Mlin na Muri – Veržej

Plavajoči mlin je posebnost panonske pokrajine in lahko delno ali pa v celoti plava na reki. Razlog za tako vrsto gradnje je pogosto poplavljanje panonskih rek; plavajoči mlin se dviguje skupaj z naraščanjem vodne gladine, saj bi sicer voda mlinsko kolo odnesla ali zalila. V preteklosti so poznali celo t. i. mlinski zakon, ki je v 18. stoletju določal, da se mline lahko postavlja le ob večjih rekah. Tako so nastali obrtniški mlini, ki so služili potrebam širše okolice. V začetku 19. stoletja so zakon spremenili; od tedaj je bilo dovoljeno mline graditi tudi na potokih in nastali so hišni mlini, ki so služili le potrebam lastnika.

Babičov mlin (Foto: Tilka Jamnik)V Sloveniji so bili plavajoči mlini značilni predvsem za reko Muro. Nekateri viri navajajo, da jih je bilo nekdaj na slovenskem delu Mure 69; drugi pravijo, da jih je bilo pred 2. svetovno vojno celo več kot 90. Še od tistih časov se je ohranil Babičov mlin (tako mu pravijo domačini) v Veržeju.

Babičov mlin je kombinirani plavajoči Mlin: mlinarska hiša stoji na kopnem, vodno kolo pa na dveh čolnih na reki. Družina Babič ima mlin na Muri v lasti od leta 1912, ko je kupila Kolmaničev mlin, ki je bil v celoti plavajoč. Mlin je bil kasneje uničen v požaru, dvakrat pa ga je odnesla voda, tako da je danes vidna različica že četrta po vrsti. Le njegova prva različica je bila povsem plavajoča, vse kasnejše pa kombinirane. Od leta 1947 dalje v sušnih mesecih rečnemu toku pri poganjanju mlinskega kolesa pomaga tudi elektromotor.

Mlin se še danes uporablja v obrtniške namene, hkrati pa je turistična in etnografska znamenitost Pomurja. Poleg mlinarske hiše in plavajočega mlinskega kolesa si je možno ogledati mletje žita na starodaven način ter različne vrste moke tudi kupiti.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=ver%C5%BEej&tab=maps&x1=589575.6&y1=160578.6&zoom=48000&gx=589575.4375&gy=160579.765625}

 

Več slik


Babičov mlin (Foto: Tilka Jamnik)

Ajdovščina

Ime Ajdovščina izvira iz besede ajd – pogan, kar je bilo nekdaj ime za človeka, ki ni bil kristjan. Torej je bilo na mestu današnje Ajdovščina naselje že pred razmahom krščanstva na tem področju.

Res so na vzpetini Gradišče severno od Ajdovščine našli ostanke utrjenega naselja iz železne dobe iz 1. tisočletja pr. n št. Na območju današnjega mesta pa je bila poznorimska postojanka Castrum ad Frigidum (Utrdba ob Hublju). Pomembna je bila predvsem v 3. in 4. stoletju n. št., ko je bila poveljniško mesto v obrambni črti Rimskega imperija pred Germani.

Del obzidja iz rimskih časov je še danes ohranjen; ob njem poteka obhodna pot. Ohranjenih je tudi nekaj obrambnih stolpov. V muzeju so na ogled arheološke izkopanine, fosili idr. Med drugim zvemo, da je bila leta 394 n. št. nekje med Vrhpoljem in Zemonom bitka med Teodozijem in Evgenijem, rivalskima cesarjema rimskega zahoda in vzhoda. Zmagal je Teodozij, ki mu je menda izdatno pomagala močna burja, in rimska država je dokončno razpadla na vzhodno in zahodno cesarstvo.

Srednjeveška Ajdovščina se je razvila znotraj nekdanjega rimskega obzidja; do danes je ohranila ozke zavite ulice. Sčasoma se ji je priključilo več zaselkov, med njimi Šturje na levem bregu potoka Hubelj. Ob potoku Hubelj so v drugi polovici 16. stoletja zgradili plavže in fužine, ki so prenovljene delovale vse do začetka 20. stoletja. Sicer pa se je Ajdovščina širila bolj v smeri proti Novi Gorici, po letu 1945 pa je na jugu zrasel industrijski del (predilnica, Mlinotest, Fructal idr.) Slovenski narodnoosvobodilni svet je v Ajdovščini 5. maja 1945 imenoval prvo slovensko vlado (Trg prve slovenske vlade).

V Ajdovščini se je rodil Veno Pilon (1896–1970), slikar, grafik in fotograf. V Pilonovi galeriji (ki je v vzorno obnovljeni domačiji, nekdanja stanovanjski hiši in pekarni) spoznamo njegovo življenje in prijatelje (med njimi rojaka pisatelja dr. Danila Lokarja). V galeriji so razstavljena predvsem Pilonova dela, v pritličju pa so na ogled občasne razstave.

V Ajdovščini je bil rojen tudi baročni slikar Anton Cebej (1722–1774), čigar freske so v cerkvi sv. Janeza Krstnika v starem mestnem jedru. Priporočamo tudi ogled fresk Toneta Kralja v cerkvi sv. Jurija v Šturjah. Ljubitelji umetnosti naj obiščejo tudi Lično hišo, kjer so občasne razstave, sicer pa dogajajo ustvarjalne delavnice in prireditve.

Ob potoku Hubelj pot vodi vse do izvira (pribl. 2 km), ki je eden najimenitnejših kraških izvirov.
Na robu Trnovskega gozda je naravno okno Otlica (2 uri hoda).
Ob cesti iz Ajdovščine proti Novi Gorici je po 2 km odcep do naselja Vipavski Križ.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=ajdov%C5%A1%C4%8Dina&tab=maps&x1=415763.39999999996&y1=83095.9&zoom=48000&gx=415766.84375&gy=83097.515625}

Zunanje povezave


http://www.tic-ajdovscina.si/

Škofja Loka

Leta 973 je cesar Oton II. freisinškemu škofu Abrahamu podelil staro naselje Loka (danes Stara Loka), vso Selško dolino ter večji del Poljanske doline in Sorškega polja. Vse od takrat je dokumentirana tudi zgodovina Škofje Loke. Freisinški škofje so kraj zaradi ugodne lege izbrali za upravno središče dodeljene posesti. Po tistem je bila Škofja Loka kot trg prvič omenjena leta 1248, kot mesto pa leta 1274.

Če sprehod po starem mestnem jedru začnemo na severnem delu, prečkamo reko Soro po kamnitem Kapucinskem mostu. Prvotni most je bil ožji; obnovili in razširili so ga leta 1888, 1892. leta pa so ga okrasili s kipom Janeza Nepomuka.

Čez most in skozi polkrožno oblikovan podhod, ostanek obrambnih zidov, ozka uličica vodi do Mestnega oziroma Zgornjega trga, nekdanjega središča družabnega in gospodarskega življenja. Na Zgornjem trgu se nahajajo tudi najlepše in najpomembnejše stavbe v mestu, kar nekaj jih je pod spomeniškim varstvom. Hiše so večinoma dvonadstropne, s pisanimi pročelji, gotskimi ali baročnimi portali in arkadnimi dvorišči. Homanova hiša, meščanski dvorec iz 16. stoletja, se nahaja na severnem delu trga. Tam je danes priljubljena restavracija in slaščičarna.

Na drugem koncu Zgornjega trga se pot vzpenja do Loškega gradu, najimpozantnejše stavbe v mestu. Grad je podkvaste oblike, ima različno oblikovane vogalne stolpe in prostrano dvorišče. V virih iz 13. stoletja se omenja kot močna utrdba. V potresu leta 1511 je bil grad močno poškodovan, kmalu po tem pa tudi obnovljen; iz tega obdobja izvira grajska kapela.

Danes je v gradu Loški muzej, ki hrani arheološko, zgodovinsko, kulturno-zgodovinsko, umetnostno, etnološko in prirodoslovno zbirko. Zbirka pokriva predvsem ozemlje, ki je med letoma 973 in 1803 pod oblastjo škofov iz bavarskega Freisinga tvorilo loško gospostvo.

V Škofji Loki prav gotovo ne smemo pozabiti na Škofjeloški pasijon, ki je najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku. Izhaja iz leta 1721, a je bil v  baročnem času uprizorjen le nekajkrat. Original danes hranijo v škofjeloški Kapucinski cerkvi. Od leta 1999 dalje v spomladanskem velikonočnem času v Škofji Loki vsakih nekaj let znova uprizorijo Škofjeloški pasijon, ki se odvija v obliki procesije skozi mesto. Posamezni prizori iz Svetega pisma so uprizorjeni za različnih slikovitih točkah srednjeveškega mesta.

{map 172,190}

Bled

Blejsko jezero je 2120 metrov dolgo in od 500 do 1000 metrov široko, globoko pa do 31 metrov.  Nastalo je približno 14 000 let nazaj; takrat se je iz kotanje umaknil ledenik in jo je zalila voda. Poleti je primerno za kopanje (urejeni sta kopališči pod gradom in v Zaki), v najbolj mrzlih zimah pa gladina jezera zamrzne.

Sprehod ob jezeru je prijeten v vsakem letnem času, saj skoraj vse okrog jezera vodi urejena, od cestišča ločena sprehajalna pot. Sladek zaključek sprehoda so lahko kremne rezine, po katerih Bled slovi.

Podobo Blejskega jezera nedvomno zaznamuje otok s cerkvijo. Otok je bil verjetno kultno središče že v poganskih časih. Danes na otoku stoji cerkev Marijinega vnebovzetja, v njej pa je zvonček želja. Stopnišče, ki vodi od vode navzgor proti cerkvi, slikovito dopolnjuje podobo otoka, hkrati pa povzroča težave ženinom, ki se s svojo izbranko poročijo na Bledu, saj morajo nevesto v naročju nesti navzgor po stopnicah. Na otok vozijo posebne turistične ladjice na vesla, pletnje; prav tako je ob jezeru možno najeti čoln in na otok odveslati.

Na približno 100 metrov visoki strmi skali, ki se dviguje nad jezerom, stoji Blejski grad. Na tem mestu je že leta 1004 stal romanski stolp, nato pa je grad 800 let dobival današnjo podobo. Do danes je ohranjeno romansko obzidje s stolpi, utrjen vhod z dvižnim mostom pa je rekonstruiran. Grajska poslopja so razporejena ob dveh dvoriščih; ob spodnjem so bila v glavnem gospodarska poslopja, ob gornjem pa stanovanjski prostori. Z obeh grajskih dvorišč se ponuja enkraten razgled na jezero in otok.

Grajska stavba je danes preurejena v muzej, v katerem je predstavljena zgodovina Bleda vse od najstarejših izkopanin dalje. V grajskem kompleksu so na ogled tudi grajska kapela, grajska tiskarna, grajska klet in grajska zeliščna galerija.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=bled&tab=maps&x1=432248&y1=136410.5&zoom=48000&gx=432246.21875&gy=136407.203125}

Več slik


Zunanje povezave


http://www.bled.si/

Bohinj

Bohinjsko jezero je največje stalno jezero v Sloveniji: dolgo je 4100 metrov, široko 1200 metrov in globoko 45 metrov. Poleti je primerno za plavanje in veslanje, ob njegovi obali pa je predvsem nešteto prijetnih kotičkov, kjer si lahko odpočijemo in uživamo v lepotah narave. Bohinj je priljubljen med rekreativnimi kolesarji, tisti bolj pohodniško razpoloženi pa lahko nekaj ur izkoristite za hojo okrog jezera. Za to boste potrebovali športne copate ali lažje pohodne čevlje.

(Foto: Tomaz Eisenhut)Cesta jezero doseže na vzhodni strani, pri Ribčevem Lazu. Čez slikovit kamnit most pot vodi do cerkvice svetega Janeza Krstnika. Notranjost je okrašena s freskami iz 14. stoletja in baročnimi oltarji. Zunanje pročelje krasi zaščitnik popotnikov sveti Krištof. V bližini je tudi nekaj turističnih objektov.

Na drugi strani jezera pa je naselje, imenovano Ukanc. Gre predvsem za turistične objekte in zasebne počitniške hiše, prav tako se na tej strani jezera nahaja kamp. Tu se vsekakor sprehodite v predel, zaprt za promet, saj tukaj v jezero priteče Sava Bohinjka, ki navduši predvsem s kristalno čisto vodo smaragdno zelene barve.

Z Ukanca vodi tudi cesta proti slapu Savica. Avto parkirate pri Koči pri Savici in peš nadaljujete čez most, kjer plačate vstopnino. Od tod dalje do slapu vodi urejena stopničasta pot; vzpon do vrha traja približno 20 minut. Z vrha se ponuja čudovit pogled na 78 metrov visok slap Savica, ki ni le enkratna naravna znamenitost, pač pa naj bi bil hkrati tudi zibelka slovenskega krščanstva.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/index.jsp?tab=maps&x1=414988.69999999995&y1=127215.70000000001&zoom=48000}

 

Več slik


(Foto: Tomaz Eisenhut)(Foto: Tomaz Eisenhut)(Foto: Tomaz Eisenhut)Cerkvica sv. Janeza Krstnika (Foto: Anže Miš)

Zunanje povezave


http://www.bohinj.si/

Blejski Vintgar

Vintgar je 1600 metrov dolga, zelo ozka in globoka soteska. Dolgo časa je bila neprehodna, vse do leta 1891, ko sta jo raziskala tedanji župan Gorij Jakob Žumer in fotograf Benedikt Largerporter. Za obiskovalce je odprta od leta 1893. Vse od takrat torej turisti lahko uživajo v sprehodu skozi sotesko in uživajo ob žuborenju brzic, zeleni barvi tolmunov in bučanjem slapov – manjših po vsej soteski in najvišjega, 13 metrov visokega slapa Šum, ob koncu soteske.

Pot skozi sotesko je varna, a slikovita: vsekana je v skale in speljana po galerijah, na katerih so tudi spominske plošče. Najlepši pogled pa se ponuja z mostov, ki se vzpenjajo visoko nad kristalno čisto vodo.

Vintgar se nahaja na območju Triglavskega narodnega parka in je zavarovana znamenitost. Od turističnega središča Bled je oddaljen le 4 km.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=vintgar&tab=maps&x1=430431.89999999996&y1=139458.5&zoom=48000}

Več slik


Selo

Kapela svetega Nikolaja stoji nekoliko na samem, na valovitem terenu. Zgrajena je bila verjetno v 13. stoletju, kot valjasta cerkvena notranjščina s plitvo kupolo in polkrožno apsido. Zgrajena je v romanskem stilu; njena notranjost je krožno oblikovana in poslikana v dveh plasteh. Starejše poslikave izhajajo iz sredine 14., mlajše pa iz začetka 15. stoletja. Notranjost osvetljuje svetloba, ki prihaja skozi romanska okna.

Kapela sv. Nikolaja (Foto: Tilka Jamnik)V letih 1845–46 so cerkev prezidali; polkrožno apsido so nadomestili z vhodno vežo in zvonikom nad njo, a so cerkvi v 20. stoletju vrnili njeno prvotno podobo.

Za ogled cerkvene notranjščine poprosite za ključ pri najbližji hiši.

V bližini rotunde je tudi manjše, v tišino gozda odmaknjeno pokopališče.

Vas Selo ima le nekaj sto prebivalcev in leži 3 km od Madžarske meje, v občini Moravske Toplice. Naselje je v nekaj skupinah hiš razpotegnjeno ob glavnih cestah, njeno sedanje središče pa se imenuje Betlehem. Tam stoji tudi novejša, leta 1966 zgrajena evangeličanska cerkev.

{map 534,41}

 

Več slik


Zvonik (Foto: Tilka Jamnik)Lipa pri kapeli sv. Nikolaja (Foto: Tilka Jamnik)Kapela sv. Nikolaja, Poklon treh kraljev (Foto: Tilka Jamnik)Kapela sv. Nikolaja, pasijonski prizori (Foto: Tilka Jamnik)
Pokopališče v Selu (Foto: Tilka Jamnik)

Ptuj

Ptujski grič je bil zaradi strateško pomembne lege poseljen že v drugi polovici 3. tisočletja pred našim štetjem, Rimljani pa so mesto imenovali Petovia. Danes je Ptuj kljub industrializaciji središče agrarne pokrajine; velik pomen ima pridelovanje grozdja in vina.

Najstarejši ohranjeni del ptujskega gradu je nekoliko odmaknjen zahodni stolp. Izhaja iz 10. stoletja in velja za najstarejšo ohranjeno civilno stavbo v Sloveniji. Na istem mestu je že prej stal starejši grad, današnje osrednje grajsko poslopje pa je na njegovih temeljih okrog leta 1140 začel graditi salzburški nadškof Konrad I.. Sedanjo podobo je grad dobil ob koncu 17. stoletja. Z grajskega dvorišča se ponuja čudovit razgled na stari del Ptuja.

Notranjost gradu pa je danes preurejena v muzej in hrani nekatere zbirke Pokrajinskega muzeja Ptuj. Gre za enega boljših prikazov kulturnozgodovinskih zbirk v Sloveniji. Na ogled je zbirka fevdalne stanovanjske kulture, v grajski galeriji pa si lahko ogledate gotske in baročne umetnine. Zbirka orožja obsega več kot 500 kosov hladnega in strelnega orožja ter zaščitne opreme. Poleg tega si lahko ogledate tudi stalno zbirko pustnih mask in zbirko glasbil, ki jo spremljajo zvočni posnetki historičnih instrumentov.

V samem centru mesta stoji mestni stolp, središčna stavba trikotno oblikovanega Slovenskega trga. Stolp je srednjeveškega izvora; današnji stolp, razen starejšega podstavka, izvira iz druge polovice 16. stoletja. V njegovo podnožje so vzidani rimski nagrobniki in spomeniki.

Orefejev spomenik stoji na kraju najdbe pred mestnim stolpom. Gre za največji iz enega kosa izklesan rimski spomenik v srednji Evropi. Visok je 5 metrov in je bil v 2. stoletju izdelan kot nagrobnik v čast pomembnemu ptujskemu meščanu Marku Avreliju Veru. Ime je dobil po reliefu s prizori iz mita o Orfeju. V srednjem veku so ga uporabljali kot sramotilni steber.

Tisti, ki vam dan polepša žlahtna kapljica, si morda želite ogledati najstarejšo vinsko klet v Sloveniji, ki se prav tako nahaja na Ptuju. Na sprehodu skozi njene podzemne hodnike lahko prisluhnete zgodbi o vinu.

Na Ptuju je še posebej živahno v pustnem času, ko mesto napolnijo kurenti, ki po ljudskem izročilu preganjajo zimo in v deželo kličejo pomlad. V kurente so se nekdaj smeli napraviti le neporočeni fantje, gostoljubni Ptujčani pa seveda na pustno praznovanje povabijo vsakogar, ki si želi tovrstne zabave.

{map 462,117}

Šmarna gora

Pot iz Tacna je bolj primerna predvsem za tiste, ki bodo uporabili javni prevoz, saj avtobus Ljubljanskega potniškega prometa pripelje skoraj do vznožja Šmarne gore, ter za tiste, ki bi se pri vzponu radi bolj spotili, saj je pot iz Tacna bolj strma in zato tudi nekoliko hitrejša od tiste »čez peske«. Za vzpon na vrh je po tej poti potrebnih približno 30 minut.

Pot iz Vikrč, ki je hkrati tudi gozdna učna pot, je precejšen del vzpona peščena in nekoliko lažja od tiste iz Tacna, zato je za vzpon na vrh Šmarne gore potrebnih nekaj minut več. Na mestu, kjer se pot »čez peske« pridruži kolovozu iz Zavrha, vidimo grob izdanega partizana iz druge svetovne vojne, le nekaj metrov više pa med drevesi stoji turško znamenje. Legenda pravi, da so se v časih turških vpadov domačini skrili za obzidje na vrhu Šmarne gore, Turki pa so sklenili, da morajo vrh doseči do poldneva, sicer se bodo obrnili in odšli drugam. Skriti kmetje so slišali za turško odločitev in se rešili tako, da so na vrhu Šmarne gore poldne zvonili pol ure prej. Turki, ki so bili prepričani, da je poldne, so se obrnili na sredini hriba, na tem mestu pa še danes stoji turško znamenje. Prav tako v spomin na tiste čase šmarnogorski zvonovi še danes bijejo poldne pol ure prezgodaj.

Na sedlu med Šmarno goro in Šmarnogorsko Grmado (676 m) pot zapusti gozd in postane bolj položna. Vraža pravi, da mora vsakdo, ki se na Šmarno goro vzpenja prvič, v kapelici na sedlu pustiti križec, ki ga sam izdela iz vejic in cvetlic ob poti. Tukaj se tudi združita poti iz Vikrč in Tacna, tako da na vrh prispeta skupaj.

Tik pod vrhom najdemo kip in zvonček Svetega Antona. Nekdaj so tu zvonili za zdravje prašičev in živine, danes pa je zvonček znan kot zvonček želja. Domačini pravijo, da se bo želja izpolnila, če za vrv potegnemo le enkrat, zvonček pa se oglasi trikrat.

Na vrhu je običajno, zlasti ob koncih tedna, kar precej ljudi, saj je ponudba na vrhu dokaj pestra. Gostilna ima razmeroma bogato ponudbo, največ izletnikov pa prisega na čaj in znamenite šmarnogorske slane preste. Mnogi uživajo v razgledu in sončnih žarkih z ležalnikov, najmlajši se igrajo na igralih, za najbolj športno navdušene pa je na voljo tudi nekaj pripomočkov za krepitev mišic. V šmarnogorski cerkvi je vsako nedeljo dopoldne sveta maša, če pa si želite cerkev ogledati v času, ko ni odprta, vam bodo ključ z veseljem posodili v gostilni.

{map 200,200}

 

Več slik


Cerkniško jezero

Nestalno Cerkniško jezero leži na južnem delu Cerkniškega polja. S svojimi pojavi je bilo močno zanimivo Janezu Vajkardu Valvasorju, ki je presihanje jezera zelo natančno popisal. Starejši avtorji so jezero označili za redkost, saj lahko na njegovem območju domačini poleti kosijo, žanjejo in pasejo, ko območje zalije voda, pa na istem mestu lovijo ribe in se pozimi drsajo na ledu. Cerkniško jezero je v največjem obsegu dolgo 10,5 km in široko 5 km. Ima površino 26 km², včasih celo do 38 km². Največja globina jezera je približno 10 metrov.

Jezero polni voda iz številnih pritokov in studencev. Jezerski odtoki pa so samo podzemni. Skoznje lahko odteče le omejena količina vode; kadar na Cerkniško polje priteče več vode, kot je lahko ponikne v podzemne odtoke, nastane jezero. Napolni se navadno po jesenskem deževju in spomladi, ko se tali sneg, presiha pa predvsem v sušnih poletnih mesecih in včasih pozimi. Ogled jezera je vsakič treba prilagoditi višini vode, šele več ogledov pa razkrije vse posebnosti in čare presihajočega jezera. Ob visokih vodah so zanimivi predvsem številni močni kraški izviri, jezero pa je primerno tudi za nekatere vodne športe. V sušnih obdobjih so vredni ogleda navpični požiralniki. Od višine vode je tudi odvisno, ali si je jezero najbolje ogledati peš ali s čolnom.

Spomladi se jezero napolni z vodo, vrnejo pa se tudi ptice številnih vrst, ki živijo ob jezeru. Jezero je primerno za ribolov, zaradi stalnega vetra pa tudi za jadranje in surfanje. Zgodaj poleti se preostalim obiskovalcem jezera pridružijo še kopalci. Sredi poletja pa voda običajno presahne; obiskovalci si takrat lahko ogledujejo podobo suhega jezerskega dna, ki je s svojo razpokano površino videti kot puščava. Jeseni deževje navadno hitro napolni jezero z vodo. V jesenskih mesecih tako jezero doseže največji obseg, česar se veselijo predvsem jadralci in sprehajalci. Ob dovolj mrzlih zimah pa jezero zamrzne in zaživi kot ogromno drsališče.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/index.jsp?tab=maps&x1=452949&y1=67754.29999999999&zoom=48000}