Suha pri Škofji Loki

Podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika sameva nad vasjo, sredi polja. Je značilna srednjeveška vaška podružnica, ki ima pravokotno ladjo, nižji tristrano zaključen prezbiterij, kasneje dozidan zvonik na južni strani in lopo pred zahodno fasado. Zunanjost je pravzaprav skromna, prav tako ladijska notranjščina z novogotsko predelavo iz 19. stoletja in novimi okni, kar je »zagrešil« v Loki udomačeni stavbenik furlanskega rodu Molinaro v želji, da bi bila cerkev videti bolj »gotska«. V cerkvi so trije »zlati« oltarji, delo znamenite Jamškove podobarske delavnice. Glavni oltar je eden najboljših primerkov naših rezljanih in poslikanih, predvsem pa pozlačenih in zato »zlatih oltarjev« iz obdobja med renesanso in zrelim barokom.

Vrhunsko oblikovan in poslikan prezbiterij iz 1. polovice 15. stoletja ima poligonalen zaključek in zvezdastorebrast svod. Ves prezbiterij prekrivajo freske iz sredine 15. stoletja, ki so klasični primer t. i. kranjskega gotskega slikarstva. Nad podobami apostolov so izbrani prizori Kristusovega in Marijinega življenja, na oboku pa angeli in simboli evangelistov. Na slavoloku je poslednja sodba. Po potresu leta 1511 so bile freske potrebne popravila, kar je opravil znani srednjeveški slikar Jernej iz Loke. Med drugim je na spodnjem pasu namesto zastora naslikal vrsto pametnih in nespametnih devic.

Če gremo iz Suhe čez reko Soro in še 2 km po lokalni cesti proti Sori in Medvodam, pridemo do gručaste vasi Gosteče (343 m, 82 prebivalcev), kjer si lahko ogledamo še en pomemben spomeniško bogat sakralen spomenik – podružnično cerkev sv. Andreja. Zgodnjegotsko ladjo so v 2. polovici 15. stoletja prezidali. Ko pa so leta 1987 restavrirali strop iz leta 1699, so pod baročnim odkrili starejšega iz okrog 1515. Tako ima danes ladja poslikan lesen kasetiran strop. Severna in južna stena sta poslikani s prizori iz legende o sv. Andreju; freske so iz 1. polovice 15. stoletja. Oltar je iz 17. stoletja. Prezbiterij je po srednjeveških vzorih leta 1910 poslikal Matej Sternen.

{map 177,193}

 

Več slik


GostečeGostečeGosteče

Gorjuša

Do Gorjuše se pripeljete z Doba, mimo cerkve, čez avtocesto in nato zavijete na desno. Če greste peš iz Domžal, pa vas makadamska pot vodi preko križišča, izvoza avtoceste pod skakalnico skozi gozd; krajša je in prijetna za sprehod.

(Foto: Anže Miš)Vas sama ni zanimiva, le nekaj hiš se tišči skupaj. Obiskovalcem priporočamo, da se odpeljejo do gradu Krumperk ali do Jamarskega doma. Pot okoli gradu sicer ni najbolj prijetna; naravovarstveniki tu niso opravili svojega dela, piščančje farme ta prijeten okoliš grdo zasmrajajo. Se je pa vredno sprehoditi proti gozdu ali po polju na drugi strani Jamarskega doma, pod vasjo. V gozdu utegnete ob pravem času najti dišeče šmarnice, na njegovih obronkih pa takoj, ko se stali sneg, velike zvončke.

Gorjuša je pisno prvič omenjena leta 1346. Njeno ime je verjetno nastalo iz osnove besede gora – gorjuša, saj stoji na griču sredi ravnine. Vas se je razvila blizu gradu Krumperk menda zato, ker so tu prvotno bivali krumperški delavci. Eden zanimivih zapisov o Gorjuši je nastal 7. novembra leta 1568, ko se je Blaž Jurij Miš poročil z Maruško, posvojenko enega od grofov Raspov, ki je bila po ljudskem izročilu njegova nezakonska hči.

(Foto: Anže Miš)Gorjuša je najbolj znana po svojih jamah, saj stoji na kraškem svetu. Tu ni nobenega studenca, še pred tremi, štirimi desetletji so vaščani hodili po vodo v Račo, ki se vije po polju pod vasjo. V arheološkem pogledu so najbolj znane tri jame: Babja, Železna in Miševa. Babja jama leži približno 150 metrov jugovzhodno od Jamarskega doma. V neposredni bližini Babje jame je za turistični obisk urejena Železna jama, jugovzhodno od nje pa je Miševa jama. Ob raziskovalni akciji so domžalski jamarji v Miševi jami našli prazgodovinske ostanke človeških kosti. Arheolog dr. Franc Osole je ugotovil, da bi se v tej jami nekoč utegnil zadrževati ledenodobni lovec. Jamarji so v mastni ilovici našli še kamnito rezilo iz kremena – artefakt. Zaradi tega so jamo zaščitili in nadaljnja raziskovanja brez strokovnega vodstva niso dovoljena. V Babji jami so našli kosti pragoveda, alpskega svizca, losa ter ostanke oglja. To je Ljubljani najbližja postaja pračloveka, ki sega kar 15.000 let nazaj.

V Jamarskem domu so svoj prostor našle zbirke kamnin in fosilov, Hohenwartova zbirka kapnikov, Robičeva zbirka fosilov, hroščev, mehkužcev, mahov in gliv ter slamnikarska zbirka.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=gorju%C5%A1a&tab=maps&x1=472291.1&y1=110578.70000000001&zoom=48000&gx=472292.46875&gy=110575.4296875}

 

Več slik


(Foto: Anže Miš)

Žička kartuzija

Tako pravi izročilo, dokumenti pa govorijo, da so samostan okrog leta 1160 postavili kartuzijani, pripadniki enega od meniških redov, oziroma sijajni gradbeniki, ki so jih pripeljali s seboj iz Francije. Pred nezaželenimi gosti dobro skrit, predvsem pa miren kot za razmišljanje in molitev so našli na koncu tihe doline sv. Janeza ob sotočju potokov Soješke in Kumenske vode, v nadaljevanju Žičnice. Tesne celice okrog križnega hodnika, v katerih so prebivali menihi, cerkev, pokopališče in gospodarska poslopja so obdali z obzidjem, ki so ga v času turških vpadov utrdili še z močnimi obrambnimi stolpi.

(Foto: Drago Štefanec)Naravna zavarovanost in utrdbe pa samostana niso obvarovale pred reformami cesarja Jožefa II. Propadanje stavb po ukinitvi reda leta 1782 je posredno pospešil še požar v bližnjih Konjicah. Tamkajšnjim tržanom so namreč za obnovo pogorelih domov kot nalašč prišli prav les, opeka in že obklesani kamni iz opustele kartuzije.

Podobno kot drugi samostani je tudi Žička kartuzija že prej doživljal vzpone in padce. Nekaj let je bila celo evropsko redovno središče, imela je bogato knjižnico, menihi pa so v skriptoriju v cerkvenem prizidku tudi sami marljivo prepisovali starejše rokopise; večina ohranjenega knjižnega zaklada je danes na Dunaju. Poleg tega so se ukvarjali z zdravilstvom oziroma z gojenjem zdravilnih zelišč. Tradicijo pripravljanja krepčilnih in zdravilnih kapljic, napitkov in mazil danes nadaljujejo v dvorcu Trebnik v Slovenskih konjicah; prodajalno imajo seveda tudi v Žičah, kjer povrhu skrbijo za bogat vrt zdravilnih in dišavnih zelišč.

(Foto: Drago Štefanec)Dandanes je mogočna kartuzija večidel v razvalinah, čeprav so pod budnim očesom strokovnjakov iz celjskega Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine v zadnjih letih znova pozidali del obzidja in tri stolpe. Obnovili so tudi najstarejšo gostilno na Slovenskem, kot ponosno pravijo nekaj sto metrov oddaljenemu gastužu – v gotskem slogu sezidanemu gostišču, danes bi rekli »motelu« za neposvečene obiskovalce, ki niso smeli prenočevati za samostanskim obzidjem (redke ženske popotnice pa tja sploh niso smele vstopiti).

Obisk Žičke kartuzije je lahko nadvse zanimiva dogodivščina. Kar še ni obnovljeno, si zlahka naslikamo v domišljiji. Tja privijugamo po cesti pod visokimi stebri, na katerih počiva avtocesta, vendar se za začetek velja pomuditi že v zaselku Špitalič, katerega ime priča, da so menihi tam nekoč imeli bolnišnico. Ustavimo se pred mogočno cerkvijo, ki je svoj čas sodila k samostanu; sicer gotska stavba z visoko, strmo streho ima enega najlepših romanskih portalov, kar se jih je ohranilo na naših tleh.

{map 380,151}

Več slik


(Foto: Drago Štefanec)(Foto: Drago Štefanec)(Foto: Drago Štefanec)

Radovljica

O naselitvi Radovljiške ravnine pričajo že staroveške najdbe. V 11. stoletju je pripadala briksenškim škofom, zatem Ortenburžanom in Celjanom ter od 2. polovice 15. stoletja Habsburžanom. V 12. stoletju je bila Radovljica (Radolca) vasica, v 13. stoletju pa se je sem prenesel sedež prafare. Prvič se omenja kot trg leta 1333, s pridobitvijo mestnih pravic ob koncu 15. stoletja pa se je razvila v živahno obrtno in trgovsko središče. Imela je svoje sodstvo ter pravico do pobiranja mitnine. Leta 1787 so Radovljico neposredno podredili graščini in je izgubila mestno samoupravo; 1840 je postala sedež okraja in s tem upravno središče zgornjega dela Gorenjske. Ker so v 19. stoletju železniško postajo postavili v sosednje Lesce, kjer je zato začela nastajati industrija, je Radovljica ostala dolgo brez nje in še danes ima le nekaj manjših industrijskih obratov v novem delu.

Vodnjak s spominsko skulpturo Josipine HočevarGospodarsko nazadovanje Radovljice je v 18. stoletju zavrlo njen stavbni razvoj, prav zato pa so se ohranile številne prvine poznogotske in renesančne arhitekture (portali, okenski okviri, konzolni pomoli, arkadni hodniki starih meščanskih hiš). Po požaru 1835 so stare stavbe deloma obnovili s klasicističnimi elementi.

Župnijska cerkev sv. Petra na vzhodni strani starega mestnega jedra je še vedno obdana s stolpi in ostanki zidov, ki ji dajejo na zunaj videz obrambnega tabora. Cerkev je iz 15. stoletja ter ima prezbiterij in gotsko triladijsko dvorano z zvezdastorebrastim svodom, ki ga krasijo sklepniki. Večji del cerkvene opreme izvira iz 19. stoletja. V baročnem glavnem oltarju so kipi Angela Pozza in slika Janeza Šubica iz leta 1878. Sosednje župnišče ima zanimive arkadne hodnike iz 16. stoletja.

Spomisnka plošča na rojstni hiši A. T. LinhartaStare meščanske hiše so razvrščene ob osrednji mestni cesti, ki se v srednjeveškem jedru razširi v pravokoten trg. Med njimi se odlikuje Šivčeva hiša iz 16. stoletja; v prvem nadstropju so prenovljeni nekdanji stanovanjski prostori, v pritličju je razstavišče za občasne razstave, ustvarjajo pa tudi stalno zbirko slovenskih izvirnih ilustracij. Nasproti Šivčeve stoji Vidičeva hiša iz 17. stoletja z zaobljenim konzolnim pomolom, v bližini pa vodnjak s spominsko skulpturo Josipine Hočevar, podpornice šolstva.

Sredi trga je srednjeveška Thurnova graščina, ki so jo zgradili Ortenburžani; temeljito so jo prezidali po potresu leta 1511 in v 17. stoletju, ko so jo povečali za grofa Thurna-Valsassina. Sredi 18. stoletja so dozidali veliko grajsko stopnišče, fasado pa okrasili z bogato štukaturo. V graščini je osrednji slovenski Čebelarski muzej: zbirke prikazujejo razvoj in pomen čebelarstva v Sloveniji, ki je v 18. stoletju z Antonom Janšo zaslovelo po vsej Evropi. V muzeju je tudi zbirka panjskih končnic iz 18. in 19. stoletja, ki so posebnost slovenske ljudske umetnosti.

V Thurnovi graščini je bila nekdaj tudi spominska soba A. T. Linharta, ki je že nekaj let zaprta. 11. decembra 2006, ob 250-letnici njegovega rojstva, pa bodo v njej odprli Linhartov muzej. Linhartova rojstna hiša pa je na skrajnem koncu trga, označena s spominsko ploščo. Anton Tomaž Linhart (1756–1795), razsvetljenec in najdoslednejši svobodomislec, je bil prvi izraziti meščan v slovenski kulturi in najpomembnejši preroditelj vsaj na treh področjih svojega delovanja: v dramatiki, gledališki umetnosti in zgodovinopisju. Izjemne zasluge ima tudi na področju šolstva in knjižničarstva. Z njegovo komedijo Veseli dan ali Matiček se ženi (1790) smo prvič stopili v korak s sodobnim literarnim dogajanjem v Evropi. Njegov Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije velja za največji idejni dosežek slovenskega preroda. 11. december, obletnica rojstva A. T. Linharta, je praznik radovljiške občine.

Rojstna hiša A. T. LinhartaV Radovljici se skozi vse leto dogajajo številne kulturne prireditve, med njimi zelo odmevne glasbene prireditve Festivala Radovljica.

V novem delu Radovljice je letno kopališče. Sicer pa je v bližini – ob Savi Dolinki pod Lescami oz. ob cesti proti Bledu – avtokamp Šobec, kjer je veliko možnosti za rekreacijo. Sestavni del kampa so umetno jezero, ob katerem je kopališče, teniška igrišča in gostinski objekti.

Blizu Lesc, v smeri proti Begunjam, je Alpski letalski center, športno vadišče letalcev, jadralcev, padalcev in gorskih reševalcev; tu prirejajo mednarodna tekmovanja v jadranju in padalstvu, opravljajo pa tudi turistične polete.

Lesce (1 km) pa so industrijski kraj sredi Radovljiške kotline (tovarne verig, industrijske opreme in čokolade). V starem jedru je triladijska župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja, ena najstarejših na Slovenskem. Gotsko stavbo (ostanek fresk iz 14. stoletja na fasadi, spodnji del samostojnega zvonika) so v 17. stoletju baročno preuredili. Slovi po baročnem oltarju, prižnici in freskah slikarja F. Jelovška iz leta 1739 v kupoli prezbiterija.

{map 155,148}

Več slik


Šivčeva hišaThurnova graščinaŽupnijska cerkev sv. Petra
Notranjost cerkve sv. PetraTabla Čebelarskega muzeja

Kartuzija Pleterje

Kartuzijanski red je kot skupnost samotarjev v duhovno nemirnem času druge polovice 11. stoletja ustanovil sv. Bruno. To je bilo leta 1084 v samotni dolini blizu Grenobla, v Chartreuseu. Leta 1165 je bila ustanovljena tudi prva kartuzija na Slovenskem v Žičah. Tej so sledile leta 1209 kartuzija Jurklošter, okoli leta 1260 Bistra in leta 1407 Pleterje.

Kartuzijo Pleterje sta zaznamovali zlasti dve obdobji: čas srednjega veka, ko je bila ustanovljena in leta 1595 že ukinjena, in čas nove kartuzije, ko je leta 1899 kartuzijanski red z nakupom spet pridobil svojo nekdanjo pletersko posest in zgradil nov samostan.

Baničeva hiša - muzej na prostemNajstarejši del samostana je gotska cerkev sv. Trojice, ki velja za enega najbolje ohranjenih primerov kartuzijske gotike v Evropi. Cerkev ima lep gotski portal. Je dolga in ozka stavba, križnorebrasto obokana in z lektorijem po sredi razdeljena na bratovski in patrovski kor. Je izredno akustična, in to zaradi lončenih resonančnih posod, ki so vzidane v stene. Poleg stare gotske cerkve so od prvotnega samostanskega kompleksa (stara kartuzija) ohranjeni še nadstropna zakristija in ostanki križnega hodnika z delom kapiteljskega trakta in refektorija.

Nova kartuzija z vsemi pripadajočimi poslopji, ki je bila pozidana v letih 1900–1904, je za obiskovalce nedostopna. Za skupinske obiske je odprta gotska cerkev, v zakristiji pa si je mogoče ogledati tudi zelo zanimivo multivizijsko predstavitev kartuzije in življenja njenih menihov. Značilno za kartuzijane je, da ne opravljajo pastoralne dejavnosti, pač pa v sodelovanju z manjšo skupino uslužbencev živijo v točno določenih časovnih okvirih znotraj samostana po meniškem načelu »Moli in delaj!«.

V samostanu sta ohranjeni bogata knjižnica (5000–6000 knjižnih enot) in likovna zbirka. Najkvalitetnejše slike mojstrov 17. do 19. stoletja so kot Pleterska zbirka na ogled v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki. Pomembna je tudi izdajateljska dejavnost kartuzijanov, saj so prevedli in izdali vrsto knjig s področja duhovne literature. Kartuzija je znana po svojih izdelkih umetne obrti in po nekaterih pridelkih (med, vino, sadje, likerji, žganje s pletersko hruško v steklenici), ki se jih da kupiti kot spominke ali darila.

Pred samostanskim kompleksom se je v zadnjih letih izoblikoval muzej na prostem, ki predstavlja domačijo Šentjernejskega polja iz 19. stoletja (kmečka hiša in pripadajoča gospodarska poslopja z dvoriščem). Muzej je nastal predvsem iz spomeniškovarstvenih potreb.

Omeniti velja še, da je v Pleterjah nekaj časa živel Josef Ressel (1793–1857), izumitelj ladijskega vijaka, ki je tu leta 1816 nastopil svojo prvo službo kot gozdarski strokovnjak. Josipu Jurčiču je bil to navdih za zgodovinsko povest Kloštrski žolnir.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=%C5%A1marje&tab=maps&x1=526990&y1=76022&zoom=48000&gx=526991.75&gy=76017.140625,Šmarje}