Kranj: sprehod po mestnem jedru

Mestni stolp na Pungartu je edini v celoti ohranjen stolp mestnega obzidja. V različnih zgodovinskih obdobjih je služil kot mestna ječa. Cerkev na Pungartu, v kateri je danes pravoslavna cerkev, je posvečena zaščitnikom proti kugi sv. Fabianu, Sebastianu in Roku. Oltarna slika priprošnjikov proti kugi avstrijskega baročnega slikarja Kremser Schmida se nahaja v baročnem župnišču ob farni cerkvi.

S Pungarta je lep razgled na sotočje rek Save in Kokre, pa tudi na številne balvane, ki padajo v strugo Kokre s konglomeratnih sten. Nižje pod mestno naselbino ob reki Savi so številni industrijski objekti. Pogled seže na drugo stran reke Save, kjer je naselje Stražišče z lepo cerkvijo sv. Martina in predel mesta imenovan Labore.

V Tomšičevi ulici, ki je vzporedna s Prešernovo, se nahaja grad Khiselstein, ki s svojo stavbno gmoto predstavlja najučinkovitejši poudarek in nepogrešljiv člen v silhueti mesta. V zgodovini je grad zamenjal kar 14 lastnikov. Po 2. svetovni vojni je bil v njem vajenski in dijaški dom, nato ga je uporabljala Zveza kulturnih organizacij, od leta 1990 pa ima v gradu prostore Gorenjski muzej s svojo upravo in strokovnimi sodelavci.

V isti ulici je tudi hiša slikarja Leopolda Layerja (1752–1828) in hiša, v kateri je živel pesnik Simon Jenko (1835–1869). Streljaj naprej stoji hiša Janeza Puharja (1814–1864), izumitelja fotografije na steklo, ki je za izum prejel diplomo Pariške akademije.

Tretja vzporednih ulic je Tavčarjeva ulica. Tu stoji preprosta meščanska hiša, rojstni dom slovenskega gospodarstvenika, politika, pomembne osebnosti slovenskega veterinarstva in urednika Kmetijskih in rokodelskih novic Janeza Bleiweisa.

Če zavijete na most čez Kokro, vas prevzame pogled na Storžič in Kamniško-Savinjske Alpe. Ob mostu se nahaja tudi Mitnica, v kateri je danes gostinski lokal, v preteklosti pa so trgovci tu plačevali mitnino mitničarju, če so hoteli trgovati v mestu.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=kranj&tab=maps&x1=450790&y1=122351.6&zoom=48000&gx=450792.34375&gy=122355.96875}

Kranj: Prešernovo mesto

Pot proti mestnemu jedru Kranja pelje čez Slovenski trg, ki ga obdajajo gimnazija, občina in kino Storžič, ki je z zelo neposrečeno predelano fasado nastal iz Narodnega doma. Na Slovenskem trgu stoje kipi s tematiko NOB domačega kiparja Lojzeta Dolinarja.

Prešernov grob na starem pokopališču (Foto: Pavle Rakovec)Največja škoda kulturni dediščini je bila storjena v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja z rušenjem stavb na obeh straneh Koroške ceste. Hotelu se je morala umakniti Majdičeva hiša, ena najlepših meščanskih hiš v Kranju, pa tudi druge meščanske hiše na tej strani ceste, med njimi zapuščen benediktinski samostan na koncu ulice. Na nasprotni strani ulice so se stare stavbe morale umakniti današnjemu Globusu. Na njegovem mestu je stala stara poštna postaja iz rimskih časov. Kranj je bil v rimskih časih namreč pomembno križišče cest iz Emone proti Virniumu na Gosposvetskem polju. Stavba je v času Marije Terezije dobila ime Stara pošta. Ohranjen je le prizidek iz leta 1930, ki ga krasijo štirje kipi, ki predstavljajo trgovino, kmetijstvo, industrijo in znanost.

Pot v mestno jedro se nadaljuje čez Maistrov trg, ki so ga nekoč zapirala mogočna mestna vrata. Ta trg se zoži v Prešernovo ulico, na levo se razcepi v Tavčarjevo, na desno pa v Tomšičevo ulico. V Prešernovi ulici je Prešernov muzej, ki si ga odprli leta 1964. Spodaj so galerijski prostori, zgoraj pa lepo urejen pesnikov muzej.

Občina (Foto: Pavle Rakovec)Meščanske hiše so imele v srednjem veku običajno v pritličju delavnice, trgovine, gostilne, v zgornjih etažah pa bivalne prostore z odprtimi ognjišči. Zato ni čudno, da je v mestu večkrat izbruhnil požar. Posebno uničujoč je bil leta 1811, ko je popolnoma uničil mesto. Ker so na današnjem Maistrovem trgu stale hiše tudi po sredini, se prebivalci niso mogli rešiti. Mestna oblast je odločila, da teh hiš ne bodo obnovili in tako je nastal trg.

Na Mestnem trgu stoji vodnjak, ki je v zgodovini spreminjal svojo podobo. Na tem mestu je starejši vodnjak stal do leta 1919, ko so ga podrli, ker je leta 1911 Kranj dobil vodovod in Vodovodni stolp. Današnji vodnjak je iz leta 1995 (arhitekta Vardjan in Hudolin). Maski na vodnjaku poosebljata reki Kokro in Savo, na sprednji strani pa je Prešernov verz. Maski sta delo kiparja Marka Pogačnika, avtorja slovenskega grba, ki je po rodu Kranjčan. Na trgu je zanimiva tudi Pavšarjeva hiša, lep primer bogate meščanske arhitekture iz 16. stoletja s freskami na fasadi. Zdaj je tu Galerija Prešernovih nagrajencev.

Maistrov trg (Foto: Pavle Rakovec)Mestna hiša je eden najodličnejših primerov renesančne arhitekture. Fasado krasita renesančna bifora in nadstropni balkon. V notranjosti stavbe sta galerija kiparja Lojzeta Dolinarja ter Gorenjski muzej s stalnimi zbirkami in občasnimi razstavami. V prvem nadstropju je tudi lepa renesančna dvorana, ki služi kot poročna dvorana. V bližnji gostilni Prešernov hram se je rad zadrževal France Prešeren.

Župnijska cerkev je eden najlepših primerov pozne gotike na Gorenjskem. Cerkev je tu stala že v predslovanski dobi, doživela pa je mnogo prezidav in povečav. V 15. stoletju je starejšo ladjo zamenjala gotska dvorana. Tako je postala vzorec za nastanek vrste dvoranskih cerkva na Gorenjskem. Kmalu po letu 1500 je nastal krilni oltar, eden najpomembnejših poznogotskih spomenikov Kranja. Na žalost so ga v 19. stoletju prodali Avstrijcem, ki ga razstavljajo v Galeriji avstrijske srednjeveške umetnosti na Dunaju. V kapeli kranjske cerkve visijo le reprodukcije.

Sredi 19. stoletja je cerkev poslikal kranjski slikar Bradaška, cerkveno opremo pa je naredil podobar in kamnosek Janez Vurnik. Neogotski oltarji in poslikana notranjost so delovali pretežko in s tem razvrednotili lahkotnost sloga. Leta 1930 so prenovo cerkve zaupali prof. Francetu Steletu, ki se je zaradi majhne umetniške vrednosti ter slabe ohranjenosti opreme in poslikave odločil, da cerkvi vrne njeno srednjeveško podobo. Zato zdaj lahko na oboku občudujemo srednjeveško poslikavo šole Janeza Ljubljanskega, ki je bila v 19. stoletju skrita pod drugo poslikavo.

Ob cerkvi je tudi kostnica, ki jo upravlja Gorenjski muzej. Vodnjak Janezu Nepomuku ob cerkvi je delo kiparja Franca Bernekarja.

Poleg cerkve je Prešernovo gledališče. Spomenik pred njim je delo kiparjev Smerduja in Lobode, fasada gledališča pa arhitekta Jožeta Plečnika. Ta je izdelal tudi načrte za arkade in vodnjak ob Rožnovenski cerkvi, ki stoji ob poti proti Pungartu. Plečnik je tu želel oblikovati monumentalni vhod v mesto.

France Prešeren je pokopan na starem kranjskem pokopališču, ki je svojemu namenu služilo do leta 1936. Leta 1953 so pokopališče preuredili v Prešernov gaj, kjer je pokopan tudi pesnik in pisatelj Simon Jenko (1835–1869). V Gaju je ostala tudi znamenita grobnica družine Majdič s čudovitim reliefom Vstajenje kiparja Ivana Zajca. Na pokopališki lopi je spominska plošča izumitelju fotografije na steklo Janezu Puharju, v desnem delu Gaja pa je tudi prvi spomenik bazoviškim žrtvam. Ostale grobove so prenesli na novo pokopališče na vzhodni rob mesta ali pa jih pustili zakopane v zemlji.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=kranj&tab=maps&x1=450790&y1=122351.6&zoom=48000&gx=450792.34375&gy=122355.96875}

 

Več slik


Rožnovenska cerkev (Foto: Pavle Rakovec)

Kranj nekoč in danes

Številne arheološke najdbe kažejo, da je bilo območje Kranja naseljeno že ob koncu mlajše kamene dobe (Drulovka, Goriče, Kokra). Pomembna naselbina je Kranj postal v 5. stoletju v času preseljevanja ljudstev. Iz tega obdobja so tudi imena Carnium v pokrajini Carneoli, Savus (Sava) in Corcas (Kokra).

Kranj (Foto: Pavle Rakovec)Jedro srednjeveške naselbine se je razvilo okoli starejše prednice sedanje župnijske cerkve sv. Kancijana in tovarišev (sv. Kancijan, Kancij, Kancianila in Prot – oglejski mučenci). Ime Chreina se je prvič pojavilo leta 1060 v listinah briksenških škofov, leta 1256 pa je Kranj že dobil mestne pravice in grb. Podobno kot druga mesta je tudi Kranj menjal lastnike: grofe Andeške, Habsburžane, Celjske in Khisle. Mesto ima odlično obrambno lego na visoki konglomeratni skali nad Kokro in Savo, v 14. stoletju pa je dobilo še mestno obzidje s petimi vhodnimi vrati.

Kranj (Foto: Anže Miš)Danes ima Kranj na Zlatem polju šolski center s srednjo šolo in Fakulteto za organizacijske vede ter študentski in dijaški dom. V bližini sta tudi zdravstveni dom z reševalno postajo ter Bolnišnica za ginekologijo in porodništvo. Industrijska območja so se razvila sprva na obrobju mesta na nižje ležečem predelu ob reki Savi, kasneje pa tudi na severnem robu mesta (industrijska cona Primskovo). V mestu so tudi nakupovalna središča in številni športni objekti. Kljub veliki želji številnih kulturnikov Kranj nima koncertne dvorane, ki pa jo je v preteklosti že imel.

Priljubljeni izletniški točki Kranjčanov sta Šmarjetna gora z lepo razgledno asfaltirano cesto in Sv. Jošt z znano romarsko cerkvijo.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=kranj&tab=maps&x1=450790&y1=122351.6&zoom=48000&gx=450792.34375&gy=122355.96875}

 

Več slik


Kranj (Foto: Anže Miš){mosimage}

Gracarjev turn

Šele v 16. stoletju je stavba dobila videz, ki se je v temeljnih obrisih ohranil do danes. Takrat so stolp za nadstropje povišali in modernizirali njegove okenske odprtine ter mu dodali venec stanovanjskih traktov z notranjim arkadnim dvoriščem. Stavbo so uredili tako, da je bila sposobna tudi za obrambo, zato so na južni strani, na vogalih, pozidali dva široka stolpa, ki imata v tlorisu romboidno klinasto obliko, tako da sta klina obrnjena navzven in s tem kar najbolj pripravna za obrambo. Na prednji strani pa je grad varoval še vedno ohranjeni obrambni jarek, prek katerega je držal lesen vzdižni most. Pozneje so ga zamenjali z zidanim, ki stoji še danes. Stanovanjski stolp je bil okrašen z renesančnimi freskami iz druge polovice 16. stoletja s posvetno motiviko (muzikanti, Heraklejev boj z levom, Samsonova zgodba, motiv s čarovnikom Vergilom), vendar pa so te freske ob požigu gradu med 2. svetovno vojno propadle.

Grad so večkrat napadli Turki in Uskoki. Zadnji napad uskoških krdel je bil leta 1829 in legendo o tem je na vratnih krilih nekdanjega gospodarskega poslopja upodobil domači slikar Jože Rangus.

Trdinova soba v Gracarjevem turnuGracarjev turn je pogosto menjaval lastnike, dokler ni leta 1821 prešel v last rodbine Rudež, ki je bila njegova lastnica še po 2. svetovni vojni. Z graščakom Dragotinom Rudežem se je kmalu po svojem prihodu v Novo mesto spoprijateljil predčasno upokojeni profesor, narodnjak Janez Trdina (1830–1905). Pogosto se je dlje časa zadrževal na gradu, ko je zbiral gradivo za svojo znamenito knjigo Bajke in povesti o Gorjancih, v kateri je ljudsko izročilo, nabrano med domačini, prepletel s svojimi razmišljanji in prigodami. Ko je bil gost na gradu, so mu uredili posebno sobo v jugozahodnem vogalnem stolpu. To je zdaj Trdinova soba, ki je delno še opremljena z avtentičnim renesančnim pohištvom. O Trdinovih obiskih v gradu priča tudi spominska plošča, vzidana nad portalom:
»Tu je v letih 1867–1885 Janez Trdina užival gostoljubje pobratima Karla Rudeža in snoval dela o Dolenjcih.«

Po vojni je bil grad za silo obnovljen, a njegova notranjost propada. Lastniki živijo v Belgiji in se v gradu zadržujejo le v poletnih mesecih.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=hrastje&tab=maps&x1=523573.69999999995&y1=74498&zoom=48000&gx=523567.40625&gy=74495.421875}

Graščina Prežek

Graščina Prežek stoji pred nekdanjim gradom, ki mu domačini pravijo Stari grad, a od njega ni razen ostanka polkrožnega jarka nobenega drugega sledu. Iz starih listin je znano, da je stari Prežek, ki je bil imeniten grad, stal že v 12. stoletju. Do 15. stoletja so ga upravljali vitezi iz Prežeka, potem pa je pripadel Auerspergom. Obstaja domneva, da ga je leta 1511 razdejal potres, vendar ni potrjena. Verjetno so ga opustili kasneje, v poznem 16. ali zgodnjem 17. stoletju, ko so Auerspergi ob njegovem vznožju postavili dvonadstropno, na pravokotni osnovi pozidano novo graščino. V arhitektonskih sestavinah se prepletajo elementi pozne gotike (portala v kleti) z renesančnimi in baročnimi elementi.

Do 2. svetovne vojne je graščina zamenjala številne lastnike. Leta 1833 je Prežek za svojega bolnega sina Andreja Smoleta (1800–1840) kupila njegova mati. Smole je bival v gradiču do leta 1839. Tu je graščakoval, na veliko nejevoljo sosednjih fevdalcev in grajskih oskrbnikov, ker se, zvest svojim demokratičnim prepričanjem, ni brigal za to, da bi mu kmetje dobro delali tlako in dajali celotno desetino. Znana so tudi pričevanja o obiskih Franceta Prešerna pri Smoletu v Prežeku, ki so večkrat potekala ob ogromnih količinah alkohola, hrupa in razposajenosti.

Poznejši gospodarji Prežeka so bili drugačni. Ljudem so ostali v spominu zlasti Langerji, ki so domačine grobo izkoriščali.

Leta 1942 so graščino požgali partizani. Po vojni so stavbo za silo pokrili, jo še nekaj časa uporabljali, nato pa vse skupaj opustili. Danes je v njej možno videti obokane kleti v pritličju in staro ječo pod stopniščem, v nadstropju, kjer so bili nekdaj gosposki prostori, pa so le še oporni zidovi.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Cerov+Log&tab=maps&x1=524894.5&y1=73609&zoom=48000&gx=524893.0625&gy=73606.4453125}

Padna

Padna je gručasta, tesno pozidana vas, ki stoji na slemenu vzpetine v jugozahodnem delu Šavrinskega gričevja, ki se na zahodu strmo spušča v dolino potoka Drnice, na severu pa v dolino potoka Piševca. Pobočje južno od naselja je strmo, terasirano in zasajeno s starimi oljkami in vinsko trto. Arheološke najdbe iz rimske dobe (2. stoletje n. št.) pričajo, da je bila vas prvotno pri pokopališču. V pisnih virih se prvič omenja že leta 1186 kot Pedena. Na prvem zemljevidu Istre 1525 je vrisana kot Paderna, pod Italijo pa je bila Padana.

Cerkev sv. BlažaVas, ki je zanimiva krajinska veduta, sestavljajo nizi in skupine stavb, ki so zidane iz pravilno klanega laporja z detajli iz belega peščenjaka. Padenski portali, oboki in erte so mojstrovine istrskega kamnoseštva. Žal pa danes precej hiš zapuščenih propada.

Prebivalci so se v preteklosti ukvarjali z oljkarstvom,vinogradništvom, poljedelstvom, sadjarstvom, živinorejo, domačo obrtjo, v prostem času pa z balinanjem. Danes prevladujeta oljkarstvo in vinogradništvo.

Znamenitost vasi je cerkev sv. Blaža (12.–13. stoletje) z zvonikom, ki so ga domačini zgradili leta 1885, obnovili pa leta 1992. V cerkvi je kot podstavek za kropilnik uporabljen del marmornate oltarne pregrade iz začetka 9. stoletja. Zanimivo je, da je podoben reliefni okras kot na delu pregrade vzidan tudi v zid cerkve v bližnji vasi Krkavče.

V prenovljenih prostorih nekdanje padenske šole je Galerija Božidarja Jakca. Na ogled razstavljenih grafik in risb tega velikega slovenskega slikarja, ki je tu preživljal otroštvo v hiši svojih staršev, nas vabijo verzi pesnika Toneta Pavčka, vklesani na steno galerije:
»Ta svet mu dal je barve, luč in sence,
da je proslavil sebe in Slovence.«

Praznik zaščitnika vasi, osrednja vaška prireditev, »šagra«, je 3. februarja, na dan sv. Blaža.

{map 55,370}

 

Več slik


Izvir Minutnik

Do izvira najlažje pridemo, če s ceste Novo mesto–Šentjernej v Dolenjem Mokrem Polju zavijemo desno proti Orehovici. V Orehovici nadaljujemo pot po glavni cesti proti Cerovemu Logu, kjer se napotimo po spodnji poti (žal ni kažipotov) za Gorjance. Pri kamnolomu Cerov Log zavijemo desno na makadamsko markirano pot in kmalu nas tabla ob poti opozori na naravno znamenitost.

Voda priteka iz špranje, ki je prekrita z dolomitnim gruščem, približno 3 metre nad dolinskim dnom. Ker se količina vode v izviru v določenih časovnih intervalih ritmično spreminja, ga uvrščamo med zaganjalnike ali presihajoče studence. To so pomembne naravne posebnosti, ki so redke ne samo pri nas, ampak tudi po svetu. Na Dolenjskem je Minutnik edini tak izvir. Na zunaj se izvir ne razlikuje od drugih, a kmalu lahko opazimo, da voda upada in narašča v različnih presledkih.

Ko so znanstveniki preučevali čudaški izvir, so ugotovili več različnih nihanj vode:
– ob suši privre voda približno na vsakih 6 minut in teče 25 sekund;
– ob nizkih vodah niha pretok od 0,3 do 0,15 l/s, voda 2 minuti narašča in 2 minuti upada;
– ob srednjih vodah niha pretok od 0,5 do 2 l/s, voda 8 minut narašča in 8 minut upada;
– ob visokih vodah je pretok nad 10 l/s, nihanja pa ni opaziti.

Do nihanja vode prihaja zaradi tektonske zgradbe zaledja izvira in dinamičnih hidroloških razmer. Voda po zapletenih dovodnih kanalih priteka v glavne in stranske zbiralnike. Ker je dotekanje vode v stranske zbiralnike vedno počasnejše kot njeno praznjenje proti izviru, ta niha.

Po ljudskem izročilu pa naj bi do nihanja vode prihajalo zato, ker je v gori ogromno jezero, v katerem plava velika riba, ki s svojim gobcem od časa do časa zapre iztok jezerske vode v izvir.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Cerov+Log&tab=maps&x1=524894.5&y1=73609&zoom=48000&gx=524893.0625&gy=73606.4453125}

Klevevž

Pot nas pelje mimo Šmarjeških Toplic preko Šmarjete še naprej do vasi Zbure, kjer zavijemo levo v smeri kažipota Grič pri Klevevžu. Ko prispemo v vas, zagledamo lepe nasade sadnega drevja in poslopja kmetijske zadruge. Nekoč je za njimi na skalnem pomolu stal klevevški grad. Pod pomolom je kanjon Radulje.

Klevevška toplicaRadulja je nekaj deset kilometrov dolg potok, levi pritok Krke, ki se steka vanjo v ravnini pod Dobruško vasjo. V svojem zgornjem toku, v divji, okoli 100 metrov dolgi soteski s skoraj navpičnimi bregovi, ustvarja manjše glasne in šumeče slapove in skoke.

Na vrhu navpičnega levega brega so v 13. stoletju freisinški škofje zgradili grad Klevevž, nemško Klingenfels (»zveneča skala«), kar je srednjeveško romantično ime za slapišče Radulje. Staro ime za ta del Radulje, ki je verjetno kar »slap«, je ostalo v nazivu bližnjega zaselka Slape. Od gradu, ki je bil med vojno požgan, je danes le nekaj bornih ostankov.

Med končnim delom soteske in nekdanjim mlinom je ob desnem bregu Radulje krajši pritok, katerega izvir je zajet v betonskem bazenu. To je Klevevška toplica, hipotermalni izvir s temperaturo od 21 do 25°C, ki ima pretoka le nekaj litrov na sekundo in je nastala ob istem prelomu kot Šmarješke Toplice, ki pa so toplejše in večje. Ob nizkih temperaturah se iz bazenčka kadi.

Na nasprotnem bregu Radulje, v steni tik pod ostanki klevevškega gradu, se odpirata dve luknji – vhoda v dve zanimivi jami. Zgornja Klevevška jama je suha in je ena najdaljših na tem območju. Dolga je čez 200 metrov, ima dosti blata, na koncu pa celo kapnike. Po legendi naj bi bil v njej skrit zaklad.

Okoli 10 metrov pod Zgornjo jamo, že skoraj v soteski ob potoku, je vhod v Spodnjo Klevevško ali Ajdovsko jamo, ki je vodna; iz nje izvira potok, ki je včasih večji kot sama Radulja. Za njen obisk potrebujemo čoln ali pa visoke škornje. Najbolje je, če jo obiščemo v spremstvu jamarja. Tik pred koncem, kjer je neprehodna špranja, iz katere priteka voda, nas manjši stranski rov pripelje v majhno dvorano, kjer sta dve kotanji, polni tople vode. To je hipotermalni izvir v jami, ki je edinstvena zanimivost slovenskega podzemlja, doslej naša edina znana topliška jama. Jama je zanimiva tudi zaradi bogatega jamskega živalstva.

Zaradi izredno velike naravne in krajinske posebnosti je območje Klevevža predlagano za krajinski park.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=gri%C4%8D&tab=maps&x1=518290.5&y1=84594.5&zoom=48000&gx=518294.375&gy=84596.125}

Sveti Jakob v Polhograjskem hribovju

Pot na Sveti Jakob je najenostavnejša, če za izhodišče izberemo vas Topol (738 m), ki je lahko začetna točka tudi za pohod na druge okoliške vrhove. Topol, ki mu mnogi zaradi svetnici Katarini posvečene cerkve pravijo kar Katarina, je najbolj obiskan izletniški kraj v Polhograjskem hribovju.

Cerkev sv. KatarinePribližno pol ure hoda do Svetega Jakoba začnemo po strmi asfaltni cesti skozi vas. Na desno se nam odpre pogled na cerkev svete Katarine, mi pa pri kapelici sredi vasi zavijemo levo. Pot kmalu postane makadamska in bolj položna, zaradi česar ni naporna – še bolj pa nas vleče naprej, saj se vrh Svetega Jakoba s slikovito cerkvijo vidi že od daleč. Le nekaj korakov s poti si lahko ogledamo tudi leta 2002 obnovljen Porentov vodnjak. Tik pred vrhom se za kratek čas pot spet bolj strmo vzpne in že smo na cilju.

Podružnična cerkev svetega Jakoba izhaja iz 17. stoletja, a je bila v potresu leta 1895 močno poškodovana, zato njena današnja podoba izhaja iz leta 1898. Strop cerkvene ladje je raven, prezbiterij pa prekriva kupola z grebeni. Na kamnitem glavnem oltarju je niša s svetim Jakobom in še dvema svetnikoma.

Območje Polhograjskega hribovja, ki ga nekateri viri imenujejo tudi Polhograjski Dolomiti, Polhograjci ali celo Pograjci, je bilo leta 1974 razglašeno za krajinski park. Polhograjsko hribovje sestavljajo klasične kamnine in dolomit; njegovi vrhovi, s katerih je lep razgled, se dvigujejo od 800 do 1000 metrov visoko. Območje je poznano tudi po raznolikih rastlinskih vrstah, med katerimi je tudi nekaj zavarovanih, npr. blagayev volčin.

{map 189,208}

 

Več slik


Porentov vodnjakRazgled z vrhaSv. JakobTopol