Sežana

Bori, bori, temni bori
kakor stražniki pod goro
preko kamenite gmajne
težko, trudno šepetajo.
(Srečko Kosovel: Bori)

Botanični parkSežana (368 m, ok. 6500 preb.) je danes gospodarsko, prometno, izobraževalno, kulturno in zdravstveno središče slovenskega Krasa in tudi eno od pomembnih središč širše primorske regije. Območje mesta, obkroženo z manjšimi vzpetinami, pa je bilo naseljeno že v prazgodovini, v pisni obliki se kraj prvič omenja okoli leta 1085. Vse do zgraditve ceste med Dunajem in Trstom v začetku 18. stoletja, je bila zgolj nepomembna kraška vas, z dograditvijo ceste pa je njen pomen zrastel. Tudi so bile številne furmanske gostilne in hlevi, pa tudi veliki živinski sejmi, ki jih je spodbujaja razvita živinoreja na Krasu in so se ohranili vse do 2. svetovne vojne. Še hitrejši razvoj po letu 1857 prispeva železnica na trasi Dunaj – Trst. Leta 1870 je v kraju pomemben tabor. Po 1. svetovni vojni Sežana pripada Italiji do njene osvoboditve leta 1945. Med letoma 1945 in 1947 spada kraj z okolico pod upravo angleške vojske. Leta 1947 je dokončno priključen Jugoslaviji. Zaradi obmejne lege (v neposredni bližini je mejni prehod Fernetiči) se je razvija njegova tranzitna funkcija; v mestu so nastali manjši industrijski obrati, zaradi širokega kraškega vinorodnega zaledja pa vinska klet.

Knjižnica Srečka KosovelaNajstarejši del mesta sestavljajo nekdanja vaška jedra in sicer: Gradišče ob vznožju Tabora, Britof ob župnijski cerkvi Sv. Martina, Vas in Vidmašče pod Planino, novejše soseske pa so pod Planino, Taborom in Lenivcem ter ob glavni cesti skozi mesto. V starem delu mesta je nekaj ostankov starejše kraške arhitekture. Baročna cerkev sv. Martina ima značilen stolp, ki ga zaključuje oglejska kapa. Botanični park se ponaša z bogatim izborom eksotičnih dreves in rastlinjakom-oranžerijo; nekdaj je bil to vrt ob hiši trgovske družine Scaramanga iz Trsta, ob sedanji novi občinski stavbi. V bližini pokopališča je vojaško pokopališče iz 1. svetovne vojen (191-1917).

Kulturni dom, zgrajen po načrtih arhitekta V. Ravnikarja, knjižnica, osnovna in srednja šola se imenujejo po Srečku Kosovelu (1904 – 1926). Pesnik se je rodil v Sežani kot peti otrok materi Katarini in očetu Antonu, nadučitelju, ki pa je zgubil službo zaradi nespoštovanja avstrijskega protokola, tedaj se je družina preselila v Tomaj.

Kosovelova potIz Sežane vodi Kosovela pot (2,5 ure), najprej skozi Šmarje, kjer ob cesti stoji poznogotska cerkev Marijinega vnebovzetja, ob njej pa majhna stavba iz prve polovice 16. stoletja, verjetno cerkvena kašča, na drugi strani ceste pa je mogočna lipa, katere deblo obsega 505 cm. Severno od Šmarja je borov gozd, eden tistih, ki so navdihnili pesnika Kosovela. Nato pridemo v Tomaj, naselje na pobočju griča Tabor; vse naokrog se razprostirajo vinogradi (kraški teran). Cerkev sv. Petra in Pavla iz leta 1637 je leta 1928 poslikal Tone Kralj. Pri cerkvi je nekdanji samostan šolskih sester, ki so pod fašizmom vodile slovensko šolo. V župnišču hranijo dragoceno knjižnico v 37 jezikih; rokopisi segajo v leto 1600. V družinski hiši Kosovelovih (št. 39) je spominska zbirka družine Kosovel. V njej je mladi pesnik Kosovel nekaj časa živel in umrl; pokopan je na vaškem pokopališču.

Za zidom cerkvenim je pokopan
nekdo. Na grobu šipek cvete.
Iz bele vasi bele poti
in vse te poti v moje srce.
(Srečko Kosovel: Vas za bori)

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=se%C5%BEana&tab=maps&x1=412689.99999999994&y1=63398.19999999998&zoom=48000&gx=412687.78125&gy=63404.35546875}

Več slik


Stopnišče cerkve sv. Petra in Pavla v TomajuKulturni dom Srečka KosovelaVojaško pokopališče iz 1. svetovne vojneCerkev Marijinega vnebovzetja v Šmarjah
Tomaj sredi vinogradovHiša družine Kosovel

Izvir Soče

Toda tokrat bomo predstavili le izvir Soče, ki je v Zadnji Trenti, najbolj skrajnem koncu doline, pod gorsko verigo, ki se razprostira od Jalovca do Travnika in naprej do Mojstrovke. Soča privre na dan iz jame (1087 m) na koncu ozke soteske pod pobočjem Travnika. Kot je značilno za kraške izvire, pretok vode močno niha: v sušnem obdobju je šibkejši, včasih celo presahne, v deževnih dneh pa je izvir zelo močan. Le nekaj metrov pod izvirom je slap, visok približno 10 m, potem pa reka teče po slikovitem melišču. Najbolj primeren čas za ogled je maja in junija, ko se topi sneg v gorah.

(Foto: Aleš Remškar)Do izvira Soče zavijemo z vršiške ceste, po približno kilometer dolgi ozki asfaltirani poti pridemo do Koče pri izviru Soče. Tu je parkirišče, od koder je 10 minut zložnega vzpona do slapa pod izvirom. Do izvira je potem še nekaj minut zahtevnejše poti, ki zahteva več telesne pripravljenosti in planinsko obutev.

Soča se pojavlja v več pesmih in zgodbah, Soška fronta celo v Hemingwayevem romanu Zbogom, orožje!. Spomnimo se na Simona Gregorčiča (1844–1906), ki je bil rojen v Vrsnem, in njegovo pesem z naslovom Soči:

Krasna si, bistra hči planin!
Brhka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti –
krasna si, hči planin!
/…/

(Foto: Aleš Remškar)V neposredni bližini izvira Soče je več zanimivosti; omenili bomo le dve. Le kakšne četrt ure hoda od Koče pri izviru Soče je Kekčeva dežela. Kdo ne pozna Kekca, Mojce in Tinkare? Josip Vandot (1884–1944) je v seriji planinskih pripovedi ustvaril literarni lik, 8–10 let starega fantiča Kekca, ki se v različnih dogodivščinah srečuje s teto Pehto, strašnim Bedancem, vilo Škrlatico in drugimi. Kekčeve zgodbe so doživele številne ponatise in priredbe. Kekec (1951) je bil prvi slovenski mladinski celovečerni film, Srečno, Kekec! (1963) pa prvi slovenski barvni film, oba v režiji Jožeta Galeta. Zaradi priljubljenosti Kekca se je Kekčeva dežela pojavila na obeh koncih Julijskih Alp, tudi v Kranjski Gori, ki je morda celo bolj znana kot ta v Trenti. Priporočamo, da jo obiščete predvsem z otroki! Po stezi skozi smrekov gozd pridemo na travnato jaso, na kateri so alpska kmečka hiša in več drugih stavb. Oprema hiše, fotografije iz filmov in nekatere podrobnosti nas povedejo v pravljično fantastiko in planinsko idilo Vandotovih zgodb … in najbrž boste postali tudi dobre volje.

Nekaj kilometrov nad izvirom Soče, ob cesti na Vršič, pa je Kugyjev spomenik, ki upodablja moža, obrnjenega proti Jalovcu. Julius Kugy (1858–1944), slovenski pravnik, častnik, pisatelj in humanist, je znan tudi po svoji ljubezni do alpinizma, zlasti pa do Julijskih Alp. Napisal je več knjig o gorah in svojih alpinističnih izkušnjah. Kugyju je spomenik postavila Planinska zveza Slovenije, izdelal pa ga je kipar Jakob Savinšek. Po Kugyju so imenovane nekatere gorske poti, alpinistični vrt Juliana v Trenti ter Kugyjeva učna pot v Nabrežini nad Trstom.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/index.jsp?tab=maps&x1=404942.99999999994&y1=138823.5&zoom=96000}

Več slik


(Foto: Aleš Remškar)(Foto: Aleš Remškar)(Foto: Aleš Remškar)(Foto: Aleš Remškar)
(Foto: Aleš Remškar)(Foto: Aleš Remškar)(Foto: Aleš Remškar)(Foto: Aleš Remškar)
(Foto: Aleš Remškar)(Foto: Aleš Remškar)(Foto: Aleš Remškar)(Foto: Aleš Remškar)
(Foto: Aleš Remškar)(Foto: Aleš Remškar)(Foto: Aleš Remškar)

Stari grad

Ena izmed njih pripoveduje, da je grad sezidal že starozavezni Samson. V štirinajstih dneh naj bi po bližnjih njivah pobral toliko kamenja, kolikor ga je potreboval za zidanje. Še konec 19. stoletja je bil pri vhodu v grad naslikan orjak, ki je držal na rami vogal gradu. To naj bi bil Samson. Po drugi zgodbi naj bi Stari grad zidali zidarji – velikani, ki so bili tako veliki, da so si z delavci v kamnolomu podajali kamenje kar iz rok v roke. Za zidanje naj bi uporabljali morsko vodo, zato je bil zid tako trden in močan, da se je upiral vsem sovražnikom. Pred Turki pa so po ljudskem izročilu, ki nam ga je v Bajkah in povestih o Gorjancih ohranil zapisanega Janez Trdina, grad rešili čebelji panji.

Začetki gradu so zaviti v temo, saj se je za starograjskim arhivom izgubila vsaka sled. Po nekaterih ocenah naj bi bil iz 9. stoletja, prvič pa se omenja šele leta 1230. Bil je last belih stiških opatov, ki so posedovali tudi posamične vinograde na Trški gori. Pozneje je grad postal oglejski fevd, ki je pogosto menjal gospodarje. Med drugim je bil v rokah Celjanov in Habsburžanov, njegov lastnik je bil tudi Jernej Valvazor, oče znamenitega zgodovinarja Janeza V. Valvazorja, pisca Slave Vojvodine Kranjske. Zadnji lastniki gradu, italijanski grofje Margheriji di Cammandono, so že precej zanemarjen grad leta 1931 podarili konventu usmiljenih bratov v Novem mestu. Med 2. svetovno vojno je bil tako kot večina gradov v dolini Krke požgan. Sedaj ga postopno obnavlja novomeška tovarna zdravil Krka.

Osrednjo grajsko stavbo sestavlja trietažna zgradba z mogočnim štirioglatim stolpom s piramidasto streho. Na najnižjem delu terase je enonadstropna novejša zgradba, pozidana na mestu leta 1846 porušene kašče, ki jo z leve in desne strani zapirata stolpiča. Rustični renesančni portal v obzidju vodi na ploščad pred grajskim vhodom z nekoliko preoblikovanim pomolom. V sredini gradu je precej tesno pravokotno dvorišče, ki ga na vseh štirih straneh obdajajo arkadni hodniki. Arkade, ki jih opirajo lepo oblikovani, v pritličju pravokotni, v nadstropjih okrogli stebriči, še kažejo sledove, ki jih je zapustila vojna.

Grad je razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=tr%C5%A1ka+gora&tab=maps&x1=514493.19999999995&y1=77647.6&zoom=48000&gx=514495.4375&gy=77651.296875}

Grad Grm

Grad je bil, kot opisuje Valvazor, sezidan ob koncu 16. stoletja, ko so trije bratje Mordax, plemiči stare kranjsko-koroško-štajerske rodbine, ki so posedovali graščino Graben ob Krki pri Novem mestu, svojo posest bratovsko razdelili. Tako je eden od njih ostal na Grabnu, drugi je pozidal graščino Zaboršt, tretji, Krištof Mordax, pa je leta 1586 postavil graščino Grm.

Kapela božjega grobaNajstarejši del gradu je grajski stolp, h kateremu je bila na desni strani prizidana pritlična zgradba. Zaradi takrat še žive turške nevarnosti je imel stolp poleg stanovanjske tudi opazovalno in obrambno funkcijo. Prvo večjo spremembo je grad doživel po letu 1636, ko je bilo pozidano še eno nadstropje, pozneje pa še poslopje levo od vhoda, oba stranska trakta in na južni strani visok kamnit zid. Prostrano dvoriščno pročelje pa je dobilo nad pritličnimi arkadami še široke odprte hodnike s kamnitimi stebri, ki so jih kasneje zazidali. Grmska graščina je tako dobila podobo naših poznorenesančnih in baročnih gradov.

Danes ima prvotno podobo le še osrednja dvorana v prvem nadstropju grajskega stolpa, v kateri je strop bogato okrašen s štukaturnim okrasjem iz 17. stoletja, vanj pa so umeščene slike z vojaškimi prizori bitk s Turki. V sredini je polje z grbom družin Mordax in Gallenberg. Nekoč bogato poslikavo v severozahodnem traktu pa so ob predelavi gradu skoraj v celoti odstranili.

V osemdesetih letih 19. stoletja je grad prevzela dežela Kranjska in v njem so ustanovili kmetijsko šolo, ki so jo preselili sem z gradu Slap pri Vipavi. Imenovala se je Vinarska, sadjarska in poljedelska šola na Grmu pri Rudolfovem. Delovala je od leta 1886 do 1990, ko so jo preselili v Bajnof pod Trško goro, v graščini pa si je uredilo svoje prostore podjetje Revoz iz Novega mesta. Zdaj sta v gradu, ki je kulturni spomenik lokalnega pomena in ga zadnja leta intenzivno obnavljajo, sedež Zgodovinskega arhiva ter Zavod za varstvo kulturne dediščine Novo mesto. V poletnih dneh pa se na gradu odvijajo tudi različne družabne in kulturne prireditve.

Blizu gradu stoji kapela Božjega groba, znana tudi kot Mordaxova kapela ali Mordaxov mavzolej. Kapelo je leta 1675 pozidal takratni grmski graščak Wolfgang Mordax. Prvotno je bila sestavni del kompleksa gradu Grm. V tlorisu osmerokotna arhitektura družinskega mavzoleja temelji na v 17. stoletju splošno razširjenem tipu stavbe, ki se pojavlja kot romanska cerkev, grajska kapela in nazadnje kot mavzolej. Kapelo sestavljajo trije deli: oktagonalno zasnovan mavzolej, pravokoten božji grob s tristranim zaključkom na vzhodni strani in kvadratno zasnovana zakristija. Od leta 1986 je kapela last Evangeljske cerkve Novo mesto.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=novo+mesto&tab=maps&x1=513667.69999999995&y1=72999.4&zoom=48000&gx=513663.96875&gy=72998.3828125}

Grad Hmeljnik

Grad Hmeljnik, ki naj bi svoje ime dobil po hmelju, ki je v starih časih rasel tam okoli, se prvič omenja leta 1217 kot Hopfenbach. Že iz listin iz leta 1223 pa je razvidno, da je bil družinski grad z več uporabniki iz iste rodbine hmeljniških vitezov. V začetku 14. stoletja je prešel v posest Auerspergov, potem pa zamenjal še dosti lastnikov, dokler ga ni leta 1876 kupila rodbina baronov Wamboldtov, ki so grad temeljito preuredili.

Zasnova gradu, ki je bila pozidana verjetno že v poznem 12. stoletju, je ena najobsežnejših romanskih arhitektur na Slovenskem. V stilnih obdobjih gotike in renesanse se je grad razvil v obsežno razraščeno arhitekturo. V Wamboldtovih časih je imel grad dvojno obrambno obzidje z okroglastimi stolpiči in vhodnim mostičem, svojo elektrarno, vodovod in ekonomijo ter v bližnji zaprti kraški kotlini V bajerjih ribnike, kjer se še sedaj vidijo umetni nasipi. Blizu gradu je 37 metrov globoka Pristavska jama, ki jo omenja tudi Valvazor. V grajski kapeli sv. Pankracija, ki jo je v ruševinah še mogoče opaziti, je imel zadnji lastnik Wamboldt mnogo starinskih dragocenosti. Na sploh je imel grad razkošno opremljene sobane in bogato knjižnico, v kateri sta bili menda tudi Dalmatinova Biblija in Bohoričeve Zimske urice. Ko pa so grad leta 1942 partizani zažgali, je bila vsa oprema z bogato knjižnico vred uničena. Po vojni je bilo veliko kamnoseško obdelanih kosov iz notranjosti in zidovja odpeljanih na razne konce in če ne bi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začeli gradu obnavljati, bi propadel. Nekaj skromnih ostankov opreme je ohranjenih v Dolenjskem muzeju – omeniti velja prenosni krilni oltarček sv. Križa iz leta 1651, ki je opremljen z rezljanimi reliefi in slikami.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Karteljevo&tab=maps&x1=511496&y1=80479.70000000001&zoom=48000&gx=511498.59375&gy=80474.2421875}

Ruperčvrh

Po obori, ki je del nekdanje posesti gradu Ruperčvrh, so speljane poti, na katerih nas med sprehodom lahko presenetijo ptice, avtohtona divjad (srne, jeleni, lisice, jazbeci, divje mačke, zajci, kune, divji prašiči), lahko pa celo damjek ali muflon. Divjad in gozd lahko opazujemo tudi z visokih prež.

Ob robu obore pa samevajo ruševine gradu Ruperčvrh. O nekdanji mogočnosti posestva gradu danes priča le še sekvoja velikanka, ki raste na grajskem vrtu.

Sekvoja na RuperčvrhuGrad Ruperčvrh so sezidali leta 1657 lastniki mehovskega gospostva, grofje Paradajzarji. Leta 1726 je grad, ki je bil že od sredine 17. stoletja tudi sedež deželnega sodišča, prišel v last kostanjeviškega samostana, po letu 1786, ko je dal cesar Jožef II. zapreti samostane, pa je vsa njegova posest prišla v roke verskemu zakladu.

Državi je uspelo prodati ruperško gospostvo šele po Napoleonovih vojnah. Leta 1825 ga je kupil baron Schweiger, po njegovi smrti pa ga je podedoval sin Armand. Vendar je tudi potlej še živela na Ruperčvrhu Schweigerjeva vdova, grofica Turn, ki si jo je pisatelj Janez Trdina kar izdatno privoščil v povesti Kresna noč, še bolj pa v povesti Cigani Brajdiči. Trdina zatrjuje, da so dobili Brajdiči na Kranjskem domovinsko pravico od Turnovke.

Obora RuperčvrhPo letu 1850 so se lastniki gradu hitro menjavali, dokler ga niso leta 1943 požgali partizani. Po vojni se je pričel spreminjati v razvalino, njegovo kamenje pa so uporabljali za gradnjo sosednjih stavb. Rešenih je bilo le nekaj najkakovostnejših arhitekturnih členov – glavni portal in napisna plošča s kronogramom sta našla svoje mesto na preurejeni fasadi novomeške Študijske knjižnice. Iz baročne kapele sv. Jožefa so rešili dva kipa angelov, ki sta v podružnični cerkvi sv. Nikolaja v Stranski vasi.

Ob razvalini so danes ostanki zidane ograje, lipovega drevoreda in parka s starim domačim drevjem ter mogočno 25 metrov visoko sekvojo z obsegom debla v prsni višini 737 cm.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?tab=maps&x1=512575.5&y1=68821.1&zoom=48000&gx=513663.96875&gy=72998.3828125}

Trška gora

Cerkev so na mestu starejše kapele zgradili stiški menihi leta 1620. Sezidana je v renesančnem slogu, le okna so šilasta. Cerkev sestavljajo zvonik, banjasto obokana ladja ter križno grebenasto obokan tristrano sklenjen prezbiterij in zakristija. Leta 1756 so ob hudi živalski kugi prizidali kapelo sv. Izidorja, ob zvoniku pa postavili lopi z oltarjema, saj je na shode prihajalo vse več romarjev, tudi iz Bele krajine in Hrvaške. Iz časa nastanka cerkve je ohranjene nekaj kamnite kiparske opreme: kip Marije z detetom, fragment reliefa Križanje, ki je zdaj v kapiteljski cerkvi v Novem mestu, in grb stiškega opata Jakoba Reinprechta na fasadi zvonika. Veliki oltar, narejen v tradiciji zlatih oltarjev, stranska oltarja in prižnica so iz 18. stoletja. Prebeljene freske v kapeli so delo Antona Cebeja.

Lipa na trški goriCerkev ima ohranjeno tudi značilno romarsko okolico, ki jo dopolnjujejo košate lipe in kamnite mize. Ena od štirih mogočnih lip pred cerkvijo meri v obsegu skoraj 9 metrov in spada med najdebelejše v Sloveniji.

S Trške gore se lahko napotimo po obronku po gozdni poti do gradu Hmeljnik in vseskozi uživamo lep razgled na Kočevski Rog in Gorjance z dolino reke Krke.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Tr%C5%A1ka+gora&tab=maps&x1=514493.19999999995&y1=77647.6&zoom=48000&gx=514495.4375&gy=77651.296875}