Kostanjevica na Krki

O davni naseljenosti pričajo številne arheološke najdbe, ki jih hrani Narodni muzej v Ljubljani. Kostanjevica je bila od 11. stoletja pomembno središče fevdalne posesti grofov Speinheimov in hkrati njihovo oporišče na stari kranjsko-hrvaški meji. Prvotno nemško ime »Landestrost« – zaupanje, vera, pogum dežele – govori, da je Cerkev Sv. JakobaKostanjevica s kovnico denarja in z novoustanovljenim samostanom v neposredni bližini zavzemala pomemben politični, gospodarski in verski položaj v okviru teritorija Spanheimov. Kot sedež župnije je bila prvič omenjena leta 1220, svoje mestne pravice pa je dobila leta 1252. Za Speinheimi je posest prevzel češki kralj Otokar II, za njim goriški škofje, nato Celjski grofje in Habsburžani. Turški vpadi so povzročili propadanje trgovine, kar je zavrlo razvoj. Vse do 17. stoletja je bilo mesto oskrbna in obrambna postojanka, z zatonom turške nevarnosti pa je zamrla tudi ta funkcija. V obdobju turških vpadov sta leta 1563 Herbert Turjaški in Ivan Lenkovič pred mestom premagala Turke. Med velikim slovensko-hrvaškim kmečkim uporom je baron Jošt Thurn 1573 v Kostanjevici zbral grajsko in najeto uskoško vojsko ter jo povedel v Leskovec na Krškem polju, kjer je v boju potolkel kmečko vojsko.

Župnijska http://www.djkranz.com/56291-viagra-canada.html cerkev sv. Jakoba je bila zgrajena v 13. stoletju. V kasneje barokizirani zgradbi je ohranjena ladja z dvema romanskima portaloma; oba sodita med kvalitetnejše kamnite spomenike v Sloveniji. Notranjost cerkve se odlikuje po oltarni opremi, na južni zunanji steni pa je obnovljena freska sv. Krištofa iz okrog leta 1350.

Portal cerkve Sv. JakobaGotska https://www.richlyreasonable.com/99949-maxalt-cost.html maintain cerkev Sv. Miklavža, ki je prvič omenjena leta 1581, je nekdaj sodila pod bližnji mestni špital. Prezbiterij, mogoče tudi ladja, sta bila zgrajena v 17. stoletju. Leta 1931 je domači slikar Jože Gorjup poslikal prezbiterij (slike iz stare in nove zaveze), oltarno menzo (Križani) in dve sliki v ladji.

Najpomembnejšo ohranjeno profano stavbo v mestu predstavlja nekdanji еnsure arimidex price dvorec Spanheimov ( zetia cost obtain Lamutov salon), katerega zametki segajo v 16. stoletje, današnji videz pa je dvorec dobil v obnovi po požaru leta 1663. V njem je kapela sv. Ane, ki jo krasi leta 1752 posvečen rokokojski oltar z Metzingerjevo oltarno sliko in kipoma sv. Katarine in sv. Barbare. Leta 1958 so v vzhodnem traktu uredili Lamutov likovni salon, imenovan po slikarju in grafiku Vladimirju Lamutu (1915–1962). Namenjen je občasnim razstavam, ki jih organizira Galerija Božidar Jakac.

Skulptura na otokuNa otoku so zanimive še naslednje hiše: respond tylenol price Hiša dr. Ivana Oražna (1869–1921), zdravnika, kirurga in porodničarja, enega od pobudnikov Medicinske fakultete v Ljubljani; pred hišo je Oražnov doprsni kip, delo kiparja Staneta Jarma in arhitekta Borisa Kobeta. Nekdanji mestni rotovž nasproti Miklavževe cerkve; stavbo zaznamuje arhitekturna členitev 19. stoletja. Bertollijeva hiša (na Oražnovi ulici št. 24), ki ima zanimivo secesijsko ornamentiko.

Izven otoka velja poleg nove osnovne šole omeniti staro Ljudsko šolo iz leta 1906; v njej je Gorjupova galerija, imenovana po domačem slikarju Jožetu Gorjupu (1907–1932), v kateri je stalna razstava domačih in tujih umetniških del.

Lamutov likovni salonV kostanjeviškem gradu oz. nekdanjem cistercijanskem samostanu, ki ga je leta 1234 ustanovil koroški vojvoda Bernard Spanheimski, od leta 1974 deluje Galerija Božidar Jakac. V samostanu so bogate stalne slikarske zbirke. V prostorih nekdanje samostanske cerkve in lapidarija so občasne razstave, okolico nekdanjega samostana in tudi samo mesto pa bogatijo skulpture iz hrastovega lesa, ki že od leta 1961 nastajajo v mednarodnih simpozijih Forma viva. V okvir Galerije sodita tudi dislocirani enoti Lamutov likovni salon in Gorjupova galerija.

V sklopu Galerije je tudi cvičkova klet, ki si prizadeva predstaviti vinogradništvo in kletarstvo v preteklosti (z vinogradništvom so se ukvarjali že cistercijanski menihi in na tej tradiciji je bila leta 1928 ustanovljena Vinarska zadruga Kostanjevica na Krki) in sedanjosti (možna je pokušina cvička vinarjev, ki delujejo v okviru Konzorcija cviček).

Spomenik dr. I. OražnuV neposredni bližini, na Slinovcah nad Kostanjevico, je poznobaročna romarska cerkev Matere božje dobrega sveta z dvema zvonikoma.

Pod cesto proti naselju Oštrc, 1,5 km iz Kostanjevice, je v zatrepni dolini kraška Kostanjeviška jama (tudi Studena jama, Jama nad izvirom Studene). Znana je šele od leta 1937, ko se je ob nalivu odprl vhod v 440 metrov dolgo podzemlje. Okrog 80 metrov dolg vhodni rov se spusti do jezerca in znova dvigne v lepo zasigano Kapniško dvorano. Do tod je jama osvetljena in dostopna turistom.

Severno od mesta se razprostira Krakovski gozd, ki je največji kompleks nižinskega poplavnega hrastovega gozda v Sloveniji. V osrčju gozda je ohranjen 40,5 ha velik, od 1952 zavarovan sekundarni pragozd. Dobova drevesa so stara do 300 let in visoka do 40 metrov. Gozdni sestoj je evropsko pomembno ptičje območje.

Kostanjevica in okolica nudita vrsto drugih znamenitosti naravne in kulturne dediščine, katerih obisk je možno povezati z rekreacijo (peš in kolesarske poti, čolnarjenje po reki Krki, let z balonom idr.) in dobro gostinsko ponudbo (vinska cesta). Tu so tudi možnosti za ribolov in lov.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=kostanjevica&tab=maps&x1=533124.1&y1=77952.4&zoom=48000&gx=533126.0625&gy=77948.84375}

 

Več slik


Cerkev sv. MiklavžaStara šola  Gorjupova galerijaKrkaKostanjeviška jama

Galerija Božidar Jakac

Galerija Božidar Jakac se od začetka svojega delovanja tematsko nagiba k ekspresionizmu in predstavlja najbolj obsežno zbirko te umetnostne smeri na Slovenskem. Sedež ima v prostorih nekdanjega cistercijanskega samostana, ki je danes kulturni spomenik, katerega obnova še vedno poteka. V obnovljenih dvoranah nekdanjega samostana so naslednje stalne zbirke:

Arkadno dvoriščeBožidar Jakac (1899–1989), slikar in grafik, eden od pobudnikov ustanovitve ljubljanske likovne akademije, njen redni profesor za grafiko in prvi rektor. Galerija hrani njegova zgodnja dela (med njimi okrog 2500 risb). Predstavljen je s stalnima razstavama grafik, pastelov in olj.
France Gorše (1897–1986), kipar, ki je imel v Ljubljani zasebno risarsko šolo. Predstavljen je s plastikami, skupaj s slikami Jožeta Gorjupa.
Jože Gorjup (1907–1932), slikar, grafik in kipar, bil je domačin. Njegov opus šteje okrog 600 del. Na stalni razstavi je predstavljen skupaj z deli kiparja Franceta Goršeta.
France Kralj (1895–1960), slikar, grafik in kipar, je vodilni predstavnik slovenskega ekspresionizma in poznejše nove stvarnosti. Prevladujejo motivi kmečkega življenja, upodobitve živali, krajin, religioznih prizorov, akti in portreti.
Tone Kralj (1900–1975), slikar, grafik in kipar; njegov stilni razvoj sledi od secesije preko ekspresionizma, nove stvarnosti do t. i. monumentalnega realizma. Poleg družinskih portretov prevladujejo motivi kmečkih uporov in vojn, kmečkega in delavskega življenja ter biblijski prizori in ilustracije.
Zoran Didek (1910–1975, slikar in likovni teoretik, oblikovalec in likovni pedagog na srednjih šolah in likovni akademiji. Pomemben je njegov risarski opus, v katerem izstopajo karikirani avtoportreti.
Janez Boljka (1931), kipar, predstavnik slovenskega nadrealističnega kiparstva. Zaradi asemblažne tehnologije motive njegovih upodobitev (živali, Ribničan, Ivan Cankar) opazujemo kot celoto ali kot sklop posameznih sestavin.
Začasna razstava v cerkvi -Silvan Omerzu: SolzeBogdan Borčiæ (1926), slikar in grafik, eden izmed ključnih predstavnikov sodobnega slovenskega slikarstva in eden izmed glavnih predstavnikov t. i. ljubljanske grafične šole. V grafičnem kabinetu letno menjavajo stalno razstavo iz posameznih obdobij.
Posebnost je Pleterska zbirka, stalna razstava del slikarskih mojstrov 17. in 18. stoletja, ki je last kartuzije Pleterje. Ker je bilo vzdrževanje in varovanje slik za samostan prehudo breme, so na pobudo tedanjega priorja Janeza Drolca, ki je želel umetnine pokazati širši javnosti, zbirko prenesli v galerijo, jo restavrirali in prvič za javnost odprli leta 1977.

V samostanu sta še dva razstavna prostora za začasne razstave: v cerkvi in lapidariju. V sklopu Galerije je tudi cvičkova klet, ki si prizadeva opozoriti na pomen vinogradništva in kletarstva na tem področju.

Galerija ima tudi dve dislocirani enoti. Gorjupova galerija je v hodnikih starega dela osnovne šole Jožeta Gorjupa. Ustanovljena je bila leta 1956 in v sklopu Galerije Božidar Jakac deluje od leta 1974; na stalni razstavi je predstavljen izbor plastik, slik, risb in grafik iz obsežne mednarodne zbirke likovnih del 20. stoletja. Lamutov likovni salon deluje v nekdanjem dvorcu v mestu, na otoku; v njem prirejajo začasne razstave domačih in tujih umetnikov.

Začasna razstava v cerkvi -Silvan Omerzu: SolzeLeta 1961 so začeli prirejati mednarodni kiparski simpozij Forma viva, za katerega je značilno oblikovanje skulptur v hrastovem lesu. V prvih letih je potekal vsako leto, sledil je premor desetih let, od leta 1998 pa se odvija bienalno. Udeležujejo se ga umetniki z vsega sveta. Okrog 100 skulptur je razstavljenih v naravnem okolju, na vrtovih nekdanjega samostana, v samem mestu in bližnji okolici.

Nekdanji cistercijanski samostan (v katerem deluje Galerija Božidar Jakac): Koroški vojvoda Bernard Spanheimski je nedaleč od naselja »Landestrost« leta 1234 ustanovil cistercijanski samostan Studenec sv. Marije, katerega matična cisterca je bila v koroškem Vetrinju. Samostan je sčasoma predstavljal najpomembnejše versko, kulturno in gospodarsko središče ob spodnjem toku reke Krke. Z izumrtjem Spanheimov, zaradi turških pustošenj od 2. polovice 15. stoletja dalje ter zaradi splošne gospodarske in socialne krize, je mesto začelo nazadovati. V začetku 17. stoletja se je s protireformacijo začelo obdobje ponovne rasti kostanjeviške opatije. Leta 1786 je cesar Jožef II. razpustil samostan, v njegovih prostorih pa so postavili sedež regionalnega upravnega središča. Skozi 19. stoletje je sledilo postopno propadanje stavbnega kompleksa, ki je doživel najhujši udarec leta 1942, ko so samostan požgali partizani, leta 1956 pa se je porušil cerkveni zvonik. Obnova spomenika je stekla že kmalu po vojni in še vedno poteka.

France Kralj: EvropaNajstarejše jedro stavbnega kompleksa predstavlja Marijina cerkev, ki je danes namenjena začasnim razstavam in koncertom. Slogovne značilnosti stavbne plastike dokazujejo daljši časovni razpon gradnje. Današnja podoba samostanske stavbe je iz radikalnih prezidav leta 1740, ko so med drugim barokizirali oboke, na zahodni strani cerkvi dodali kulisno fasado, vhod v samostanski kompleks pa opremili z obrambnima stolpičema. Freski Marijinega vnebovzetja na zahodni fasadi in Rešitev samostana ob napadu Uskokov 1736 na zidcu med obrambnima stolpičema je poslikal Franc Jelovšek v letih 1740–42. Arkadno dvorišče je eno največjih ne samo v Sloveniji, temveč tudi v srednji Evropi.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=kostanjevica&tab=maps&x1=533124.1&y1=77952.4&zoom=48000&gx=533126.0625&gy=77948.84375}

 

Več slik


France Gorše: PričakovanjeSkulptura Forme viveSkupture Forme viveKulisna fasada Marijine cerkve
Skupture Forme viveSkupture Forme viveVhod v samostanGorjupova galerija

Rogaška Slatina

Rogaška Slatina (228 m, 4.904 prebivalcev) je eno najmlajših slovenskih mest in hkrati eden najstarejših slovenskih turističnih krajev. Sodi med starejša zdravilišča v Sloveniji; izkopanine ter rimska cesta, ki je mimo Lemberga in Rogatca vodila iz Celeie v Petovium, dokazujejo, da so območje Rogaške Slatine poznali že Kelti in Rimljani. Zdravilne učinke vode so poznali številni okoličani, pa tudi romarji, ki so širili glas o čudežni zdravilni vodi. Leta 1572 je slavni alkimist Lenhardt iz Frankfurta objavil prvo analizo mineralne vode iz enega od vrelcev nedaleč od farne cerkve Sv. Križa. Danes se je uveljavilo prepričanje, da je vrelce odkril hrvaški ban grof Peter Zrinjski, ki naj bi bil okrog leta 1665 na lovu v okolici Rogaške Slatine; ker je imel težave z jetri, so mu kmetje priporočili pitje svetokriške mineralne vode. Ban je čudežno ozdravel in obenem poskrbel za njen sloves.

TempelLeta 1803 so štajerski deželni stanovi na čelu z grofom Attemsom odkupili zemljišča okoli vrelcev od takratnih privatnih lastnikov in to leto velja za leto ustanovitve zdravilišča, ki je takrat dobilo prvega ravnatelja posesti in stalnega zdravnika. Tega leta so v zdravilišču lahko zasilno nastanili le okoli 20 do 25 gostov. Naraščala je tudi prodaja mineralne vode, ki jo je bilo mogoče kupiti v vseh avstrijski deželah, na Ogrskem, Hrvaškem, v Italiji, v Grčiji in v Egiptu. Leta 1908 pa so pod vodstvom geologa in vrelčnega inšpektorja iz Karlovih Varov dr. J. Knetta našli takrat najbolj mineralizirano vodo, ki so jo poimenovali Donat. V 19. stoletju so na zdravljenje v Rogaško prihajali številni pomembni gostje, saj je bil kraj prijetno urejen.

Zdraviliški dom je še danes reprezentativni objekt Rogaške. Postavili so ga že sredi 19. stoletja, vendar ga je požar 1910 povsem uničil. Na njegovem mestu so v naslednjih dveh letih postavili nov, v klasicističnem slogu grajen zdraviliški dom. Velika dvorana (ponovno urejena leta 1913), ki je ena najlepših v Sloveniji, se imenuje po grofu Attemsu.

Spomenik padlim v 2. svet. vojniNa podobo zdravilišča iz 19. stoletja spominja tudi Tempelj, centralna stavba, ki obkroža in prekriva osrednji slatinski vrelec. Tam je tudi neoromanska kapelica sv. Ane, ki jo 1928 preuredili po načrtih Jožeta Plečnika. Nad kapelo stoji peščenčev baročni kip sv. Janeza Nepomuka; postavili so ga dunajski farmacevti leta 1732 v spomin na dogodek, ko je poleg dotedanjega osrednjega vrelca na dan privrel še nov. Pod njim je bronasti kip grofa F. Attemsa iz 1824. leta; kot štajerski deželni glavar je imel velike zasluge pri urejanju zdravilišča.

Večina stavb je iz časa po 2. svetovni vojni, ko so začeli s prenovo zdraviliškega kompleksa: med njimi so 12-nadstropna stolpnica Terapije, pivnica mineralne vode, hotel Donat idr. Tudi v sodobnem času se kapacitete ves čas povečujejo.

Kip grofa F. AttemsaTerapijo v Rogaški Slatini priporočajo predvsem ljudem z boleznimi, povezanimi s presnovo. Toda zdravilišče privablja tudi ljudi, ki si želijo le oddih in rekreacijo. Pokrit in odprt bazen, teniška igrišča, mini golf ter bowling zagotavljajo celoletno rekreacijo. Za hotelom Sava je pozimi možna nočna smuka. Okolica naselja je slikovita, z razglednimi vzpetinami; nanje so speljane sprehajalne poti. Vsako leto prirejajo koncerte zabavne in resne glasbe, redni so promenadni koncerti, znana je prireditev Rogaška noč. Leta 1985 so z donacijo Kurta Muellerja, dolgoletnega gosta iz Švice, odprli Grafični muzej, ki razstavlja stare grafične liste.

Od leta 1924 v Tržišču – 2 km iz Rogaške Slatine ob cesti za Rogatec – deluje steklarna, ki slovi po izdelkih iz gladkega in brušenega svinčenega stekla. Tu je srednja steklarska šola, ki ima lastne delavnice in prodajalno izbranih kristalnih izdelkov.

V neposredni bližini so tri sakralne zgradbe, vse vredne obiska. Na gozdnatem griču nad naseljem stoji gotska romarska cerkvica Matere božje, v kateri veliki oltar prikazuje Marijino kronanje; zanimiva je tudi votivna podoba klečeče ženske, ki prosi Kristusa milosti. Na drugem bregu Ločnice sta župnijska cerkev sv. Križa, ki so jo zgradili v neoromanskem slogu v istem času kot zdravilišče, in baročna cerkvica sv. Trojice v Prneku, v kateri je zlat oltar, prižnico pa krasijo figure Kristusa in štirih evangelistov iz 18. stoletja.

{map 409,175} 

 

Več slik


Meteorološka postajaSpomenik Borisu KidričuIzvir DonatZdravilišče nekoč

Rogatec

Rogatec (220 m, 1.484 prebivalcev) leži pod Donačko (Rogaško) goro, ob sotočju potokov Sotle in Draganje. Zaradi svoje zemljepisne lege na prehodu iz predalpskega v panonski svet je bil pomembno križišče trgovskih in vojaških poti. Že v rimskih časih je bil znana vojaška naselbina. Svoj največji razvoj je kot obmejno področje in kot posest različnih zemljiških gospodov doživel v srednjem veku. V pisnih virih je bil prvič omenjen leta 1130, leta 1283 pa je pridobil tržne pravice. Njegovi lastniki so bili grofje Breže-Selški, krški škofi, Celjski grofje in Habsburžani. V obdobju pod oblastjo Celjskih grofov je veljal za enega najpomembnejših spodnještajerskih trgov, kjer sta bila trgovina in obrt v polnem razmahu. V 15. stoletju je bil za obrambo proti Turkom obdan z obzidjem, ki je bilo odstranjeno šele konec 19. stoletja.

Staro trško jedroRogatec ima dobro ohranjeno staro trško jedro, na vzhodni strani teče vzporedno s trgom gospodarska ulica. Na sredini trga je stebrasto Marijino znamenje. Kamniti relief krilatega zmaja, ki je vzidan v fasadi stanovanjske hiše v južnem delu trga, priča o poseljenosti pokrajine že v rimski dobi. Trg je v 18. stoletju dvakrat pogorel, zato je za stavbe značilno prepletanje prvin podeželskega klasicizma in bidermajerja prve polovice 19. stoletja. Svojevrstna posebnost so stari portali in stopnice, ki so bili izdelani v ložanskih kamnolomih in pričajo o cvetočem obdobju kamnoseške obrti v Logu v prejšnjem in v 1. polovici tega stoletja (kamniti brusi).

Nad trgom se dviguje baročna župnijska cerkev sv. Jerneja iz 1. polovice 18. stoletja, obdana z mogočnim kamnitim obzidjem, in zasluži posebno pozornost zaradi izjemnih fresk v notranjosti (I. Ranger, baročna iluzionistična poslikava iz leta 1743), oltarjev (dela Mersijeve in Straubove delavnice) ter oltarnih slik (A. Lerchinger, V. Metzinger).

Marijino znamenjeV podružnični cerkvi sv. Hijacinte nad pokopališčem so umetelno rezbarjeni oltarji in slika Golgote celovškega mojstra Frohmüllerja. Na hribu nad cerkvijo so še vidne razvaline srednjeveškega gradu s konca 12. stoletja. Po sprehajalni poti preko hriba ali pa iz trga po cesti, mimo gradu Strmol, pridemo do etnološkega parka – Muzeja na prostem Rogatec.

Na severozahodnem koncu Rogatca, nad desnim bregom potoka Draganja, je grad Strmol. Prvič je bil omenjen leta 1436, ko so ga Celjani podarili Jakobu Strmolskemu iz Cerkelj na Gorenjskem. Sprva je bil obrambni stolp, iz katerega se je postopoma razvil v graščino, ki pa je konec 17. stoletja izgubila prvotno obrambno vlogo in je skozi časovna obdobja služila različnim namenom. Graščina ima renesančno zasnovo in pozneje dodane elemente baroka. Leta 2003 je bila obnovljena; v njej je rekonstrukcija nekdanje grajske črne kuhinje z odprtim ognjiščem in zidano napo. Obnovljene dvorane služijo gostinsko-družabnim dogodkom.

Cerkev sv. JernejaNa severu se dviguje Donačka gora (882 m), ki ji domačini pravijo tudi »štajerski Triglav«, saj so z južne strani lepo vidni njeni trije vrhovi. Je del zaščitenega območja Krajinskega parka Boč – Donačka gora: na njenem severnem pobočju se namreč razteza zaščiten del pragozda, na gori pa so tudi rastišča redkih rastlin: hoppejevega klinčka in na svetu edinstvenega juvanovega netreska. Na goro vodijo dobro vzdrževane planinske poti; na zahodnem sedlu pod vrhom je Rudijev dom, ki je dostopen tudi z avtom (590 m, 6 km). Severno pobočje je posejano z ostanki kamnoseških delavnic, kjer so nekdaj klesali kamne za žrmlje.

V Logu pod Macljem izvira reka Sotla; do izvira vodi markirana pot. Iz doline pod Donačko goro je preko Loga na jug speljana tudi novo asfaltirana cesta v dolino Sotle. Cesta pelje mimo opuščenega veličastnega kamnoloma, mnogo manjših pa se skriva v zavetju prostranih gozdov.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=rogatec&tab=maps&x1=554371.2&y1=120433.9&zoom=48000&gx=554369.6875&gy=120436.09375}

 

Več slik


Cerkev sv. HijacinteDonačka gora -

Pišece

Jedro vasi Pišece je zgoščeno ob vaški cesti pod cerkvijo sv. Mihaela. Do 2. svetovne vojne sta tu cveteli vinska trgovina in mlinarstvo, kar kažejo velike stavbe, ki dajejo vasi trški videz; izstopajo gostilna, stara šola, trgovina in kovaški muzej.

Vodno koloOb potoku Gabrnici, ki izvira v podzemnih razpokah Orlice, je bilo nekdaj na terasah razporejenih veliko mlinov. Manjši mlin ob cerkvi je obnovljen. Tu je prva postaja vodne učne poti Gabrnica, ki se nadaljuje do ribnika ob gradu Pišece, potem pa po Dolini, mimo Globokega in skozi gozd Dobrava do Jovsov. Pot je dolga približno 12 km; mišljeno je sicer, da jo opravite peš in si vzamete več časa za opazovanje naravnih lepot, vendar jo je možno tudi prevoziti.

V Pišecah se je rodil Maks Pleteršnik (1840–1923), znani slovenski jezikoslovec in leksikograf. Njegov znameniti slovensko-nemški slovar je izšel v dveh delih (v letih 1894 in 1895) in »je zlata knjiga slovenskega besedja in slovenističnega slovaropisja, slovenska zaščitna znamka med slavisti doma in na tujem«. Rojstna hiša je urejen muzej, vsako leto septembra se tu odvija tudi kulturna prireditev Pleteršnikovi dnevi.

Spomenik Maksu PleteršnikuKilometer zahodno od vasi stoji v gozdnatem pobočju grad Pišece iz 13. stoletja. Njegova zasnova izvira iz časa romanike. Sezidali so ga salzburški nadškofje. Grad ima obrambni jarek, visoko obzidje s prizidanimi stanovanjskimi trakti in 36 metrov visok romanski osrednji stolp (iz let 1200–1220), ki so ga v začetku 21. stoletja statično sanirali in mu uredili novo streho.

Grad je bil dolgo v lasti Pišečkih vitezov, ki so omenjeni že leta 1266. Od leta 1595 pa je bil v lasti družine Moscon; tedaj je dobil dodatne obodne trakte, ki obrobljajo osrednji stolp, s katerim so povezani s pokritim mostovžem. Zadnje prezidave traktov imajo pečat neogotskega oblikovanja s konca 19. stoletja. Zadnji lastnik Alfred Moscon je bil pred 2. svetovno vojno slovenski politik in poslanec. Po vojni je grad brez pravih lastnikov propadal. Zdaj ga prenavljajo; obnova je delno sofinancirana iz skladov EU.

Pod gradom je park z ribnikom in številnimi tujerodnimi vrstami dreves; izjemni so sekvoje, platane, katalpa, gledičija, ginko. Park (ki je danes nevzdrževan) je prosto dostopen, medtem ko je grad zaradi obnove zaprt za javnost.

{map 425,235}

Več slik


Grad PišeceGrad PišeceGrad PišeceCerkev sv. Urha

Škocjan

V osrednjem delu Škocjana se dviguje cerkev svetega Kancijana, ki je v pisnih virih prvič omenjena leta 1526. Stavba je doživela več prezidav, temeljito barokizacijo, ki ji je dala sedanjo podobo, pa leta 1778. Veliki oltar in stranska oltarja so delo italijanskega slikarja Fantonija, sliko svetega Kancijana in tovarišev pa je naslikal slikar Stroj. Prvotno je bila farna cerkev sedanja podružnica svetega Nikolaja na Otoku pri Dobravi, leta 1492 pa so sedež fare prestavili v Škocjan.

Posebnost kraja je kamniti dvoločni most preko potoka Radulje, ki je obeležen tudi v občinskem grbu.

Škocjan je rojstni kraj duhovnika in jezikoslovca Frana Metelka (1789–1825) ter misijonarja in raziskovalca v Sudanu Ignacija Knobleharja (1819–1858). Knoblehar je bil prvi Evropejec, ki je pri raziskovanju Belega Nila prišel skoraj do ekvatorja. Na svojih potovanjih je sistematično zbiral geografske, naravoslovne, etnološke in jezikovne podatke. Slovel je kot eden najboljših poznavalcev Belega Nila in je bil leta 1857 izbran za častnega člana dunajskega geografskega društva. Muzejema v Ljubljani in na Dunaju je podaril etnološke in naravoslovne zbirke. Etnološke predmete iz Sudana hrani Slovenski etnografski muzej. V poklon njegovemu spominu in v znamenje velikega spoštovanja do njega je občina Škocjan po njem poimenovala svoj občinski praznik.

V škocjanski občini je znamenita tudi romarska cerkev rožnovenske Matere božje na Stopnem – na griču severovzhodno od Škocjana. K njej so po Valvazorjevem izročilu romali celo Ogri. Drugi zavetnik cerkve je sveti Anton, zaščitnik živali, in na Antonov godovni dan pred cerkvijo poteka licitacija podarjenih krač. Cerkev je v osnovi gotska, zgrajena sredi 15. stoletja, po požaru leta 1696 pa je bila barokizirana. Ob obnovi cerkve leta 1990 so v prezbiteriju odkrili fragmente fresk znamenitega gotskega slikarja Janeza Ljubljanskega. Iz 15. stoletja so tudi zunanji oporniki ob prezbiteriju, ki so pri dolenjskih podružnicah redki.

Na Bučki sta podružnični cerkvi svetega Matije in svetega Martina. V cerkvi svetega Matije je zlat oltar iz leta 1674, ki je edinstven in najlepši na Dolenjskem, stranska oltarja z bogato rezljano rastlinsko ornamentiko iz okoli 1700 pa so prinesli iz kapele gradu Lanšprež pri Mirni na Dolenjskem.

Na Otoku pri Dobravi so ob cerkvi svetega Nikolaja ostanki enega največjih srednjeveških trgov pri nas – trga Gutenwert.

Štorklje v Zalogu pri ŠkocjanuJugozahodno od Bučke nad potokom Čolnišček je blizu vasi Štrit v opuščenem glinokopu nastalo Štritovsko jezero, ki je pravi raj za čolnarje in ribiče.

V spodnjem toku reke Radulje lahko vidimo sledi bobrove prisotnosti, ki je prišel sem potem, ko so jih ponovno naselili na Hrvaškem, močvirski travniki pa so privabili v te kraje štorklje, ki si že več let spletajo gnezda tudi na tem koncu Slovenije.

Občina Škocjan ima označeno svoje geometrijsko središče, ki se nahaja en kilometer iz Škocjana proti Bučki na vrhu Logič preko ceste 60 metrov v gozdu. Tu je kamnit steber z vklesanim grbom občine Škocjan, na njem pa jeklena plošča z označenimi stranmi neba. Podstavek stebra v obliki občine sestavljajo vse vrste kamnin, ki jih je mogoče najti na tem območju. Na dveh ploščah pa so navedene vse zanimivosti škocjanske občine.

{map 350,263}

Aškerčeva spominska hiša in pot

Senožete (440 m, 27 prebivalcev) so le dober kilometer po cesti (15 minut hoda) od Rimskih Toplic na pobočju nad njimi. Spominska hiša Antona Aškerca je v hiši, kamor se je družina Aškerčevih preselila z Globokega, ko je bilo Antonu tri leta. Tu je užival v prostranstvu; bil je pastir in vodnik radovednim obiskovalcem zdravilišča Rimske Toplice. Oskrbnik spominske hiše je pesnikov pranečak Avgust Aškerc.

Farna cerkev ŠmarjetaAnton Aškerc (1856–1912) je po želji tete Ajtke študiral bogoslužje, čeprav za duhovniški poklic ni čutil nagnjenja; že tedaj je bral koran, preučeval različna orientalska verstva in materialistično filozofijo. Kot kaplan je služil po raznih štajerskih župnijah. Zaradi spora s škofom je prosil za upokojitev; potem je dobil službo kot ljubljanski mestni arhivar (od leta 1899 do smrti). Aškerc je bil svobodomislec, realistični epski pesnik, po evropski estetiki in socialnosti »skrajni realist«. Velja za našega največjega epika; njegove Balade in romance (1890), so bile že ob izidu sprejete kot »zlata knjiga« .

Moja muza ni mehkužna
bledolična gospodična;
/…/
V levi baklo, v desni handžar
Kvišku dviga moja Muza;
Razsvetljuje teme klete
In s tirani se bojuje.
(Anton Aškerc: Moja muza)

Rimske Toplice, Sofijin dvorecRimske Toplice (280 m, 895 prebivalcev) ležijo v manjši kotlini ob reki Savinji, obdani z gozdnimi pobočji. Na geološki prelomnici prihaja izpod dolomitne skale na dan radioaktivna termalna voda s temperaturo 37,5 °C in precej ogljikove kisline. Na tej osnovi se je razvilo zdravilišče. Prej so za zdravilišče uporabljali ime Toplice. Ker so jih poznali in uporabljali že Rimljani – to med drugim dokazujejo številne izkopanine – in da jih ne bi zamenjavali s toplicami v bližnjem Laškem, so dobile še pridevnik »Rimske«.
Že v 15. stoletju so slovele kot prijetno letovišče. Termalno kopališče je nastajalo v letih 1769–1845. Takrat in pozneje so našli več rimskih marmornatih žrtvenikov, rimske novce, ostanke stavb in bazena.
Sredi 19. stoletja je kopališče prešlo v last tržaške trgovske družine Uhlich, ki je začela z zdraviliško dejavnostjo. Zgradili so kopališko poslopje in uredili park v več terasah in z eksotičnimi drevesi. V drugi polovici 19. stoletja so se Rimske Toplice razvile v svetovno znano mondeno zdravilišče. Leta 1945 so prišle v last Jugoslovanske ljudske armade (JLA) in bile spremenjene v vojaški center za medicinsko rehabilitacijo. Od leta 1991 je zdravilišče zaprto in propada. V zadnjem času se sicer obeta njegova ponovna oživitev in postopna vrnitev v čase največjega razcveta, toda zdaj obiskovalci lahko vidijo le zdraviliški stavbi v slabem stanju (starejša je t. i. Sofijin dvorec), razpadajoča ribnika in sistem poti v parku, med katerimi je zelo znana »Ruska steza«, ki so jo gradili ruski ujetniki. Park za zdraviliško stavbo (tudi ta je žal zanemarjen) z eksotičnim drevjem (predvsem iglavci) prehaja v gozd.

Aškerčeva domačija na SenožetahČe prihajamo iz Laškega, je takoj na desni pred Rimskimi Toplicami farna cerkev Šmarjeta, v kateri je bil krščen Anton Aškerc. Poleg nje je stavba, v kateri je bila nekdanja šola, enorazrednica, ki jo je obiskoval tudi Aškerc. V domači fari je pesnik tudi služboval, in sicer kot kaplan (provizor) v letih l892–1894.

Te kraje, ki so najtesneje povezani s pesnikovim otroštvom in odraščanjem, povezuje Aškerčeva pot. Speljana je skozi predele, ki so po zgodovinski strani zanimivi zaradi najdišč predmetov iz rimskih časov, obdobja turških vpadov in dogodkov iz časov, ko so na grmadah zažigali čarovnice. Ob poti usmerjajo leseni znaki v obliki črke A.
Začeti jo je mogoče v vasi Globoko, kjer je bila revna kmečka bajta, v kateri se 9. januarja 1856 rodil Anton Aškerc. Ob 150-letnici pesnikovega rojstva so na razvalinah rojstne hiše postavili spominsko obeležje. V neposredni bližini je izvir z vodo »nesmrtnosti«.
Spominska plošča na Aškerčevi domačijiAškerčeva pot poteka od železniške postaje Rimske Toplice čez most prek Savinje in čez regionalno cesto Celje–Zidani Most do zdraviliškega doma, skozi podvoz in med zdraviliškimi poslopji, potem se priključi lokalni cesti na Senožete. Od Aškerčeve domačije se pot najprej zložno dviga do vasi Lukovica in nadaljuje z rahlimi vzponi in spusti skozi vasi Straže, Brezno in Marijino Širje. V Širju je cerkvica v romanskem slogu iz 13. stoletja, nedaleč stran pa je pokopališče, kjer je grob pesnikovega brata Miha. Anton Aškerc je večkrat obiskal svojega brata na Širju in sta skupaj prehodila to pot. Iz vasi Širje se lahko spustimo do železniške postaje v Zidanem Mostu. Celotna pot traja 2 uri in pol.

Pot lahko razširimo z obiskom dveh vrhov:
Stražnik (665 m) – razgledna točka; dostop mimo zdravilišča po Zasavski spominski poti in čez Rimsko sedlo (40 minut).
Kopitnik (910 m) – dostopa: po označeni Zasavski planinski poti mimo zdravilišča ali iz Šmarjete po kratki zavarovani poti do vrha. Na vrhu je prijetna planinska koča (iz Rimskih Toplic 2 uri in pol). Vrh je razgleden predvsem na jugu in ima obliko kopita; stene se strmo spuščajo v dolino Save. Na pobočjih Stražnika in Kopitnika, ki se dvigata neposredno nad potjo, so rastišča redkih alpskih rastlin; med njimi blagajevega volčina, ki ima tod udomačeno ime »beli kozlovec«.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=seno%C5%BEete&tab=maps&x1=516220.39999999996&y1=107759.29999999999&zoom=48000&gx=516220&gy=107765.625}

 

Več slik


Aškerčeva domačija, krušna pečAškerčeva domačija, kolovratGospodarsko poslopje ob Aškerčevi domačSušilnica za sadje ob Aškerčevi domačiji
Rimske Toplice, park ob zdraviliški stavbiVas ŠirjePogled s Širja

Zunanje povezave


http://www.kdantonaskerc.si/askerc.html

Bizeljsko

Grad Bizeljsko (imenovan tudi grad Orešje) stoji nad vasjo Orešje (391 m), na skrajnem obrobju Bizeljskih goric pod gozdovi mogočne Orlice. Prvič se pisno omenja leta 1404, ko so se tukaj naselili vitezi Wisell. Sedanja stavba je iz 16. stoletja, ko so rekonstruirali grad, ki je tam stal že od 10. stoletja. Grad ima srednjeveško grajsko zasnovo: stanovanjsko jedro in širši utrdbeni del. Zunanji obrambni pas z zidom in stolpi je delno razrušen. Stanovanjski del sestavljajo raznorodni trakti, ki oklepajo skromno arkadno dvorišče iz 17. stoletja. Arkadno dvorišče na gradu BizeljskoPridih renesanse mu daje ob vhodu prizidana kapela sv. Hieronima z bogatim baročnim oltarjem. Obok kapele in tri sobe v nadstropju so okrašene s štukaturo iz 18. stoletja.
V srednjem veku je bil grad v lasti Tattenbachov, kasneje Windischgrätzov. Grad so dvakrat oplenili in poškodovali uporni kmetje (1475). V gradu zdaj živi družina Klakočar-Wisell, ki se je zavzela za temeljito obnovo grajskih prostorov. Na ogled sta grajska kapelica in bogata vinska klet, kjer je poleg drugih vrhunskih vin shranjena tudi avtohtona bizeljska sorta – rumeni plavec.

V Bizeljski vasi stoji ob cesti pri hiši št. 16 mogočna lipa, ki meri v prsnem obsegu 720 cm in je med najdebelejšimi na tem območju.

Osrednje naselje pokrajine je Bizeljsko (173 m, 689 prebivalcev). Ohranjenih je nekaj značilnih kmečkih stavb in v jedru naselja nekaj značilnih trških hiš. Na razgledni vzpetini je cerkev sv. Lovrenca, zgrajena leta 1737, na mestu starejše. Sedanja cerkev je bila večkrat povečana in obnovljena, zadnjikrat v letu 2003, ko so obnovili tudi freske, orgle in nabavili dva nova zvonova. Pri cerkvi sta stalna razstava naravne in kulturne dediščine Bizeljskega in Slomškova spominska soba, saj je tu dve leti (1825–1827) služboval poznejši škof A. M. Slomšek. Slomšek se je odlikoval kot odličen pridigar in spovednik. Za otroke je uvedel slovensko »nedeljsko šolo«; stavba, kjer je učil, še dane stoji in ji krajani pravijo »stara šola«. Slomšek je tukaj začel pisati pesmi; mnoge so ponarodele.

Grad BizeljskoV stenah peskokopa pod Gradiščem je edino dokazano gnezdišče ptice čebelarja v Sloveniji; v stenah kremenčevega peska redno gnezdi 15–50 parov ptic. Čebelarja, ki se menda preživlja tudi z lovom na čebele, lahko v času gnezdenja (maj–junij) opazujete iz urejene opazovalnice v peskokopu.

Dober kilometer južneje je vas Gregovce (155 m, 72 prebivalcev), kjer ob nekdanji Nujčevi domačiji raste najdebelejši znani hrast v Sloveniji, Nujčev hrast; visok je 29 metrov, deblo pa v prsnem obsegu meri 770 cm.

Grad BizeljskoPo robu gričevja pridemo skozi razloženo naselje Stara vas-Bizeljsko, čez potok Dramljo in skozi prvo izključno ravninsko vas Župelevec. Glavna cesta nato vodi približno 4 km skozi nižinski gozd Dobrava, jugozahodno od Dobrave pa se razprostirajo Jovsi.

Na Bizeljskem poteka del bizeljsko-sremiške vinske ceste, ki je sicer speljana po vseh treh posavskih občinah. Strokovna skrb za vinsko trto in umno kletarjenje sta kakovost tukajšnjih vin dvignila na zavidljivo raven in mu prinesla številna odlikovanja. Ob vinski cesti je veliko gostiln, turističnih kmetij in vinskih kleti. Med njimi so značilne repnice, ročno skopane kleti v peščena tla, nanos panonskega morja. V njih je vse leto temperatura 4–10 °C, kar so optimalni pogoji za shranjevanje pridelka.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=bizeljsko&tab=maps&x1=554015.6&y1=97002.4&zoom=48000&gx=554014.75&gy=97007.359375}

 

Več slik


Lipa v Bizeljski vasiA. M. Slomšek v cerkvi sv. Lovrenca, BizeljskoNujčev hrastSpomenik NOB
Cerkev sv. Lovrenca,  BizeljskoTrške hiše

Zunanje povezave


http://www.bizeljsko.com/

Otok pri Dobravi

To so ostanki srednjeveškega trga Gutenwert. Trg, ki mu je lega na otoku sredi Krke nudila odlično možnost za obrambo in je zato desetletja veljal za enega največjih srednjeveških trgov pri nas, je bil že leta 1074 središče posesti brižinskih škofov. Tu je bila pomembna mitnica.

Naselbina se je začela močneje razvijati v 12. stoletju, od sredine 13. stoletja pa je imela samoupravo s sodnikom, razvito trgovino, železarstvo in tudi lastno kovnico denarja. Novci iz kovnice v Otoku so bili znani tudi po Hrvaški in južni Ogrski. Kraj je vrhunec dosegel v 14. stoletju, ko je postal pomembno obrtno in trgovsko središče. Razvite so bile železarska, lončarska in krznarska obrt. Trgovina je po Krki in kopnih poteh tekla v zahodno-vzhodni smeri in obratno. Proti koncu 14. stoletja je začel trg iz različnih vzrokov, tudi zaradi turških vpadov, gospodarsko upadati. Leta 1473 so Turki Otok osvojili in požgali, ljudi pobili ali odpeljali in trg si ni nikoli več opomogel.

Med arheološkimi izkopavanji v letih 1967–84 so našli trško cesto in ob njej na vzhodni strani tlorise enoprostornih trgovskih stavb, na zahodni strani pa večprostorne stanovanjske stavbe, obrtniški predel in ostanke romanske cerkve.

V cerkvi svetega Nikolaja so našli pod sedanjim baročnim tlorisom cerkve še gotsko, dve romanski, predromansko in rimsko fazo stavbe ter 44 skeletnih grobov, ki so pripadali posameznim cerkvenim stavbam. Pomembna najdba je grob duhovnika iz 10. stoletja, ki je bil pokopan v obrednem oblačilu, obšitem s srebrnimi večtračnimi prepleti. Najdene odkopane predmete hrani Narodni muzej v Ljubljani.

Danes Otok pri Dobravi, ki po regulaciji Krke ni več otok, a je izpostavljen vsakoletnim poplavam, leži na šentjernejskem področju, vendar je podružnica fare Škocjan. Cerkev svetega Nikolaja je bila do leta 1492 celo farna cerkev, potem pa so sedež fare prestavili v Škocjan. Sedanja cerkev svetega Nikolaja z oltarji iz pleterskega samostana je iz 18. stoletja.

{map 364,270}

Svete gore

Svete gore so dostopne s prevala med Štajersko in Dolenjsko; na eni strani je Bistrica ob Sotli, na drugi Bizeljsko. Po odcepu s ceste po 2 km pridemo do gostilne in nadaljujemo še 10 minut peš po zelo strmem pobočju do vrha. Ob poti so leseni kipi križevega pota Staneta Jarma, ki so jih postavili leta 2002.

Pomen Svetih gor je predvsem v njihovem celotnem pojavu, ki združuje v spominsko celoto na vrhu hriba s prastaro kulturno tradicijo pet zanimivih cerkvenih stavb.

Notranjost cerkve Marijinega rojstvaNajvečja je cerkev Marijinega rojstva, ki so jo zgradili v baročni dobi ob prelomu 17. in 18. stoletja (njen vzhodni del je označen z letnico 1693, glavni portal pa 1732). Na zahodni strani ima mogočen zvonik, veliko pravokotno ladjo in tristrano zaključen prezbiterij. Notranjost je razdeljena v tri ladje, katerih srednja je občutno širša in višja od stranskih dveh, kar ustreza romarskim potrebam. Notranjost je v 19. stoletju poslikal Tomaž Fantoni, rezbarska dela (baročni oltar iz 1639) so iz delavnice M. Pogačnika.

Po starosti in stavbni zgodovini pritegneta predvsem dve kapeli: najstarejša je kapela sv. Martina, ki naj bi imela temelje iz 11. stoletja, oltar je renesančen (1665). V portal kapele sv. Jurija so vzidani gradbeni bloki z nepojasnjenimi pismenkami in kopijo figuralnega črtnega reliefa iz 9. stoletja (original hrani župnišče v Bistrici ob Sotli).

Freske v kapeli sv. Sebastijana in FabijanaZa prezbiterijem velike cerkve je kapela sv. Fabijana in Sebastijana, ki ima ob strani prizidano lopo, v notranjosti pa sta ohranjeni dve plasti fresk iz 15. in 16. stoletja. Upodobljeno je mučeništvo sv. Boštjana, na poševni stranici pa je velika figura sv. Helene.

Prav na vrhu gore stoji kapela lurške Matere božje, ki je bila nekdaj posvečena »gotskemu« patronu sv. Volbenku. Nad portalom je letnica 1518, vendar so jo konec 19. stoletja tako nesrečno obnovili, da so zabrisali njeno poznogotsko pričevalnost.

Romanja na Svete gore so 15. avgusta (veliki šmaren) ob Marijinem Vnebovzetju, 8. septembra (mali šmaren), ko praznujemo Marijino rojstvo, in na zahvalni dan (po Vseh svetih).

Prek Svetih gora poteka Slomškova pot (Nova cerkev–Slom–Olimje–Bizeljsko). Tudi v Slomškovem času so romali sem verniki z obeh strani Sotle in Anton Martin Slomšek (1800–1862) se jim je večkrat pridružil, najprej kot romar, kasneje kot duhovnik, pridigar in spovednik.

{map 413,229}

 

Več slik


Cerkev Marijinega rojstvaKapela sv. MartinaFreska sv. Helene v kapeli sv. Sebastijana in FabijanaKrižev pot Staneta Jarma
Kapela lurške Matere božjePod vrhom Svetih gora