Lukovica in grad Brdo pri Lukovici

Skozi Črni graben je pot potekala že v času Rimljanov (iz Emone čez Atrans v Celeio), kasneje je bila Lukovica pomembna poštna postaja ob cesti Dunaj–Trst in še danes je v tem gručastem naselju ohranjenih več mogočnih furmanskih hiš iz časov prevozništva. V kraju so tudi gostišča, po katerih je Črni graben slovel že v času rokovnjačev. Leta 2005 je bila dograjena avtocesta iz Ljubljane proti Štajerski in prometni tokovi so se izognili samemu naselju.

Grajski drevoredNad krajem je grad Brdo pri Lukovici, ki je bil zasnovan v 16. stoletju; prvi lastniki so bili Lambergi. V gradu so bili od leta 1868 do 2. svetovne vojne okrajno sodišče, davčni urad in zapori. Na mestu grajske kapelice je bila leta 1718 zgrajena župnijska cerkev Marije Vnebovzete. Med 2. svetovno vojno so grad požgali; danes je obnovljena samo njegova zunanja lupina, notranjost pa so ruševine brez prave funkcionalne vrednosti. Ohranjena sta tudi grajski drevored in ribnik.

V gradu se je rodil slovenski pisatelj Janko Kersnik (1852–1897), ki je študiral pravo na Dunaju in v Gradcu, živel in delal kot notar na gradu, ukvarjal pa se je tudi s politiko, kar zasledimo tudi v njegovih delih Jara gospoda, Ciklamen – Agitator in Kmetske slike. Po njem nosi ime osnovna šola, ki stoji v bližini gradu.

Nad gradom pa je Čebelarski center Slovenije, kjer sta sedež Čebelarske zveze Slovenije in gostišče, v okolici pa več čebelnjakov in učna pot o medonosnih rastlinah. Pa »naj medi!«, kot se pozdravljajo čebelarji.

Grad BrdoV bližini gradu je hiša, kjer se je rodil France Marolt (1891–1951), zborovodja in etnomuzikolog, ki je ustanovil Glasbenonarodopisni inštitut ZRC – SAZU in Akademski pevski zbor. Med hišami na glavnem Starem trgu v Lukovici pa je dom matere Frana Milčinskega (1867–1932), kjer je v krogu družine in Lukovčanov našel mnoge spodbude za svoja literarna dela.

Vsako leto v Lukovici prirejajo t. i. Peregrinov sejem z bogato ponudbo kmečkih pridelkov in obrtnih izdelkov, gostinsko ponudbo in zabavo. V Rokovnjaškem gozdičku pripravijo gledališke predstave in koncerte. Ponavadi je to v času prvomajskih praznikov in v septembru, ko je občinski praznik (4. september je rojstni dan Janka Kersnika).

Po okolici so speljane t. i. rokovnjaška (peš)pot, kolesarska pot ter več lokalnih cest na sever in čez Zlato Polje v Tuhinjsko dolino.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=lukovica&tab=maps&x1=476494.79999999993&y1=113995&zoom=48000&gx=476488.71875&gy=113989.65625}

 

Več slik


Cerkev Marije VnebozeteStari trg v LukoviciČebelnjakČebelnjak
ČebelnjakSpomenik NOB v LukoviciGrad Brdo v Valvasorjevem času

Slovenske Konjice

Prva pisna omemba naselja pod nazivom Counowiz sega v leto 1146. Tedaj je bilo sedež prafare, sto let kasneje je dobilo tržne pravice. Požari so ga prizadeli štirikrat, nazadnje v 18. stoletju. Med kmečkimi upori leta 1515 so tu zborovali uporni kmetje. Razcvet gospodarskih dejavnosti je omogočila cesta Dunaj–Trst v 18. stoletju. Južno železnico pa so leta 1846 potegnili 15 km vzhodneje, kar je prizadelo trgovske in prometne dejavnosti (furmanstvo).

Osrednji del mesta sta Stari in Mestni trg. Stari trg ohranja zasnovo iz časa prvih omemb (izpred več kot 850 let). Tu je farna cerkev sv. Jurija, ki ima ohranjene nekatere elemente iz 13. stoletja, ob zadnji prenovi ob koncu 19. stoletja so njeno zunanjo podobo regotizirali. V notranjosti je razgiban poznogotski obok, sicer pa prevladujejo poznobaročni elementi (oltar ljubljanske Mislejeve delavnice, oljne slike J. A. Straussa iz Slovenj Gradca idr.).

Markantno je župnišče na koncu Tržne ulice: izstopajo stebriščne arkade oz. štirje trakti stavbe, ki so jo gradili med 15. in 17. stoletjem. Na osrednjem Mestnem trgu stojita Marijino in Florijanovo znamenje. Poseben čar mu daje potok Gospodična z lesenimi mostički, ki je po eni izmed legend o nastanku Konjic slina strašnega zmaja, ujetega v Konjiški gori. Več hiš v starem delu mesta je zavarovanih; med njimi sta galerija Riemer in mestna vinoteka.

V mestnem predelu Pristava pa je dvorec Trebnik, kjer se je ohranilo nekaj zgradbe ter del nekdanjega parka: dva drevoreda, ribnik, renesančna miza z letnico 1656 in nekaj eksotičnih dreves. V podružnični cerkvi sv. Ane na Pristavi je grobnica grofov Tattenbachov.

Florijanovo znamenje in leseni mostiček čez potok GospodičnaStari grad na razgledni vzpetini zahodno nad mestom je samo še razvalina, nekdaj pa je varoval prehod čez Konjiško goro in cesto k Žičkemu samostanu. Njegov nastanek se ujema z nastankom kraja. Lastniki gradu so se menjavali, še najdlje je bil v lasti grofov Tattenbach.
Do Starega gradu je speljana Zmajčkova gozdna učna pot, ki vodi še naprej na razgledno točko Skala ali celo na najvišji vrh Stolpnik z razglednim stolpom in lovsko kočo Štepih.

Vinska cesta vodi skozi vinorodne Škalce; v vinotoču lahko okusite odličnost konjiških vin in drugih dobrot. Vina na Konjiškem so nekaj posebnega in nastajajo na okoli 400 ha vinogradov. Okoliške vasi ponujajo vsaka zase svoje značilnosti in izročila preteklosti. Prijeten je izlet skozi Loče mimo športnega letališča Senožet v turistično vasico Mlače, kjer je več turističnih kmetij, ribnikov in možnosti konjeniškega športa. Vas Žiče nudi ogled pletarstva, kovaštva in mlinarstva. Od tam se vije dolina Svetega Janeza z znamenito Žičko kartuzijo iz leta 1160.

{map 382,146}

 

Več slik


Cerkev sv. JurijaNotranjost cerkve sv. JurijCerkev sv. JurijaMestni grb 

Jovsi in Dobrava

V obdobju 2005–2007 potekajo akcije za zagotavljanje dolgotrajnega ohranjanja območij Natura 2000, ki obsegajo vzpostavitev mreže ekocelic v Dobravi (da bi ohranili detla, pivko, goloba duplarja, črno štorkljo, belovratega muharja idr.), ohranjanje mokrotnih travnikov ob reki Sotli, izboljšnje hidroloških razmer in postavitev opazovalnega stolpa v Jovsih, ureditev informativne sobe v Kapelah ter ozaveščanje javnosti.

Nižinski gozd Dobrava je poleg Krakovskega gozda zadnji večji ohranjeni sestoj poplavnega gozda pri nas. To je kraljestvo žoln. Prevladujoče hrastove sestoje najbolj cenijo srednji detli, saj je njihov celotni življenjski ciklus neločljivo povezan s stoletnimi orjaki, na katerih najdejo hrano in dolbejo gnezdilna dupla. Tu domujeta tudi hrošč rogač in hrastov kozliček.

Kapele (Foto: Ana Jamnik)Jovsi so poplavna ravnica ob reki Sotli, na 4,6 km2 se razprostirajo jugovzhodno od Dobrave, med cesto Župelevec–Dobova in reko Sotlo. Naravne razmere ustvarjajo visok nivo podtalnice, vodni režim reke Sotle in zaledni izviri. Jovsi so ena redkih še ohranjenih kulturnih krajin močvirnih in vlažnih travišč z živimi mejami, posameznimi drevesi in grmišči. Območje je v celoti namenjeno kmetijstvu. Ob Sotli prevladujejo njive, v osrednjem delu pa intenzivno košeni travniki.

Izjemne naravne razmere ter tradicionalni način kmetovanja nudijo življenjski prostor številnim ogroženim rastlinskim in živalskim vrstam, še posebej pticam. Doslej je bilo zabeleženih 134 rastlinskih vrst, med njimi redke in ranljive vrste. Zabeleženih je bilo tudi več kot 80 vrst ptic, v Jovsih jih gnezdi vsaj 55. Tu na primer gnezdi edina vitalna populacija kosca v vzhodni Sloveniji. Kosec je skrivnostna travniška ptica, ki večino časa preživi v kritju gostega travniškega rastja, tako da ga lahko le redko vidimo. Njegova pesem nekoliko spominja na zvok ob brušenju kose, od tod tudi njegovo ime.

Zanimiv pogled na območje je z vzpetine pri naselju Kapele; od tu vodi po strmem pobočju do obrobja Jovsov dober kilometer dolga pešpot. Zaključuje se pri lični leseni opazovalnici, iz katere lahko hkrati skozi okenca gleda dvanajst ljudi. V vasi lahko dobite informativno gradivo in vodnika – domačina. V stari šoli je stalna razstava ročnih del, domačini pa po predhodnem naročilu pripravijo tudi prikaz tradicionalnih kmečkih opravil.

Jovsi so dostopni tudi iz obrobnih naselij Podvinje in Mali Obrež.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=kapele&tab=maps&x1=552898&y1=87579&zoom=48000&gx=552903.375&gy=87582.0234375}

 

Več slik


Jovsi (Foto: Ana Jamnik)Jovsi (Foto: Ana Jamnik)Jovsi (Foto: Ana Jamnik)Vrhje (Foto: Ana Jamnik)
Kapele (Foto: Ana Jamnik)Vrhje (Foto: Ana Jamnik)Kapele (Foto: Ana Jamnik)Vodnjak blizu Kapel (Foto: Ana Jamnik)

Novo mesto

Novo mesto, ki je danes predvsem industrijsko središče s približno 22.000 prebivalci, stoji na sedmih gričih: na levem bregu reke Krke sta Kapiteljski hrib (202 m) in Marof (228 m), na desnem pa Ragov log (218 m), Mrvarjev hrib (215 m), Recljev hrib (221 m), Grm (215 m) in vrh Portovala Na Drski (229 m). Širši okvir mesta pa izpolnjujejo na jugovzhodu Gorjanci, na jugozahodu Ljuben, na zahodu izrastki Kočevskega Roga in na severu vinorodna Trška gora.
Srednjeveško mesto na skalnatem pomolu na levem bregu reke Krke je bilo utrjeno z mestnim obzidjem z več stolpi in dvojimi vrati: Gorenjimi ali Ljubljanskimi poleg današnje Knjižnice Mirana Jarca in Dolenjimi ali Karlovškimi, ki so bila na nasprotnem, južnem koncu mesta ob reki Krki. Zadnji ostanki mestnega obzidja so se ohranili le na Šancah na Kapitlju, stolpi pa so bili v 19. stoletju prezidani v stanovanjske hiše.

Osrednji prostor srednjeveškega mestnega jedra je Glavni trg, največji iztegnjeni trg v naših zgodovinskih mestih, od katerega vodijo uličice po vsem okljuku, ki ga dela reka Krka. Posebnost trga so arkadno oblikovana pritličja pročelij meščanskih hiš, v katerih so trgovine in lokali. Sredi trga stoji v novogotskem slogu leta 1905 zgrajena mestna hiša – rotovž, ki ima na pročelju grb Novega mesta s podobo ustanovitelja Rudolfa IV. Habsburškega. Pred mestno hišo stojita doprsna kipa pesnika Dragotina Ketteja (1876–1899) in pisatelja Janeza Trdine (1830–1905), delo Jakoba Savinška. Trgu daje romantični pridih Kettejev vodnjak z vklesanimi verzi iz njegove pesmi Na trgu.

Frančiškanska cerkev s samostanomZa Glavnim trgom stoji leta 1472 zgrajena frančiškanska cerkev sv. Lenarta, ki ima zanimivo novogotsko fasado iz 19. stoletja. Frančiškanski samostan hrani najstarejšo knjižnico v mestu. V križnem hodniku samostana so vzidani trije kamniti plemiški nagrobniki iz 16. stoletja. Levo od frančiškanske cerkve je poslopje stare gimnazije, ki jo je leta 1746 ustanovila cesarica Marija Terezija. V njej se je šolalo veliko odličnih slovenskih umetnikov in znanstvenikov, danes pa je v njej Glasbena šola Marjana Kozine.

Iz spodnjega dela Glavnega trga pot pelje mimo Jakčevega in Narodnega doma do slikovitega Brega z značilnimi hišami na skalni pečini nad reko Krko. Na Bregu je bil rojen slikar Božidar Jakac (1899–1989), ki je velik del slikarskega opusa posvetil rojstnemu mestu in Dolenjski. Njegova dela so na ogled v njegovi rojstni hiši, ki je preurejena v galerijo Jakčev dom.

Veduto mesta najbolj zaznamuje mogočna kapiteljska cerkev sv. Miklavža, ki je najstarejši stavbni spomenik v Novem mestu. Dograjena je bila leta 1429 na mestu nekdanje gotske cerkve. Arhitekturno je zanimiva zaradi gotskega prezbiterija, ki je zgrajen v lomljeni osi na ladjo. Pod njim je kripta, kjer je vzidanih več nagrobnih spomenikov. Največja znamenitost in dragocenost cerkve je oltarna slika Sveti Nikolaj, delo italijanskega renesančnega slikarja Jacopa Robustija – Tintoretta (1518–1594). Avtor več slik na stranskih oltarjih v cerkveni ladji je sloviti slovenski baročni slikar Valentin Metzinger (1699–1759). Za cerkvijo je obsežno poslopje proštije, v kateri so bogata knjižnica in arhiv, galerija slik kapiteljskih proštov ter dragotine, vezane na delovanje te ustanove. Težnje Kapitlja po škofiji, ki so se pojavile že v 17. stoletju, so se pred kratkim uresničile z imenovanjem Novega mesta za samostojno škofijo.

Kettejev vodnjakPod kapiteljsko cerkvijo je Dolenjski muzej, ki poleg stalnih (arheološka, etnološka in zbirka novejše zgodovine, Jakčev dom ter likovna pedagoška zbirka) pripravlja tudi različne občasne razstave, vezane predvsem na Dolenjsko.

Vhod na nekdanjih Gorenjih ali Ljubljanskih vratih je okrašen z monumentalnima Savinškovima kipoma Talec in Pesem svobode. Poleg Knjižnice Mirana Jarca, ki je bila ustanovljena leta 1946 in je danes osrednja območna knjižnična ustanova za Dolenjsko, Belo krajino in spodnje Posavje, je spominska loža z imeni padlih v letih 1941–1945. V knjižnici je Savinškov kip pesnika in pisatelja Mirana Jarca (1900–1942), v njenem vrtu pa Kalinov kip skladatelja Marjana Kozine (1907–1966).

Izven bivšega mestnega obzidja so pomembni grad Grm iz 16. stoletja s kapelo Božjega groba (Mordaxovo kapelo) iz 17. stoletja, v kateri je zdaj Evangelijska cerkev, ter gradiča Kamen in Neuhof, ki sta danes prezidana v bolnišnični zgradbi. V gradu Neuhof je bivala Prešernova muza, Primičeva Julija (1817–1864), poročena Scheuchenstul, ki je pokopana na bližnjem šmihelskem pokopališču.

Novo mesto je tudi izhodišče za mnoge izlete v bližnjo in daljno okolico. Zanimivi so gradovi v dolini reke Krke, pa markirana Trdinova pot ter obe termalni kopališči Dolenjske in Šmarješke Toplice. V neposredni bližini Novega mesta (3 km) se nahaja športno letališče Prečna, od koder se lahko popeljemo s krožnimi panoramskimi leti nad dolino Krke.

{map 333,288}

 

Več slik


Mestna hišaNovomeški BregNovomeški grbBreg s Kapitljem iz Kandije

Vače in GEOSS

Vače (525 m, 255 prebivalcev) so gručasto naselje v občini Litija. Ležijo na planotastem svetu pod pobočji Posavskega hribovja in skupaj z okolico veljajo za eno najbogatejših znanih prazgodovinskih najdišč v Sloveniji. V okoliških grobiščih so našli številne grobne pridatke, kot so npr. posode, orožje in nakit iz starejše železne dobe. Leta 1882 pa je kmet Grilc naletel na 23,8 cm visoko figuralno okrašeno vedro iz bronaste pločevine, danes po vsem svetu poznano kot vaška situla.

Slemsko (Foto: Aleš Remškar)Vaška situla, ki jo danes hrani Narodni muzej Slovenije, je en najlepših primerkov situlske umetnosti, ki se je v starejši železni dobi, med koncem 7. in začetkom 4. stoletja pr. n. št. razmahnila v Severni Italiji in v Jugovzhodnem delu Alp. Vaška situla je okrašena s tremi pasovi figur: zgornji pas prikazuje sprevod pešcev, ki vodijo konje, konjenikov in bojnih vozov; srednji pas upodablja daritev, pojedino in dvoboj atletov; na spodnjem so prikazani lev, kozorogi, košute in ptice. Povečan model situle stoji nedaleč od najdišča v naselju Klenik.

Vače so v 15. stoletju že imele trške pravice ter so bile območno središče rudarstva in fužinarstva. Po 2. svetovni vojni pa se je veliko ljudi odselilo, zato so Vače izgubile trške pravice. Sodobno središče kraja predstavlja obnovljen trg z župnijsko cerkvijo sv. Andreja, ki je morda stala že v 13. stoletju, današnja pa izhaja iz sredine 19. stoletja. V cerkvi lahko vidimo dela slikarjev Langusa, Metzingerja in Šubica, posebnost pa je steklen Božji grob, ki so ga cerkvi podarili steklarji iz Moravske Ostrave.

GEOSS (Foto: Aleš Remškar)Nad pokopališčem v Vačah so fosilni ostanki nekdanje morske obale. Strmo obalo iz jurske apnenčaste stene so v miocenu poseljevale številne kamnovrtne školjke, zaradi katerih so v kamninah nekdanje obale še danes vidne približno enako globoke luknje, žal pa v nobeni ni ohranjene školjčne lupine.

Nedaleč od Vač se v naselju Slivna nahaja geometrično središče Slovenije – GEOSS, ki predstavlja težiščno točko države, če si jo predstavljamo kot geometrijski lik. Slovenija je ena izmed treh evropskih držav, ki imajo izračunano težišče države; težišče Slovenije leži na 14°48'55,2'' vzhodne geografske dolžine in 46°07'11,8'' severne geografske širine. Na tem mestu so leta 1982 postavili spomenik, štirioglat granitni steber z vklesanimi obrisom države, prvo kitico slovenske himne, geografskimi in geodetskimi koordinatami ter oznakami za štiri smeri neba. K obeležju spadajo tudi steber z datumoma osamosvojitve Slovenije in sprejetja v Združene narode, drog s slovensko zastavo in lipovo drevo.

Okolica je slikovita in parkovno urejena. Posebej zanimive so številne umetnine iz lesa, tako samostoječe kot vdelane v debla dreves. Mednje sodi tudi poseben smerokaz, ki kaže smer in oddaljenost različnih krajev po vsej zemeljski obli in celo izven nje.

Povzpnete se lahko še na Slemsko, bližnji grič s cerkvico, ki ste jo najverjetneje opazili, ko ste prihajali v Vače. Pot na Slemsko vodi od povečanega posnetka vaške situle v Kleniku naprej, kamor kaže kar nekaj smerokazov (ki so tod okoli nekoliko nejasni), nekoliko više na poti pa zavijete levo, v smeri Slemsko. Če se od tam dalje držite poti, ne morete več zgrešiti in po približno pol ure hoje boste dosegli vrh s cerkvijo.

{map 272,202}

 

Več slik


GEOSS (Foto: Aleš Remškar)Okolica GEOSSA (Foto: Aleš Remškar)Ostanki morske obale (Foto: Aleš Remškar)
Okolica GEOSSA (Foto: Aleš Remškar)Cerkev sv. Andreja v Vačah (Foto: Aleš Remškar)Slemsko (Foto: Aleš Remškar)

Idrija

Po pripovedki je neki kmet podstavil pod domači studenec škaf in vanj se je nateklo živo srebro. V naslednjih desetletjih so rudarji izkopali globoke jaške; o njih poroča tudi Valvasor. Od rudarstva je živela večina Idrijčanov in okoličanov. Rudnik je potreboval veliko jamskega lesa in veliko ljudi je živelo tudi od sekanja in plavljenja drv in hlodov; pomagali so si z zapornicami – klavžami.

(Foto: Anže Miš)Leta 1575 je rudnik postal avstrijska državna last, Idrija pa upravno samostojno naselje, ki je v začetku 17. stoletja dobila trške, v začetku 18. stoletja pa mestne pravice. Največji vzpon je rudnik doživel v 2. polovici 18. stoletja. Takrat so imeli v Idriji tudi najbolje organizirano zdravstveno službo na Slovenskem. Najbolj znana med zdravniki sta G. A. Scopoli (1723–1788), ki je napisal prvo knjigo o kranjski flori, in B. Hacquet (1739–1815), ki je s svojo knjigo postavil temelj slovenski geologiji in mineralogiji. Za razvoj rudnika in mesta je bilo zelo pomembno tudi šolstvo (prvi učitelj je omenjen že v 2. polovici 16. stoletja), tu so tudi korenine slovenskega strokovnega šolstva (rudnik je 1728 ustanovil tehniško in zemljemersko šolo).

Od starejših vzporednih dejavnosti je značilno čipkarstvo, ki se je razširilo po širši okolici. V Idriji sta posebna čipkarska šola (od leta 1876, od 1993/94 tudi gimnazijski oddelek) in vsako leto zadnji teden v avgustu Čipkarski festival. Za Idrijo je značilnih tudi nekaj jedi: žlikorfi, želšovka, smukavec in stara rudarska pijača geruš.

Znameniti živosrebrov rudnik, ki je bil drugi največji na svetu (prekašal ga je le španski Almadén), se po 500 letih zapira. Proizvodnja je po letu 1970 nazadovala zaradi manjšega odstotka živega srebra v rudi iz novejših najdišč in nadomeščanja živega srebra z drugimi, manj strupenimi materiali. Na ogled je najstarejši del rudniškega podzemlja – Antonijev rov iz leta 1500, podzemna kapela sv. Trojice, edini tovrsten sakralni objekt v Sloveniji, nadalje jašek Frančiške (1792) – muzej starih rudniških strojev, med njimi kamšt, tj. črpalka za dviganje vode iz rudnika (1790). Za jaškom Frančiške je zavarovana in obnovljena rudarska hiša iz 19. stoletja; rudarskih hiše so bile velike, večnadstropne, ometane in beljene zgradbe za večje število družin.

Klavže (Foto: Anže Miš)Rudarjenje je dalo očiten pečat staremu mestnemu jedru. Grad Gewerkenegg je utrdba iz leta 1527 z okroglimi stolpi, ki so jo v letih 1730–1738 baročno predelali in poslikali arkade na dvorišču. V gradu je bila okrog 400 let uprava rudnika, v njem je stanovala rudniška gosposka, do 18. stoletja so v njem skladiščili živo srebro. Danes je v gradu Mestni muzej Idrija, v katerem so geološka, zgodovinska, rudarska in čipkarska zbirka, dokumentacija o partizanski bolnišnici Pavli ter spominski sobi pisatelja Franceta Bevka in politika Aleša Beblerja. Grajsko dvorišče je tudi prizorišče poletnih kulturnih prireditev.

Mogočna stavba v pobočju ob gradu je poslopje prve slovenske realke, sedanja gimnazija Jurija Vege. Zgradili so jo leta 1903, nad portalom je doprsni kip Jurija Vege, v avli sta novejša celostenska sgrafita (R. Skočir in N. Rupnik).

Cerkev sv. Trojice je najstarejša ohranjena mestna cerkev in menda stoji na kraju, kjer so odkrili živo srebro. Po prenovi leta 1983 je notranja oprema deloma zgodnjebaročna (zlata oltarja iz leta 1668), deloma sodobna v duhu idrijske rudarske tradicije.

Ob trgu sv. Ahacija stoji gledališka hiša iz leta 1769, najstarejša na Slovenskem (zdaj Filmsko gledališče), ob njej pa zgradba nekdanje rudniške žitnice iz leta 1764 (na njej sta spominski plošči Scopoliju in Hacquetu). Ob Mestnem trgu je velika Mestna hiša, postavljena leta 1898, v njej je bil rojen slikar Nikolaj Pirnat. Sredi novega dela naselja, pred pošto, stoji železen vodnjak s kipom rudarja.

Nad naseljem stoji na vrhu razglednega Rožnega hriba cerkev sv. Antona Padovanskega, ki so jo postavili okrog leta 1678 in jo posvetili zaščitniku pred nesrečami v rudniku; nad njo je križev pot. Na desnem bregu Idrijce stoji novejša cerkev sv. Jožefa Delavca; v obliki šotora jo je leta 1969 oblikoval A. Bitenc, poslikal pa S. Kregar.

Nad Idrijo je Hleviška planina (908 m), dostopna peš iz Idrije čez Pringl in Pšenk (približno 90 minut hoda) ali pa delno z avtom. V Krajinskem parku Zgornja Idrijca (4230 ha, večji del v Idrijsko-Cerkljanskem hribovju) se nahajajo številne naravne posebnosti in kulturne znamenitosti. Izjemno zanimivo je Divje jezero, v naravnem kotlu ob vznožju 100 metrov visoke skale; ob ugodnih razmerah bruha iz podzemlja tudi 50 m3 vode na sekundo. Iz njega se po 55 metrih toka izliva v Idrijco Jezernica, najkrajša slovenska reka. Najizrazitejši objekti kulturne (tehniške) dediščine pa so klavže, zapornice na reki Idrijci in potoku Belca.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=idrija&tab=maps&x1=425072.5&y1=95872.1&zoom=48000&gx=425076.75&gy=95876.140625}

Nova Gorica

Prvo urbanistično zasnovo mesta je sredi leta 1947 začrtal B. Gvardjančič, končno verzijo pa je leta 1948 izdelal E. Ravnikar. Mladinske delovne brigade so v letih 1947/48 opravile pripravljalna dela in junija 1948 so začeli z gradnjo prvih šestih stanovanjskih blokov. Ime Nova Gorica se prvič omenja leta 1949. Razteza se na robu Goriškega polja in danes vključuje tudi več nekdanjih samostojnih naselij. Ima prehodno submediteransko podnebje z veliko sonca, s povprečno milimi in vlažnimi zimami ter vročimi poletji.

Železniška postaja (Foto: Anže Miš)Lega tik ob državni meji in bližina Gorice ji dajeta značaj obmejnega mesta. Skozi Novo Gorico teče promet v tujino. Železniška proga, tri ceste in sedem mejnih prehodov (prehoda v Vrtojbi in v Rožni dolini sta mednarodna) povezujejo njeno širšo mestno območje z Gorico v sosednji Italiji.

V Novi Gorici je sedež občinskih uradov, ustanov in mnogih podjetij. Pomembnejša industrija, ki je deloma nastala iz tradicionalnih krajevnih obrti (mizarstvo, apnarstvo, opekarstvo, zidarstvo), izdeluje pohištvo, gradbeni material, tekstilne in plastične izdelke, obutev ter vozila.

V mestu delujejo Primorsko dramsko gledališče, Goriški muzej z galerijo, Pokrajinski arhiv, Knjižnica Franceta Bevka ter Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine. Po odprtju igralnice in več diskotek se je mesto uveljavilo tudi kot zabavišče, predvsem za tujce. Najpomembnejša kulturna prireditev je vsakoletni mednarodni gledališki festival Alpe-Jadran v Novi Gorici in Gorici.

Mlado mesto se ne more ponašati s posebno kulturno dediščino. Poseben pečat mu daje več kot 30 javnih spomenikov v raznih delih mesta, med njimi Francetu Bevku (B. Kalin, 1974) in letalcu Edvardu Rusjanu (J. Lenassi, 1960). Najstarejša stavba je železniška postaja (nekdanji severni goriški kolodvor), zgrajen v secesijskem slogu sočasno z bohinjsko železniško progo (1906); po 2. svetovni vojni ji je pomen odvzela državna meja, zato so ji bile prihranjene spremembe in je danes delujoči tehnični spomenik. Med naravno dediščino se uvrščata Rafutski park z bujno razraslim eksotičnim drevjem in grmovjem ter gozd Panovec z urejeno učno potjo, oba med Novo Gorico in Rožno dolino.

Solkan, do leta 1988 mestni predel Nove Gorice, odtlej pa samostojno naselje, stoji na prometno in strateško pomembnem prostoru, kjer Soča zapusti gorsko sotesko med strmimi pobočji Skalnice in Sabotina in steče po Goriški ravnini. Tu se s ceste po dolini Soče odcepijo poti v Goriška Brda, Čepovansko dolino in na Trnovski gozd. Znamenitost je železniški most s 85 metrov dolgim lokom, ki je danes tehnični spomenik; kamniti lok je bil v času nastanka leta 1906 največji v Evropi.

Nad Solkanom se vzpenja Sveta gora (Skalnica, 681 m), priljubljen romarski kraj in izredno razgledišče, dostopen tudi z avtom po lokalni cesti: na vrhu so že leta 1544 zgradili romarsko Marijino cerkev, kasneje so jo prevzeli frančiškani, izgnanci iz Bosne, ki so ji prizidali samostan in hospital za romarje in bolnike. Med 1. svetovno vojno sta bili cerkvena in samostanska stavba povsem porušeni. Cerkev so 1927 ponovno sezidali iz nabrežinskega kamna v historičnem slogu.

Kostanjevica se nahaja 2 km iz središča Nove Gorice, na griču je frančiškanski samostan. V njem je obnovljena knjižnica, v kripti je grobnica Burbonov, med njimi zadnjega francoskega kralja Karla X. V samostanu je skoraj 43 let živel in delal Stanislav Škrabec (1844–1918), frančiškan in največji jezikoslovec slovenist 19. stoletja (samostan organizira posvetovanja, t. i. Škrabčeve dneve).

Grad Kromberk stoji 2,5 km iz Nove Gorice. Prvotni grad so v začetku 17. stoletja kupili grofje Coronini in ga prezidali v severnoitalijanskem renesančnem slogu. Ima kvadratni tloris s štirimi vogalnimi stolpi, na severni strani je park z vodnjakom. V gradu je goriški muzej z arheološkim, etnološkim in kulturnozgodovinskim oddelkom ter stalne in občasne razstave primorskih likovnih umetnikov. Na gradu so tudi poročni obredi in v parku občasne gledališke predstave.

{map 49,245}

Brežice

Vodni stolp (Foto: Ana Jamnik)V Velikih Malencah, 3 km nad izlivom Krke v Savo, je bilo prazgodovinsko gradišče (o njem pričajo izkopani žgani grobovi iz mlajše kamene dobe); na tem mestu so tudi Rimljani zgradili utrdbo, kastel. Leta 1241 prvič omenjene Brežice pa so se razvile ob gradu kot upravno središče posesti salzburških škofov, ki se je oblikovala v Posavju v začetku 11. stoletja. Okoli gradu, ki se je nemško imenoval Rein (rečni breg), sta se v srednjem veku razvijali predvsem obrt in trgovina. Tu je potekala trgovska pot z Dolenjskega na Štajersko ter na Hrvaško in Ogrsko. Že sredi 13. stoletja so imeli kovnico denarja in sodišče. Leta 1309 so Brežice postale trg in 1322 mesto. Leta 1493 so jih prevzeli Habsburžani. V 15. stoletju so bile povzdignjene v deželnoknežje mesto; odtlej so opravljale naloge mejne utrdbe, najprej proti Madžarom, nato proti Turkom, ki so jih večkrat močno opustošili. Leta 1515 so kraj med kmečkim puntom za krajši čas zavzeli uporni kmetje in požgali grad.

Poleg tega, da je mesto opravljalo pomembne vojaške naloge, je bilo več stoletij tržno središče za Brežiško ravnino in območje ob spodnji Sotli. Leta 1862 je stekla mimo mesta železniška proga. V 2. polovici 19. stoletja se je z ustanovitvijo nemške šole začela germanizacija. Slovensko prebivalstvo je odgovorilo z ustanavljanjem svojih kulturnih in političnih ustanov. Leta 1941 je okupator začel iz Brežic in Posavja množično izseljevati Slovence in naseljevati Nemce; večina nemških prebivalcev se je ob koncu vojne izselila.

Brežiški grad (Foto: Ana Jamnik)Brežiški grad prvič omenjajo leta 1249, prvotno leseno utrdbo so kasneje razširili. Sedanje poslopje, ki je značilna renesančna stavba, so začeli graditi leta 1529. V tlorisu je nepravilni trikotnik s štirimi obrambnimi stolpi na vogalih, na dvoriščni strani ima arkadne hodnike v dveh nadstropjih. Ob koncu 17. stoletja je grad kupila rodbina Attems, ki je v njem uredila veliko viteško dvorano z baročnimi mitološkimi freskami ter reprezentativno stopnišče in kapelo. Dvorano je okrog leta 1700 verjetno poslikal Radovljičan Frančišek K. Remb. V začetku 18. stoletja je slavnostno stopnišče in kapelo poslikal baročni freskant Ignacij Flurer. Po zadnji vojni so slikarije restavrirali in obnovili zunanjost gradu. V gradu je od 1949 Posavski muzej z arheološko, zgodovinsko, umetnostno in etnološko zbirko. Zgodovinska zbirka posebej poudarja slovensko-hrvaški kmečki upor 1573.

Župnijsko cerkev sv. Lovrenca sredi mesta so zgradili 1782; njena notranjost je baročno oblikovana, čelna fasada ima elemente klasicizma. Zanimiv je tudi vodni stolp, eden od dveh ohranjenih v Sloveniji (drugi je v Kranju).

V neposredni bližini Brežic se je ob bogatih izvirih termalne vode razvil turistični center Terme Čatež, ki so danes največje slovensko naravno zdravilišče, kjer se lahko kopate, igrate golf, jezdite in preizkusite srečo v kazinu.

Poleg gradu v Brežicah si v bližnji okolici lahko ogledate še tri gradove: Mokrice, Bizeljsko in Pišece.

Brežiška kolesarska pot je 97 km dolga označena pot, na kateri se lahko seznanite z različnim naravnimi in kulturnimi zanimivostmi. Prične se v Brežicah, ob reki Krki pridemo v Gorjance in se nato spustimo v Terme Čatež, prečkamo reko Savo in nadaljujemo pot v Dobovo, Kapele, nato čez okoliško vinorodno gričevje do Bizeljskega, prek Pišec in Sromelj po vinski in lokalni cesti nazaj do Brežic.

Brežiška planinska pot vodi po grebenih skrajnega severovzhodnega dela Gorjancev, najvišja točka poti je Goli Crinik (621 m). Izhodišče je pri motelu v Čatežu; za celotno pot porabimo 4 do 6 ur.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=bre%C5%BEice&tab=maps&x1=546649.6&y1=85127.9&zoom=48000&gx=546645.75&gy=85130.40625}

 

Več slik


Brežiški grad (Foto: Ana Jamnik)Vhod v brežiški grad (Foto: Ana Jamnik)
Vodni stolp (Foto: Ana Jamnik)Grajsko dvorišče (Foto: Ana Jamnik)Sončna ura v gradu (Foto: Ana Jamnik)

Zunanje povezave


http://www.visitbrezice.com/index.php?lang=10

Rašica

Rašica je v Trubarjevih časih štela le 13 kmetij in 3 mline, vendar ni bila tako brez pomena, kakor je danes. Bila je podružnica starodavne škocijanske fare, ustanovljene leta 1260, in je sodila v slavno turjaško gospostvo.

Spominska plošča pred mlinom v RašiciRašica je nastala na križišču trgovskih in krošnjarskih poti iz stiškega samostana proti Trstu in Vipavi ter poti iz Ljubljane proti Kočevju in Reki. Zaradi gostega prometa je bila v vasi mitnica. V 14. in 15. stoletju so imeli turjaški grofje ob rečici Rašici fužine in plavže. Izdelke so tovorili zlasti na Reko in v Benetke. Valvasor navaja, da je bilo v okolici razvito polharstvo in da so kože prodajali celo na Nizozemsko in v Španijo. Zaradi pogostih turških vpadov so živeli prebivalci teh krajev (od Kočevja do Turjaka) v veliki revščini. Prebivalcev Rašice se je zato prijel vzdevek »raški komarji«.

Rašica je danes spomeniško zaščitena. Na križišču stoji spomenik Primožu Trubarju, delo Vinka Glanza, ki so ga postavili ob 400-letnici izida prve slovenske knjige. Nekaj korakov naprej, na bregovih rečice Rašice, pa stoji Trubarjeva domačija, ki je bila obnovljena leta 1986, ob 400-letnici Trubarjeve smrti. Obsega Trubarjevo spominsko hišo s spominsko sobo in mlinom (Temkov mlin). Na otoku stoji žaga venecijanka, v gospodarskem poslopju je iz hleva nastala krčma, iz skednja galerija, v nekdanji kašči pa je sprejemnica in prodajalna spominkov.

Cela domačija je urejena kot muzej. V spominski sobi nam zapisani podatki o Trubarjevi usodi in risbe mest, ki so bila pomembna na njegovi življenjski poti, ter portreti Trubarjevih sodobnikov na poslikanih oknih, še bolj pa čudovita razlaga vodiča živo približajo tega genialnega moža in njegov čas. Na ogled je tudi vseh 31 Trubarjevih knjig, ki so odlični posnetki izvirnikov.

Turjaška lipaIz Rašice se po kulturni pešpoti Levstik–Stritar–Trubar, ki meri 15 km, lahko napotimo v Velike Lašče, kjer so v Levstikovem domu spominske sobe, posvečene Trubarju, Levstiku in Stritarju. Iz Lašč pelje pot do Dolnjih Retij, rojstne vasi Frana Levstika (1831–1887). Na mestu njegove rojstne hiše je Levstikov doprsni kip, na koncu vasi pa še danes stoji imeniten Ilijev kozolec, pod katerim je Levstik napisal povest o Martinu Krpanu. Sredi vasi je (Levstikova) lipa z obsegom 680 cm, zavarovana kot naravni spomenik.

Podsmreka pri Velikih Laščah je rojstna vas Josipa Stritarja (1836–1923). V vasi je edina pristna priča Stritarjevih dni kašča. Na hiši, kjer je nekdaj stala Stritarjeva domačija, pa je vzidana Goršetova upodobitev Josipa Stritarja.

Znamenit je tudi bližnji Turjaški grad, ki je z Luthrovo kapelo iz 13. stoletja najstarejši izvirni spomenik v teh krajih. V njej je pridigal Jurij Dalmatin (1547–1589). Po ljudskem izročilu se je Dalmatin pred preganjalci skrival v »luteranski kleti«, majhnem prostoru nad grajsko kapelo. Pred gradom raste velika stara Turjaška lipa, ki je zaradi obsega (779 cm) in starosti pomemben dendrološki spomenik. Že Valvasor jo v Slavi vojvodine Kranjske pred 300 leti opisuje kot mogočno drevo, France Prešeren pa jo kot hrast omenja v baladi Turjaška Rozamunda.

{map 233,275}

Vrhnika

Spomenik Ivanu CankarjuPrvi dokazi človeškega bivališča segajo v mlajši paleolitik, veliko kasneje sledi obdobje mostiščarjev na Ljubljanskem barju. Področje Vrhnike je bilo že pred časom rimskega imperija pomembna trgovska postaja na prometni poti med vzhodom in zahodom, saj leži ob najlažjem prehodu iz Ljubljanske kotline čez Notranjsko proti morju. Tod je že nekdaj tekla jantarjeva pot in ena glavnih smeri osvajanj v času rimskega imperija. Današnja Vrhnika je nastala tam, kjer je bila rimska postojanka Nauportus in kasnejši srednjeveški Oberleibach. Že leta 1325 je bila trg, svojo zlato dobo pa je zaradi svoje ugodne lege ob glavni poti proti Trstu doživela v 17. stoletju. Z dograditvijo cesarske ceste Dunaj–Trst leta 1806 je čolnarstvo začelo izumirati, uveljavilo pa se je furmanstvo (vozili so na jug vse do Mantove, o čemer še danes priča ime hotela v središču Vrhnike). Ob močnih izvirih Ljubljanice so se razvile žage, saj so začeli izkoriščati gozdno bogastvo v bližnjem kraškem zaledju. Z dograditvijo lokalne železnice leta 1899 se je začel razvoj industrije (opekarstvo, usnjarstvo, lesarstvo, mlekarstvo). Po letu 1945 se je začela Vrhnika hitro razvijati, k čemur je pripomogla tudi bližina Ljubljane.

Še danes so vidna tri naselitvena jedra:
Vas, ob vznožju Sv. Trojice, ki je bilo nekdaj strnjeno naselje majhnih, nizkih in običajno s slamo kritih hiš. Cerkev sv. Trojice je bila zgrajena okoli leta 1640, bila je cilj mnogih romarjev in se do danes ni veliko spremenila, le gotskega je zamenjal baročni zvonik. Cerkev obkroža zid s trinajstimi kapelicami, ki jih je nekoč krasil Layerjev križev pot (okrog leta 1700). V osrednjem delu Vasi – na klancu – je bila tudi hiša, v kateri se je rodil Ivan Cankar (1876–1918), največji slovenski pisatelj, dramatik in pesnik. Na njenem mestu je Cankarjeva spominska hiša, ki ima podobo iz leta 1880. Notranjost je razdeljena v bivalni prostor, izbo in črno kuhinjo; pohištvo in druga oprema so s preloma stoletja. Razstavljeni so prve izdaje Cankarjevih del, fotografije in drugi dokumenti. Rojstna hiša je 1879 pogorela in odtlej so morali Cankarjevi gostovati po raznih opuščenih hlevih in hišah po vsej Vrhniki. Obiščete jih lahko na t. i. Cankarjevi poti, ki je opremljena s tablami, na katerih so odlomki iz Cankarjevih del.
Močilnik (Foto: Anže Miš)Pod Klancem je cerkev sv. Lenarta, ki je današnjo baročno podobo dobila v 18. stoletju. V bližini je nekdanja sodnija in sodni zapori (iz leta 1554); stavbo z dvema pomoloma so večkrat spreminjali, zadnjič leta 1990. Še danes je v stavbi sodišče, pa tudi Turistično društvo Blagajana idr.
Hrib, na ostankih Gradišča (iz obdobja železne dobe in halštatske kulture), kjer so se naselili obrtniki, čevljarji, sedlarji in zlasti usnjarji. Tu je farna cerkev sv. Pavla; današnja iz leta 1851 je že četrta na tem mestu. Na pokopališču je grob Cankarjeve matere Neže, očeta Jožeta in sestre Francke.
Breg, kjer so bile razvrščene trgovine, gostilne, uradi, trški bogataši in višji sloj obrtništva – danes je to središče mesta. Tu je Lavrenčičeva hiša – Stara pošta. V njej je bilo nekdaj tudi gostišče, v katerem je leta 1728 prenočil cesar Karel VI., danes je last Industrije usnja Vrhnika. V nekdanjem hotelu Pri črnem orlu je bila v prvem nadstropju čitalnica, ki jo je soustanovil Cankarjev oče. V bližini je most čez Ljubljanico, kjer je Ivan Cankar doživljal »enajsto šolo pod mostom«. V središču mesta stoji tudi spomenik, posvečen Ivanu Cankarju; izdelal ga je Ivo Jurkovič leta 1930. Ob spomeniku raste tisa, ki je zaščitena zaradi svoje mogočnosti in starosti.

Tudi v okolici Vrhnike je več zanimivosti:

Notranjost Cankarjeve hišeV južnem obrobju Vrhnike so v izraziti zatrepni dolini razporejeni izviri Velikega in Malega Močilnika, ki napaja Malo Ljubljanico. To je ena od skupin izvirov Ljubljanice (poleg Retovja in Bistre). Tu so prijetne sprehajalne poti in gostinski lokal.

Nad Vrhniko se dviguje Špica, 733 metrov visok in z gozdom porasel hrib; na vrhu sta koča Planinskega društva in 17 metrov visok lesen razgledni stolp iz leta 1956, s katerega je lep razgled. Ulovka (del Zaplane) pa je poznana predvsem kot zimskošportni center; tu je več vlečnic in prijetno gostišče. Ob poti na Ulovko je cerkvica sv. Miklavža na Korenu iz 16. stoletja.

V bližnjem naselju Verd je Miklčeva kašča; grajena je bila v baročnem stilu in prvotno v posesti bistriškega samostana. Leta 1981 so jo obnovili in jo v spomin na slikarja Jožefa Petkovška preimenovali v galerijo Kašča; v njej je stalna razstava fotografij Petkovškovih likovnih del in občasne likovne razstave sodobnih umetnikov.

Vrhnika je tudi izhodišče za ogled Ljubljanskega barja – »Marosta«.

{map 172,246}

 

Več slik


Cankarjeva hiša (Foto: Anže Miš)(Foto: Anže Miš)