Dolenčice

Dolenčice (650 m, 64 prebivalcev) so položene visoko na strmo pobočje Blegoša, tik pod vasjo Javorje. Vse naokrog so griči in gozdovi, zeleni travniki in njive. Pogled odkriva zmeraj nove in zmeraj lepše podobe majhnih vasic po pobočjih in v tesnih dolinah, v daljavi pa spet hribi, pokriti z neskončnimi gozdovi. Dolenčice so star kraj, omenjen že leta 1291. V vasi je majhna poznobaročna cerkvica sv. Tilna.

Notranjost obnovljene Ažbetove domačijeNajvišje v bregu stoji Ažbetova rojstna hiša, pred njo pa spomenik Antonu Ažbetu. Hiša – pripadala je družini bogatega kmeta – je bila velikokrat prezidana, gradnja je verjetno še precej starejša, kot je kazal monogram na hišnem portalu iz konca 17. stoletja. Gradbeni elementi in kosi starega pohištva (lesen strop, kolovrat, krušna peč, poslikana skrinja in drugi) so vključeni v sodobno obnovljeno hišo, ki je namenjena kmečkemu turizmu in različnim kulturnim prireditvam. Po vsej hiši so reprodukcije Ažbetovih del. V pritličju je spominska soba; razstavljeno gradivo predstavi življenjsko in umetniško pot Antona Ažbeta. Tu je tudi več osnutkov za njegov doprsni kip, delo kiparja Mirsada Begiæa.

Anton Ažbe je bil rojen 30. maja 1862. Bil je fizično prešibek za kmečko delo, zato so ga poslali v uk za trgovca. Toda zanimati se je začel za slikarstvo in pri slikarju Janezu Wolfu dobil nekaj osnov. Nato je študiral na Dunaju in v Münchnu, kjer je spomladi leta 1891 odprl zasebno slikarsko šolo, ki je kmalu postala znamenita Ažbetova šola. Obiskovalo jo je do sto študentov iz cele Evrope in tudi Amerike. Iz te šole izhajajo najboljši slovenski impresionisti. Sam pa je ostal realist, kar se lepo odraža v nekaterih njegovih delih (Zamorka, Pevska vaja, V haremu, Bavarec). Pokopan je v Münchnu.

Osnutki za Ažbetov doprsni kip, delo Mirsada BegiæaV bližnji vasi Dolenje Žetinje, kjer je vredna pozornosti sodobno zgrajena kapelica, živita in ustvarjata dva umetnika samouka: Peter Jovanovič in Jože Tavčar, ki prijazno sprejmeta obiskovalce in jih povabita v svojo delavnico.

Po teh hribih so živeli nešteti domači samouki mojstri, ki so dobra tri stoletja ob domačih kmečkih delih opravljali še slikarska in podobarska naročila. Slikali so hišne patrone in sv. Florijane po stenah domačij, izdelovali svetniške podobe na steklo in panjske končnice, rezljali lesene kipce za znamenja in kapelice. Zato ni čudno, da je ta pokrajina dala Slovencem celo vrsto umetnikov, od srednjeveških freskantov z mojstrom Jernejem iz Loke pa vse do stare družine umetnikov Šubicev iz Poljan (najslavnejša med njimi sta brata Janez in Jurij Šubic). Iz zgornjega konca Poljanske doline so izšli iz starega rodu podeželskih rezbarjev kiparji Zajci, na drugi strani za Blegošem, nad Selško dolino pa se je rodil Ivan Grohar.

Iz vasi Javorje vodi pot (3 ure) na Blegoš (1562 m), na katerem je predvsem v mesecu maju flora prava paša za oči. Na Blegošu živi 700 različnih vrst metuljev in menda so odkrili tudi dve doslej neznani vrsti pajka. Kočo na Blegošu oskrbuje PD Škofja Loka in je stalno odprta od 1. junija do 30. septembra.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Dolen%C4%8Dice&tab=maps&x1=436553.29999999993&y1=112725&zoom=48000&gx=436554.96875&gy=112726.359375}

 

Več slik


Spomenik Antonu AžbetuZvonik cerkvice sv. TilnaAžbetova domačija nekočCerkvica sv. Tilna
Ažbetova domačijaPogled z DolenčicDolenčiceDolenje Žetinje
Blegoš

Sečoveljske soline

Na območju solin uspeva 45 v Sloveniji ogroženih rastlinskih vrst, predvsem halofitov ali slanuš. Tu gnezdi okoli 80 ptičjih vrst, okrog 200 pa jih na tem območju živi občasno. Zaradi izjemno bogate naravne in kulturne dediščine je bilo območje Sečoveljskih solin razglašeno za krajinski park, območje Muzeja solinarstva pa za kulturni spomenik državnega pomena. Leta 1993 so Sečoveljske soline postale prvo slovensko mokrišče, uvrščeno na seznam Unescove ramsarske konvencije.

Krajinski park Sečoveljske soline, ki ga sestavljata solinsko območje in polotok Seča, obsega približno 6,5 km². Sečoveljske soline so skupaj z bližnjimi Strunjanskimi solinami najbolj severno ležeče še delujoče soline v Sredozemlju. So ene redkih solin, kjer se sol še prideluje po več stoletij starih postopkih.

Soline ob ustju Dragonje omenjajo že v 13. stoletju, pravi razcvet pa so doživele v času avstroogrske monarhije, ko je bila prodaja omejena z državnim monopolom in so po naših krajih hodili Martini Krpani. Tedaj se je površina solin povečala, zgrajeni so bili nasipi, kanali, črpalke, mostovi in solinarske hiše, v katerih so se zadrževali solinarji v času žetve soli. Pozneje je dejavnost postopoma upadala.

Danes pridobivajo sol le v delu parka, ki se imenuje Lera. Na preostalem, večjem delu, imenovanem Fontanigge, od leta 1967 soli aktivno ne pridobivajo več, razen v muzejskem kompleksu. Na Fontaniggah so veliki bazeni, prepredeni s sistemom starodavnih nasipov, od katerih pa so ohranjeni le še večji. Ob večjih kanalih je raztresenih okoli 120 nekdanjih solinarskih hiš, ki s svojim značilnim videzom oblikujejo edinstveno podobo solinske pokrajine. Piranski muzej je eno izmed hiš na solinah ob kanalu Giassi preuredil v etnografski muzej, v katerem si je mogoče ogledati orodje nekdanjih solinarjev in spoznati postopek pridobivanja soli, ki izvira iz 14. stoletja. Sol so pridobivali v kristalizacijskih bazenih s postopkom, imenovanim »petolo«. To je posebna umetno gojena vrsta biosedimenta, ki preprečuje prehajanje morskega blata v sol in zadržuje minerale. Solna letina je trajala od aprila do konca septembra. Solinarji, povečini najemniki solnih polj, so bili v celoti odgovorni za pridelavo soli na določenem polju. Poznali so nihanja plime in oseke ter vremenske razmere in ustrezno uravnavali dotok vode v polja ter pobirali sol v kristalizacijskih bazenih. Morska voda je prihajala v solna polja skozi zapornice. Iz nižjih so jo črpali v višje dele solnih polj z ročnimi črpalkami, kasneje pa s samodejnimi črpalkami na veter.

Danes so opuščene Sečoveljske soline največja in najlepše razvita območja s slanoljubno vegetacijo. Med najbolj značilnimi slanušami so mrežica, osočnik in lobodovec. Med izredno pestrim živalskim svetom pa posebej izstopa favna ptic. Rdečenogemu polojniku in mali čigri so Sečoveljske soline edino redno gnezdišče pri nas, za rumenonogega galeba, navadno čigro in beločelega deževnika pa je tu najpomembnejše gnezdišče v Sloveniji. Najbolj pestra je favna ptic spomladi in jeseni, ko se v solinah ustavljajo množice ptic na selitveni poti med Evropo in Afriko. V solinah se vse leto zadržujejo tudi tri vrste čapelj, ki pa tu ne gnezdijo: velika in mala bela čaplja ter siva čaplja.

{map 41,373}

Dvorec Vrhovo

Valvazor, ki je grad dobro poznal, saj se je prav tu zagledal v mlado grajsko baronico Ano Maksimilo Zetscheker in se z njo v grajski kapeli leta 1687 poročil, omenja tudi, da je nekoč blizu njega stal stolpast dvor Freihofer – turn. Ta se v pisnih virih prvič omenja ob koncu 14. stoletja, leta 1389. Lastniki Freihoferji, ki so se imenovali po dvoru, so ga leta 1509 izročili Verneškim, ti pa so stolpast dvor Vrhovo opustili in namesto njega okoli leta 1533 pozidali novo istoimensko stavbo. Vrhovo je ostalo v njihovi posesti do 18. stoletja, potem so se zvrstili različni lastniki, ki so z njim tudi različno gospodarili. Ko ga je leta 1871 kupil Ivan Kosler, sin Johanna Koslerja, lastnika Cekinovega gradu v Ljubljani, in brat Petra Koslerja, avtorja znamenitega zemljevida slovenskih dežel, se je lotil temeljite prenove gospodarstva. Domačini so se nemalo čudili mlinčku, v katerega je po umetni strugi speljal vodo iz gorskega Kamniščka, da je zdaj na videz tekla v breg. Janezu Trdini je to dalo snov za povest Koslerjev vodotoč. Ko se je Ivan poročil z Marijo Rudeževo z bližnjega Gracarjevega turna, je Vrhovo prepustil hčeri Heleni. Ta se je poročila z dr. Antonom Schöpplom, ki je že precej zanemarjeni dvorec temeljito prenovil, hkrati pa se je posvečal svojim konjičkom – zbiranju zgodovinskega gradiva, povezanega z dolenjskimi gradovi, in rudnin. Svojo bogato zbirko mineralov je po 1. svetovni vojni prepustil takrat na novo ustanovljeni ljubljanski Univerzi, njegovi zgodovinski zapiski pa so zgoreli leta 1942, ko so partizani grad, v katerem so bili Italijani, požgali. Po vojni so stavbo nacionalizirali in obnovili ter v njej uredili stanovanja.

Kljub očitnim posegom predstavlja grajska stavba, ki je dvonadstropna, pozidana na skoraj kvadratni talni ploskvi in krita s strmo štirikapno streho, značilen primer kubično občutenega renesančnega dvora. Njena notranjost je popolnoma predelana, tudi o kapeli sv. Antona Padovanskega, v kateri se je Valvazor oženil, ni več nobenega sledu. Pred dvorcem so danes le še skromni ostanki nekdanjega parka, spremenjeni v zelenjavni vrt, in starega gospodarskega poslopja. Še vedno pa ob njem stoji mogočna večstoletna lipa in teče ledenohladni studenec, na katera opozarja že Valvazor.

Omembe vredno je tudi to, da si je na Vrhovem, podobno kot na Prežeku in Gracarjevem turnu, našel prijatelje in zaveznike protestantski župnik Primož Trubar, ko je v letih 1546–47 služboval v Šentjerneju.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=hrastje&tab=maps&x1=523573.69999999995&y1=74498&zoom=48000&gx=523567.40625&gy=74495.421875}

Šmartinsko jezero

Nenavadno, v vse smeri razčlenjeno jezero, ki zviška spominja na migotajočo amebo, namreč pokriva 113 hektarjev površine, globoko je do 15 metrov, njegova obrežja pa merijo dobrih 12 kilometrov! Ime je dobilo po bližnjem Šmartnem v Rožni dolini, to pa po zavetniku svetem Martinu, ki mu je posvečena vaška cerkev z osnovami iz prve polovice 14. stoletja; kot pravi krščanska legenda, je bil ta mož, rimski legionar, tako dobrosrčen, da je z mečem presekal svoj plašč in ga polovico podaril zmrzujočemu siromaku. Omembe vreden zaselek tik ob jezeru so še Loče. Od tam in tudi iz drugih smeri vodi do jezera več večinoma ozkih cest in kolovozov. Voda se marsikje zalesketa skozi drevje šele takrat, ko že skoraj štrbunkneš vanjo.

(Foto: Slavka Ilich)Gre torej za umetno jezero, ki je nastalo potem, ko so pred štiridesetimi leti z do 18,5 metrov visokim in 205 metrov dolgim nasipom zajezili Koprivniški in Lahovniški potok ter pritok Farovški ali Jezernikov graben. A Šmartinsko jezero zaradi tega ni nič manj pravo jezero. Obstaja že toliko časa, da ga je tudi narava vzela za svoje: dno je poraslo z gostim vodnim rastlinjem, na težje dostopnih delih obrežja gnezdijo vodne ptice, žab ter večjih in manjših rib pa kar mrgoli. Gozd ter njive in travniki ponekod segajo tik do vode, na nekaterih mestih pa so se sčasoma naredile tudi prave pravcate peščine, primerne za splavljanje čolnov in kopanje.

(Foto: Slavka Ilich)Vse to govori, da je Šmartinsko jezero pravi raj za veslače in jadralce, ljubitelje kampiranja in piknikov v naravi, za kopalce in seveda ribiče. Tudi gostje, ki jih tja morda le za nekaj ur pripelje radovednost ali zgolj naključje, imajo veliko možnosti, da pridejo na svoj račun. V čolnarni si lahko na primer izposodijo kakšno plovilo, ki ga znajo upravljati: čoln na vesla ali priljubljeni pedolin, ki se ga da, poleg hitrega električnega vodnega skuterja, najeti tudi v pristanišču šmartinske mornarice ob pregradi na jugozahodnem koncu jezera pri Slatini v Rožni dolini. Jezero namreč poleg številnih kajakov, kanujev in drugih čolnov premore tudi dve večji barki, ki na daleč spominjata na nekdanje rečne parnike z lopatastimi pogonskimi kolesi. Starejši Goldy je že več let privezan k bregu in spremenjen v restavracijo, Jezerska kraljica pa še vedno kar veselo reže valove iz zaliva v zaliv, kadar se ob koncih tedna ali po dogovoru na krovu nabere vsaj deset potnikov.

{map 352,162}

 

Več slik


{mosimage}{mosimage}

Dobrna

Seveda ne čisto tako kot v rimskih časih ali leta 1414, ko se prvič omenjajo toplice; tudi drugače kot v 16. stoletju, ko se je začela organizirana zdraviliška dejavnost – prvo zdraviliško stavbo z bazenom so postavili leta 1624 –, a vendarle manj množično in hrupno kot skoraj povsod drugod; vsaj približno tako kot je bilo v večini slovenskih termalnih zdravilišč še pred dvajsetimi, tridesetimi leti.

(Foto: Drago Štefanec)Dobrna je kljub velikemu sodobnemu hotelu ohranila še največ te nekdanje umirjene domačnosti. Predvsem zaradi svoje lege: zdraviliški del je ujet v tesno dolino Topliškega potoka, ki ne omogoča večjih gradbenih del, saj se nekoliko razširi le v srednjem delu, kjer je lepo urejen, spomeniško zavarovan park. Celo odprti bazeni s terasami za sončenje, brez katerih dandanašnji ne gre več, so se morali umakniti prav v najvišje nadstropje oziroma na streho osrednjega hotela Dobrna. Na robovih kotline so nanizani športni objekti ter hotelčki in penzioni, ki po svojem videzu, zlasti vili Hygia in Švicarija, še živo spominjajo na »dobre stare čase«, ko si je zdravljenje ženskih ter revmatičnih, kostnih in živčnih bolezni lahko privoščila samo mestna gosposka.

(Foto: Drago Štefanec)Trg Dobrna, kamor pridemo z jugozahoda, če zavijemo s ceste, ki vodi iz Arje vasi proti Velenju, ali z vzhodne strani mimo Lemberga in osamljenih nasadov hmelja iz Vojnika, je znan že iz 12. stoletja; razvoj v novejšem času seveda dolguje predvsem zdraviliškemu turizmu. Do župne cerkve Marijinega vnebovzetja, naslednice gotske in baročne stavbe, ki jo je obdajalo taborsko obzidje, a so jo sredi 19. stoletja podrli in pozidali na novo, na vzpetini nad naseljem vodijo stopnice, po katerih domači možje in fantje vsako leto po stari cvetnonedeljski šegi zvlečejo k blagoslovu velikansko, deset in več metrov dolgo butaro – menda največjo pri nas.

(Foto: Drago Štefanec)Na zgornjem koncu zdraviliškega kompleksa, kjer je še pred nekaj leti deloval miniaturni kino in je danes majhen zeliščni vrt, je izhodišče za čudovite sprehode in izlete v različne smeri. Med drugim navkreber vzdolž korita potočka, ki je nekoč poganjal kar sedem mlinov, ali še naprej v osrčje Paškega Kozjaka.

Tudi dvorec Dobrna iz 18. stoletja, ki stoji na južnem koncu ob cesti tik pred vstopom v trg, obdaja lepo urejen park. Nad njim so še vidne razvaline utrjenega domovanja nekdanje fevdalne gosposke z zloveščim imenom Kačji grad. Neprijazno ime, Zlodejev ali Hudičev graben, nosi tudi zgornji del doline potoka Dobrnice, ki pa je kljub temu priljubljena izletniška točka. Zapuščena graščina iz 17. stoletja z enakim imenom pri Zavrhu nad Dobrno z nekoč imenitnim parkom še čaka na lepše čase.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=dobrna&tab=maps&x1=517769.79999999993&y1=132422.7&zoom=48000&gx=517766.3125&gy=132417.171875}

 

Več slik


(Foto: Slavka Ilich)(Foto: Slavka Ilich)(Foto: Slavka Ilich)(Foto: Slavka Ilich)

Murska Sobota

Murska Sobota (190 m, 13.857 prebivalcev) se je razvila v ravnini Ravensko, ob rečici Ledava, na presečišču magistralnih cest iz Madžarske proti Italiji in prečnih poti z Goričkega proti Muri. Na zahodni strani mesta je 7,5 km dolg prekop Ledava–Mura, ki mesto varuje pred poplavami potokov z Goričkega. Mesto ima številne drevorede, stanovanjske bloke v zaledju in soseske z vrtovi. Med značilnimi mestnimi stavbami so secesijske hiše L. Takácsa ob Slovenski ulici in moderna arhitektura F. Novaka; oba oblikovalca sta bila domačina, ki sta mestu vtisnila poseben pečat. Ker je središče izrazitega kmetijskega območja, je v mestu razvita zlasti kmetijsko predelovalna industrija, največ delavcev pa zaposluje tovarna oblačil Mura.

Grad - renesančni dvorecPrva naselbina je verjetno obstajala že v 10. stoletju, ko so jo Madžari vključili v svojo državo. V 13. stoletju se omenja zemljišče Belmura (Notranja Mura).V letih 1094–1176 je območje spadalo pod škofijo v Zagrebu, nato pa pod škofijo v Györu, v letih 1777–1923 je bil kraj v okviru škofije v Szombathelyju in zatem vključen v mariborsko škofijo.

Murska Sobota je večkrat omenjena kot trg, kot mesto pa v letih 1366 in 1431. Fevdalci Széchyji so leta 1476 meščane oprostili tlačanskih bremen, te pravice so potem potrjevali vsi zemljiški gospodje. Ogrski kralj Matija Korvin je 1479 mestu podelil sejemske pravice. Še danes so vsak prvi ponedeljek v mesecu uradni kramarski sejmi; največja sta Terezijin (15. oktobra) in Miklavžev (6. decembra).

Spomenik zmage na Trgu zmageOb koncu 16. stoletja se je razmahnil protestantizem; tu je bil eden od sedežev evangeličanskih senioratov Železne županije do leta 1670, ko je bilo delovanje protestantov za dlje časa pretrgano. V 17. stoletju so po mestu večkrat plenili Turki, čeprav je bilo obdano z obrambnim zidom, okopi in jarkom. Soboško posestvo je leta 1687 kupil Peter Szapáry in 1690 s krajevnim pristankom postal lastnik Murske Sobote za »večne čase«, ki so trajali do konca 1. svetovne vojne.

Veliko panonosko, predvsem kmečko naselje se je začelo urbanizirati v 2. polovici 19. stoletja. Iz notranjosti Madžarske so leta 1907 do Murske Sobote potegnili železnico in jo šele leta 1924 povezali s slovenskim železniškim omrežjem. Med 2. svetovno vojno je bilo mesto pod madžarskim okupatorjem, ki je množično deportitral zavedne Slovence in Žide v nemška taborišča. Aprila 1945 so ga skupaj z lokalnimi partizanskimi enotami osvobodile enote Rdeče armade.

Notranjost evangeličanske cerkveNjim je posvečen 17 metrov visok Spomenik zmage s kipom slovenskega partizana in sovjetskega vojaka (B. in Z. Kalin) na Trgu zmage, osrednjem mestnem trgu. Na južni strani trga je hotel Zvezda (nekdanji hotel Dobraj) z neobaročnimi in secesijskimi prvinami iz 1909.

Grad, renesančni dvorec, stoji na mestu nekdanjega dvorca Belmura iz 13. stoletja. Sedanja grajska stavba izvira iz 18. stoletja, leta 1992 so jo prenovili. V gradu je Pokrajinski muzej z arheološko, etnografsko, numizmatično, kulturnozgodovinsko zbirko, zbirko novejše zgodovine in stalno likovno zbirko. Okrog gradu je park angleškega tipa, imenovan Park miru; v njem so dvestoletni hrasti, gabri, jeseni in lipe. V strogi osi z gradom stoji evangeličanska cerkev; gre pravzaprav za kompleks, zgrajen v letih1907–1910, v neogotskem stilu, po načrtih Ernesta Gereya. Ob drevoredu med cerkvijo in gradom stoji na desni strani spomenik prekmurskim piscem, postavljen ob 20. obletnici priključitve k matičnemu narodu, na levi pa spomenik padlim prosvetnim delavcem. Zanimiva je tudi vrsta kamnitih stebrov – litopunktur Marka Pogačnika iz leta 1993.

Cerkev sv. NikolajaV gradu je bila tudi Pokrajinska in študijska knjižnica, ki pa se je preselila v novo stavbo. Sosednja zgradba je galerija, ki se je uveljavila s trienalno likovno razstavo Panonia in mednarodnim Bienalom male plastike.

Katoliška cerkev sv. Nikolaja je zgrajena v neogotskem slogu s poudarjenim visokim zvonikom. Prvič je omenjena leta 1279 in je bila zanesljivo že v 13. stoletju župnijska. Zasnova iz 13. stoletja ni ohranjena. Veliko prezidavo in povečavo z vključitvijo starega prezbiterija je v letih 1910–1912 opravil domačin L. Takács. V cerkvi so ohranjene značilne gotske freske iz 2. polovice 14. stoletja. Oltarna slika je delo Matije Schifferja iz 1790. Nad glavnim vhodom je grb rodbine Szapáry, ki ima v cerkvi grobnico. Na severni zunanji steni je rimski nagrobnik iz okrog 150 n. š. z levom in delfinom.

Cerkev sv. NikolajaNa mestnem pokopališču je piramidast spomenik padlim soboškim partizanom in nagrobnik v letih 1941–1945 preminulim internirancem. Desno od vhoda leži enajst tonalitnih kock z imeni 516 sovjetskih vojakov, ki so padli v sklepnih bojih 2. svetovne vojne v Pomurju. Na koncu Panonske ulice je Spominski park, urejen na mestu nekdanjega judovskega pokopališča.

Severozahodno od mestnega parka med opuščeno strugo Malega Dobla in rečico Ledavo je Fazanerija. V okviru nekdanjega Szapáryjevega fevdalnega gospodarstva je bil tu živalski vrt; ob Ledavi raste mogočen dob z obsegom 675 cm. Parkovni gozd Fazanerija danes nudi raznovrstno rekreacijo: tu so trimska steza, teniška igrišča, javno kopališče in nogometno igrišče. Poleg tega je tudi Soboško jezero ob Bakovski cesti primerno za deskanje in ribarjenje. V bližnjem Rakičanu je športno letališče, v gradu Rakičan deluje center za rekreacijsko in tekmovalno jahanje. Sicer pa je za Mursko Soboto značilen predvsem prehodni in lovni turizem. Najpomembnejša turistična privlačnost v Prekmurju je lov na nizko divjad od oktobra do decembra (soboški hotel Diana se imenuje po grški boginji lova).

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=murska+sobota&tab=maps&x1=589220&y1=168897.1&zoom=48000&gx=589223.6875&gy=168897.109375} 

 

Več slik


Cerkev sv. NikolajaNova splošna knjižnicaGrad - renesančni dvorec: dvorišče

Jesenice

Jesenice (514–574 m, 18.800 prebivalcev) ležijo ob izteku Doline v Radovljiško kotlino. V bližini sta železniški in cestni predor med Slovenijo in Avstrijo. Železniško povezavo z Ljubljano imajo od leta 1870, tisto skozi bohinjski predor in po dolini Soče proti Novi Gorici pa od leta 1906.

Stanovanjski bloki in MežakljaMesto obdajajo na severu Karavanke z znano Golico in na jugu Mežakla. Gore v svoji notranjosti skrivajo tudi železovo rudo. Prvotni rovi za kopanje železove rude in prve fužine so bile v pobočju Karavank; kasneje so fužine prestavili v dolino. Na Jesenicah so se razvile tri fužinske lokacije: Stara Sava, kamor so leta 1538 s Planine pod Golico preselili železarske obrate, Javornik, z začetki v 15. stoletju, in Plavž v 16. stoletju.

V srednjem veku so bili na jeseniškem območju gospodarji koroški grofi Ortenburžani, naslednji lastniki so bili Celjski grofje, nato Habsburžani. Iz leta 1381 je ohranjena listina, ki priča, da je bila že takrat ob Savi peč za taljenje železove rude. Plavže je v 16. stoletju prevzela družina Bucelleni, za njo pa rodbina Garconi in Ruard (1766); javorniške je leta 1747 kupila rodbina Zois. Fužine je nato odkupila leta 1869 ustanovljena Kranjska industrijska družba – KID, predhodnica Železarne Jesenice. Fužine so obstajale do zadnje tretjine 19. stoletja, ko so jih zamenjali s sodobnejšimi železarskimi obrati. Rudišča v okolici niso bila dovolj izdatna, zato so do 1. svetovne vojne vozili surovo železo iz topilnice v Škednju pri Trstu. Ob prelomu stoletja so podrli plavže v sosednjem Javorniku, obrate pa preuredili v valjarno železa. Po 1. svetovni vojni so dovažali rudo večinoma iz drugih delov Jugoslavije, po 2. svetovni vojni tudi iz čezmorskih dežel. Proizvodni proces so postopno posodabljali, nazadnje 1987, ko so v Javorniku zgradili okolju prijaznejši obrat za proizvodnjo jekla v elektropečeh.

Spomenik Tonetu Čufarju v Spominskem parkuPosestniki železarskih obratov so na jeseniškem območju v 16. in prvi polovici 17. stoletja postavili štiri gradove, najstarejši med njimi je Kosova graščina iz leta 1521. Leta 1821 jo je lastnik F. P. Kos povečal in obnovil. V graščini ima Muzej Jesenice stalno zbirko o razvoju delavskega gibanja in NOB ter o okupatorjevem terorju na Jesenicah; v pritličju so rekonstruirani medvojni nemški zapori.

V Bucelleni-Ruardovi graščini iz sredine 16. stoletja v naselju Stara Sava, tik ob Savi Dolinki, pa je od leta 1954 Muzej železarne Jesenice (danes Gornjesavski muzej Jesenice), kjer so razstavljene železarska, rudarska in paleontološka zbirka. V muzeju so zbrani predmeti in pisni dokumenti, ki pričajo o tehnologiji jeseniškega rudarstva in železarstva od začetkov do novejšega obdobja ter o družbenih dogajanjih, ki so spremljala ta razvoj. Posebno privlačne so premične makete opuščenih železarskih lokacij. Vidni so ostanki fužine, predvsem pudlovke in plavža. Poleg tega je v muzeju tudi zbirka okamnin – fosilov in mineralov, ki jih je nabral in prepariral Jeseničan Jože Bedič. Na Stari Savi sta ohranjeni tudi fužinska cerkvica Marijinega Vnebovzetja iz začetka 17. stoletja in velika stanovanjska hiša za delavce, »kasarna«.

V najstarejšem delu Jesenic, na Murovi, je nekaj ostankov starega ljudskega stavbarstva, med njimi lesena hiša iz 1634.

KasarnaSpominski park se razprostira na nekdanjem pokopališču. V njem je grobišče borcev iz 2. svetovne vojne, ruskih vojnih ujetnikov, ki so gradili karavanški predor. V parku je tudi kapela z imeni padlih med 1. svetovno vojno, spomeniki vodjem delavskega gibanja, revolucionarjem in partizanom, med njimi tudi Tonetu Čufarju (rojen 1905 na Murovi na Jesenicah, leta 1942 ga je v Ljubljani ubil okupator), revolucionarju, pisatelju in pesniku, po katerem se imenujeta jeseniško gledališče in trg.

Jesenice so izhodišče za mnoge izlete in ture v Karavanke:
Planina pod Golico (933–1000 m), 4 km iz Jesenic, je razloženo naselje na prisojnih karavanških pobočjih, ki slovijo po narcisah, ki spomladi prekrijejo okoliške senožeti. V pobočju Karavank pod goro Golico so že v 14. stoletju kopali in predelovali železovo rudo; blizu Savskih jam so še ostanki rudarskih rovov.
Iz naselja je speljana sedežnica na Španov vrh (900–1334 m), kjer so urejene smučarske proge. Tam je tudi Smučarski dom Črni vrh, na Planini pod Golico pa stoji Dom pod Golico (933 m).
Javorniški Rovt (900–950 m), raztreseno naselje samotnih kmetij na prisojni legi pod grebeni Karavank. V stavbi nekdanje Zoisove pristave z vklesano letnico 1641 je Dom Pristava (975 m).

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=jesenice&tab=maps&x1=427574.39999999996&y1=144081.3&zoom=96000&gx=427568&gy=144062} 

 

Več slik


Fužinska cerkev na Stari SaviMuzej v Bucelleni-Ruardovi graščiniBucelleni-Ruardova graščinaMuzej: delavsko stanovanje v Kasarni
Jeklarna v Javorniku

Grad na Goričkem

Grad (271 m, 809 prebivalcev), ki je tudi sedež občine Grad, je razloženo naselje na najbolj razgibanem zahodnem delu Goričkega. Tu je bilo več stoletij upravno središče Goričkega in dolgo časa tudi Ravenskega. Ozemlje širšega območja Goričkega je vključil v madžarsko državo Bela III. in ga leta 1183 podaril cistercijanskemu samostanu v Monoštru. Naselje je kot trg omenjeno leta 1478.

GradNa več mestih se pojavlja na površini bazaltni tuf, prej so ga lomili za gradbeni material (zdaj so kamnolomi opuščeni). Na strmem griču iz bazaltnega tufa je veličasten grad Grad, ki je deloma v razvalinah, v zadnjem času pa ga uspešno obnavljajo s pomočjo programa Phare. V obnovljenih prostorih so poročna dvorana in delavnice domače obrti (oddelek Pokrajinskega muzeja Murska Sobota).

V gozdu vrh zaselka Kaniža so ruševine kripte, grofovske grobnice, kjer je svoje zadnje počivališče našla grajska gosposka. Leta 1990 so na grajskem pobočju odkrili srednjeveško kovačnico, v kateri so topili tudi rudo.

Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja je eden najbolj kakovostnih gotskih spomenikov v pokrajini. Obdajajo jo oporniki in zidci, portala sta kamnoseško obdelana. Križnorebrasti obok v prezbiteriju z zvezdastim zaključkom je iz konca 15. stoletja, mlajši banjasti obok so leta 1956 uredili po zamisli Jožeta Plečnika v odprto strešno konstrukcijo. Leta 1778 je J. Klein iz Radgone izdelal glavni oltar. Na praznik Marijinega vnebovzetja (15. avgust) je velik kramarski sejem.

Ob cesti proti Gradu stoji zidano slopasto znamenje Beli križ – kužno znamenje, ki spominja na kugo, ki je morila v teh krajih. V okolici je še več vaških kapelic in križev ter Pütarov mlin, tehnični spomenik. V zaselku Kukojca v Dolnjih Slavečih se je rodil Mikloš Küzmič, prvi prekmurski katoliški pisec.

Trideželni park je edinstveno območje ohranjene narave na stičišču treh držav v srcu Evrope. Slovenija, Madžarska in Avstrija so ga vsaka na svoji strani zavarovale ter se obvezale, da to dragocenost ohranijo. Slovenski del Trideželnega parka je Krajinski park Goričko, ki so ga ustanovili na tem skrajnem severovzhodnem območju Slovenije, da bi zaščitili edinstveno prepletenost naravnih prvin s kmetijsko kulturno krajino.

Po spoznanjih geomantije se pri Gradu dvigajo energije (ki nato padajo v park naravnih energij ob Bukovniškem jezeru). Fokusna točka je menda prav v vodnjaku pri Gradu, ki je vklesan v živo skalo. Vodnjak je obenem oko v glavi kokoši, če je Prekmurje glava in Slovenija kokoš. Ta pokrajina bo obiskovalcem natrosila marsikatero skrivnost in legendo, ki jo razkrivata grad in njegova okolica …

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=grad&tab=maps&x1=583746.3&y1=184772.1&zoom=48000&gx=583752.4375&gy=184777.890625}

Bogojina

Bogojina (185 m, 659 prebivalcev) je naselje ob regionalni cesti Murska Sobota–Lendava. V pisnih virih je bila prvič omenjena leta 1208, trške pravice pa je dobila leta 1688, ko je imela dobro razvito cehovsko obrt (lončarji, tkalci, sodarji).

Krstilni kamenŽupnijska cerkev Gospodovega vnebohoda je bila sezidana v letih 1925–1927, po načrtih najpomembnejšega slovenskega arhitekta Jožefa Plečnika (1872–1957), ko je bil župnik v Bogojini Ivan Baša (1875–1931).

»Gospod, sezidal sem ti hišo
za tvoje prebivališče.«
(I Kr 8, 13)

Notranjost cerkveStaro cerkvico iz 14. stoletja je v novo cerkev vgradil kot podhodno lopo in pevski kor. Njeni vzdolžni stranici je dodal prostor kvadratnega tlorisa. To so glavna in – skorajda le nakazani – dve stranski ladji. Na nesimetrično postavljen marmorni steber se opirajo štirje loki, na katerih sloni raven hrastov strop. Lončeni krožniki na hrastovem stropu in vrči na glavnem oltarju so delo domačih lončarjev iz Filovcev in Bogojine. Kip Kristusa na pročelju cerkve in kip sv. Jožefa na stranskem oltarju sta delo kiparja Lapuha iz Ljubljane. Slika Vnebohoda nad glavnim oltarjem in Križev pot sta delo akademskega slikarja Janeza Mežana. Stebri, oltarja, krstilnik, prižnica in obhajilna miza so iz marmorja iz Podpeči pri Ljubljani.

Cerkveni stropZvonik v obliki valja z razglednim stebriščem in ravno streho ter manjši stolpič z okroglo kapo sta od daleč vidna poudarka in lepa razgledna točka. Zunaj je bila cerkev na novo prebeljena leta 1999, notranjost cerkve pa leta 1998.

Nad Bogojino je na griču kapela sv. Urbana iz leta 1829. Vinorodne gorice Vršič (246 m) višje preidejo v mešane gozdove. Vinske kleti imajo značilne elemente stare kmečke arhitekture.

V Bogojini je zadružni dom s prireditveno dvorano; imajo dober pevski zbor z bogato pevsko tradicijo, folklorno skupino, čebelarsko in kulturno društvo ter lovsko družino. Vsako leto v avgustu in septembru v Bogojini in okoliških vaseh potekajo Košičevi dnevi, ko se zvrstijo številne kulturne, športne in družabne prireditve, npr. vinogradniški večer in pohod po poteh kulturne dediščine.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=bogojina&tab=maps&x1=598287.8&y1=170979.9&zoom=48000&gx=598290.375&gy=170976.015625} 

 

Več slik


Glavni oltarGlavni oltar v stari cerkviKor stare cerkveKregarjev križev pot
Opornik stare cerkveZvonik v obliki valjaZvonček pred cerkvijoZvonik v obliki valja
Štorklji v gnezdu pri Petkovih v BogojiniPogled z razglednega stolpa

Zunanje povezave


http://www.slovenia.info/?sakralne_znamenitosti=4735&title=Bogojina,%20Church%20of%20the%20Ascension

Laško

Laško (228 m, 3.641 prebivalcev) z bližnjo okolico je bilo naseljeno že v obdobju kulture žarnih grobišč (okrog 800 pr. n. št.). Fevdalci enega največjih gospostev na Slovenskem s sedežem v Laškem so bili po letu 1016 savinjski mejni grofi, nato pa je območje prehajalo iz rok v roke, dokler ga Habsburžani leta 1620 niso prodali baronom Mosconom. Naselje je bilo prvič omenjeno leta 1147, trg in sedež deželnega sodišča 1227, župnija 1257. Do leta 1816, ko so zgradili cesto Celje–Zidani Most, je bil kraj prometno odrezan, nato je začela nastajati manjša industrija, s svetom ga je leta 1849 povezala Južna železnica. Odprli so zdravilišče in začeli s pivovarstvom, povečalo se je naseljevanje nemškega prebivalstva, katerega vpliv je prevladoval do leta 1918. Med 2. svetovno vojno je okupator tu večkrat streljal talce, zavezniki pa so mesto, kjer je imelo sedež poveljstvo močne vojaške postojanke, večkrat bombardirali.

Savinja in Pivovarna LaškoZdravilišče Laško je na severnem robu mesta, sredi parka. Topli vrelci so bili znani že v rimskih časih, a so jih zaradi pogostih poplav do 2. polovice 19. stoletja uporabljali le občasno. Leta 1854 so jih zajeli v bazene in postavili prve zdraviliške objekte. Ob treh prvotnih so leta 1936 odprli še četrti izvir termalne vode. Ta ima 37,5 °C in je primerna za zdravljenje revmatičnih obolenj, posledic poškodb in drugih težav. Gostje in obiskovalci lahko uporabljajo pokriti bazen in se ukvarjajo z različnimi rekreativnimi dejavnostmi (savna, tenis, jahanje, kolesarjenje, lov, ribolov).

Začetki pivovarstva segajo v leto 1825, pivovarna pa je začela ponovno delovati leta 1938. Pivovarna Laško je torej naslednica 180-letne tradicije; od konca 2. svetovne vojne se je s petega mesta povzpela med vodilne proizvajalce piva v Jugoslaviji in je danes vodilna pivovarna v Sloveniji. Zanimiv je Muzej pivovarne Laško. Na bregu Savinje nas pozdravlja kamniti Gambrinus, kralj piva, ki ga je mestu poklonila Pivovarna Laško, izdelal pa kipar Ferenc Kiraly.

Dvorec LaškoNad starim jedrom je na pobočju Huma Tabor (Stari grad), ki je verjetno stal tam že v 11. stoletju. Leta 1328 so pozidali novega, 1532 so ga začeli obnavljati in ga zaradi turških vpadov obzidali. V začetku 19. stoletja je bil razvalina, nato so ga večkrat popravljali, zdaj je obnovljen; tu se dogajajo Grajske poletne prireditve.

Dvorec Laško je 1675. leta v obliki črke L pozidal takratni lastnik gospoščine Janez Vajkard Vetter, grof Lilie. Skupaj s pomožnima stavbama oklepa pravokotno notranje dvorišče. Na portalu je letnica gradnje dvorca in nad njim grb grofov Lilie. Na dvoriščni strani so arkade (del je zgodnjerenesančen). Ob prenovi leta 1845 so odstranili vogalna stolpiča. V dvorcu so upravne pisarne, Valentinčičeva muzejska zbirka (od 1907) in občasne razstave.

Baročni Dvorec Štok (Weichselbergerjev dvorec) sodi med najstarejše stavbe v mestu. Prvič je bil omenjen leta 1506, arkade so prizidali 1808. Danes je v njem knjižnica.

Portal dvorca LaškoCerkev sv. Martina je bila prvič omenjena leta 1269. Srednja ladja in zvonik nad korom morda izvirata še iz predromanike. Prizidali so gotski obokani dolgi kor in prostor za vernike z rebrasto obokanima stranskima ladjama. V 1. polovici 18. stoletja so dodali baročni stranski kapeli. Med opremo izstopa več renesančnih nagrobnikov. Veliki oltar je nastal okrog 1760, stranska v ladji 1714; stranska oltarja v kapelah je izdelal M. Pogačnik (1734 in 1737). V oltarjih so slike J. A. Straussa in drugih, v zlatem oltarju iz leta 1666 je kip Marije, delo rezbarja Božiča. Na pročelju stavbe je vzidana spolija rimskega leva. Na trgu pred cerkvijo stoji Marijino znamenje iz leta 1735 (1994 so ga zamenjali s kopijo, original je v cerkvi). Najstarejši del župnišča je morda nastal pred 13. stoletjem.

V tridesetih letih 16. stoletja je bival v Laškem Primož Trubar, v bližnjem Globokem se je rodil pesnik Anton Aškerc, med znamenitimi Laščani je tudi Ignacij Orožen, pomembni zgodovinar in stolni proštom v Mariboru.

Laško je tudi izhodišče za več izletov:
Šmihel (442 m), od železniške postaje, na zahod, 2 km. Romarska dvostolpna cerkev sv. Mihaela je zrasla 1637–41.
Hum (583 m), peš iz starega jedra, 45 minut. Vrh so zaradi bližine zdravilišča že zgodaj obiskovali naravoslovci in ga temeljito preučili (na južni strani so nad borovim nasadom značilne toploljubne rastline, v senčnih legah so predstavniki alpskega rastlinstva).
Šmohor (787 m) in Planinski dom na Šmohorju (781 m), dostopna peš od zdravilišča ali z avtom iz Spodnje Rečice skozi vas Slivno. Na vrhu je cerkev sv. Mohorja, v bližini mogočna lipa.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=la%C5%A1ko&tab=maps&x1=518595.29999999993&y1=112267.79999999999&zoom=48000&gx=518598.5&gy=112265.1953125} 

 

Več slik


Cerkev sv. MartinaDvorec Štok - knjižnicaLaško, grad Tabor in HumKulturni center Laško
Dvorišče dvorca LaškoDvorišče dvorca LaškoHumSpolija rimskega leva na pročelju cerkve sv. Martina
Marijino znamenje iz leta 1735Spomenik NOB pred Kulturnim centromSpomenik Antonu AškercuSpominska plošča Primožu Trubarju