Zbilje in Zbiljsko jezero

Zbiljsko jezero se razprostira na nadmorski višini 328,5 metra, ima površino 0,72 kvadratnega kilometra in 7 milijonov kubičnih metrov vode. Na jezeru je veliko vodnih ptic, v jezeru pa veliko rib. Ob jezeru so številne sprehajalne poti, v njem je možno tudi loviti ribe. V vasi Zbilje so čolnarna, športna igrišča za tenis, odbojko, košarko in namizni tenis ter več gostinskih obratov. Čez toplejši del leta se zvrsti več prireditev, med njimi je najbolj poznana zbiljska noč.

Zbilje so nastale dosti prej kot Zbiljsko jezero, prvič kraj omenjajo leta 1311. Na severni strani vasi je cerkev sv. Janeza Krstnika, ki so jo – na ostankih starejše cerkve – zgradili leta 1883/1884, glavni oltar pa je iz leta 1665. Cerkev so nekdaj obiskovali romarji.

Pred mostom čez Zbiljsko jezero, »Na brodu«, stoji Šimenčkovo znamenje. Takoj za mostom (v smeri proti Smledniku) pa je odcep v vasi Dragočajna in Moše, ki ležita na levem bregu Save, na začetku Zbiljskega jezera. V vasi Dragočajna je kamp, ki se ponaša s 40-letno tradicijo. Razprostira se na površini 4 ha ter gostom nudi mir in sprostitev v prijetnem vaškem okolju. Bližina jezera vabi k poležavanju na plaži ali kopanju v jezeru. V kampu je okrepčevalnica, najeti je mogoče počitniške prikolice in bungalove ter poseben prostor za organizacijo piknika.

Vasi Dragočajna in Moše sta povezani tudi s sprehajalno potjo ob bregu reke Save, ki se nadaljuje v kanjon Zarica. Okolica obeh vasi s svojo gozdnato površino nudi poleg prijetnih sprehodov in kolesarjenja tudi gobarjenje. Kilometer ali dva naprej se začenja Trbojsko jezero (ki je torej le nekaj kilometrov stran od Zbiljskega jezera), nastalo je prav tako z zajezitvijo (Hidroelektrarna Mavčiče) in dobilo ime po vasi Trboje na levem bregu Save.

Če pa gremo iz Zbilj po desnem bregu Save, pridemo po nekaj kilometrih v vas Podreča, kjer se je rodil Simon Jenko (1835–1869), za Prešernom in Levstikom prvi slovenski pesnik, ki je v svojih pesmih umetniško izrazil čustva o domovini, življenju in ljubezni. Spominsko obeležje stoji sredi vasi. Simon Jenko je pisal kratko prozo in poezijo. Za črtico Jeprški učitelj je snov dobil na Jeprci, v bližnji vasi, ki jo dosežemo iz Zbilj v smeri proti Škofji Loki. Rodnemu Sorškemu polju pa je namenil naslednjo pesem:

 

Na Sorškem polju

Pozdravljeno bodi,
Sorško poljé,
kjer moji očaki
v grobih ležé;

kjer zibel je moja
stala nekdaj,
kjer rojstna stoji še
hiša mi zdaj.

Trigláva visoko
snežno glavó
še v sinji daljavi
vidi okó;

  še Sava grmeča
v strugi šumí,
ko leta nekdanja
liže pečí.

Al´sem ti še znanec,
Sorško polje?
Ker dolgo se nisva
videla že;

in jaz sem premenil
misli, obraz,
kar naju ločila
kraj sta in čas.

{map 192,196}

Železniki

Avto pustite na parkirišču pred pošto in se na kratkem sprehodu seznanite z Železniki. Pot pričnete pri gostilni Pr'Pujsu in jo nadaljujete po pločniku ob glavni cesti, mimo tovarn Niko in Domel. Nato čez kamniti most Na grivi zavijete levo na Racovnik. Po ljudskem izročilu naj bi bilo tod nekdaj močvirje, kjer so se zadrževale divje race. Najprej se ob ozkem trgu vrstijo stare, enonadstropne hiše s portali, kovanimi polkni in skrilastimi strehami. Kjer se Racovnik zožuje in končuje, stoji hiša planinskega pisatelja Janka Mlakarja. Tu je drugi most čez Soro, imenovan Na klovžah, ob njem pa stoji znamenje z razgibano streho iz skrila.

V osrednjem delu Železnikov, na Trnju, stoji župna cerkev Sv. Antona, ki so jo v starih časih imenovali »sv. Anton v gozdu«. Sedanjo cerkev so sezidali na mestu stare leta 1874. V oltarjih so Wolfove in Gosarjeve slike, ter Layerjeva slika sv. Ane.

Če pot nadaljujete, boste kmalu prišli do tretjega mostu, ki čez reko Soro vodi na pokopališče, kjer stoji baročna cerkev Sv. Frančiška na Logu. V glavnem oltarju ima Layerjevo, v stranskih pa Metzingerjeve slike. Nasproti mosta je stara, arhitektonsko zelo zanimiva stavba Plnada, z zaokroženim stolpastim pomolom. Velja za najstarejšo stavbo v Železnikih. Baje so jo sezidali Furlani iz Palmanove. Od nekdaj je ta stavba služila za mlin.

Po makadamski poti ob vodi prispete do četrtega mostu in jezu. Ko most prečkate, pridete v Gorenji konec (sedaj imenovan Na Plavžu). Cesta se razširi v trg Na Logu, z znamenjem v sredini. Glavna cesta se spet stisne v ozko ulico med starimi hišami in pride mimo gostilne Pri meru (ime izhaja iz časa francoske okupacije) na trg Pod lipo, kjer stoji stari plavž. Hiša nekdanjih fužinarjev Plavcev ob severni strani trga ima nadstropni pomol in gotske arhitektonske elemente. V njej je nameščena lokalna muzejska zbirka, ki z razstavljenimi predmeti prikazuje tri najpomembnejše dejavnosti Železnikov in Selške doline: kovinarstvo, lesno obrt in industrijo ter čipkarstvo.

V juliju Turistično društvo Železniki prireja tradicionalne Čipkarske dneve, kjer znova oživijo stare obrti in kjer seveda lahko spremljate tudi tekmovanje klekljaric!

Železniki so tudi izhodišče za mnoge lažje pohodniške ture. Številne med njimi lahko opravite s kolesom. Obiščete lahko tudi okoliška smučišča in se nato okopate v plavalnem bazenu v Železnikih.

{map 150,173}

 

Več slik


Kotlje

Kotlje so vaško naselje na južnem koncu Mežiške doline, ob potoku Hotuljka, pod Uršljo goro. Prehodnost hotuljske kotline je bila poznana že Rimljanom, saj je tod mimo v 2. stoletju n. št. vodila rimska cesta Celeia–Virunum. Prvič pa se kraj omenja leta 1313. V 15. in 16. stoletju so ga ropali Turki; na Preškem vrhu je mogoče še danes zaznati obrambne nasipe, »turške šance«, ki so zavirale turške vdore proti Podjuni.

Spomenik žrtvam 2. svetovne vojneStarejši vaški del naselja se je razvil ob cerkvi sv. Marjete. Cerkev je baročna, na romanskih temeljih, prižnica pa je mladostno delo F. Bernekerja. Na pokopališču je grob Prežihovega Voranca, pred pokopališkim zidom pa spomenik žrtvam 2. svetovne vojne. Na župnišču je spominska plošča duhovniku, časnikarju in politiku Alojziju Kuharju (1895–1958).

Blizu Kotelj je bilo manjše zdravilišče Rimski vrelec, kjer še danes izvira hotuljska slatina. To ime – Römerquelle v času Avstrije – je še en dokaz, da so tod bili Rimljani. Nekdanja zdraviliška stavba je predelana v hotel, ki je danes žal zapuščen, prav tako je zanemarjen park okrog njega.

Spominska plošča duhovniku, časnikarju in politiku Alojziju Kuharju (1895-1958)Kilometer južno od Rimskega vrelca se začne Vorančeva pot (Koroška kulturna transverzala), ki vodi po postajah in poteh Prežihovega življenja: Kotnikova bajta – Prežihova rojstna hiša v Podgori; Kogel v Podgori – globača Pekel; Mihelje in Krauperh na Preškem Vrhu; Časova hiša na Prežihovem gruntu; Prežihova bajta – spominski muzej.

Lovro Kuhar – Prežihov Voranc (1893–1950) se je rodil kot prvorojeni sin v družini narodnozavednega kmečkega najemnika. Bil je revolucionar in pisatelj velike umetniške moči, pesnik koroške zemlje. Prve črtice je napisal že kot mlad fant, prvi uspeh pa je doživel z zbirko novel Samorastniki, v katerih je opisoval koroške ljudi. V romanih Požganica, Doberdob in Jamnica je upodobil delavske in kmečke množice. Solzice so zbirka črtic, spominov na otroška leta.

Pogled na Uršljo goroPrežihova bajta je bila del večjega kmečkega posestva – pri Prežihu, na Preškem vrhu, kjer so Kuharjevi živeli kot najemniki od leta 1900 do 1910. Tu je Lovro (narečno Voranc) preživel svoja otroška leta (od 8. do 18. leta), doživel objavo svoje prve črtice in zares postal Prežihov Voranc; pozneje je to ime prevzel za svoj pisateljski psevdonim.

Prežihova bajta je od leta 1979 spominski muzej pisatelja. Prislonjena je ob Preški vrh, od koder je lep razgled na Kotlje in vso hotuljsko kotlino. Ob robu gozda stoji pisateljev spomenik, delo Stojana Batiča.

Cerkev sv. MarjeteLesena hiša s črno kuhinjo je primer tradicionalne koroške arhitekture iz 19. stoletja. Na dvorišču med hišo in »štalo«, zidanim hlevom z lesenim skednjem, stoji »tatrman« z lesenim vodnim koritom za napajanje živine ter zajemanje vode za kuho in pranje. Na zgornji strani hiše je čebelnjak. Hiša ima v sredini lopo s črno kuhinjo, kjer sta odprto ognjišče za kuhanje in klop za odlaganje loncev. Na levi je »štibl«, kjer je spala babica, po koroško »bica«. Na desni strani pa je »hiša«, glavni bivalni prostor; v njem je zidana peč, predalnik in v kotu miza s klopjo in »bohkovim kotom« nad njo. Nad »hišo« in »štiblnom« je »jespi«, podstrešje, kamor se pride po zunanjih »štengah«, stopnicah. Pod leseno čopasto streho iz »šitlnov« je še »gank« in pod podaljškom strehe je postavljena »preša«, stiskalnica sadja.

V bližini (3 km) je majhno Ivarčko jezero, ob njem je spodnja postaja sedežnice Ošven za smučišče na pobočjih Uršlje gore.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=kotlje&tab=maps&x1=499291.29999999993&y1=152933.2&zoom=48000&gx=499294.84375&gy=152937.296875}

Več slik


Rimski vrelec, plošča iz rimskih časovSkulpura Forme vive ob Rimskem vrelcuSpomenik pisatelju, delo Stojana BatičaJespi, podstrešje, kamor se pride po zunanjih štengah, stopnicah
Preša, stiskalnica sadjaPrežihova bajta

Crngrob

Crngorb je majhna vasica z le nekaj deset prebivalci, ki leži 5 km od glavne ceste Škofja Loka–Kranj (odcep pri Dorfarjih). Znan je po cerkvi Marijinega oznanjenja, ki je bila že v 13. stoletju cilj romarske poti in je eden najpomembnejših umetnostnih spomenikov v Sloveniji. Cerkev je bila kmalu premajhna za številne romarje, ki so prijahali vanjo, zato so jo večkrat povečali in razširili, pa tudi polepšali. Mojster Jurko iz Loke je v letih 1521–24 zgradil sedanji dvoranski prezbiterij s stebri in rebrastim svodom ter čokat zvonik z baročno kapo. V 19. stoletju so dozidali še novogotsko lopo.

Zunanjost je okrašena z bogatimi barvnimi freskami. Freske prikazujejo svetega Krištofa, zavetnika čolnarjev, splavarjev in voznikov, Kristusovo trpljenje in Sveto Nedeljo. Na slednji osrednja freska predstavlja Jezusa Kristusa, obdajajo pa ga prikazi tistih opravil, ki se jih ne sme opravljati ob nedeljah.

Tudi notranjost cerkve je bogato okrašena. Cerkev ima kar štiri pozlačene oltarje iz 17. stoletja. Najlepši med njimi je Martinov, ostali trije pa so posvečeni še sveti Luciji, sveti Agati in svetemu Ahacu. Stene so poslikane s freskami. Veliko darov so cerkvi poklonili tudi romajoči verniki.

Ob Martinovem oltarju že več kot pol stoletja visi 270 cm dolgo rebro ajdovske deklice. Legenda pravi, da je deklica umrla, ko je bila cerkev zgrajena. Zidarji so jo v zahvalo za vso pomoč pokopali v okoliških gozdovih, še prej pa so ji vzeli eno rebro in ga obesili pod cerkveni strop.

Tisti, ki ne verjamete v legende, ajdovske deklice in njihovo dobroto, pa boste morda verjeli temu, da gre za kitovo rebro.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Crngrob&tab=maps&x1=446992.69999999995&y1=117385.9&zoom=48000&gx=446989.03125&gy=117391.890625}

Lipica

Konje, ki so sloveli po svoji moči, hitrosti in vzdržljivosti, so na Krasu kupovali že Rimljani. Leta 1580 je Lipico in pripadajoča zemljišča od tržaškega škofa kupil nadvojvoda Karel in ustanovil kobilarno, katere naloga je bila oskrbovati dvorne hleve v Gradcu in špansko jahalno šolo na Dunaju z elegantnimi jahalnimi in voznimi konji. Kobilarna se je hitro širila. V času vojn (z Napoleonom, 1. in 2. svetovne vojne) so konje preselili na varno. Tako se je jeseni leta 1947 v Lipico vrnilo le 11 lipicancev. Kobilarna se je obnovila z zbiranjem konj iz nekdanjih lipicanskih kobilarn po Jugoslaviji ter z nakupom in zamenjavo plemenskih žrebcev tudi od drugod.

Lipicanci izhajajo iz avtohtonih slovenskih kraških konj, ki so jih oplemenitili s španskim, neapeljskim, danskim in arabskim konjem. Zanimivo je, da se lipicanci vedno rodijo kot vranci, rjavci ali sivci in šele kasneje, med šestim in desetim letom starosti, barvo spreminjajo od sive do bele. Odrasli vranci in rjavci so redki. Glavna značilnost lipicancev je njihova izrazita, skladna in elegantna zunanjost. V španski jahalni šoli je posebej prišla do izraza njegova primernost za jahanje. Lipicanski konji imajo živahen, a odličen temperament, zato so primerni za dresurno jahanje z najtežjimi elementi.

Kobilarna Lipica je eden slovenskih najlepših kulturno-zgodovinskih spomenikov ter svetovno znan rekreacijski in turistični center. Obiskati jo je možno z vodenim ogledom ob vnaprej določenih urah; enako velja za trening in predstavo klasične šole jahanja. V Lipici obiskovalcem ponujajo tudi tečaje jahanja različnih stopenj in možnost vožnje s kočijo. V bližini so tudi igrišča za tenis in igrišče za golf, pa hoteli in casino.

Poleg kobilarne v Lipico ljudi privablja tudi galerija Avgusta Černigoja. Gre za samosvojega slovenskega avantgardnega umetnika, kraškega rojaka. V galeriji v Lipici je zbranih več kot 1400 njegovih del, od tega jih je približno 400 razstavljenih. Ta predstavljajo nekakšen prerez Černigojeve več kot 60 let trajajoče ustvarjalne poti in različnih področij, s katerimi se je ukvarjal. Veliko je grafik (linorezi, lesorezi, bakrorezi, suhe igle, akvatinte). Motivno gre za prikaze predmetnega sveta, pa tudi za popolno abstrakcijo. Različne elemente in simbole je Černigoj vrezoval večinoma v majhne formate ter ostal zvest konstruktivizmu, za katerega se je odločil po šolanju v znameniti weimarski šoli Bauhaus.

V bližini Lipice so številne kraške jame (Lipiško brezno, Lipiška jama in Vilenica) ter kamnoloma okrasnega krednega apnenca (»lipiškega marmorja«), ki do ga nekoč prodajali Avstro-Ogrski za fasadne obloge.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=lipica&tab=maps&x1=413172.6&y1=58686.5&zoom=48000&gx=413174.78125&gy=58688.19140625}

Vrsno

Simon Gregorčič je po maturi na gimnaziji v Gorici želel študirati klasično filologijo, a se je zaradi pomanjkanja denarja in na željo staršev vpisal na goriško bogoslovje. Kot kaplan je služboval v Kobaridu in Braniku, začasno upokojen je kot vikar živel na Gradišču nad Prvačino, umrl je v Gorici, pokopan je pri Sv. Lovrencu. Bil je svobodomiseln in narodno zaveden, pomembna je njegova narodno prebujevalna in prosvetna dejavnost, ustanovil je čitalnico v Kobaridu, eno prvih na Slovenskem.
Pesmi je začel pisati že v gimnazijskih letih, prvo zbirko Poezij pa je izdal leta 1882; bralci so jo z navdušenjem sprejeli, imenovali so jo »zlata knjiga«. Gregorčič je bil pretežno lirik, z izjemnim smislom za ritem in besedno glasbo – v tem smislu se ga je prijel nadimek »goriški slavček«.

Rojstna hiša Simona Gregorčiča je bila pritlična in krita s slamo, ob njegovi novi maši pa so jo »dvignili« za eno nadstropje. Že dve leti po pesnikovi smrti so na hiši odkrili spominsko ploščo, leta 1951 so odprli spominsko sobo, kasneje pa so vso hišo po načrtih inženirja arhitekta Janeza Suhadolca preuredili v spominski muzej; slavnostno odprtje je bilo ob 60-letnici pesnikove smrti.

Razstavljeni etnološki predmeti so delno iz hiše, delno pa zbrani na Vrsnem in v sosednjih vaseh. V kuhinji je odprto ognjišče, v izbi so stara krušna peč z javorjevo klopjo, kolovrat, miza, nad njo hišno razpelo in stara ura. Zanimiv predmet je zibelka, v kateri so zibali tudi malega Šimna. Lesene stopnice vodijo na gank (genk).
V hiši so razstavljeni dokumenti o življenju in delu Simona Gregorčiča, postelja, omara za obleko, nočna omarica in stol, več njegovih predmetov za vsakdanjo rabo, očala in posmrtna maska. V omari je majhna knjižnica pesnikovih objav, na steni Gregorčičev rodovnik, upodobitve pesnika, njegovih prijateljev in znancev, pa tudi akvarel deroče Soče s pesnikovo podobo, delo slikarja Hinka Smrekarja.

Dostop v vas Vrsno je z avtom po cesti iz Kobarida (7 km). V Kobaridu je na glavnem trgu spomenik Simonu Gregorčiču, delo kiparja Jakoba Savinška. Čez Napoleonov most pridemo najprej do naselja Smast, od koder je prevozna pot do cerkve sv. Lovrenca, kjer je pokopan Simon Gregorčič.
Iz Smasta cesta vodi skozi Libušnje in 3 km strmo navzgor do Vrsnega.
Pred vasjo Vrsno je doprsni kip Simonu Gregorčiču, delo kiparja Jaka Torkarja; pesnikov pogled je uprt na rojstno vas in »planinski raj« pod njo, ki ju je tako ljubil.

O, zlatih dni spomin
me vleče na planine,
po njih srcé mi gine,
saj jaz planin sem sin!
Tedaj nazaj,
nazaj v planinski raj!
(Simon Gregorčič, Nazaj v planinski raj)

Pod naseljem se stekajo potoki Malenšček, Volarja in Mrzli potok, ki zaradi neenakomernega strmca tvorijo več slapov; najbolj znan je slikoviti 88 m visok Gregorčičev (Simonov) slap.

4 km od Vrsnega je vas Krn (860 m), slikovita vasica, od koder je izhodišče za turo na Krn (2244 m). Nad vasema Vrsno in Krn se raztezajo visokogorski pašniki in lepo urejene planine.

{map 51,178}

Bogenšperk

Janez Vajkard Valvasor (1641–1693) je bil plemiškega rodu. Rodil se je v Ljubljani, pri jezuitih končal gimnazijo, svoje znanje je izpopolnjeval na potovanjih po tujini (Nemčija, Severna Afrika, Francija, Švica) in v vojaških službah. Posvetil se je študiju in raziskovanju domovine, odločil se je, da bo predstavil Kranjsko tujcem v besedi in sliki. Bil je polihistor, zgodovinar, zemljepisec, narodopisec, krajepisec, topograf, etnograf, kartograf, risar, naravoslovec, tehnik, zbiratelj in založnik. Ustanovil je prvi grafični zavod na slovenskih tleh (1678), za raziskavo o Cerkniškem jezeru je bil leta 1687 izvoljen za člana Kraljeve družbe v Londonu, izdal je Slavo vojvodine Kranjske (1689) in več topografskih del, izdelal je načrt za predor Ljubelj idr.

(Foto: Aleš Remškar)Grajsko stavbo so leta 1972 obnovili; ima štiri vogalne stolpe, notranje dvorišče na dveh straneh krasijo arkade, na zadnji strani ob prehodu v park je vkopana cisterna, notranji prostori pa ohranjajo strukturo iz Valvasorjevih časov. V Valvasorjevi delovni sobi, opremljeni s pohištvom iz 17. stoletja, je osrednji eksponat originalna izdaja Slave vojvodine Kranjske. Grajska knjižnica je opremljena s stilnim pohištvom s konca 19. stoletja, uporabljajo jo kot poročno dvorano, viteško dvorano in krčmo v srednjeveškem stilu pa uporabljajo v gostinske namene. V galeriji so občasne razstave del različnih umetnikov, v atriju in na zunanjem dvorišču pa se dogajajo različne umetniške in kulturne prireditve (npr. prikaz mečevanja in lokostrelstva). V grajskem parku je mogočen lipov drevored in sprehajalne poti.

V gradu so razstavljene naslednje zbirke:
Bakrotiskarstvo: tiskarska delavnica iz Valvasorjevega časa, na Bogenšperku natisnjene publikacije in prikaz srednjeveškega postopka izdelovanja papirja.
Vraževerje: vraže na Slovenskem s poudarkom na predstavitvi 17. stoletja; Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske opisuje verovanje v nadnaravne sile, čarovnice in mnoge druge vraže.
Zbirka noš: oblačilna kultura naših prednikov iz večjega dela današnje Slovenije v drugi polovici 17. stoletja. Avtorica razstave Marija Makarovič je idejno rešitev našla predvsem v zapisih v Slavi Vojvodine Kranjske.
Geodetska zbirka: svoje mesto je prav tako našla na gradu Bogenšperk zato, ker je bil Valvasor eden prvih naših kartografov in zemljemercev. Predstavitev kartografije je zasnovana od njenih začetkov, še v obdobju pred Rimljani pa do današnjih dni. V zbirko sodi tudi gravimetrična točka, ki se nahaja v bivši grajski grobnici in je hkrati tudi potresna točka za meritev potresov v osrednjem delu Slovenije.
Geološka zbirka: je delo domačina Blaža Zarnika, ki v osmih vitrinah predstavlja kamenine, fosile in minerale, zbrane izključno na ozemlju litijske občine.
Lovska zbirka: je bila urejena s pomočjo Tehniškega muzeja Slovenije. Predstavlja trofeje lovskih družin iz Zasavja. Glavna atrakcija je trofeja medveda (360 kg), ki je bil uplenjen leta 1978 v okolici Banje Loke na Kočevskem.

Do gradu vodi pešpot na Bogenšperk: njen začetek je pri osnovni šoli v Šmartnu pri Litiji (skoraj 4 km, 1 ura hoda, višinska razlika 172 m).

{nmap http://zemljevid.najdi.si/index.jsp?tab=maps&x1=488255&y1=100520.29999999999&zoom=48000}

 

Več slik


(Foto: Aleš Remškar)(Foto: Aleš Remškar)(Foto: Aleš Remškar)(Foto: Aleš Remškar)
Drevored ob gradu (Foto: Aleš Remškar)(Foto: Aleš Remškar)Kip Janeza Vajkarda Valvasorja (Foto: Aleš Remškar)

Zunanje povezave


http://www.bogensperk.si/