Selnica ob Dravi

Dravska dolina je s svojo specifično lego odigrala zanimivo vlogo v političnem, kulturnem in gospodarskem pomenu. Slovenci so jo poselili konec 6. stoletja.

Ko je bil leta 1091 ustanovljen benediktinski samostan v Št. Pavlu v Labotski dolini, je prejel številne posesti v Dravski dolini (na darovnici iz leta 1093 je omenjena tudi Selnica – Celninitz). Kmetje spodnjega dela Dravske doline so bili torej podložniki samostana Št. Pavel v Labotski dolini, kasneje pa gospoščine Viltuš. V 13. stoletju so po krčenju gozdov na pobočjih nastale kmetije, v 14. stoletju se je razmahnila ovčereja, nastale so sirnice in drugi ovčarski obrati. Po letu 1780 se je razmahnila industrializacija. Leta 1863 je bila zgrajena obdravska železnice Maribor–Dravograd–Celovec, vendar se je transport s splavi po Dravi nadaljeval. Dravska dolina, zlasti njen gorati del, je postala pomembno lesno in trgovsko področje; pomembno je bilo tudi steklarstvo (glažute), oglarstvo in železarstvo. Na Fali je bila zgrajena prva hidroelektrarna na Dravi.

Selnica ob Dravi (318 m, 1349 prebivalcev) se v zgodovini prvič omenja leta 1093. Danes je to gručasto naselje na dravski terasi, pod katero so nasadi hrušk in jablan. Župnijska cerkev sv. Marjete z gotsko zasnovo je barokizirana (1780), v njej so kvalitetni oltarji s plastikami J. Strauba (1753) in Marka Pogačnika.

V smeri proti Mariboru (2 km) je dvorec Viltuš; ob cesti v parku stoji stavba, ki jo je dal pozidati Vid Herberstein leta 1625, sedanjo podobo pa je dobil v letih 1885–1905. V bližini so imeli grad gospodje Viltuški (prva omemba 1209), ki so ga kot fevdniki samostana iz Št. Pavla odstopili Celjanom. Porušili so ga Turki 200 let kasneje. Posebno dragocen je baročni grajski park v krajinskem slogu; v njem so številna stara in redka drevesa, oranžerija, cvetlični vrt, ribnik in trata. Park je zavarovan kot spomenik; skupaj z gradom čaka na obnovo.

Dvorec ViltužIz Selnice je odcep proti severu ob potoku Bistrica na Kozjak. Po 6 km se povzpnemo do naselja Zgornji Slemen (ok. 700 m), kjer je Koča na Žavcarjevem vrhu. Tam raste velika Vrablova oz. Fikejeva tisa, ki ima 440 cm obsega. Nato cesta pelje ob državni meji do zaselka in meddržavnega prehoda Duh na Ostrem Vrhu. Pri markantni cerkvi sv. Duha s kapelo sv. Avguština je križev pot. Skozi zaselek vodi planinska pot čez Kozjak, pozimi je tu urejeno smučišče z vlečnico.

Kozjak se razteza nad levim bregom Drave, med Gajem nad Mariborom in Pesnico na vzhodu ter Bistrico na zahodu. Osrednji del imenujejo tudi Kobansko. Najvišji vrh večidel gozdnatega hribovja je Kanapur (1050 m). Na južnem pobočju so posejane posamezne kmetije; nekatere med njimi se ukvarjajo s turizmom. Po 2. svetovni vojni se je prebivalstvo od tod začelo preseljevati v Dravsko dolino.

{map 399,89}

Več slik


Dvorec Viltuž

Ruše

Ruše in okolica so bile poseljene že v prazgodovini; odkrili so gradišče iz starejše železne dobe v Bistrici pri Rušah in žarno grobišče v Rušah. Iz rimske dobe so gomilno grobišče v Bezeni in rimske gomile, temelji rimskih stavb ter ostanki mitreja v Rušah. Kraj omenjajo že leta 1091, ko je Engelbert I. Spannheim podaril ruško in lovrenško območje menihom iz Št. Pavla na Koroškem. Sredi 19. stoletja je bila tu največja pohorska glažuta. Med 1. svetovno vojno je bila ob reki pri železniški postaji zgrajena tovarna karbida in dušika, ki še danes proizvaja umetna gnojila in tehnične pline. Zaradi kovaške tradicije je tu nastal večji kovinskopredelovalni obrat.

Ruška Marijina cerkev je prvič omenjena 1387. leta, zvonik je iz leta 1519. Kasneje so jo baročno prezidali in ji dodali štiri kapele. Notranjost je izrazito baročna; izstopajo freske Gradčana J. K. Vogla, ki jih uvrščajo med najlepše cikle o življenju Device Marije na Slovenskem.

V parku poleg cerkve na spominski plošči preberemo, da so imeli v Rušah gimnazijo že v 17. stoletju (1645–1760), ki jo je obiskovalo nad 6.000 dečkov iz vseh dežel Srednje Evrope. V letih 1680–1722 so uprizarjali znamenite ruške igre. Na drugi plošči v parku pa izvemo, da so ruški, smolniški in lobniški veljaki v Rušah leta 1865 ustanovili bralno društvo

V Rušah je rojstna hiša pesnika Janka Glazerja (1893–1975), ki je tudi pokopan na domačem pokopališču.

Na osrednjem Trgu vstaje si ogledamo tipične zgradbe meščanske in trške arhitekture, morda se še sprehodimo po Stanijevem parkovnem nasadu in drevoredu.

Marijina cerkevIz Ruš sta dva cestna dostopa na Pohorje, eden skozi naselje Lobnica na Areh (1246 m, 12 km) in do Mariborske koče (1068 m, 13 km), drugi nad dolino Lobnice na Hlebovo, mimo naravnega rezervata Šumik in od tam na Osankarico (1193 m, 6 km). V gozdnem rezervatu Šumik je ohranjen edini pragozd na Pohorju. V soteski Lobnice sta Mali in Veliki Šumik, ki je s 24 m največji slap na nekarbonatni podlagi in tudi najvišji slap v porečju Drave v Sloveniji.

Iz Ruš na zahod po lokalni cesti po 4 km pridemo do Falskega gradu nad desnim bregom Drave, naselje Fala pa leži na obeh bregovih reke. Na Fali so postavili prvo elektrarno v Sloveniji; z gradnjo so začeli med 1. svetovno vojno in jo dokončali po njej. Staro dvorano elektrarne spreminjajo v elektrotehniški muzej.

{map 399,89}

Več slik


Vhod v Marijino cerkevSpomenik žrtvam 2. svetovne vojne v parku pri Marijini cerkviSpominsko obeležje bralnemu društvu

Polže in Soržev mlin

Pa to ne pomeni nič slabega. Vse se nekako upočasni in uglasi z žuborenjem rečice Hudinje, ki si je tudi zaslužila svoje ime: preden so jo regulirali in vanjo namočili grla številnih vodovodov, se je kdaj pa kdaj znala pošteno razhuditi in prestopiti bregove. Zdaj mirno teče skozi vasico, ki daleč naokoli slovi po mogočnih kozolcih, starih lesenih hišah in drugih spomenikih nekdanjega kmečkega stavbarstva. Mednje sodi tudi pred nedavnim obnovljena Mlinarjeva hiša, ki se ji tako pravi – kajpada – zato, ker stoji ob mlinu. Ta mlin, po nekdanjem gospodarju imenovan Soržev mlin, še vedno pridno melje in oskrbuje številne obiskovalce s svežo moko in zdrobom.

(Foto: Slavka Ilich)No, mlin seveda ne melje sam, pač pa vodo na njegova lopatasta kolesa, ki poganjajo težke kamne, uravnava izkušeni in nadvse prijazni mlinar Oton Samec. Vse je tako, kot je bilo nekoč, ko ljudje še niso poznali električnih mlinov in nisi mogel kar skočiti v trgovino po zavitek moke za palačinke ali kolač. Še več, nekaj korakov od mlina stoji tudi stara žaga, tako imenivana venecijanka, prav tako na vodni pogon. Tudi ta, čeprav zavarovana kot tehnični spomenik, še deluje – čeprav bolj za turiste kot zares.

Domači pa tudi tuji gostje se pri Samčevih lahko ustavijo za več dni. Zanje je na voljo nekaj sob in apartmajev, predvsem pa idiličen mir, ki ga gaganje in kokodakanje raznovrstne perjadi sploh ne moti. Tako kot enakomerno zamolklo ropotanje starega mlina ni nadležen trušč, ampak uspavanka, da ji ni para.

Mlinar, ki v »prostem času« čebelari in nadzoruje vodostaj Hudinje, dobro ve, kje v njenih tolmunih so največje ribe in kje z brežine negibno preži na plen pisani vodomec. Sprehod z njim je prav zabaven in poučen. Vsem, ki si čez čas le zaželijo česa bolj vznemirljivega, pa tudi ni treba iti daleč. V starodavnem zdravilišču Dobrna in termah Zreče se lahko kopaš leto in dan, pri dvorcu Socka imajo konje, na umetnem Šmartinskem jezeru imajo »parnik« in trampoline, da o gugalnicah za najmlajše ter o kolesarjenju in nogometu za nekoliko večje niti ne govorimo.

{map 354,154}

Več slik


(Foto: Slavka Ilich)(Foto: Slavka Ilich)(Foto: Slavka Ilich)

Šentrupert

Središče te pokrajine se je kasneje iz Škrljevega preneslo v Šentrupert; Šentrupert se že zelo zgodaj omenja kot najstarejša prafara na Dolenjskem.

Naselje Šentrupert je svoje ime dobilo v 14. stoletju po cerkvenem patronu svetem Rupertu, prvem škofu v Salzburgu. Celjski grof Herman II. je leta 1393 pridobil patronat nad župnijo in tedaj se je začela graditi mogočna gotska cerkev v Šentrupertu.

Ko so Celjski grofje zasnovali gradnjo šentruperske cerkve, so mislili, da bo to področje še dolgo vodilno v dolenjskem prostoru. A se je med gradnjo središče preneslo v Novo mesto; tudi novomeški kapitelj se je gradil s sredstvi s šentruperskega področja in tudi šentruperski župnik Jakob Turjaški je postal prvi novomeški prošt. Ker je bilo to obdobje značilno za vzpone in padce Celjskih grofov, je bila cerkev zgrajena šele 1497. leta, 1520. leta pa jo je blagoslovil Jurij Slatkonja, prvi slovenski škof, ki je poznan tudi kot ustanovitelj slavnega zbora 'dunajskih dečkov'. Kljub vsemu je šentruperska cerkev ena izmed najlepših gotskih spomenikov v Sloveniji, četudi Šentrupert kasneje ni imel tiste veljave, kot se je sprva kazalo.

Cerkev je v kasnejših stoletjih doživljala več prenov, v zadnjih desetletjih pa s prizadevanjem župnišča in krajanov ponovno dobiva čim bolj prvotno podobo. Danes je glavni oltar v cerkvi najvišji umetnostni dosežek neogotike pri nas; v njej je več dragocenih slik; naj omenimo samo sliko svetega Ruperta, ki jo je naredil priznani ljubljanski slikar Janez Wolf. Že leta 1697 pa je bil postavljen nagrobnik grofu Barbu; njegovi potomci še zdaj živijo.

Tudi barok je v šentruperski dolini mogočno zastopan; predstavlja ga baročna cerkev svetega Frančiška Ksaverija na Veseli Gori; to je bila nekdaj poznana romarska cerkev; posvečena je bila 1735. leta. Cerkev je dolga 21 metrov, široka 22 in v glavni kupoli visoka 24 metrov; je na izredno lepi razgledni točki. Zaradi akustičnosti pa je danes tudi prizorišče koncertov v okviru Imago Sloveniae – Podoba Slovenije. Tudi tu ne manjka dragocenih slik; kot avtorji so se podpisali Fortunant Bergant, Valentin Metzinger in baročni slikar Anton Postl, ki je ob 500-letnici gotske cerkve prvikrat doživel mogočno razstavo – čez sto enot.

Če imate dovolj moči, pa je vredno obiskati tudi podružnično cerkev svetega Duha na Vihru nad Hrastnim; v njej boste lahko občudovali freske, nastale okoli leta 1510.

Šentrupert je rojstni kraj več pomembnih osebnosti. V 19. stoletju je dala pečat družina Skedl; med njimi sta bila dr. Jožef Mihael Skedl, ki je kar nekaj let predaval pravo v Gradcu v slovenskem jeziku, in Ana Skedl, pianistka in slikarka.

Vseskozi ima spoštljiv spomin profesor zgodovine in slovenščine Ivan Steklasa (1846–1920), ki je 1913. leta v samozaložbi izdal delo Zgodovina župnije Šent Rupert na Dolenjskem; s tem delom je kraju dal zgodovinski spomin. Po njem se imenuje Steklasova pohodna pot, kraj pa je pred leti to temeljno delo ponatisnil.

Akademik dr. Pavel Lunaček (1900–1955) je postavil temelje sodobnemu porodništvu in ginekologiji; po njem se imenuje sedanja šola.

Pesnica in pisateljica Majda Peterlin-Vida Brest (1925–1985) je bila z vsem srcem vezana na Šentrupert; njeno najboljše delo Tiho, tiho, srce je izšlo šele deset let po njeni smrti.

Med župniki velja omeniti vsaj dve imeni: Vincenc Vovk, ki je zgradil pokopališko kapelo svetega Križa in prvi skrbel za kulturno dediščino; v 20. stoletju pa je za to najbolj zagnano živel župnik Janez Vidic (1936–1998).

V zgodovini Šentruperta ima zelo pomembno mesto tudi šolstvo; začetki šolstva segajo že v leto 1618. Marsikateri šolnik se je zapisal v zgodovinski spomin. Buditelj Aleksander Lunaček na začetku prejšnjega stoletja je bil odličen strokovni pisec, začetnik sodobnega čebelarstva in ustanovitelj več društev, med drugimi tudi bralnega društva. Matija Brezovar se je zapisal v zgodovino kot kronist in dolgoletni sodelavec Rdečega križa, njegov sin Bojan Brezovar – vsi si bili ravnatelji – pa je poskrbel, da se je osnoval muzej kmečkega orodja; le-ta je zdaj v prenovi, a bo verjetno že jeseni 2006 ponovno odprt.

Današnjo šolo pa bogatita tudi dve stalni razstavi, ki sta nastali ob 375-letnici šolstva v Šentrupertu – pred dobrimi desetimi leti. To sta Slovenske slikanice za otroke sveta – 300 slikanic slovenskih avtorjev in ilustratorjev v 21 različnih jezikih. Stene šolskih hodnikov pa so galerija – Izvirne ilustracije mladinskih del, čez tristo jih je, so darilo slovenskih ilustratorjev; največ so jih podarili Melita Vovk, Mara Kraljeva, Jelka Reichman, Lucijan Reščič, France Slana in med najmlajšo generacijo Kristina Krhin.

Šentrupert živi tudi v turističnem pogledu, saj bogata kulturna dediščina in lepota mehko valovite dolenjske pokrajine kar vabita, da spoznate ta del naše lepe domovine.

{map 321,244}

Dolsko pri Ljubljani

Podružnično cerkev sv. Agate ob Zasavski cesti naj bi leta 1500 kot pokopališko kapelo dala zgraditi grajska hči Agata. Danes je ob njej pokopališče za vasi Dolsko, Kamnica, Petelinje, Vinje in Osredke, ki pravzaprav tvorijo skupno celoto. Na pobočju nad Dolskim pa sta Žerjavov grad in mogočna cerkev sv. Helene.

Žerjavov grad je bil v začasni lasti nemškega viteškega reda. Kasneje ga je prevzela Avstro-Ogrska in ga izročila rodbini Račič v zahvalo, ker so z brodovjem pomagali v vojni proti Beneški republiki. Po 2. svetovni vojni je bil grad nacionaliziran.

spomenik dr. Janezu JanežuŽupnijsko cerkev sv. Helene pa prvič omenjajo listine iz leta 1495. Prvo cerkev na tem mestu so zgradili lastniki Žerjavovega gradu. Po izročilu jo je v čast svoji zavetnici dala postaviti graščakinja Helena. V zadnjih letih 18. stoletja so cerkev porušili in zgradili novo ter jo kasneje spreminjali do današnje podobe. Pred cerkvijo je velik zvon, ob cerkvi pa stoji kip dr. Janeza Janeža, delo Evgena Guština. Sosednja hiša ob župnišču pa je pastoralni dom dr. Janeza Janeža s stalno razstavo v spomin na njegovo nesebično delo. Dr. Janez Janež, ki se je leta 1913 rodil v hiši »pr' Pletarju« v Dolskem, je bil prvi slovenski laični misijonar, zdravnik kirurg, ki je od leta 1948 deloval na Kitajskem in Tajvanu.

V bližnjih Vinjah je cerkev Marije Vnebovzete. Že od nekdaj je to romarska cerkev in še danes se v njej ob vsakem Marijinem prazniku zberejo romarji.

Če se boste vzpenjali proti Murovici, boste uživali ob pogledu na dolino tja do Ljubljane in ljubljanskega gradu. Vasi Klopce in Vrh ležita na vzpetinah pod Murovico, Zagorica in Križevska vas pa sta skriti za njimi. Lahko se povzpnete na Murovico (743 m) in nato prek Ciclja (836 m) do Miklavža (741 m).

cerkev sv. Helene in Žerjavov grad na pobočjuV Zagorici je bil rojen Jurij Vega (1754–1802), matematik (kdo ne pozna Vegovih tablic), strateg in topniški strokovnjak. Njegova rojstna hiša je zgorela ob požigu vasi leta 1944. V sedanji hiši sta spominska soba in stalna razstava. Bližnja cerkvica sv. Križa stoji na lepi razgledni točki.

V dolini (v smeri proti Litiji) na malo razširjenem desnem bregu Save ležijo Laze. Zahodno od vasi je sotočje Save, Ljubljanice, Besnice in Kamniške Bistrice. Od tu sta pešpot in ob Besnici tudi cesta na Janče (planinski dom na Jančah, 792 m).

Senožeti pa so največja in najbolj vzhodna vas občine Dol. Tu si je ustvaril dom tudi pisatelj Miško Kranjec (1908–1983). Skozi vas teče del evropske pešpoti E6, ki povezuje Janče in Miklavža; prijetna pot pelje proti Veliki vasi, čez Miklavža, do Križevske vasi in Zagorice, nato navzdol proti Vinjam, Osredkam in Dolskemu.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Dolsko+pri+Ljubljani&tab=maps&x1=475402.6&y1=105460.6&zoom=48000&gx=475407.6875&gy=105465.4296875}

Dol pri Ljubljani

Ti kraji so bili že od nekdaj naseljeni, mimo Dola je tekla znamenita rimska cesta od Vrhnike proti Celju. Ker je tudi reka Sava še konec prejšnjega stoletja tekla bliže vasem, so bili tu pristani za čolnarje in splavarje.

Dol pri Ljubljani je pravzaprav skupek treh vasi Videm, Dol in Kleče, kjer je tovarna JUB. Nekdaj so Dol imenovali tudi dolina veselja, po graščini s tem imenom, ki jo je v letu 1540 dal sezidati Aleksander Gallenberg iz Sostrega. Med kasnejšimi lastniki so imeli graščino najdlje v lasti Erbergi. Baron Jožef Kalasanc Erberg je dal postaviti dve stavbi z več kot 6.000 knjigami in bogat arhiv z numizmatičnimi zbirkami. Ta dva muzejska paviljona sta danes restavrirana in sta redka primera čistega klasicizma na Slovenskem. V njih organizirajo priložnostne prireditve in razstave. Ob vsakem letnem času lahko uživate v sprehodih; obe terasi, obnovljeno stopnišče in ograja še spominjajo na park, zasnovan kot francoski Versailles. Naleteli boste na obelisk, empirski spomenik, ki ga je leta 1819 postavil Jožef Kalasanc Erberg v čast prestolonasledniku Ferdinandu, ko ga je prišel obiskat v Dol kot svojega nekdanjega vzgojitelja na Dunaju. Ob ljubljanskem kongresu sta dolsko graščino obiskala tudi cesar Franc I. in cesarica. Graščinsko posest na vzhodu zaključuje grajska kapelica.

V vasi je cerkev sv. Marjete, ki je starejša od graščine, omenjena je že leta 1427. Ima gotski prezbiterij, osmerokotna ladja pa je baročna. V bližini je rojstna hiša arheologa in antičnega zgodovinarja dr. Josipa Klemenca (1898–1967).

Naselji Beričevo in Brinje ležita na najbolj zahodnem in odprtem delu ravnine, kjer sicer dominira Reaktorski center Podgorica Inštituta »Jožef Stefan«. V bližinjem naselju Pšata se ena od hiš imenuje »v centrali«, saj so tukaj leta 1933 bratje Moder postavili prvo elektrarno, ki je oskrbovala z elektriko več okoliških vasi (turbino hrani Tehniški muzej Slovenije). Okoliški kmetije pa vabijo s svojimi pridelki in vrtnarstvom; pri njih lahko kupite sadike in rezano cvetje. Tu se dviga cerkev sv. Križa, nekdaj romarska cerkev s podobo žalostne matere božje v oltarju iz 16. stoletja. Pred kmetijo, kjer se je rodil Jurij Fleischman, skladatelj iz 19. stoletja, stoji njegov spomenik.

Vasici Zaboršt s cerkvico sv. Katarine in Zajelše ležita pod pobočji Krevljice, Ajdovščine in Koranta, kjer je velik Športno rekreacijski center Korant. Ta ne le domačinom, pač pa tudi Ljubljančanom in priložnostnim obiskovalcem nudi številne možnosti za najrazličnejše aktivnosti. Tu je možno organizirati piknike ter športna in družabna srečanja za večje skupine.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=dol+pri+ljubljani&tab=maps&x1=472722.89999999996&y1=104978&zoom=48000&gx=472722.84375&gy=104981.5390625}

Litija

Naselje se je torej razvijalo predvsem zaradi brodarstva po Savi; v njem so brodarji prelagali tovor in prenočevali, saj se nižje začenja soteska z brzicami. Od tod so vodile cestne povezave na Dolenjsko in čez Vače v Moravško dolino. Že v antiki je deloval tudi rudnik svinca, osnova novodobnega razvoja pa je bilo rudišče v Sitarjevcu, od koder so dobivali predvsem svinčevo, srebrovo in barijevo rudo. Topilnica svinca je delovala od 1880 do 1935, rudarstvo je zamrlo leta 1966. Različne obrti (npr. izdelovanje plovil in ladijskih vrvi) so bile osnova industrijskemu razvoju (npr. bombažni predilnici in žagarskemu podjetju). Zazidava levega rečnega brega se je začela po letu 1849, ko je bila skozi Litijo zgrajena južna železnica.

cerkev sv. MiklavžaV starejšem delu Litije, na desnem bregu Save, je vzdolžen Valvasorjev trg. Na njegovi vzhodni strani je posodobljena cerkev sv. Miklavža. Blizu mostu na desnem bregu stoji spomenik padlim v 2. svetovni vojni, delo Jožeta Plečnika. Na zahodni strani trga je dvorec Turn iz 16. stoletja, ki je močno predelan. Po enem zadnjih lastnikov, soboslikarju, mu pravijo tudi Farbarjev grad. Na pročelju so sončna ura in dve spominski plošči, ki pričata, da sta tu živela in ustvarjala skladatelj Peter Jereb (1867–1951) in slikarka Mara Pregelj (1905–1966). Na trgu je tudi hiša, v kateri sta se rodila Metod Badjura (1896–1971), režiser prvega slovenskega celovečernega filma Triglavske strmine (1932), in Rudolf Badjura (1881–1963), prvi slovenski smučarski in turistični strokovnjak.

Litija slovi po vsakoletnem pustnem karnevalu, ki ima satiričen značaj. Tu se (ob martinovem) začenja tudi tradicionalni pohod po poti, ki jo je v Popotovanju iz Litije do Čateža opisal Fran Levstik, pisatelj in voditelj mladoslovencev, čigar doprsni spomenik stoji pred OŠ Litija.

V bližini Litije sta dve grajski poslopji. Ob lokalni cesti iz starega jedra proti Kresnicam je nad železniškim predorom popolnoma prezidan dvorec Pogonik s kvadratastim jedrom in vogelnimi stolpiči. Nad krajevno cesto proti naselju Sava stoji nad Savo dvorec Ponoviče, dvonadstropna stavba z vogelnimi stolpiči; portala imata figuralno izklesana sklepna kamna.

spominska plošča bratom BadjuraRegionalna cesta iz Litije vodi po desnem bregu Save; tu je bilo nekdaj rečno pristanišče s skladišči, v bližini pa rudnik svinca. Pri Spodnjem Logu je odcep čez pokrit lesen most čez reko Savo iz leta 1931 v naselje Sava, ki leži pred vstopom Save v sotesko, ki sega skoraj 30 km daleč do Radeč.

Južno od Litije je Šmartno pri Litiji; na osrednjem trgu stoji neogotska cerkev sv. Martina, ki sodi med največje cerkve svojega časa (1899/1900) na Slovenskem. Posebnost je opečna zidava. Naselje ima staro jedro, izstopa tovarna usnja in krzna (ob koncu 19. stoletja jo je zgradil industrialec Knaflič). Tu je bil rojen dramatik in pripovednik Slavko Grum (1901–1949), morda najbolj znan po dramskem besedilu Dogodek v mestu Gogi. Vzhodno nad naseljem je do 2. svetovne vojne, ko so ga požgali, stal grad Slatna. V grajskem parku je ohranjenih nekaj eksotičnih dreves. Na Hribčku je nekdanja kaplanija (verjetno iz okrog leta 1580), tu sta v drugi polovici 17. stoletja delala v grafični in slikarski delavnici Valvasorjeva sodelavca A. Trost in J. Rambschissl.

Južno od Šmartna po 4 km navkreber pridemo do gradu Bogenšperk.

{map 270,219}

 

Več slik


grad Ponovičeleseni most čez Savo pri naselju Savaspominska plošča S. GrumuŠmartno pri Litiji (Foto: Aleš Remškar)

Goričane

Grad Goričane (Goriče) je dobil ime po starem gradu, ki je nekoč stal na griču nad sedanjo graščino in naj bi bil zgrajen že leta 928. Sprva je bil last oglejskih patriarhov, potem so jim ga odvzeli vojvode Španhajmski, a so jim ga morali po več kot sto letih vrniti. Patriarhi so ga dajali v najem, med drugim tudi Celjskim grofom, dokler ga ni cesar Friderik v 15. stoletju podaril ljubljanski škofiji. Leta 1511 je bil grad na hribu porušen v potresu, leta 1613 pa ga je požgala še strela. Pod njim so ljubljanski škofje iz njegovih ruševin v 17. stoletju zgradili nov dvorec. Ostalo je ime Goričane, čeprav sedanja graščina ni več na griču. Poslopje je stalo brez večjih sprememb celih 100 let, nato pa jo je škof Ernest Amadej, grof Atiems, popolnoma predelal in ji docela spremenil notranjost. Eno sobo je opremil s freskami, nekaj pa s štukaturami. Tedaj je nastala tudi kapelica v baročnem slogu, posvečena sv. Frančišku Saleškemu, ki ga je upodobil znameniti slikar Val Mentzinger leta 1753. Tudi druge slike v kapeli so njegovo delo. Naslednji lastnik gradu je bil knez, škof Anton Alojzij Wolf. Graščina, ki so jo večkrat prenavljali, nazadnje še leta 1830, je do danes ohranila svojo baročno obliko.

Černičev grič (Foto: Ana Jamnik)V bližnji preteklosti, leta 1934, je v gradu Goričane zasedala pokrajinska partijska konferenca, katere se je udeležil tudi tovariš Tito. Nekaj let je bil v njem stalni muzej NOB, od 1963 pa je bila na ogled etnografska zbirka neevropskih kultur. Sedaj je grad zaprt – spet zaradi obnovitvenih del.

V vasi Goričane je nekaj tehničnih spomenikov, in sicer: vsa stara arhitektura v papirnici Goričane, staro vodovodno zajetje pri Grilu (letnik 1929) in jez z zapornicami na reki Sori, ki je bil včasih lesen, nad njim pa je bilo znamenito poletno kopališče.

V bližini je nekaj naravnih znamenitosti: na poti iz Goričan v Studenčice je Janezova skala. Po stari legendi naj bi tu počival sv. Janez, ko se je zadrževal v teh krajih. Prebivalci Goričan jo v zahvalo za dobro bero še sedaj priložnostno okrasijo z rožicami oziroma z borovnicami ali kakšno manjšo gobo. Na vrhu Mihove planine je zanimiva osamela skala, ki se je očitno odlomila od približno 20 metrov oddaljene skalne gmote, verjetno ob potresu v srednjem veku (takrat, ko je bil porušen stari grad).

V sosednji vasi Vaše je naravna znamenitost goli Černičev grič, ki je zelo strm in izstopa iz z gozdom obdanega okolja. Sicer pa je v vasi več starejših hiš, Dornikova in Štefanova hiša, Klančev pod, in med njimi zaščitena Bregarjeva hiša, lep primer slovenskega ljudskega stavbarstva.

Cerkev v Sori (Foto: Ana Jamnik)Če pa pot nadaljujemo proti Škofji Loki, po lokalni cesti na desnem bregu reke Sore, pridemo v vas Sora. Nekdaj je Sora z okolico pripadala loškemu gospostvu, ki so ga dobili v fevd škofje iz Freisinga na Bavarskem. V vasi je samostan sester karmeličank. Na pobočju nad vasjo pa je cerkev, v kateri je nekaj let služboval tudi Fran Saleški Finžgar (1871–1962), duhovnik in književnik, eden od sopotnikov moderne. Poleg romana Pod svobodnim soncem je napisal več del, za katere je motive črpal iz kmečkega življenja; snov za dramsko besedilo Veriga je dobil v vasi Svetje (pri Medvodah). Finžgarju je posvečena ena od sob v gostilni »Pri divjem petelinu«.

Nedaleč stran se pot odcepi na Topol/Katarino, Osolnik in še nekatere izletniške točke v Polhograjskih Dolomitih. Tu smo namreč na robu oz. vznožju krajinskega parka Polhograjski Dolomiti, oazo hribovske ekološke raznolikosti v prostoru med Škofjo Loko in Ljubljano.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=gori%C4%8Dane&tab=maps&x1=453761.79999999993&y1=110934.29999999999&zoom=48000&gx=453758.25&gy=110934.046875}

 

Več slik


Sora (Foto: Ana Jamnik)

Medvode

Zgodovinski pregled nam potrjuje, da je bila medvoška kotlina že zelo zgodaj naseljena; o tem pričajo najdbe iz prazgodovinskih gradišč na Smledniškem hribu in v Polhograjskih Dolomitih ter ostanki rimske naselbine in grobov v Medvodah.

Po času preseljevanja ljudstev so se tu ustalila slovanska plemena, ki pa so kmalu prešla pod vpliv bavarske in kasneje karolinške frankovske države. Posestniki so se menjavali, med njimi so bili najbolj znani Celjski, Andeški in Španhajmski grofje.

Knjižnica Medvode (Foto: Aleš Remškar)V srednjem veku so se okoli gradov, predvsem Smlednika in Goričan, ter prafar (najstarejša je bila v Sori) razvila lokalna središča, ki so vse do današnjih dni ohranila svoj kmečki značaj.

Medvode so začele dobivati večji pomen ob koncu 15. stoletja, ko je cesar dovolil Kranju, Radovljici in Tržiču zgraditi most in pobirati mostnino. V 19. stoletju so v Medvodah pobirali mitnino, dobili pa so še železniško postajo ter pošto in hranilnico.

Večina prebivalstva se je vse do sredine prejšnjega stoletja preživljala s kmetijstvom, gozdarstvom in čebelarstvom, pa tudi z domačimi obrtmi. Omeniti velja tudi  rudnik svinca in živega srebra v  Knapovžah v dolini Ločnice, ki je deloval še po 2. svetovni vojni. Nekateri prebivalci Medvod in Polhograjskih Dolomitov so se že v začetku 20. stoletja preizkusili tudi v turizmu.

Hidroelektrarna Medvode (Foto: Aleš Remškar)Papirnica v Goričanah pa pomeni začetek  industrije. Pred 1. svetovno vojno je bila v Medvodah ustanovljena tovarna olja, med obema vojnama pa še tekstilna in mizarska tovarna, ki so predstavljale, skupaj z Donitom, ki je nastal po 2. svetovni vojni, ogrodje sedanji industriji. Ključnega pomena za razvoj Medvod je bila tudi leta 1953 zgrajena hidroelektrarna na Savi.

V okolici Medvod je veliko spomenikov naravne in kulturne dediščine, kar štiristo jih je. Med naravne znamenitosti sodijo krajinski park Polhograjski Dolomiti, oaza hribovske ekološke raznolikosti v prostoru med Škofjo Loko in Ljubljano, pa osamelec Šmarna gora z znamenitim Turncem na južni strani Grmade, Zbiljsko jezero, obrežja rek in potokov, topli vrelec Straža v Pirničah in mlake, predvsem tista v Hrašah.

Med sakralne spomenike sodi devetnajst cerkva in množica znamenj in kapelic po vseh krajih. Poleg tega so po umetniški in arhitekturni plati zelo zanimivi trije gradovi (Stari grad v Smledniku, Valburga in Goričane). V posameznih vaseh so se kljub spremembam v bivalni kulturi ohranile še mnoge dragocene bivalne hiše. Tehnično kulturno dediščino predstavljajo predvsem stara oprema v goričanski tovarni papirja, mostovi, mlini in ostanki rudnika svinca in živega srebra Knapovže v dolini Ločnice. Spomeniki najnovejšega obdobja pa so povezani predvsem z obema svetovnima vojnama (npr. Gramozna jama v Medvodah).

S kraji v okolici Medvod so povezane številne legende in ljudske pripovedke. Tu so se rodili, živeli in delovali nekateri pomembni Slovenci: na Podreči na robu Sorškega polja se je rodil Simon Jenko (1835–1869); v vasi Zavrh pod Šmarno goro se je rodil Jakob Aljaž (1845–1927), duhovnik, planinec in skladatelj (po njem se imenujejo Aljaževi dnevi ob prazniku občine Medvode); v Sori je nekaj let služboval Fran Saleški Finžgar (1871–1962), duhovnik in pisatelj; v Spodnjih Pirničah se je rodil Franc Rozman-Stane (1911–1944), španski borec, general, narodni heroj, legendarni komandant slovenske osvobodilne vojske.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=medvode&tab=maps&x1=454892.1&y1=110972.4&zoom=48000&gx=454892.5625&gy=110972.8125}

Smlednik z okolico

Smledniški Stari grad po zasnovi in gradbenem razvoju v najčistejši obliki predstavlja srednje velik srednjeveški grad v osrednji Sloveniji, zato njegove razvaline presegajo lokalni pomen ter se uvrščajo med pomembnejše v Sloveniji.

Ljudska pripovedka pravi, da je v smledniškem Starem gradu nekdaj živel vitez, strašno vdan kockanju. Neke noči, ko je igral s samim hudobcem, pa je zaigral vse imetje, svojo najmlajšo hčerko in nazadnje še svojo dušo. Hčerka je menda zakleta v kačo, ki pod razvalinami čuva zaklade, povezane v tri rjuhe.

Kalvarija (Foto: Ana Jamnik)Zgodovinski viri pa izpričujejo, da je imel hrib nad Smlednikom v srednjem veku velik strateški pomen za obrambo pomembne poti iz Kamnika proti Škofji Loki in dalje proti Italiji. Na mestu, kjer je danes most, je bil tedaj brod čez Savo. Prvi srednjeveški gospodarji tega območja, grofje Weimar Orlamunde, so zato na hribu verjetno že v 11. stoletju zgradili utrjen stolp, ki so ga kasneje, vse do leta 1610 dozidavali. Ime Smlednik se prvič izrecno omenja že leta 1118. Grad z obsežnim zemljiškim gospostvom (na levem bregu Save od Kranja do Črnuč ter do Komende) so si lastile mnoge plemiške rodbine, med njimi Andeški in Celjski grofje.

Tik pod vrhom je prijetna okrepčevalnica. Do nje vodi makadamska pot, prevozna tudi z avtom. Sicer pa pridemo do vrha (20 minut zložne hoje) po več stezah, ki niso zahtevne.

Ena med njimi je še posebno zanimiva, saj vodi skozi Kalvarijo na hribu pod starim smledniškim Starim gradom. Kalvarija je s štirinajstimi kapelicami križevega pota in tremi križi na vrhu svojevrstna arhitektuna posebnost. Leta 1772 jo je dal zgraditi smledniški graščak, baron Franc Smledniški v osi oziroma v ravni črti, ki povezuje Stari grad in Krvavo znamenje na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi.

Župnijska cerkev sv. Urha v Smledniku je ena največjih cerkva v Sloveniji, ki pa je hkrati ena najmlajših. Graditi so jo začeli leta 1847, končali pa leta 1851. Zgrajena je na mestu starejše gotske cerkve v takrat modernem neoromanskem slogu. V njej so slike dunajskih slikarjev Tunnerja in Kupperweiserja ter domačega Šubica. V neposredni bližini župnijske cerkve stoji kapelica sv. Urha, baročno znamenje z velikim kipom svetega Urha in freskami, ki so jih naslikali Layerjevi učenci.

Kapelica sv. Urha (Foto: Ana Jamnik)Takoj poleg Smlednika je vas Valburga. Ko so grofje Andeški opustili bivanje na smledniškem Starem gradu, so tu v 18. stoletju zgradili renesančni dvorec s parkom, ki je kasneje prešel na barone Lazarini. V viteški dvorani so znamenite freske Evstachiusa Gabriela, ki prikazujejo bogove na Olimpu. V neposredni bližini dvorca je cerkev sv. Valburge. Baročna cerkev iz druge polovice 18. stoletja je bila zgrajena na mestu starejše cerkve. V njej sta dve izredno kvalitetni sliki Kristusovega trpljenja, deli Leopolda Layerja. Ogleda vredna je tudi bogato izrezljana prižnica s podobami ljudskih svetnic Barbare, Neže, Agate, Katarine, Polone in Lucije. Na polju pod cerkvijo sv. Valburge je znamenje s sliko Marije, ki ga domačini še danes imenujejo krvavo znamenje, ker je bilo tu nekdaj deželnoknežje morišče.

2 km iz Smlednika ob cesti proti Kamniku leži vas Hraše. Ogleda vredna je podružnična cerkev sv. Jakoba iz konca 15. stoletja in kasneje barokizirana. Ladijski prostor je trodelen, prezbiterij ima zvezdasto členjen strop z rebri. Glavni oltar iz leta 1647 je v baročnem slogu. V sredini je plastika sv. Jakoba, ob straneh sv. Urh in sv. Nikolaj in na gredi sv. Lucija in sv. Barbara. Stranska oltarja sta posvečena sv. Ani in sv. Antonu Puščavniku.

Na zahodni strani vasi se razprostira močvirje, ki meri okrog 5 ha. Sestavljata ga dve mlaki, ki ju deli pot, obdajajo pa mešani gozd, košeni travniki in živinska farma. Gre za edinstven biotop, ki daje zavetje številnim pticam, med njimi tudi ogroženim vrstam.

V vasi Hraše je Jahalni center Janhar (Konjeniško društvo Norik): privoščite si lahko vožnjo z zapravljivčkom, jahanje in tečaje jahanja.

{map 197,192}

 

Več slik


Kalvarija (Foto: Ana Jamnik)Cerkev sv. Urha (Foto: Ana Jamnik)Razgled na Zbiljsko jezero (Foto: Ana Jamnik)Smledniški stari grad (Foto: Ana Jamnik)
Smledniški stari grad (Foto: Ana Jamnik)Smledniški stari grad (Foto: Ana Jamnik)Smledniški stari grad (Foto: Ana Jamnik)