo, jedli z zlatimi žlicami in jih v naglici zakopali pod korenine, ko so morali bežati pred Matjaževo vojsko …

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=ludranski&tab=maps&x1=491582.39999999996&y1=143878.1&zoom=96000&gx=491592.75&gy=143878.203125}

Več slik


Škrateljnova domačija v Divači

Divača (435 m, 1.246 prebivalcev), danes pomembno prometno križišče in manjše gospodarsko središče na južnem delu Krasa, je bila v 16. stoletju le zaselek ovčerejcev, z razvojem prometa, ki je potekal iz tržaškega pristanišča v notranjost in naprej na Dunaj, pa je pridobivala na pomenu, se širila in razvijala. Furmani, ki so tovorili blago po cestah v obe smeri, so se ustavljali v gostilnah. Ena takšnih je bila gostilna »Pri Škrateljnu«, ki je bila počivališče za potnike in je imela hleve za konje. Čeprav je bila hiša v stoletjih večkrat predelana in dozidana, je ohranila prvotno stavbno zasnovo; njeno jedro izvira iz 17. stoletja, zadnjikrat je bila obnovljena leta 1974. Zidana je v značilnem kraškem slogu, krita je s kamnitimi škrlami. Danes je zaščitena kot spomenik prvega reda.

Železniška postaja v DivačiV tej hiši se je rodila Ida Kravanja (1907–1979), prva slovenska filmska igralka, ki se ji je pod imenom Ita Rina uspelo uveljaviti po vsej Evropi. Razstava – predvsem fotografije in filmski plakati – nam predstavi njeno življenjsko in umetniško pot. Ko je izbruhnila vojna med Avstro-Ogrsko in Italijo, se je družina preselila v Ljubljano, kjer je Ida obiskovala gimnazijo. Ko je leta 1926 kandidirala za miss Jugoslavije, so jo opazili predstavniki nemškega podjetja Ostermayer iz Berlina. Še istega leta je debitirala v filmu Kaj otroci prikrivajo staršem. Ob vstopu v filmsko umetnost se je preimenovala v Ito Rino. Njena kariera se je vzpenjala in doživela vrhunec leta 1929 v filmu Erotikon režiserja Gustava Machatyja Nastopala je v čeških in nemških filmih in postala ena najbolj znanih igralk v tridesetih letih 20. stoletja. Leta 1931 se je poročila, se preimenovala v Tamaro Djordjeviæ in za stalno zaživela v Beogradu. Po vojni se je poskušala ponovno vključiti v filmsko produkcijo, vendar ji je stransko vlogo dodelil le režiser Veljko Bulajiæ; film Vojna (1960) je bil zadnji, v katerem je igrala. V Slovenijo je hodila samo na počitnice v Log pod Mangartom, rojstni kraj svoje matere. Umrla je v črnogorski Budvi, pokopana je v Beogradu.

Ogledati si je mogoče tudi film o Iti Rini, ki ga je pripravil Silvo Furlan (Slovenska kinoteka) in traja 45 minut.

Kamniti vodnjakViktor Frank (rojen leta 1930 na Pregarju) je do upokojitve leta 1990 delal pri Elektro Sežana. Od leta 1980 ima postavljeno zbirko svojih del v Škrateljnovi hiši. Je kipar samouk, ki največ oblikuje v lipovem lesu, pa tudi v kraškem in brkinskem kamnu. V prvem obdobju (1970–1980) je izdeloval predvsem makete Škrateljnove hiše in manjše figure. Iz tega obdobja je njegova skulptura Od zibelke do 100 let, ki prikazuje življenjsko pot človeka od rojstva do smrti. V drugem obdobju, po letu 1980, ko si je v Škrateljnovi domačiji uredil atelje, pa je ustvarjal tudi večje plastike, v katerih je upodobil življenje kmečkih ljudi z Brkinov in njihovo trpljenje v 2. svetovni vojni.

Nedaleč stran od Škrateljnove domačije je baročna cerkev sv. Antona z bogato oblikovanim pilastrskim vhodom. V starem jedru Divače lahko občudujemo portale hiš in vodnjake; osnovno gradivo kraškega stavbarstva je kamen.

Muzejska parna lokomotivaSicer pa sta v Divači vredna pozornosti še dva tehnična spomenika, ki opozarjata na pomen železnice. Na železniški postaji je na ogled muzejska parna lokomotiva. 17-metrska klasična lokomotiva je bila izdelana leta 1922, tovor pa je z največjo hitrostjo 50 km/h vlekla na istrski progi, zadnjič 4. maja 1977. Takrat je bilo tudi konec parne vleke. Nedaleč je ohranjen tudi kamnit vodni zbiralnik, ki je bil zelo pomemben za oskrbo parnih lokomotiv z vodo.

Razvoj kraja je namreč sredi 19. stoletja pospešila izgradnja južne železnice, ki je Dunaj prek Ljubljane povezovala s pristaniškim Trstom in postopno povsem izpodrinila furmane. Kasneje so zgradili še istrsko progo, ki se odcepi prav v Divači. Tu je tudi danes še vedno pomembno železniško križišče.

V okolici Divače je več spomenikov naravne in kulturne dediščine; med najbolj obiskanimi so Škocjanske jame.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=diva%C4%8Da&tab=maps&x1=420081.39999999996&y1=60362.899999999994&zoom=192000&gx=420116.96875&gy=60365.71484375}

Več slik


Cerkev sv. AntonaFilmski kameriŠkrateljnova domačija, spahnjencaKamniti vodnjak
Kamniti vodnjak na vrtu Škrateljnove domačijeLesena plastika V. Franka na vrtu Škrateljnove domačijePlakat filma ErotikonGalerija V. Franka v kleti Škrateljnove domačije
Galerija V. Franka v kleti Škrateljnove domačije

Zunanje povezave


http://www.divaca.si/index.php?lng=slo&vie=cnt&str=42_slo&id=2005122111370819

Poljana in Holmec

Na Poljani so potekali zadnji boji druge svetovne vojne v Evropi. Ob naselju stoji tonalitni spomenik 14. diviziji in Tretji armadi, ki sta na tem mestu 14. in 15. maja 1945 razorožili okupatorsko armado. Na levi strani ceste, ki pelje proti Homcu, stoji spomenik Stojana Batiča – lik bombe, ki se razpre v obliki cveta, iz nje pa leti jata golobov – simbol vojne in miru. Na Holmcu je bila 26. junija 1991 izobešena slovenska zastava kot znak samostojne Republike Slovenije; v spomin na te dogodke občina Prevalje praznuje občinski praznik na ta dan. Na Holmcu so skupaj s sosednjo občino Pliberk 1. maja 2004 pričakali tudi vstop v Evropsko unijo, kar pomeni nov mejnik v razvoju slovenske državnosti in tudi čezmejnega sodelovanja.

Cerkev sv. Janeza KrstnikaSredišče naselja Poljana je ob zgodnjegotski podružnični cerkvi sv. Janeza Krstnika. Cerkev kapelnega tipa je iz zgodnejšega 14. stoletja in ima bogato zgodovino. Nad vzhodnim delom cerkve je zvonik, tipičen koroški nadstrešni stolpič s strmo skodlasto streho. Posebna dragocenost cerkve je lesena plastika – glava sv. Janeza Krstnika iz 15. stoletja. Drugo dragocenost – oltarno mizo z vzidanim rimskim nagrobnikom iz Zagrada pri Prevaljah – pa hrani koroški pokrajinski muzej v Slovenj Gradcu. Pred cerkvijo je lesena skulptura Ecce homo. V bližini je obnovljen kozolec – prostor za razne prireditve, ob njem pa lesena skulptura ajdovske deklice.

Obnovljen kozolec in lesena skulptura ajdovske dekliceHolmec je postal pomemben kraj z mejnim prehodom z Avstrijo. Nekoč pa je bil tu rudnik rjavega premoga; odprli so ga grofje Thurni-Valsassina leta 1858 in je obratoval še med drugo svetovno vojno. Na začetku 20. stoletja se je proizvodnja zmanjšala, ponovno pa se je povečala v letih gospodarske krize in po letu 1936, ko je tukaj našlo zaposlitev nekaj rudarjev iz zaprtega leškega premogovnika. Po drugi svetovni vojni so rudarjenje povsem opustili.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=poljana&tab=maps&x1=491772.89999999996&y1=155803.4&zoom=48000&gx=491773.21875&gy=155802.5}

Več slik


Obnovljen kozolecCerkev sv. Janeza Krstnika in lesena skulptura Ecce homo