Vrba

 

O Vrba! srečna, draga vas domača,
kjer hiša mojega stoji očeta;
de b' uka žeja me iz tvojga svéta
speljala ne bila, goljfiva kača!
(dr. France Prešeren)

Doprsni kip največjemu slovenskemu pesniku nas pozdravi že na robu vasi.

Spomenik Francetu PrešernuFrance Prešeren (3. december 1800–8. februar 1849) se je rodil v eni najstarejših hiš v Vrbi, »Pri Ribiču«. Bil je tretji otrok dokaj premožnega gruntarja in za takratne razmere dobro šolane matere. Star in trden gorenjski rod Prešernov v Vrbi zasledimo že v 2. polovici 17. stoletja. Rojstna hiša je ohranila podobo iz sredine 19. stoletja in je lep primer gorenjske gruntarske hiše. V spominski muzej je bila preurejena že leta 1939, ko je pisatelj Fran S. Finžgar, pesnikov rojak iz sosednjih Doslovč, spodbudil slovensko javnost, predvsem pa šolsko mladino, da je zbrala sredstva za odkup in ureditev Prešernove rojstne hiše v Vrbi, ki je tako postala naša prva spominska hiša. Hiša ima obokano vežo, črno kuhinjo, »hišo«, kamro in še dva gospodarska prostora. Opremljena je delno z originalno opremo, delno s prineseno opremo iz obdobja pesnikovega življenja; na ogled je tudi zibelka, v kateri so tekli prvi dnevi Franceta Prešerna. V hiši je predstavljeno pesnikovo življenje (različni dokumenti) in pesništvo (njegove Poezije v številnih izdajah, pa tudi strokovna dela o pesnikovem življenju in ustvarjanju). V hiši potekajo različne kulturne prireditve, predvsem ob obletnicah rojstva in smrti Franceta Prešerna. V isti hiši se je rodil tudi ljubljanski nadškof Anton Vovk (1900–1963).

Na vzhodnem robu vasi je bližnji sosedcerkev sv. Marka, ki je bila prvotno romanska, v 16. stoletju pa so jo gotsko predelali. Streha je piramidasta in pokrita s skodlami. Na zunanjem zidu so ostanki fresk (sv. Krištof, Križanje) furlanskih slikarjev iz 15. stoletja, v notranjosti pa freske Jerneja iz Loke iz 16. stoletja. V cerkvi sta dva klasična primera zlatih oltarjev iz 17. stoletja, rezljan glavni oltar z rokokojskimi prvinami iz 18. stoletja in rekonstruiran poslikan strop.

SklednikNa sredi vasi stojijo lipa in srenjski kamni, ki niso le zanimiv spomenik starega ljudskega prava in običajev, ampak tudi kompozicijsko središče naselja. Vsa slemena poslopij so usmerjena proti lipi. Okoli lipe je 16 kamnov, kar nakazuje, da je bilo včasih v vasi 16 kmetij (sedaj pa jih je le še 7 ali 8). Na kamnih so ob pomembnih priložnostih sedeli gospodarji posameznih kmetij, odločali so o usodi vaške srenje in skupnih opravilih, volili so župana in obravnavali manjše spore med vaščani.

V Vrbi se začenja Pot kulturne dediščine, ki povezuje spominske hiše več znamenitih Slovencev, ki so se rodili na tem območju. To so jezikoslovec Matija Čop v Žirovnici, čebelar Anton Janša na Breznici ter pisatelja Janez Jalen v Rodinah in Fran Saleški Finžgar v Doslovčah. Na tej poti so tudi druge znamenitosti in srečati je mogoče bogato ljudsko izročilo.

{map 145,131}

 

Več slik


Pesnikova zibkaKolovratMiza in bohkov kotCerkev sv. Marka

Žužemberk

Do 14. stoletja so bili lastniki gradu goriški grofje, nato Habsburžani, leta 1538 pa so ga odkupili Auerspergovi. V njihovi lasti je ostal do 2. svetovne vojne. Grad je bil v svoji zgodovini mnogokrat dozidan. Največjo dozidavo je omogočil turški davek v 16. stoletju. Prvotno romansko obzidje so utrdili s sedmimi obrambnimi zidovi ter bastijami, ga povečali, notranje dvorišče pa opremili z nadstropnimi arkadami. V gradu so bile hude ječe, kasneje pa razni uradi in okrajno sodišče, ki se je iz gradu izselilo leta 1893. Med 2. svetovno vojno je bil italijanska okupatorska postojanka, ki so jo leta 1943 po obleganju zajeli partizani. Dokončno je grad uničilo zavezniško bombardiranje. Ostala sta samo obzidje in vinska klet v renesančnem stilu. Danes grad, ki je zavarovan kot kulturni spomenik, prizadevno obnavljajo in je prizorišče mnogih kulturnih prireditev.

Litoželezen vodnjak na žužemberškem trguOb gradu sta se razvijala naselje ter srednjeveški trg, ki se v virih prvič omenja že leta 1399, leta 1413 pa je postal sedež župnije. Žužemberška župnija, katere ozemlje se razprostira na obeh straneh Krke, je imela do 2. svetovne vojne poleg župnijske še 16 podružničnih cerkva, danes jih je 12. Najimenitnejša je cerkev svetega Mohorja in Fortunata na razglednem griču nad Žužemberkom, kjer je bilo v času Keltov naselje, kasneje pa zgrajena cerkev svetega Janeza Krstnika, ki je bila v 14. stoletju posvečena svetemu Mohorju in Fortunatu. Leta 1769 so jo na novo sezidali v renesančnem slogu z dvema zvonikoma in sedmimi oltarji. Med 2. svetovno vojno je bila požgana, leta 1994 pa na novo pozidana.

Najstarejši cerkvi v občini sta cerkev svetega Nikolaja na desnem bregu Krke, ki je bila zgrajena v 13. stoletju in ima še ohranjene ostanke srednjeveških fresk, ter cerkev svetega Roka nad Stransko vasjo iz zgodnjega baroka, pozidana v zahvalo, da je prenehala kuga, ki je v Žužemberku morila leta 1625. Obe sta zavarovani kot kulturni spomenik. Ogleda vredne so tudi ostale cerkve v občini: cerkev svete Trojice v Ajdovcu, cerkev svetega Mihaela v Šmihelu, cerkev svetega Križa v Prevolah in cerkev svete Neže v Lopati iz 13. stoletja, ki je še danes takšna, kot je bila leta 1706.

Cerkev sv. MiklavžaŽužemberk se je že v srednjem veku razvil v gospodarsko središče Suhe krajine. Tržani so se ukvarjali zlasti s krznarstvom, strojarstvom, čevljarstvom, krojaštvom in ribištvom. Obrtniki so bili povezani v cehe, od katerih je bil najbolj številčen usnjarski, dejaven vse od 17. do začetka 19. stoletja. Pomembni so bili trški sejmi, na katere so prihajali kupci iz cele doline Krke in Suhe krajine. V Žužemberku je bila tudi mitnica, omenjena že 1458. V prvi polovici 17. stoletja je v kraju delovala Strahova zvonarna. Pomembno vlogo so imeli tudi mlini in žage na Krki, ki jim je zagotavljala idealne pogoje, saj njena voda ni usahnila niti v največjih sušah. V začetku 20. stoletja je delovalo 40 mlinov in 24 žag. Danes je ohranjenih le še nekaj mlinov, edini občasno še delujoči pa je Zajčev mlin v Praprečah, ki je na voljo tudi za oglede.

Ob reki Krki je bila po letu 1716 papirnica, ki je bila po 1875 preurejena v strojarno in usnjarno. Leta 1730 je bila v kraju tudi smodnišnica. Pomembno vlogo za celotno dolino je imela železolivarna v sosednjem Dvoru. Železnica je dolino obšla in tako v veliki meri povzročila njeno počasno zamiranje.

Cerkev sv. Mohorja in FortunataZ ustanovitvijo svoje občine, ki zajema 4.579 prebivalcev, in društev se v dolino počasi vrača razcvet. Zaradi izjemnih naravnih danosti, vezanih zlasti na reko Krko, postaja v zadnjih letih v občini vedno bolj pomemben turizem. Krka, najbolj prepoznaven naravni biser občine Žužemberk, teče čez slikovite lehnjakove pragove in je bogata z ribami, zato je mnogo možnosti za ribarjenje. V Žužemberku, Stavči vasi, Šmihelu in Dvoru je možno kopanje. Na reki nudijo čolnarjenje, kajakaštvo in rafting. Ponujajo pa se tudi druge vrste športov, kot so jahanje, tenis, odbojka, lokostrelstvo in kolesarjenje. Urejenih je veliko sprehajalnih in pohodniških poti: evropska pešpot E7 in njen odcep na Dobrnič, gozdarska pešpot od Straže do Frate ter rimska pot, ki poteka krožno med Žužemberkom in Dvorom (smer I) ter od Ivančne Gorice do Dvora (smer II). Čez občino pelje tudi kolesarska Krkina pot od Žužemberka do Dolenjskih Toplic. Privlačni sta tudi planinski poti na Sveti Peter in Frato ter pot od Ljubljane do Zagreba.

V Osnovni šoli Žužemberk, ki je pravo kulturno in domoznansko središče Suhe krajine, imajo muzej znanih Suhokranjcev, etnološki muzej, zbirko zdravilnih rastlin, zbirko naravne dediščine Suhe krajine, zbirko starih razglednic iz Žužemberka in zbirko starih tiskov.

Na Cviblju je spomenik padlim v NOB, ki ima danes mednarodni pomen, saj je v grobnici pokopanih 1.440 partizanov iz Slovenije, Italije, Avstrije, Madžarske, Rusije in nekdanjih jugoslovanskih republik. Komemoracijo ob spomeniku vsako leto obišče mnogo tujih diplomatov.

{map 290,280}

Več slik


Krka v ŽužemberkuSpomenik na CvibljuGrad Žužemberk (Foto: Ana Jamnik)

Šentjernej

Že iz te priljubljene pesmi je razvidno, da so petje, petelin in vino razpoznavni znaki Šentjerneja, ki je gospodarsko in upravno središče ob robu rodovitnega Šentjernejskega polja. Občina Šentjernej je bila ustanovljena leta 1995 in s 6.850 prebivalci spada med manjše občine v Sloveniji.

Lipa v Gorenjem VrhpoljuV občini prevladuje agrarno-vinogradniška dejavnost. Šentjernej je znan po pridelavi cvička. Zaradi vse večje prepoznavnosti tega vina je nastal projekt vinske ceste, ki usmerja turiste vse od Novega mesta do Kostanjevice in je v velikem delu speljana preko šentjernejskih vinskih goric. Šentjernej je znan tudi po tradicionalnih konjskih dirkah, ki jih Konjeniški klub Šentjernej prireja dvakrat letno (maja in avgusta) in imajo že 200-letno tradicijo. Pomembno je tudi ohranjanje ljudskega izročila: eno najpomembnejših je žegnanje konj v Dolenji Stari vasi na štefanovo in koledovanje pred farno cerkvijo. Od starih ljudskih obrti je še vedno ohranjena lončarska obrt v Gruči in kovačija na Selah. Ohranila se je tudi tradicija sejmarjenja na osrednjem tržnem prostoru sredi naselja ob potoku Kobili. Kraj pa je znan tudi po pevski prireditvi Srečanje oktetov, po Petelinjadi – petelinjih dirkah in po Jernejevem – prazniku občine in osrednji letni prireditvi Turističnega društva Šentjernej, na katerem se predstavijo vsa športna in kulturna društva občine.

Prvi podatki o župniji in kraju s cerkvijo segajo v leto 1249. Po ustanovitvi ljubljanske škofije je postala župnija svetega Jerneja njena edina dolenjska župnija. Cerkev svetega Jerneja je bila večkrat prezidana, kar potrjuje tudi odkritje temeljev treh cerkva pod tlakom sedanje: najstarejšo majhno romansko stavbo s polkrožno apsido je v 13. stoletju nadomestila romanska bazilika s tremi apsidami, to pa gotska cerkev s poligonalnim prezbiterijem, zgrajena po turškem uničenju 1492. leta. Sedanja stavba iz okoli 1640 ima danes podobo iz prve polovice 18. stoletja, ko so obnovili zvonik, povišali pravokotno ladjo ter prizidali stranski kapeli in poligonalni prezbiterij. Leta 1827 je bila na novo obokana. Razgibano baročno arhitekturo dopolnjujejo oltarji: kamnita črna oltarja v kapelah sta sočasna z njeno arhitekturo iz 17. stoletja, marmorirana stranska oltarja iz srede 18. stoletja sta bila prenesena iz kostanjeviškega samostana. Od slik izstopajo Mentzingerjevi podobi svetega Bernarda iz leta 1756 v levem stranskem oltarju in Postlov križev pot.

V letih 1546–47 je v Šentjerneju služboval protestantski duhovnik Primož Trubar, ki je imel nalogo, da od Turkov požgano faro spet postavi na zdrave gospodarske temelje. To mu je tudi uspelo.

V povesti Bajke in povesti o Gorjancih je te kraje slikovito popisal pisatelj Janez Trdina.

Občina ima nekaj dobro in srednje ohranjenih srednjeveških gradov: Gracarjev turn, Vrhovo in Prežek.

V zavetni dolini pod Gorjanci stoji kartuzijanski samostan Pleterje, ki ga je leta 1407 ustanovil Herman II. Celjski. Gotska cerkev, kjer je ustanovitelj pokopan, velja danes za najstarejšo in najbolje ohranjeno cerkev tega reda v Evropi.

Od naravne dediščine so v občini Šentjernej pomembni Gorjanci, zlasti pragozda Trdinov vrh in Ravna gora na njegovih severnih pobočjih, dolina hudourniškega potoka Kobila ter dolina Pendirjevke z zaganjalko Minutnik, kraškim presihajočim studencem in skalnim samotarjem Jarčev kamen. V Gorenjem Vrhpolju je stara vaška lipa, zahodno od vasi pa so bogata nahajališča fosilnega živalstva iz miocena.

{map 365,277}

Krupa

Izvir Krupe je edino znano nahajališče jamske školjke Congeria kusceri v Sloveniji, tu pa najdemo še druge endemne vrste jamskih polžev in človeško ribico.

Kljub kanjonsko ujeti strugi je možen sprehod ob reki, ki se po 2,5 km toka izlije v reko Lahinjo. Šest metrov višinske razlike med izvirom Krupe in njenim izlivom je v preteklosti omogočalo delovanje štirih mlinov in treh žag. Danes obratuje le še nekdanji grajski mlin.

Na desnem bregu reke Krupe je že v 13. stoletju stal mogočen grad Krupa, ki je bil leta 1942 požgan. V neposredni bližini izvira se nahaja prazgodovinsko naselje Moverna vas.

Arheološke raziskave so odkrile, da sedanje naselje leži na delu neutrjene naselbine iz mlajše kamene in bakrene dobe. V prazgodovini je bila poseljena tudi kraška Judovska hiša na levem bregu Krupe. Najdbe so na ogled v Belokranjskem muzeju v Metliki in v Krajevni muzejski zbirki v Semiču.

Dober kilometer od izvira je znamenita baročna cerkev svete Trojice na Vinjem Vrhu, ki je bila pozidana leta 1647. Njena posebnost sta kupolasto zasnovana ladja in tristranično zaključen prezbiterij. Pred izlivom Krupe v Lahinjo pa stoji nekdanja romarska cerkev žalostne Matere božje v Kloštru.

V vasi Krupa se je rodil literarni zgodovinar, esejist in prevajalec Janko Lavrin (1887–1986). Med 1. svetovno vojno je deloval v Rusiji kot časnikar, od leta 1917 pa je živel v Veliki Britaniji. Leta 1918 je postal lektor, 1923 pa profesor ruske književnosti na univerzi v Nottinghamu. Od 1956 je bil zunanji dopisni član SAZU. Leta 1971 je dobil Prešernovo nagrado.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=krupa&tab=maps&x1=517376.1&y1=54660.600000000006&zoom=48000&gx=517370.8125&gy=54655.9609375}

Izola

Otok je bil naseljen že v rimski dobi, domnevno se je imenoval Haliaetum. Večja najdišča iz tega obdobja so v Simonovem zalivu in v Viližanu. Ohranjeni so temelji stavbe, mozaiki in cevovod, na morskem dnu v zalivu Viližan pa tudi temelji rimskega pristanišča, ki se ob močni oseki prikažejo iz vode.

Kraj se prvič pisno omenja leta 973 kot Insula. Leta 1054 je prišel pod oblast oglejskih patriarhov, v obdobju 1280–1797 je bil beneški, kar je pustilo sledove v videzu naselbine, nato pod Avstroogrsko do leta 1918 in še pod Italijo do leta 1945. Od 1945 do 1954 je bila Izola del cone B Svobodnega tržaškega ozemlja, nato pa je prešla pod Jugoslavijo oziroma Slovenijo. Po 2. svetovni vojni se je večina meščanov izselila v Italijo, v njihove domove pa so se naselili ljudje iz notranjosti Istre ter drugih delov Slovenije in nekdanje Jugoslavije.

Mesto ima bogato ribiško tradicijo, okolica pa poljedeljsko. V 15. in 16. stoletju si je Izola pridobila pravico do prodaje vina, olja, soli in rib. Industrijsko se je začela razvijati konec 19. stoletja, ko je bilo ustanovljenih več tovarn za predelavo rib.

Za današnjo Izolo sta značilna razvita industrija in turizem. Tradicijo ribištva in predelave rib nadaljuje tovarna Delamaris. Leta 1956 je začela obratovati tovarna igrač Mehanotehnika (danes Mehano). V vzhodnem delu mesta, v zalivu Viližan, je ladjedelnica z napravami za popravilo več vrst ladij. Del prebivalcev se ukvarja z vinogradništvom in sadjarstvom. Ugodno podnebje in sestava tal omogočata pridelavo znane vinske sorte refoška in pridobivanje olivnega olja. Čedalje pomembnejši pa je turizem. Ob Simonovem zalivu so urejena kopališča in prostori za rekreacijo, hoteli ter počitniški domovi. Izola ima tudi marino, ki privablja ljubitelje morja in jadranja z vseh kocev sveta.

Staro mesto na otoku je bilo obzidano z vseh strani; obzidje je imelo kopenska in morska vrata. Ob morskih je bilo pristanišče z glavnim trgom. V času turške nevarnosti so mestno obzidje na kopenski strani dodatno utrdili, vendar Turki niso nikoli prišli do Izole. Stari del Izole je tipično sredozemsko mesto z ozkimi kamnitimi ulicami ter značilno srednjeveško urbanistično zasnovo in silhueto.

V središču je župnijska cerkev sv. Mavra, ki so jo postavili leta 1547 na prostoru romanske predhodnice in so jo kasneje večkrat prezidali. Cerkev krasijo slike Girolama da Santacroceja iz 16. stoletja in Zorzija Venture iz 1603. Zanimiva je vrsta baročnih slik nad arkadami glavne ladje. V zakristiji hranijo monštranco iz leta 1444, tri antifonarije (glasbene zapise dvoglasnega zborovskega petja) in več slik Petra iz Kopra iz 15. stoletja. V starem jedru je še več podružničnih cerkva.

Imenitna je tudi palača Besenghi degli Ughi s konca 18. stoletja, ki je lep primer poznobaročne posvetne arhitekture. Zunanjost in notranjost krasijo štukature. Fasada je simetrična, portal je dvignjen z baročnim stopniščem. V dvonadstropni dvorani so bogati slikarski ornamenti. Na trgu po lepoti izstopata še Manziolijeva hiša, zgrajena leta 1470 v stilu beneške pozne gotike, in hiša Lovisato iz 16. stoletja z okni v lombarsko-renesančnem slogu. Obe zgradbi zaključujeta južno stran trga. Posebnost izolske arhitekture so v 19. stoletju prenovljene fasade starejših stavb v mestnem jedru in stare vile v smeri proti Simonovem zalivu.

V zadnjem času nastaja v centru Izole, ki je pomemben urbanistični spomenik, Ulični muzej Izola.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=izola&tab=maps&x1=395722.79999999993&y1=44551.399999999994&zoom=48000&gx=395727.34375&gy=44551.78125}

Dvor

Krka je edina slovenska reka, v kateri se izloča lehnjak. Lehnjak nastaja v razmeroma plitvi vodi, iz katere se izloča raztopljeni apnenec, ki se nabira na rastlinah v rečni strugi. Ko rastline odmrejo, ostane luknjičava usedlina. Tako se oblikujejo lehnjakovi pragovi. Na Krki jih je 90, najslikovitejši so pri vasi Krka, v Žužemberku in na Dvoru, kjer so najvišji. V preteklosti so ob lehnjakovih pragovih gradili mline in žage in da bi voda odtekala stalno v isti višini, so pragove žagali. Zaradi propada večine mlinov in žag tega ne počnejo več, zato se pregrade vsako leto zvišajo za nekaj centimetrov.

Lehnjakovi pragoviNa Dvoru, ki se prvič omenja leta 1334, je danes tovarna gugalnikov (obrat Novolesa iz Straže) in ribogojnica plemenitih sladkovodnih rib. Večina od 345 prebivalcev je zaposlena v lesni industriji doma ali pa se vozijo v Sotesko, Stražo in Žužemberk, ukvarjajo pa se tudi z vinogradništvom.

Od 1796 do 1891 je na Dvoru delovala železarna, ki je bila v 19. stoletju eden največjih industrijskih obratov na Slovenskem. Ustanovili so jo knezi Auerspergi. Odločilno vlogo pri njenem razvoju je imel Ignac Plantz, ki je leta 1822 postal direktor. Klasično fužino je posodobil v železolivarno, v kateri so poleg izdelkov iz litega in kovanega železa za trgovino, industrijo, poljedelstvo, gradbeništvo, cestno in vodno gradnjo izdelovali tudi predmete umetniškega liva, ki so bili v prvi polovici 19. stoletja v Evropi velika moda. Okrasni in uporabni predmeti za hišno rabo (svečniki, krožniki, peči) in za opremo cerkev in pokopališč, pa tudi vodnjaki, balkonske in mostovne ograje se uvrščajo med prve primere industrijskega oblikovanja na Slovenskem. Leta 1891 je železolivarna zaradi prehude konkurence sodobnejših industrijskih obratov in predrage proizvodnje prenehala obratovati. Danes si je možno ogledati ostanke plavža, ki je tehniški spomenik prve kategorije, in posamezne proizvodne stavbe pri Dvoru, vodnjak ter nagrobni križ v Žužemberku. Izdelki pa so podrobneje predstavljeni v muzejski zbirki Marjana Marinca na Dvoru.

Cerkev svetega Jurija je bila porušena po drugi svetovni vojni.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=dvor&tab=maps&x1=497881.6&y1=73786.79999999999&zoom=48000&gx=497882.53125&gy=73785.625}

Več slik


Ostanki plavžaOstanki plavža

Samostan Olimje

Grad Olimje je v zgodovini zamenjal več lastnikov. Nekaj časa je pripadal grofom von Pilsteinskim; ena izmed njegovih lastnikov je bila tudi sveta Ema iz Pilštajna, bolj znana kot sveta Hema Krška. Okrog leta 1550 je grad v renesančnem slogu preuredil grof Tattenbach, istočasno so ga zaradi nevarnosti turških vpadov obdali tudi z obrambnim jarkom. Leta 1658 je grad kupil zagrebški baron Ivan Zakmardy, ki ga je kasneje začel preurejati v samostan in ga leta 1663 podaril pavlinskim menihom iz Lipoglava na Hrvaškem. Kasneje so grad popolnoma preuredili v samostan in dozidali še baročno cerkev.

Cerkev slovi po baročnem oltarju, posvečenem Mariji Vnebovzeti, ki velja za enega najlepših baročnih oltarjev v Sloveniji. Novo podobo je cerkev dobila leta 1740, ko je menih Ivan Ranger poslikal prezbiterij, dozidali in poslikali pa so tudi stransko kapelo. Pavlinci so v samostanu uredili tudi eno najstarejših lekarn v Evropi. Na steni samostana je še vidna freska v spomin Paracelziju. V času vladarja Jožefa II. so morali pavlinci samostan zapustiti., ker v kraju ni bilo šole in župnije.

Leta 1805 je nekdanji pavlinski samostan kupila plemiška družina Attems, ki so zaradi previsokih stroškov vzdrževanja morali podreti severni in zahodni del gradu. Ob koncu 2. svetovne vojne so Attemse umorili, grad pa podržavili. Grad je bil močno poškodovan v potresu leta 1974 in po tem tudi temeljito obnovljen. Leta 1990 so svetišče in župnijo v last dobili minoriti, ki so 15. avgusta 1999 po 217 letih ponovno oživili samostan. Ti odslej sprejemajo turiste, ki obiščejo samostan in lekarno. Uredili so tudi zeliščno lekarno.

V okolici je bogata gostinska ponudba, kjer lahko poskusite odlična vina in kozjanske specialitete, sladkosnedneži pa bodo najbrž najbolj uživali v bližnji čokoladnici.

Le dober kilometer stran pa stoji Koča pri Čarovnici, ki ob koncih tedna s pomočjo pravljic, ki jih poznamo vsi, vabi v deželo pravljic in nazaj v otroški svet.

{map 403,194}