Osp, Socerb in Črni Kal

Na regionalni cesti Koper–Ljubljana, ki je primerna tudi za kolesarje, po približno 20-minutni vožnji iz Kopra zavijemo v vasico Osp. Pri plezalcih je daleč naokoli poznana po strmi steni nad vasjo. Pod previsno steno pa je sedaj za obiskovalce zaprta Osapska jama ali Grad, dragoceno najdišče s prazgodovinskimi in zgodnjesrednjeveškimi najdbami ter obrambnim zidom, ki pričajo, da so se tja ves čas pred sovražnimi vpadi zatekali prebivalci. Iz jame teče Osapska reka. V spodnjem delu vasi se nahaja tudi kamp, kjer plezalci in jamarji lahko šotorijo. Osp ima s kamnitimi hišami, grajenimi v terasah, značilno podobo gručaste vasi z ohranjeno tipično istrsko-kraško stavbno dediščino. Sredi vasi izstopa cerkev sv. Tomaža iz leta 1600 z mogočnim zvonikom.

Črni kal (Foto: Arhiv MOK)Črni Kal je poznan po nagnjenem zvoniku baročne cerkve sv. Valentina iz leta 1680. Njegovo nadaljnje nagibanje so zaustavili tako, da so ga kar privezali. Benkova hiša iz leta 1489 pa predstavlja najstarejšo kmečko hišo v Sloveniji. V razpotegnjenem ostenju nad vasjo je več kot 100 plezalnih smeri različnih težavnosti, razgibana pokrajina pa nudi pohodnikom in kolesarskim navdušencem obilo užitkov. V letu 2004 dokončan viadukt Črni Kal je vas zelo razbremenil prometa, z dolžino 1065 metrov in višino 95 metrov je trenutno največji premostitveni objekt v Sloveniji.

V bližini Črnega Kala se nahaja grad Strmec pri Socerbu, kjer se lahko v spremstvu Jamarskega društva Dimnice obišče edino podzemno cerkev v Sloveniji. Za konec izleta lahko obiščete okrepčevalnico na gradu, kjer poleg drugega ponujajo ogled grajske kleti in degustacijo več sto let starih vin, ali pa si ob pogledu na Tržaški zaliv privoščite edinstven sončni zahod.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=osp&tab=maps&x1=411280.29999999993&y1=48107.399999999994&zoom=48000&gx=411274.28125&gy=48111.6484375, Osp}
{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Socerb&tab=maps&x1=411356.49999999994&y1=50075.899999999994&zoom=48000&gx=411358.9375&gy=50070.1015625, Socerb}
{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=%C4%8Crni+Kal&tab=maps&x1=412804.29999999993&y1=45707.100000000006&zoom=48000&gx=412802.6875&gy=45700.8984375,Črni Kal}

Več slik


Črni kal (Foto: Arhiv MOK)Črni kal (Foto: Arhiv MOK)Osp (Foto: Arhiv MOK)Osp (Foto: Arhiv MOK)
Osp stena(Foto: Arhiv MOK)Osp stena (Foto: Arhiv MOK)Socerb (Foto: Arhiv MOK)

Kubed, Gračišče, Sočerga, Abitanti, Hrvoji in Gradin

Vas Kubed se nahaja ob glavni cesti med Koprom in Sočergo. Vas je v pisnih virih prvič omenjena leta 1067, arheološke najdbe pa pričajo, da je bilo območje naseljeno že v železni dobi. Kubed je bil pomembna obrambna točka v vojnah med Benetkami in Avstrijo ter v času turških vpadov, zato je bil tudi obzidan. Ozemlje znotraj obzidja z zanimivim obrambnim peterokotnim stolpom, ki so ga leta 1833 spremenili v zvonik, domačini imenujejo Grad. Vredna ogleda sta tudi cerkev sv. Florjana iz leta 1688 z Venturinijevo sliko iz leta 1598 in vaško pokopališče iz 11. stoletja. Vas je znana tudi po kubejskem narodnobuditeljskem taboru leta 1870. Tu je bil leta 1913 rojen Alojz Kocjančič, istrski duhovnik in pesnik.

Abitanti (Foto: Arhiv MOK)Nato krenite še proti Gračišču. Vasica je strnjena med dvema hriboma, Grižo in Lačno. Stari del vasi je gručasto pozidan, saj so hiše tesno stisnjene druga ob drugi. Skozi vas se po planinski poti povzpnemo na hrib Lačna, ki je ime dobil po živini, ki se je na njem pasla, ker je s paše domov vedno prihajala lačna. Na vrhu hriba so domačini postavili razgledni stolp. Z vrha se pot nadaljuje proti Hrastovljam, Slavniku, Kuku … Na poti skozi vas si lahko ogledamo cerkvico sv. Miklavža in ob njej postavljen zvonik z napisom v cirilici in glagolici »Žive kličem, za mrtvimi žalujem«, ki je prava zanimivost v Istri. V vasi lahko občudujemo tudi dva portala, ki sta bila narejena sočasno z zvonikom v 18. stoletju, baladur, vodnjak, v katerem izvira voda, ter znameniti kraški jami Lisičji grad in Pečina. Gračišče je znano po tradicionalni prireditvi Praznik šparinge (praznik špargljev).

Kubed (Foto: Arhiv MOK)Pot nadaljujte proti Sočergi. Sv. Siro, sv. Sirico, sv. Quirico oz. sv. Kvirik so imena, pod katerimi se ta vasica prvič pisno omenja že leta 1028. Kraj je zanimiv tako zgodovinsko – v bližini so ostanki prazgodovinskega gradišča, na pokopališču pa cerkev sv. Kvirika, krita s kamnitimi škrlami, s temelji iz 11. stoletja in stolpom – kot tudi zaradi izjemno zanimivih naravnih stvaritev, kot so spodmoli (imenovani tudi ušesa Istre ali »istrijanska uha«), naravni most, skalni osamelci in 8 metrov visok slap Veli Vir, ki se izliva v smaragdno zelen tolmun. Posebej zanimiv je spodmol, izjemna naravna znamenitost, tako v Sloveniji kot tudi v Evropi, pod njim pa je več kot 40 metrov dolga jama, imenovana pri Svetem Kviriku. Za ogled spodmolov in naravnega mostu pustimo avto pri cerkvici sv. Kvirika in nadaljujemo peš mimo cerkve po robu kraške planote. Pot, ki traja slabi dve uri, teče v bližini državne meje ter je dobro označena in urejena.

Kubed (Foto: Arhiv MOK)Za konec si velja ogledati tudi tipične istrske vasice, kot so Abitanti, Hrvoji in Gradin, do katerih pripelje pot tudi iz Sočerge. Abitanti se nahajajo le nekaj deset metrov od meje s Hrvaško. Danes zapuščeno vasico vsako leto maja oživi tradicionalna mednarodna likovna kolonija. Večina stavb v vasici je arhitekturno zelo zanimivih in spomeniško zaščitenih. Pot od Abitantov pelje do gručaste vasi Gradin, kjer naj bi nekoč stal grad. V okolici sta med drugim znana tudi obmejna kraja Pregara in Hrvoji, ki so poznani po t. i. »fižolovem turnu«, ki so ga krajani zgradili s prodajo fižola. Na meji s Hrvaško stoji spomenik, posvečen padlim vseh treh narodnosti v drugi svetovni vojni.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Kubed&tab=maps&x1=412042.29999999993&y1=42544.79999999999&zoom=48000&gx=412040.71875&gy=42545.98046875, Kubed}
{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Gra%C4%8Di%C5%A1%C4%8De&tab=maps&x1=412689.99999999994&y1=40690.600000000006&zoom=48000&gx=412691.3125&gy=40685.5703125,Gračišče}
{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=So%C4%8Derga&tab=maps&x1=413833&y1=36182.100000000006&zoom=48000&gx=413826.75&gy=36179.90234375,Sočerga}
{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Abitanti&tab=maps&x1=408486.29999999993&y1=33159.5&zoom=48000&gx=408487.0625&gy=33159.19140625,Abitanti}
{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Gradin&tab=maps&x1=410353.19999999995&y1=35445.5&zoom=48000&gx=410353.9375&gy=35443.37890625,Gradin}

Več slik


Kubed (Foto: Arhiv MOK)Kubed (Foto: Arhiv MOK)Sočerga (Foto: Arhiv MOK)Sočerga (Foto: Arhiv MOK)

Krkavče in Koštabona

Krkavče so zgrajene na skali nad reko Dragonjo in poznane po znamenitem Krkavškem kamnu iz 1. stoletja pred našim štetjem. Vas in okolica sta bogato arheološko najdišče ostankov iz rimske dobe in srednjega veka. Poseben pečat daje Krkavčam vaška arhitektura. Vsekakor je vredna ogleda tudi cerkev sv. Mihaela iz 17. stoletja, ena najbogatejših v slovenski Istri, znamenitost Krkavč pa je tudi Živi muzej – Hiša Vrešje, ki si ga je možno ogledati ob pristni istrski glasbi.

Koštabona (Foto: Arhiv MOK)Bližnja Koštabona leži nad dolino Dragonje na nadmorski višini 257 metrov. Območje je bilo naseljeno že v predrimskem (v bližini ostanki gradišča) in rimskem času. Tod je potekala stara rimska cesta. Ime Castrum Bonae – utrdba Bone naj bi dobila po poganski boginji zdravja, dobrote in materinstva Bonae, ki je imela v rimskem obdobju svoje svetišče ob nekdanjem vhodu v Koštabono. Danes stoji tam cerkev, posvečena sv. Kozmi in Damijanu. V vasi sta še cerkvica blaženega Elija in pokopališka cerkev sv. Andreja s poslikavami. Vse tri so vredne ogleda. Zanimivost vasice je tudi vaška arhitektura s tipičnimi istrskimi elementi.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Krkav%C4%8De&tab=maps&x1=398173.89999999996&y1=36321.79999999999&zoom=48000&gx=398168.78125&gy=36322.03515625,Krkavče}
{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Ko%C5%A1tabona&tab=maps&x1=401615.6&y1=38049&zoom=48000&gx=401614.96875&gy=38043.3203125,Koštabona}

Več slik


Krkavče (Foto: Arhiv MOK)Krkavče (Foto: Arhiv MOK)Koštabona (Foto: Arhiv MOK)Krkavče (Foto: Arhiv MOK)
Krkavče (Foto: Arhiv MOK)Krkavče (Foto: Arhiv MOK)

Hrastovlje, Zanigrad in Podpeč

Hrastovlje se ponašajo s svetovno znano cerkvijo sv. Trojice iz 13. stoletja, ki je v celoti poslikana s freskami iz leta 1490. Najznamenitejši je Mrtvaški ples, delo Janeza iz Kastva, ki ponazarja, da smo pred smrtjo vsi enaki. Ostale freske, poleg podob mučenk in prerokov, ponazarjajo motive iz Stare zaveze – genezo, pohod sv. Treh kraljev, simbole dvanajstih mesecev, prizore Kristusovega trpljenja …

Podpeč (Foto: Arhiv MOK)Cerkev obkroža obzidje iz 16. stoletja z dvema obrambnima stolpoma. Sprva je obrambni tabor služil za obrambo pred Turki, kasneje pa je četverokotno taborsko obzidje vaščanom nudilo varno zavetje pred grozotami beneško-avstrijskih vojn. Hrastoveljska cerkvica z obrambnim taborom velja danes za najkvalitetnejšo kulturno-zgodovinsko znamenitost v Sloveniji in na svetu.

Zanigrad (Foto: Arhiv MOK)Iz Hrastovelj označena makadamska pot pelje v manjšo zapuščeno vasico Zanigrad. Tu si velja ogledati poznoromansko cerkev sv. Štefana, ki je bogata s freskami iz 15. stoletja. Te so bile ponovno odkrite šele leta 1950, glagolski napis pa je iz leta 1418. Ob cerkvi je zvonik s portalom iz leta 1521. V vasi je nekoč stala tudi utrdba, od katere pa so danes ostale le razvaline. Legenda pravi, da je bil tu zakopan zaklad, ki pa ga vse do danes ni še nihče našel. Vasica ponovno zaživi ob tradicionalni prireditvi Žegnanja konj, ki se odvija na dan sv. Štefana, 26. decembra.

Pot se nadaljuje v visokoležečo vas Podpeč, ki se nahaja tik pod stenami Kraškega roba, na nadmorski višini 305 metrov, in nudi prekrasen razgled daleč naokoli. Nad vasjo stoji obrambni stolp iz 11. stoletja, ki ga je zgradil istrski grof Ulrik Weimarski. Pod stolpom leži jama Grad, ki je v preteklosti služila za zatočišče pred vpadi Turkov. V neposredni bližini se nahaja še nekaj manjših jam, v katerih so arheologi odkrili ostanke iz predrimske dobe.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Hrastovlje&tab=maps&x1=414480.69999999995&y1=41351&zoom=48000&gx=414478.15625&gy=41351.75,Hrastovlje}
{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Zanigrad&tab=maps&x1=415064.89999999996&y1=41693.899999999994&zoom=48000&gx=415066.375&gy=41690.41015625,Zanigrad}
{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Podpe%C4%8D&tab=maps&x1=415039.5&y1=42633.69999999998&zoom=48000&gx=415034&gy=42633,Podpeč}

Več slik


Zanigrad (Foto: Arhiv MOK)Zanigrad (Foto: Arhiv MOK)Hrastovlje (Foto: Arhiv MOK)Hrastovlje (Foto: Arhiv MOK)
Hrastovlje (Foto: Arhiv MOK)Hrastovlje (Foto: Arhiv MOK)

Dolina reke Dragonje

Do vasi Dragonje se lahko pripeljemo z avtom iz Kopra, smer Buje, ali pa iz Portoroža. Izhodišče za turo je manjša avtobusna postaja v vasi Dragonja. Makadamska pot nas vodi po dolini Dragonje navzgor, do Škrlin, kjer se v reko Dragonjo izliva Pinjavec oz. Rokava. Nadaljujemo navzgor po občasno kar grdi in zahtevni poti. Spotoma si lahko ogledamo nekaj ruševin bivališč nekoč tam živečih kmetov in ostankov mlinov.

(Foto: Arhiv MOK)Zaradi težavne orientacije se kažipot ob prečkanju doline z daljnovoda ponovno začne z ničlo. Vzpnemo se preko Truškega potoka iz doline v vas Truške. Zadnji del vzpona proti Kortini in tudi naprej je asfaltna cesta, kar pa ni moteče, saj je cesta malo prometna.

(Foto: Arhiv MOK)Lep razgled na Julijske Alpe, Trst in Koper ter tudi precejšni del Hrvaške Istre, ki ga pot ponuja ob sončnem dnevu, poplača naš trud. Vasice Truške, Labor in Boršt izžarevajo istrski duh in so vredne ogleda. Vasica Boršt je še posebno pomembna, saj legenda pravi, da se je tu rodil sv. Nazarij (cca. 470–557), prvi koprski škof in nato zavetnik Kopra, ki je v rani mladosti ravno po travnikih okrog Boršta pasel ovce. V njegovo čast so mu zgradili cerkvico pri Škrljevcu, v vasi pa kapelico. Poleg nje stoji romanska cerkvica sv. Roka iz 13. stoletja, pomembna zaradi fragmentov srednjeveških fresk in glagolskih napisov. Kot zadnjo zapustimo vasico Labor in se po lepem spustu vrnemo v dolino Dragonje, ter preko Škrlin po istem makadamu dosežemo izhodiščno točko.

Opisana pot je primerna predvsem za kolesarjenje, medtem ko je za pohodništvo kar dolga.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=dragonja&tab=maps&x1=398973.99999999994&y1=38760.19999999998&zoom=48000&gx=395398.1875&gy=35922.85546875,Vas Dragonja}
{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Tru%C5%A1ke&tab=maps&x1=408029.1&y1=38849.100000000006&zoom=48000&gx=408033.65625&gy=38855.05078125,Truške}
{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Labor&tab=maps&x1=404460.39999999996&y1=37591.79999999999&zoom=48000&gx=404462.59375&gy=37588.6875,Labor}
{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Bor%C5%A1t&tab=maps&x1=406428.89999999996&y1=38607.79999999999&zoom=48000&gx=406422.6875&gy=38607.1328125,Boršt}

Več slik


(Foto: Arhiv MOK)(Foto: Arhiv MOK)(Foto: Arhiv MOK)

Okolica Kamnika

Arboretum Volčji Potok se razprostira na 88 ha površine v neposredni bližini Kamnika, ob severozahodnem delu Kamniškega polja. Beseda arboretum pomeni zbirko dreves in grmov, ki je na¬menjena izobraževanju in raziskovanju. Arboretum v Volčjem Potoku je botanični vrt za lesnate rastline, edini v Sloveniji. Tu uspeva okoli 2500 vrst in sort iglavcev in listavcev ter okoli 300 samoniklih zelenih rastlin.

Arboretum Volčji PotokIz Valvazorjevega opisa in slike je videti, da je že v njegovem času stal na podnožju hriba nov grad, na vrhu hriba prikazuje slika razvaline starega gradu. Valvazor pripoveduje, da je ob koncu 16. stoletja imela Volčji potok v posesti rodbina Bonhomo. Danes je Arboretum priljubljeno naravno sprehajališče, kjer v vsakem letnem času lahko ob urejenih stezah in čudovitih jezerih občudujemo različne razstave cvetja in druge parkovne zanimivosti, ki se stapljajo z živalmi, ki prebivajo v parku. V vrtnem paviljonu je urejena zbirka živalskih kipov Janeza Boljke, otroško igrišče pa predstavlja pravi naravni raj za naše malčke.

Arboretum Volčji PotokDolina Kamniške Bistrice je pravo povabilo v raj naravnih lepot in drugih drobnih znamenitosti. Vijugasta pot ob reki, ki jo pričnemo pri Iverju nad Strahovico, je danes bolj znana kot Koželjeva pot. Ime je dobila po kamniškem slikarju in gorskem reševalcu Maksu Koželju. Na poti, ki vodi mimo kamnoloma, prečkamo reko, se približamo spodnji postaji žičnice na Veliko planino in prispemo v dolino Korošice. Ob nadaljevanju poti po prijetni stezi, polni slikovite narave, dosežemo sotesko Predaselj. Občudujemo naravno znamenitost – naravni most, kjer reka teče po več kot trideset metrov globokem in nekaj metrov širokem koritu, izdolbenem iz apnenčaste stene. Na travnikih ob Kamniški Bistrici uživamo ob pogledu na rastline in živali (žuželke, polže, metulje) in se osvežimo v bližnjih manjših pritokih.

Reka Kamniška Bistrica privre na dan med skalami, poraslimi z mahom in se nato za kratek čas ustavi v majhnem umetnem jezeru. To je glavni, uradni in stalni izvir Kamniške Bistrice v bližini Doma v Bistrici.

Vas vzhodno od Kamnika, kjer stoji baročna romarska cerkev Sv. Ane, je kraj, kjer se danes sredi mešanega gozda nahaja naravni zdravilni gaj Tunjice. Njegovo energijsko in zdravilno moč je po naključju odkril gospod Drago Vrhovnik, lastnik zemljišča »Na tratah«, ko je spomladi leta 1998 med izkopavanjem mivke v nogah začutil močno mravljinčenje, nekaj dni kasneje pa je naletel na izvir vode, ki mu je pomagala zaceliti dolgoletno rano na roki. Preiskava terena v Tunjicah, na zemljišču, velikem približno 10.000 metrov², je pokazala, da na področju Naravnega zdravilnega gaja privre na površje več energijskih vrelcev, vsak od njih pa ima poseben zdravilen učinek na enega ali več organskih sistemov človekovega telesa. Ugodno vplivajo na glavobol, bolečine v križu, revmatične težave in obolenja živcev ter povečajo odpornost na prehladna obolenja. Ugoden vpliv je čutiti tudi pri težavah z očmi in šumenju v ušesih, kroničnih težavah z dihali, prebavili in rodili. Hitrejše je celjenje ran po poškodbah in operacijah.

Kraj je znan tudi po fosilih, peščenih laporjih in apnenčastih peščenjakih iz obdobja miocena, ko je bil Kamniški kot ozek zaliv morja, ki se je zajedalo v Kamniške Alpe.

Terme Snovik so znane kot turistično-rekreativna destinacija. O zdravilnih učinkih vode je bilo moč slišati že na prelomu prejšnjega stoletja. Prve analize v 50-ih letih 20. stoletja pa so pokazale, da gre za termalno vodo, ki ima ob svojem izviru 30,6 º C. Od leta 1953 do leta 1994 je bilo na območju vasi Vaseno in Snovik postavljenih 15 raziskovalnih vrtin, kasneje pa še dve vrtini v vasi Potok. Iz njih je po 1 km dolgem cevovodu speljana voda do lokacije Term.

Strokovnjaki so ugotovili, da gre za visoko kvalitetno čisto pitno vodo brez primesi, bogato z magnezijem in kalcijem, ki je ni trba posebej obdelovati. Leta 1994 je bil postavljen prvi poskusni bazen. Danes tu najdemo notranji in zunanji termalni bazen z igrali za otroke. Uredili so prostore za fizioterapijo, masaže, ljubiteljem savnanja in knajpanja pa so na voljo različne savne.

Prav je, da se vse bolj zavedamo, da so blagodejni učinki termalne vode, namenjene plavanju, pitju, masaži in terapiji, pot k dobremu počutju. V Termah Snovik se ti občutki stapljajo z neokrnjeno naravno okolico, polno priložnosti za sprehode, oddih in aktiven umik iz vsakdanjega stresnega življenja.

Velika planina, planota, kjer se prepletata starinsko in pastirsko življenje, poleti privablja turiste v nedotaknjen alpski živalski in rastlinski svet, pozimi pa se spremeni v priljubljeno družinsko smučišče. To je kraj, kjer se sonce poigrava z gorskimi vrhovi in ostrinami svežega zraka. V poletnih mesecih si je moč ogledati najbolje ohranjeno pastirsko naselje v Evropi in stare planšarske običaje v Preskarjevi koči na Veliki planini. Vzpon nanjo je možen peš ali z nihalko. Dolgi sprehodi po gozdovih in pašnikih v neokrnjeni naravi v vsakem letnem času veliko ljudi privabijo, da se vzpnejo na sončni bister v osrčju Kamniških Alp.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=arboretum+vol%C4%8Dji+potok&tab=maps&x1=470257.51249999995&y1=116084.15&zoom=6000&gx=470257&gy=116084,Arboretum Volčji Potok}
{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=tunjice&tab=maps&x1=467973.1&y1=121411.79999999999&zoom=48000&gx=467977.46875&gy=121413.5078125, Tunjice}
{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=terme+snovik&tab=maps&x1=470428.96249999996&y1=120902.2125&zoom=6000&gx=470429&gy=120903, Terme Snovik}
{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=velika+planina&tab=maps&x1=473167.39999999996&y1=128727&zoom=48000&gx=473168&gy=128732,Velika planina}

Kamnik

O prazgodovinskem obstoju naselbin na kamniškem območju pričajo nekatere najdbe v bližini. Najbolj znano je okostje mamuta, ki so ga našli v Nevljah pri Kamniku, ko so gradili most. Prav tako številne izkopanine pričajo o naseljenosti območja današnjega kamniškega mesta v prazgodovini in rimski dobi (ostanki rimske ceste). Prvi urbani zametki v poznejšem predmestju Šutna, južno od Klanca, ki povezuje Žalski hrib s skalo Malega gradu, segajo v 10. stoletje, čas nemške kolonizacije.

Sicer pa se je Kamnik kot srednjeveško mestece razvil ob nekdanji pomembni trgovski srednjeveški poti med Podonavjem in Jadranskim morjem. Od leta 1076 je bil središče obsežne posesti kranjske veje bavarskih grofov Andeških. V 12. stoletju so tu že kovali denar. Znan je kovanec z napisom CIVITAS STAIN. Od 12. stoletja dalje se Kamnik omenja kot trg, sredi 13. stoletja pa kot mesto. Kamnik je ob koncu 14. stoletja kot pomembno trgovsko in obrtno središče imel tudi strelišče in kopališče, kar je bil znak izredno visokega blagostanja. Tu je bil sedež deželnega sodišča.

V 16. in 17. stoletju je Kamnik prizadelo več požarov in potres. V času Napoleonovih Ilirskih provinc (1809–13) sta ponovno oživeli obrt (kamnoseška, kovaška, krznarska, lončarska, usnjarska) in trgovina. V bližini so bile fužine, tako da se je tu že v zgodnjem 19. stoletju začela razvijati industrija (smodnišnica, Prašnikarjevi cementarna in opekarna). Po letu 1918, ko je Kamnik postal pomembno industrijsko središče, so se razvile še lesna, kovinska, usnjarska, živilska in tekstilna industrija. H gospodarskemu razvoju sta pripomogli tudi železniška proga Ljubljana–Kamnik in vodna moč Kamniške Bistrice. V letu 1939/40 je mesto dobilo meščankso šolo, čeprav naj bi Kamnik po nekaterih poročilih imel šolo že v času reform Marije Trezije. Hkrati je mesto že od nekdaj veljalo za pomemben letoviškoturističen kraj. V času 2. svetvne vojne je bil tu sedež nemškega deželenega okrožja.
Današnji Kamnik je kulturno in upravno središče občine, ki se razteza na okoli 266 km² in v kateri prebiva okoli 26.500 ljudi.

Začetna točka ogleda starega mestnega jedra Kamnika, Glavni trg, ponuja prav vse, od gotike do dunajske secesije in mojstrovin arhitekta Jožeta Plečnika na pročeljih kamniških hiš. V labirntu ozkih ulic se danes nahaja veliko trgovin in lokalov. Mimo spomenika generalu Rudolfu Maistru, zaslužnemu domoljubu in pesniku, pridemo do frančiškanskega samostana s cerkvijo sv. Jakoba. V njem najdemo bogato knjižnico, ki hrani okoli 10.000 knjig iz različnih področij znanosti. Najbolj znane zgodovinske hrambe so prav gotovo inkunabule (prvotiski izpred 1500 let) in Dalmatinova Biblija. Ogleda vredna v cerkvi je znamenita kapela Božjega groba, Plečnikovo delo. Po Samostanski ulici se odpravimo mimo hiše, v kateri je bila nekoč tiskarna, in prispemo do vzpetine sredi mesta, imenovane Mali grad. Našo pozornost pritegne nadstropna romanska kapela. Kapelo sv. Marjete s kripto so nadzidali s kapelo sv. Eligija. V notranjosti so ostanki poznogotskih in poznobaročnih fresk. Obnovljen obrambni stolp Malega gradu spomninja na nekdnje srednjeveško obzidje, ki se ni ohranilo. Na tem mestu se ponudi priložnost, da se spoznamo z eno od legend, ki se je spletla okoli gradu in Veronikinega zaklada. Po ženska pol kača po imenu Veronika naj bi v gradu še vedno skrivala svoj zaklad, do katerega se ni uspelo dokopati še nikomur. Z gradu se spustimo v mesto, kjer ogled starega Kamnika zaključimo s sprehodom po Šutni – srednjeveškemu cehovskemu središču in nekdanjemu predmestju Kamnika. Tu stoji župna cerkev z najstarejšimi orglami na Slovenskem in iluzionističnimi freskami F. Jelovška z osrednjim prizorom Marijinega kronanja.

Na vrhu Bergantove, včasih imenovane tudi Krnške gore (585 m) stojijo razvaline Starega gradu iz 12. stoletja. Zgradili so ga Andeški grofje, kasneje so v njem gospodovali še Gallenbergi, Celjski grofje in Turjačani. Grad je Kamnik varoval z nasprotnega brega Kamniške Bistrice. Ko so ga v 16. stoletju po hudem požaru in potresu opustili, je začel propadati. Danes zanimiva razgledna točka ponuja panoramski razgled na Kamnik, Kamniške planine, pogled proti Kranju in Ljubljani.

V Zgornjih Pavlovčah je obnovljena in v muzej preurejena stara kmečka hiša, imenovana Budnarjeva muzejska hiša. Z dobro ohranjeno črno kuhinjo, krušno pečjo, štampetom, metrgo … nam pričara življenje 19. stoletja.

Grad Zaprice je renesančni grad iz 14. stoletja, ki ga je leta 1530 dal pozidati Jurij Lamberg. V dobi reformacije in protireformacije je grad Zaprice postal zatočišče kamniških luteranov. Ponovno je bil pozidan v 17. in 18. stoletju, ko je dobil današnjo barokizirano podobo. Od leta 1962 je v gradu Kamniški muzej z arheološko, zgodovinsko, umetnostnozgodovinsko in etnografsko zbirko. Pod arkadami vhodnega trakta grajskega kompleksa je urejen lapidarij z izbranimi kamnitimi kosi arheološke in umetnostne dediščine. Med njimi je tudi grb starega mesta Kamnika s sv. Marjeto.

V prvem nadstropju gradu je stalna razstavna zbirka krivljenega pohištva, ena redkih v Evropi. Prikazani so začetki krivljenja lesa od izdelave smuči do industrijske izdelave pohištva s posebnim poudarkom na Thonetovem izumu krivljenja in uporabi tega patenta v Sloveniji.

V okvir Kamniškega muzeja spada tudi muzej na prostem – plato z etnoparkom, ki obiskovalcem predstavlja skoraj že izginulo kmečko stavbno dediščino, kašče. Poleg štirih tuhinjskih kašč, objektov za shranjevanje kmečkih pridelkov in orodja, so v skansenu še sušilnica in drobilka za sadje ter vodnjak.

Podobo gradu dopolnjujejo baročno oblikovani belveder in stara zaščitena drevesa.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=kamnik&tab=maps&x1=501310.6&y1=109181.70000000001&zoom=1536000&gx=470075.28125&gy=119860.421875}

Ptujska Gora

Zgodovina Ptujske Gore sega v srednji vek. Vas, ki se je razvila na ravnici pod cerkvijo, je leta 1447 dobila tržne pravice. Da je bil tu nekaj časa sedež deželskega sodišča, dokazuje sramotilni steber – pranger, kamor so privezovali kaznovanega, ki so se mu mimoidoči posmehovali, ga kamenjali in pljuvali. Današnji steber, ki ga je moč videti na cerkvenem dvorišču, nosi letnico 1855, prvotni pa naj bi bil iz 15. stoletja.

Prebivalci Ptujske Gore so se ukvarjali s kmetijstvom in razvili močno postojanko domačih obrti: lončarstva, kamnoseštva, krojaštva in kovaštva. Imeli so svoj zdravstveni dom, zobozdravnika, žandarmerijo ter se ukvarjali z žganjekuho. K razvoju kraja je veliko pripomogla ustanovitev šole že v 17. stoletju.

Ptujska Gora - s cerkvijo od dalečPo legendi o nastanku cerkve sv. Marije naj bi bogati grof iz Vurberka, ki je imel slepo hči, dal postaviti cerkev na mesto, kjer je deklica nekega dne ob redni molitvi, ko se je obračala k sv. Mariji, naj ji povrne vid, ugledala luč na kraju, kjer je stal križ. Zgodovinski listine pa pričajo, da je cerkev okoli leta 1410 dal zgraditi Bernard III. Ptujski. Leta 1442 je pisno prvič omenjena pod imenom Neuestift (Nova Štifta). Pri gradnji in oskrbi cerkve je sodelovalo več plemiških družin, med njimi celjski grof Friderik II., plemiška družina Stubenbergi in vitez Žiga Dobrnski.

V času turški vpadov je cerkev služila kot obrambna postojanka pred Turki, zato so prebivalci Ptujske Gore zgradili visoko obzidje z obrambnimi stolpi. V tem času se je pojavilo ime »Črna Gora«. Zgodba pravi, da je Marija sama zavarovala Goro, ko jo je zagrnila v črn oblak, da je turški roparji niso našli. Za Turki so v cerkvi prebivali protestanti, nato pa so jo v svoje roke dobili Jezuiti iz Leobna. V tem času je z bogato baročno opremo doživela svoj ponovni razcvet. Od leta 1937 so jo v upravo prevzeli očetje minoriti.

V cerkvi lahko poleg celjskega oltarja Friderika II. Celjskega in Sigismundovega oltarja, baročne prižnice, gotskih fresk, vitražev, kamnoseških znamenj in kipa sv. Jakoba občudujemo prekrasen »milostni relief« Marije zaščitnice s plaščem, ki prekaša vse, kar je v tem času nastalo na slovenskih tleh. Množica pod Marijinim plaščem predstavlja celjske grofe in njihove sorodnike ter imenitnike Evrope okrog leta 1410.

V cerkvi ob vikendih večkrat organizirajo koncerte klasične glasbe, zlasti ob velikih cerkvenih praznikih.

Ptujska Gora - cerkveno stopniščeOgleda je vredno tudi cerkveno obzidje z ohranjenim južnim obrambnim stolpom. Baročno stopnišče, ki vodi do cerkve, stražita sv. Florjan in sv. Janez Nepomuk, vhod na vrhu stopnic pa krasita sedeča angela s ščiti in bogato oblikovanimi vazami.

Ob lepem vremenu ne zamudite prekrasnega razgleda na vse strani neba: na Dravsko polje, Pohorje, Maribor, Ptuj in Slovenske gorice proti severu, na cerkev sv. Bolfenka in Donačko goro proti jugu, na pokopališko cerkev sv. Lenarta in cerkev sv. Janeza na Janškem vrhu proti jugovzhodu ter na Boč in kamniške planine proti zahodu.

Ob cesti, ki se spušča iz trga proti glavni cesti, raste stoletja staro, a še vedno razkošno drevo tisa (taxus baccata), ki je zaščiteno, saj je bilo po izročilu posajeno, ko so Križarji zavzeli Jeruzalem (1098).

V bližini, na Podložah, se nahajata še dve mesti, vredni ogleda:
Prazgodovinsko gomilno grobišče – gomile: Gomile in izkopanine, kot so deli noše, orodje, oprema za konja in keramično posodje, so dovršeni izdelki ptujskogorskih staroželeznodobnih mojstrov v času staroželeznodobne družbe ob koncu 7. in v začetku 6. stoletja pr. n. št. Najdenih je bilo še nekaj kosov črne keramične posode in del železnega predmeta.
Bunker izpred 2. svetovne vojne, ki je zgodovinski terenski spomenik: Starojugoslovanska vojska je v letih 1938–1939 na območju Ptujskega polja zgradila več bunkerjev. Bunker na Podložah je eden izmed njih, v obrambni liniji, ki je tekla ob vznožju Haloz.

{map 448,141}